Vprašanje pravice do splava je ena najglobljih in najbolj polarizirajočih tem v sodobni družbi. Mnenja so močno razdeljena med tistimi, ki zagovarjajo nedotakljivost pravice do življenja od spočetja dalje, in tistimi, ki poudarjajo nedotakljivost pravice ženske do odločanja o svojem telesu. Kljub temu, da se zdi, da imamo o tej temi že dobro izdelana stališča, se lahko vsi znajdemo pred težko odločitvijo, ko se soočimo z nezaželeno nosečnostjo. V Sloveniji je pravica do splava zakonsko urejena, vendar se razprave o njeni moralnosti, dostopnosti in etičnosti še vedno nadaljujejo.
Globalni obseg omejitev in dostopa do splava
Po podatkih Centra za reproduktivne pravice je splav popolnoma prepovedan v 24 državah po svetu. Med te države spadajo Andora in Malta v Evropi, Salvador in Honduras v Srednji Ameriki, Senegal in Egipt v Afriki ter Filipini in Laos v Aziji. Približno 90 milijonov ljudi, kar predstavlja 5 odstotkov žensk v rodni dobi, živi v državah, kjer je splav v celoti prepovedan.
Več kot 50 držav dovoljuje splav le v primerih, ko je ogroženo zdravje ali življenje ženske. Nekatere zakonodaje se nanašajo samo na fizično zdravje, druge pa vključujejo tudi duševno zdravje. Takšne države so med drugim Libija, Iran, Indonezija, Venezuela in Nigerija. V nekaterih drugih državah so izjeme od splošne prepovedi primer posilstva, incesta ali ugotovljene nenormalnosti ploda.
Poljska: Skoraj popolna prepoved in posledice
Januarja 2021 je bila na Poljskem uvedena skoraj popolna prepoved splava. Postopek je dovoljen le v primerih posilstva, incesta ali ko je ogroženo življenje matere. S to prepovedjo je bila odpravljena izjema za splav v primerih hudih in nepopravljivih nenormalnosti ploda, ki je bila leta 2019 razlog za kar 98 odstotkov splavov v državi. Novembra 2021 so na Poljskem izbruhnile množične demonstracije po smrti ženske, ki je umrla v 22. tednu nosečnosti zaradi sepse. Njena družina je trdila, da je bilo reševanje njenega življenja odloženo zaradi prepovedi splava. Ta primer je bil prvi tovrstni v Evropi. Zagovornici človekovih pravic in aktivistki za pravico do varnega splava na Poljskem, kot je Justyna Wydrzyńska, se soočajo s kaznijo do treh let zapora, ker so nosečnicam priskrbele tablete za sprožitev spontanega splava.
ZDA: Ovržba "Roe proti Wade" in regionalne razlike
Vrhovno sodišče ZDA je 24. junija 2022 ovrglo razsodbo iz leta 1973 "Roe proti Wade", ki je uzakonila umetno prekinitev nosečnosti na zvezni ravni. S to odločitvijo je milijonom ljudi v ZDA odvzeta pravica do splava, saj sedaj posamezne zvezne države same urejajo to pravico. Splav je zdaj popolnoma ali skoraj v celoti prepovedan v 26 zveznih državah, kar predstavlja več kot polovico vseh zveznih držav. Amnesty International ZDA se je 1. decembra 2021 pridružila protestom za pravico do splava pred Vrhovnim sodiščem ZDA.
Države, ki omogočajo dostop do splava: Napredek v Latinski Ameriki in Evropi
V zadnjih 18 mesecih so Kolumbija, Argentina in Mehika, ki so tradicionalno konservativne katoliške države v Latinski Ameriki, dekriminalizirale splav. Do teh pomembnih sprememb je prišlo zaradi številnih protestov in kampanj za pravice žensk. Pomembno vlogo v kampanjah za pravico do varnega splava v Latinski Ameriki je odigralo gibanje "Zeleni val" (Green wave), katerega del je tudi Amnesty International Argentine. Zelena barva je v tem delu sveta postala sinonim boja za pravice žensk.
Irska je skoraj popolno ustavno prepoved splava odpravila 25. maja 2018 na dolgo pričakovanem referendumu. Leto kasneje, oktobra 2019, je sosednja Severna Irska postala zadnja država v Združenem kraljestvu, ki je dekriminalizirala splav. Leta 2020 je tudi Nova Zelandija dekriminalizirala splav in zakonsko obdobje, v katerem se lahko opravi splav, podaljšala na 20 tednov nosečnosti.
Položaj splava v Sloveniji
Pravica do splava je v Sloveniji zapisana v 55. členu Ustave Republike Slovenije, ureja pa jo Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok iz leta 1977. V Sloveniji se splav na zahtevo nosečnice izvaja do 10. tedna nosečnosti. Pri višjih nosečnostih o splavu odloča komisija za umetno prekinitev nosečnosti.
55. člen Ustave Republike Slovenije: "Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok."
V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti (UPN) na prošnjo ženske zakonita do 10. tedna nosečnosti. Po 10. tednu je potrebna odobritev komisije I. ali II. stopnje. Skrajna meja za splav je uradno 22. teden nosečnosti, vendar se v praksi večina odločitev sprejema do 16. tedna.
V času medvojne Kraljevine Jugoslavije je leta 1929 postalo zakonito izvajanje splavov iz zdravstvenih razlogov, ki so vključevali grožnjo življenju ali zdravju nosečnice. Po drugi svetovni vojni so bile uvedene dodatne spremembe, ki so omogočile splav v primeru posilstva, drugih kaznivih dejanj in socialnih razlogov. Umetni splav je bil v FLR Jugoslaviji legaliziran leta 1952, leta 1974 pa je SFR Jugoslavija postala ena izmed prvih držav, ki je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala v ustavo. V SR Sloveniji so bile leta 1977 odpravljene vse zakonske omejitve razen zdravstvenih za elektivno izvajanje splava.
V Republiki Sloveniji je svoboda odločanja o rojstvu otrok zapisana v 55. členu Ustave RS. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve 1. Janševe vlade je leta 2006 v okviru Strategije za dvig rodnosti predlagalo, naj umetna prekinitev nosečnosti postane plačljiva, razen v primerih, ko je ogroženo življenje nosečnice. Tedanji minister Janez Drobnič je dejal, da je vodilo predloga "da je življenje od spočetja do naravne smrti vrednota" in da je "število splavov […] boleča rana družbe, ki je premalo naklonjena življenju".
Po podatkih iz leta 2019 zaradi ugovora vesti splava ne izvaja približno 3 % slovenskih ginekologov. V Slovenijo zaradi pomankljivega dostopa do storitve v domači državi prihajajo prekinitev nosečnosti opravljati tudi mnoge prebivalke Hrvaške.
Velika večina (92 %) splavov v Sloveniji je opravljenih do 10. tedna nosečnosti. Po podatkih raziskave iz leta 2006 je bil v Ljubljani navedenih več razlogov za željo po izvedbi splava: 48,7 % nosečnic ni želelo imeti otrok oz. dodatnih otrok, 35,3 % jih je navedlo finančno-bivalne okoliščine, 29,7 % pa šolanje oz. karierne razloge.
V začetku 1980-ih let je bilo v Sloveniji opravljenih skoraj 20.000 splavov na leto. Največje število splavov je bilo zabeleženo leta 1982 (21.185 splavov). Število splavov med mladoletnimi osebami prav tako pada.
Pred državnozborskimi volitvami leta 2014 sta se proti pravici do splava izrecno izrekli zgolj stranki Nova Slovenija in Slovenska ljudska stranka. Etične smernice zdravniškega poklica v zvezi z umetno prekinitev nosečnosti določa 22. člen kodeksa zdravniške etike Zdravniške zbornice Slovenije, ki poudarja spoštovanje življenja od spočetja dalje in ne priporoča splava kot metode načrtovanja družine. Ob snovanju ustave leta 1991 se je Katoliška cerkev na Slovenskem izrekla proti zapisu pravice do splava v ustavo RS.
Postopek in metode umetne prekinitve nosečnosti v Sloveniji
V Sloveniji se splav povsem na željo nosečnice izvaja do desetega tedna nosečnosti. Ostale prekinitve gredo preko različnih komisij. Nosečnost se danes večinoma prekinja medikamentozno, s pomočjo zdravil. Sama prekinitev nosečnosti pa za žensko in za njeno telo ni nevarna, oziroma na njo ne vpliva, če je vse skupaj izvedeno pravilno in s strani usposobljenih zdravnikov, ki se spoznajo na svoje delo. Torej, če se za umetno prekinitev odločite v ustreznih zdravstvenih zavodih in v času, ki je za prekinitev še primeren, do 10. tedna nosečnosti.
Če so metode splava pravilno izvedene, potem nekih dolgoročnih učinkov na žensko telo ne bi smelo biti. Kot pri vsaki metodi, zdravilu ali posegu v telo, seveda lahko pride do določenih dolgoročnih posledic. Prav zato je pomembno, sploh pri umetnih prekinitev nosečnosti, ki se zgodijo na željo nosečnice in kjer ni nekih medicinskih indikacij (zdravniško priporočilo za prekinitev nosečnosti) za prekinitev, da se ženska za to odloči pravočasno, do desetega tedna nosečnosti.
Umetna prekinitev nosečnosti je znotraj določenih omejitev v Sloveniji tako dovoljena in velja za enega izmed najvarnejših medicinskih posegov. Predvsem zaradi ustrezne izobrazbe posameznic in zdravniškega osebja pa do nezaželenih nosečnosti, predvsem takšnih, ki bi jih ženske v Sloveniji želele prekiniti, ne prihaja. Nekoliko drugačna zgodba je s tistimi, ki morajo nosečnost umetno prekiniti zaradi zdravstvenih razlogov, kar pa lahko nastopi tudi kasneje v času nosečnosti. Kljub vsemu pa je splav tudi v Sloveniji za določen odstotek ljudi še vedno sporen.
V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti dovoljena do 10. tedna nosečnosti. Na podlagi podatkov NIJZ je razvidno, da je število splavov v navedenih treh letih rahlo narastlo. Največ splavov opravijo ženske v starosti med 35 in 39 let, najmanj pa ženske starejše od 45 let.
Postopek za umetno prekinitev nosečnosti po 10. tednu nosečnosti vodijo in o zahtevi odločajo komisije prve in druge stopnje. Komisijo prve stopnje sestavljajo socialni delavec in dva zdravnika, eden od njiju pa mora biti specialist za ženske bolezni in porodništvo, ki je tudi predsednik komisije. V Sloveniji deluje 14 komisij prve stopnje, ki jih ustanovijo Upravne enote v RS, in ena komisija druge stopnje na Ministrstvu za zdravje. V primeru, da komisija prve stopnje zavrne zahtevo nosečnice, ima pacientka na podlagi 25. člena Zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (ZUUP) možnost vložiti ugovor pred komisijo druge stopnje.
Kot je razvidno iz podatkov, je največ zahtevkov za prekinitev nosečnosti v Ljubljani, sledita ji Maribor ter Celje. V letih 2019 do 2023 je bilo skupno 1721 zahtevkov za prekinitev nosečnosti, ki ne vključujejo tujcev. Vse razvojne nepravilnosti plodov, vključno z genetskimi napakami, ki so napotene na Ginekološko kliniko, obravnava Komisija za razvojne nepravilnosti. Njihova prvenstvena naloga je potrditi razvojno nepravilnost, po potrebi z dodatnimi testiranji in/ali slikovnimi preiskavami, ter nato podati mnenje glede ugotovitev.
Večina umetnih prekinitev nosečnosti po desetem tednu v Sloveniji se opravi na željo nosečnice zaradi hudih razvojnih nepravilnosti pri plodu s slabo prognozo. Število zahtev za umetno prekinitev nosečnosti zaradi razvojnih nepravilnosti predstavlja približno 70 odstotkov vseh zahtev za prekinitev nosečnosti po desetem tednu. Medicinske indikacije, zaradi katerih starši zaprosijo za prekinitev nosečnosti, so genetske (nekaj več kot ena tretjina) in ultrazvočno ugotovljene razvojne nepravilnosti (nekoliko manj kot dve tretjini). Med ultrazvočno ugotovljenimi razvojnimi nepravilnostmi so najpogostejše nepravilnosti sečil, centralnega živčnega sistema, srca, prebavil in okončin ali kombinacije več nepravilnosti v sklopu različnih sindromskih bolezni. Nosečnice se za umetno prekinitev nosečnosti odločajo tudi, kadar je pri plodu ugotovljen Downov sindrom. V zadnjih letih se več nosečnic odloča za prekinitev kot pa za nadaljevanje nosečnosti s takšno diagnozo.
Metode prekinitve nosečnosti
Obstajata dve glavni metodi umetne prekinitve nosečnosti v Sloveniji, obe sta varni in ju krije zdravstveno zavarovanje:
- Medikamentozni splav (s pomočjo zdravil): Ta metoda se uporablja predvsem za zgodnje nosečnosti, do dopolnjenega 10. tedna. Vključuje zaužitje dveh vrst zdravil - mifepristona in mizoprostola. Postopek lahko poteka delno doma, z nadaljevanjem v bolnišnici za opazovanje. Sproži krče maternice in krvavitev, podobno naravnemu splavu. Stranski učinki so redki, lahko vključujejo slabost, zaprtje, bruhanje ali drisko. Krvavitve so običajno podobne menstruaciji.
- Kirurški splav: Ta metoda vključuje poseg v maternično votlino. Ginekologinja razširi maternični vrat in nato vsebino maternice posesa z aspiratorjem. V primeru potrebe se uporabijo tudi abortivna klešče. Poseg običajno poteka v kratkotrajni splošni anesteziji. Čeprav je varen, obstaja majhna možnost zapletov, kot so poškodbe maternice ali okužbe. Po posegu je potrebno nekaj ur opazovanja.
Pomembno je poudariti, da je umetna prekinitev nosečnosti tvoja odločitev. O svojem telesu lahko odločaš sama, ne glede na osebne okoliščine. Oba načina sta varna in učinkovita, z malo stranskimi učinki, zapleti pa so redki. Noben način ni bistveno boljši, razlikujeta pa se v postopku izvedbe. Splav ne vpliva na plodnost, ne zmanjšuje možnosti za zanositev v prihodnosti, ne povzroča raka dojke, depresije ali neplodnosti.
Postopek umetne prekinitve nosečnosti je brezplačen za vse, ki imajo obvezno zdravstveno zavarovanje. V primerih, ko oseba nima urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja ali je tujka brez prebivališča v Sloveniji, je storitev samoplačniška. Strošek se lahko precej razlikuje glede na trajanje nosečnosti, način prekinitve, vrsto anestezije in trajanje bolnišničnega bivanja.
Če si ugotovila, da si noseča, nosečnost pa je neželena, se najprej naroči na pregled pri izbrani ginekologinji. Z napotnico se nato naročiš na postopek v katerikoli regijski bolnišnici. V kolikor gre za nosečnost do dopolnjenega 10. tedna, šteto od prvega dne zadnje menstruacije, se postopek prekinitve nosečnosti opravi na željo nosečnice. V kolikor gre za nosečnost, ki traja več kot 10 tednov, pa se moraš najprej zglasiti na Komisiji za umetno prekinitev nosečnosti prve stopnje.
Kontracepcija kot ključ do preprečevanja nezaželenih nosečnosti
Zavedanje o pomenu kontracepcije je ključnega pomena za zmanjšanje števila nezaželenih nosečnosti in posledično splavov. V Sloveniji je na voljo širok spekter sodobnih, zanesljivih in učinkovitih metod zaščite, ki jih krije zdravstveno zavarovanje. V lekarnah je na voljo tudi nujna kontracepcija (t. i. jutranja tabletka), ki je namenjena izjemnim priložnostim in se ne sme uporabljati kot redna metoda zaščite.
Pomembno je, da se pari o načrtovanju družine in kontracepciji pogovarjajo odprto in odgovorno. Partnerja morata enakopravno sodelovati pri odločitvi o ustreznem načinu zaščite. V primeru nezaželene nosečnosti, ko se želje partnerjev razhajajo, odločitev o prekinitvi ali nadaljevanju nosečnosti vedno ostane pri ženski, saj je ona nosilka nosečnosti in se odloča o svojem telesu.
Splav v Sloveniji se je v zadnjih letih zmanjšal, kar je verjetno posledica boljšega osveščanja javnosti o sodobnih metodah zaščite in splošne dostopnosti do zdravstvenih storitev. Kljub temu ostaja tema, ki deli družbo in o kateri se je treba še naprej odkrito pogovarjati.
tags: #maksimalna #starost #za #splav