Vzgoja otroka je eden najzahtevnejših, a hkrati najpomembnejših procesov v življenju posameznika. Zahteva nenehno učenje, poskušanje, prilagajanje in sprejemanje napak. Kljub temu, da je ljubezen do otroka osnovno vodilo večine staršev, strokovnjaki s področja razvojne psihologije in pedagogike opozarjajo, da zgolj dobra namera ni vedno dovolj. Pogosto se zgodi, da starši v želji, da bi otroku nudili najboljše, nezavedno uporabljajo vzorce, ki dolgoročno zavirajo otrokov samostojni razvoj, čustveno inteligenco ali občutek odgovornosti. Zato je ključno razumeti, da malček za opravljanje osnovnih opravil potrebuje ogromno časa in da je potrpežljivost ter doslednost ključnega pomena.
Vzgoja kot proces razvoja in oblikovanja
Vzgoja je proces razvoja in oblikovanja vrednot, navad, interesov, volje, čustev in motivov. Ta proces se začne še, preden se otrok rodi, in zahteva od staršev nenehno delo na sebi. Le tako lahko starši predajo naprej ustrezne vrednote in predvsem pravilen odnos do okolja, narave in vseh živih bitij. Dobre socialne veščine in čustvena inteligenca omogočajo posameznikom, da se učinkovito povezujejo z drugimi, rešujejo konflikte in delujejo kot del skupine. Razvoj socialnih veščin je izjemno pomemben za uspešno funkcioniranje tako doma kot zunaj doma.
Čustvena inteligenca in socialne veščine: Temelj uspešnega odraščanja
Pomembno je, da otrok zna prepoznati lastna čustva. To pomeni zavedanje, kako se počuti v določenem trenutku in kako ta čustva vplivajo na njegove misli in vedenje. Otroka je treba naučiti tudi, kako obvladovati in usmerjati svoja čustva na zdrav način. Sočutje pomeni, da se lahko postavimo v čevlje drugega in razumemo njegova čustva in občutke. Čustvena inteligenca vključuje tudi sposobnost vzdrževanja zdravih in konstruktivnih odnosov. Sposobnost sodelovanja z drugimi v obdobju otroštva lahko najbolje razvijamo skozi igranje družabnih iger in skupinskega dela. Pri skupinskih igrah urimo potrpežljivost, pozornost, strpnost, spoštovanje in samozavest.
Igra in druženje z vrstniki imata izjemno pomembno vlogo pri celostnem razvoju otroka. Skozi igro z vrstniki otroci razvijajo pomembne socialne veščine, kot so deljenje, sodelovanje, pogajanje in reševanje konfliktov. Med igro se otroci učijo prepoznavati in razumeti čustva drugih, kar prispeva k razvoju empatije. Igra z vrstniki otrokom omogoča varno izražanje lastnih čustev in učenje, kako se soočiti s frustracijami, razočaranjem in veseljem. Uspešno sodelovanje v igri in druženju z vrstniki prispeva k razvoju otrokove samozavesti in samopodobe. Igra pogosto vključuje reševanje težav in iskanje rešitev, kar spodbuja kognitivni razvoj. Otroci se učijo logičnega razmišljanja, načrtovanja in odločanja. Skozi igro razvijajo svojo domišljijo in ustvarjalnost. Igra, kot so tek, plezanje, lovljenje in skakanje, pomaga pri razvoju grobomotoričnih spretnosti. Natančnejše igre, kot sta sestavljanje kock ali risanje, pa razvijajo finomotorične spretnosti. Igra pogosto vključuje določena pravila, ki jih morajo otroci spoštovati. Skozi to se naučijo pomena poštenosti, pravilnega vedenja in spoštovanja dogovorov. Družabne igre in interakcije z vrstniki v otroštvu postavljajo temelje za vzpostavljanje in ohranjanje trajnih prijateljstev in drugih medosebnih odnosov v odraslosti. Otroci, ki se redno družijo z vrstniki, razvijejo boljšo socialno inteligenco, kar jim omogoča lažje prilagajanje v različnih družbenih situacijah. Postajajo bolj prilagodljivi in se lažje prilagajajo spremembam, saj se skozi igro srečujejo z različnimi situacijami in potrebami svojih vrstnikov. Prosta igra brez vnaprej določenih pravil spodbuja otroke k samostojnemu razmišljanju, vodenju in organizaciji aktivnosti. To jim pomaga razvijati občutek za odgovornost in samoiniciativnost.
Spodbujanje samostojnosti: Ključ do samozavesti in odgovornosti
Spodbujanje samostojnosti otrokom pomaga razvijati samozavest, odgovornost in sposobnost reševanja težav. Otrokom je treba razložiti, kaj pričakujete od njih. Na primer, če pričakujete, da bodo sami pospravili svoje igrače, jim to jasno povejte in jih naučite, kako to storiti. Za razvijanje samostojnosti sta pomembna red in rutina. Začnite s preprostimi nalogami, ki so primerne za otrokovo starost. Ko otrok uspešno opravlja določeno nalogo, mu postopoma dodeljujte več odgovornosti. Otrokom omogočite, da izbirajo med različnimi možnostmi. Na primer, dovolite jim, da izberejo, katero obleko bodo oblekli, katero knjigo bodo prebrali ali katero igro bodo igrali. Starejše otroke vključite v nekatere družinske odločitve, kot je načrtovanje družinskih izletov ali odločanje o skupnih aktivnostih. Ko se otrok spopade s težavo, ga spodbujajte, da najprej sam poskusi najti rešitev. Postavite mu vprašanja, ki ga bodo vodila k iskanju rešitve, kot na primer: Kaj misliš, da bi lahko naredil v tej situaciji? Kako bi rešil problem?. Pohvalite otroka za njegove dosežke, ko uspešno opravi nalogo ali se samostojno sooči z izzivom. Pohvala vpliva na otrokovo samozavest. Vsekakor pa s pohvalami ne smemo biti razsipni. Pomagajte otroku prepoznati njegova močna področja in uspehe.
MARKO JUHANT: Kako otroka naučiti koncentracije?
Spodbudno okolje: Varnost, ljubezen in ustrezen zgled
Spodbudno okolje pomeni predvsem zagotavljanje osnovnih potreb po varnosti in ljubezni. To pomeni, da ima otrok okoli sebe ljudi, ki mu na vsakem koraku nudijo varnost in ljubezen. Poleg tega to zajema vsakodnevno komunikacijo oziroma pogovor o vsakdanjih pojavih, predmetih in dogajanjih ter pripovedovanje zgodb. Predvsem pa ustrezen zgled uspešnih in zadovoljnih odraslih ljudi. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bo tak tudi naš otrok. Določite redne naloge, za katere je otrok odgovoren, na primer skrb za hišnega ljubljenčka, pospravljanje sobe ali pomoč pri pripravi mize. Otroci se veliko učijo s posnemanjem. Če bodo imeli zgled odraslih, ki se znajo samostojno soočati z izzivi, bodo tudi sami lažje razvijali to veščino. Delite z otrokom svoje izkušnje o tem, kako ste se naučili biti samostojni in kako ste se spopadali z izzivi. Naučite otroka, da je pomembno vztrajati pri nalogah, tudi ko postanejo težke ali dolgočasne. To lahko vključuje dokončanje projekta, vztrajanje pri učenju nove veščine ali reševanje težave. Ko otrok uspešno dokonča težko nalogo, pohvalite njegov dosežek. Pomembno je, da otrok ve, da mu boste vedno na voljo za pomoč, če jo bo potreboval, vendar se poskušajte izogibati reševanju težav namesto njega. Medtem ko spodbujate samostojnost, bodite pozorni, da ne pričakujete preveč.
Starostno prilagojene naloge za razvoj samostojnosti
- 2-3 leta: Otrok lahko pomaga pri pospravljanju in shranjevanju igrač v škatle. Z mehko krpo lahko briše prah z nizkih površin. Sam si poskuša obleči majico ali hlače.
- 4-5 let: Lahko prinese krožnike, pribor ali prtičke na mizo. S pomočjo zalivalke lahko zaliva rastline. Z malo pomoči lahko pospravi posteljo.
- 6-7 let: Lahko obriše posodo ali jo zloži v pomivalni stroj. Lahko zloži svoja oblačila in jih pospravi v omaro. Pomaga pri preprostih kuhinjskih in hišnih opravilih, odnese smeti do bližnjega smetnjaka.
- 8-9 let: Otrok lahko pobriše prah, posesuje, pomete. Lahko pripravi in pospravi mizo. Lahko skrbi za hišnega ljubljenčka. Popolnoma samostojno pospravi svoje stvari in pospravi sobo. Samostojno skrbi za osebno higieno in čistočo. Pospravi za sabo.
- 10-12 let: Otrok lahko pomaga pri pranju, obešanju in zlaganju perila. Pomaga pri pripravi obrokov.
- 13 let in več: Otrok lahko pripravi preproste obroke, postreže in pospravi. Lahko pomaga pri vrtnarjenju, pranju avtomobila, čiščenju kopalnice in stanovanja.
Ko otroku postopoma zaupamo naloge, ki so primerne njegovi starosti, mu omogočamo, da razvija občutek samostojnosti. Ko otrok uspešno opravi nalogo, dobi občutek zadovoljstva. To povečuje njegovo samozavest in občutek lastne vrednosti. Naloge in odgovornosti otroka učijo, kako organizirati čas in se soočati z obveznostmi. Ko otroku zaupamo naloge ali odločitve, mu s tem pokažemo, da verjamemo v njegove sposobnosti.
Trma in njeno obvladovanje: Pot do razumevanja
Trma je pogosta pri majhnih otrocih, ki se učijo izražati svojo neodvisnost in želje. Pojavlja se, ko otrok vztraja pri svojem, kljub navodilom ali zahtevam staršev. Ob pojavu trme je pomembno, da ostanete mirni, se ne odzovete impulzivno ali jezno. Trma pogosto izvira iz preizkušanja meja. Otroci včasih ignorirajo pravila ali se vedejo neprimerno, kar je lahko posledica različnih dejavnikov, vključno s pomanjkanjem pozornosti, želje po neodvisnosti ali preprosto raziskovanjem sveta. Poskrbite, da so posledice jasne, dosledne in primerne starosti. Vsekakor mora otrok občutiti posledice neprimernega vedenja (odvzem ljubih aktivnosti). Bodite pozorni na pozitivno vedenje in ga nagradite s pohvalo - sistem nagrajevanja. To lahko vključuje nalepke, točke ali majhne nagrade za ustrezno vedenje, kar otroka motivira, da sledi pravilom. Vsekakor pa to ne sme biti pogojevanje: »Če boš priden, boš dobil sladoled.« Otrok se iz nenehnega pogojevanja in nagrajevanja nauči, da bo za vsak trud nekaj dobil. In potem se trudil zgolj zaradi nagrade. V življenju pa ni vedno tako, včasih se lahko zelo potrudi, pa ni nagrade. Zato je treba izhajati iz zadovoljstva. Ko nekaj naredimo in se potrudimo, smo zadovoljni!
Rivalstvo med sorojenci in čustvena regulacija
Rivalstvo med sorojenci je naravno, saj otroci tekmujejo za pozornost in naklonjenost staršev. Spodbujajte sodelovanje med sorojenci, tako da vključite otroke v dejavnosti, ki zahtevajo timsko delo, kjer lahko sodelujejo in se učijo medsebojnega spoštovanja. Poskrbite, da vsak otrok dobi svojo posebno pozornost, kar zmanjšuje potrebo po tekmovanju. Pomagajte otroku prepoznati in poimenovati njegova čustva, na primer z vprašanji: Kako se počutiš?, Kaj te jezi?, Kako bi ti to naredil?. Otroci se učijo s posnemanjem. Če sami ustrezno obvladujete svoja čustva, bodo tudi oni bolje razumeli, kako naj ravnajo v podobnih situacijah. Nekateri otroci se težko osredotočijo na naloge ali opravila, pogosto odlašajo, ali se izogibajo odgovornosti. Razdelite naloge na manjše dele.
Tehnologija in njeni vplivi na razvoj
V današnjem času so otroci vse bolj navezani na tehnologijo, kar lahko vpliva na njihove socialne interakcije, spanje in vedenje. Strokovnjaki opažajo zaskrbljujoč trend: uporabo zaslonov za pomirjanje otrok in pomanjkanje interakcije zaradi uporabe telefonov s strani staršev. Še večja težava nastane, ko starši uporabijo tablico ali telefon kot sredstvo za utišanje otroka v restavraciji, avtomobilu ali doma, takoj ko otrok pokaže znake dolgčasa ali vznemirjenosti. Dolgčas je koristen, saj spodbuja kreativnost. Vzpostavite cone brez telefonov (npr. jedilna miza).
Pretirano hvaljenje in nagrajevanje: Zanka zunanje motivacije
Čeprav se sliši protislovno, je lahko pretirano hvaljenje škodljivo. Dolga leta je veljalo prepričanje, da moramo otroke nenehno hvaliti za vsako malenkost, da bi jim zgradili samozavest. Vendar raziskave kažejo, da nenehno hvaljenje (“Ti si tako pameten!”, “Ti si najboljši!”) ustvarja odvisnost od zunanje potrditve. Prav tako je problematično nagrajevanje otrok za osnovna opravila ali vedenja, ki bi morala biti samoumevna (npr. plačilo za pospravljanje sobe ali lepo vedenje pri babici). To spodbuja zunanjo motivacijo namesto notranje. Boljši pristop je hvaljenje truda in procesa, ne pa otrokove osebnosti ali končnega rezultata.
Nesoglasja in enotnost staršev
Nesoglasja so naravna, vendar je ključno, da jih ne rešujete pred otrokom. Otroci so mojstri v iskanju razpok v starševski avtoriteti. Pogovorite se na samem, poiščite kompromis in pred otrokom nastopite enotno.
Nikoli ni prepozno za spremembo
Otroški možgani so izjemno plastični in prilagodljivi. Odnos med otrokom in staršem je trajen proces. Nikoli ni prepozno za spremembo pristopa. Pravzaprav je to, da starš prizna napako in se otroku opraviči (npr. za pretirano reakcijo), pomemben korak k gradnji zaupanja.
Obvladovanje izbruhov jeze
Ko se otrok sooča z izbruhom jeze, je najpomembneje, da ostanete mirni. Ne skrbite za mnenje mimoidočih - večina staršev je že bila v vaši koži. Ne popuščajte zahtevam, ki so sprožile izbruh (npr. nakup igrače), samo da bi otroka utišali. Ostanite blizu otroka, poskrbite za varnost in počakajte, da najhujši val mine.
Vzgoja je maraton, ne šprint: Kakovost odnosa je ključna
Ko pregledamo seznam najpogostejših napak, se lahko hitro ujamemo v občutek, da je vzgoja minsko polje, kjer vsak napačen korak pusti trajne posledice. Vendar strokovnjaki pomirjajo: otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Bistvo uspešne vzgoje ni v tehnikah in taktikah discipliniranja, temveč v kakovosti odnosa med staršem in otrokom. Ko se otrok počuti slišanega, sprejetega in varnega, je veliko bolj pripravljen sodelovati in upoštevati meje, ki jih postavite. Vzgoja je maraton, ne šprint. Namesto da se osredotočate na kratkoročno poslušnost, usmerite energijo v dolgoročno gradnjo zaupanja. To pomeni, da si vzamete čas za igro brez motenj, da poslušate otroka brez obsojanja in da ste mu varno zatočišče, ko svet postane prevelik in pretežak.
Vključevanje otrok v hišna opravila: Skupna odgovornost za dom
Vsak starš se slej ko prej sooči z vprašanjem, kdaj in kako vključiti otroka v hišna opravila. Pomembno je, da otrokom omogočimo občutek odgovornosti in prispevanja k družinskemu življenju. Pri tem moramo upoštevati njihovo starost in razvojne sposobnosti, da bodo opravila ustrezna in varna. Hišna opravila niso le nujno zlo, temveč pomemben del otrokovih razvojnih procesov. Z njihovo pomočjo otroci razvijajo delovne navade, samostojnost, občutek odgovornosti in samozavest.
V tej starosti otroci radi posnemajo odrasle in uživajo v sodelovanju. Prenašanje lahkih predmetov (npr. posoda), pomaganje pri pripravi enostavnih obrokov (npr. mešanje solate), pomivanje posode, brisanje prahu, pomoč pri pripravi mize, skrb za domače živali, odnašanje smeti, zlaganje igrač, pospravljanje postelje, zlaganje perila, pomoč pri vrtnarjenju, pranju avtomobila, čiščenju kopalnice in stanovanja so le nekateri primeri nalog, ki jih lahko prevzamejo otroci, glede na svojo starost.
Specialistka klinične psihologije Tanja Pristovnik poudarja, da otroci, ki sodelujejo pri vsakodnevnih opravilih, razvijajo občutek odgovornosti in pripadnosti. »V svoji klinični praksi pogosto srečujem začudene obraze mladostnikov in njihovih staršev, ko jih vprašam, kakšne zadolžitve imajo otroci doma. Opažam, da so otroci in mladostniki premalo vpeti v vsakodnevna opravila in obveznosti. Krepitev občutka odgovornosti in skupinskega dela je ključnega pomena za otrokov razvoj, kajti ko otroci prevzamejo določene naloge, kot so pospravljanje sobe, pomoč pri kuhanju ali skrb za hišne ljubljenčke, se učijo, da njihova dejanja vplivajo na druge.« Pomen vključevanja otrok v vsakodnevne aktivnosti se kaže tudi v razvoju pozitivnih navad in rutine.
Prvi korak je določanje nalog in zadolžitev glede na starost otroka. Dobro je, da starši ostanejo dosledni in potrpežljivi. Ustvarjanje pozitivnih navad in rutine je lažje, če vključimo elemente igre in pohvale. Na primer, lahko organiziramo tekmovanja, kdo bo hitreje našel pare nogavic, ali pa si izmislimo nagrade za opravljene naloge. Starši naj si ob vključevanju otrok v pospravljanje postavijo realna pričakovanja in naj ne pričakujejo, da bo delo opravljeno povsem enako, kot če bi se ga lotili sami. Pomembno je, da otroci razumejo, da so gospodinjska opravila del vsakdanjega življenja in ne le občasna dejavnost. S tem, ko otroci redno sodelujejo pri opravilih, razvijajo občutek za red in odgovornost, kar jim bo koristilo tudi v odraslem življenju. Osvajanje kakršnekoli rutine zagotovo pomaga tudi pri organizaciji časa, kar je koristno tako v šoli kot kasneje v življenju.
Permisivna vzgoja: Ugodje brez odgovornosti
»Permisivna vzgoja absolutno prinaša prijetno vzdušje, pozitivno ozračje v družini, kjer je otrok v središču pozornosti in se vse vrti okoli njega; vendar pa mu to kljub vsemu ne prinaša samozavesti, samozaupanja, ker mu v takem okolju praktično ni treba ničesar narediti. Tudi Marko Juhant potrdi, da v permisivni vzgoji otrokom marsičesa ni treba storiti, nimajo veliko obveznosti, starši pa razmišljajo v smeri, »naj otrok uživa, naj ima otroštvo, saj bo že na srednji šoli in fakulteti težje«. »Tovrstni načini razmišljanja prinesejo takojšnje lagodje staršem in otrokom, torej ugodje tisti hip. Za otroka so »zlati« tisti starši, ki mu vse dovolijo in ki mu tudi vse dostavijo, takšni, ki pravzaprav bogatijo njegovo okolje, ne pa njih same. Kasneje v življenju se izkaže, da to večinoma ni bilo prav, ker se otrok ne zna boriti, ne zna počakati. V življenju pa je dostikrat treba čakati. Mnoge je to ena najtežjih nalog. Tako ni presenečenje, da že predšolski otroci manipulirajo s starši. Niso redki primeri, ko starši prinesejo otroka v vrtec v pižami, ker ga doma »niso uspeli« obleči ali pa prosijo vzgojiteljice, da otroku postrižejo nohte, ker njim »ne pusti« ipd. »Otroci izkoristijo takoj, ko lahko, in starši, ki so šibki in popuščajo že takoj na začetku, se bodo verjetno nekega dne znašli v kotu, kjer bodo težko v sožitju s svojim otrokom. To so medvedje usluge in ‘obvladovanje’ otroka v predšolskem obdobju bi po mojem mnenju morala biti domena vsakega starša. Težave, ki se pojavijo kasneje, so mnogo večje. »Vsakdo ima svoje lastne želje, pravico do lastnega življenja; kljub temu da so starši, mnogi vse preveč časa preživijo na telefonih, na spletu ipd., časa za vzgojo in pogovor pa zmanjkuje. Ali pa pogovor ‘teče mimo’ in otrok od njega nima nič, odrasli pa se čudimo, da nas otrok ne pride vprašat, kadar se v njegovem življenju dogaja nekaj nenavadnega. Naslednja pogosta napaka je, da se starši preveč posvečajo šoli in doseganju čim višjega števila točk. »Kakšen bo otrok, kakšna oseba bo, je odvisno nekaj od dednosti, v največji meri pa od vzgoje. In kako uspešen bo v življenju, je odvisno od vzgoje, ne od šole. Mislim, da je najpomembnejša stvar čas za vzgojo. To ni enotedenski program 20 minut, vsakodnevno. To je čas, ko se kuha, ko se pospravlja, vzgoja pravzaprav poteka cel dan. Če ponazorim s primerom; vzgoja ni, da mama sama zaklene hišo, vzgoja je, da ima otrok svoj ključ in on zaklene, da ga torej nauči samostojnosti. Vsi naši poskusi, da bi naredili red, ne smejo temeljiti na posameznih izpadih, po možnostih s komentarji in glasnostjo. To ni vzgoja, vzgoja je tisto vsakodnevno, tiho, rutinsko. Jaz temu pravim železni red. Tudi Bogatajeva opaža, da starši raje popuščajo in delajo namesto otrok, s tem pa jih »oropajo« samostojnosti: »Vse, kjer je treba vložiti več truda, je otroku nezanimivo, povsod išče bližnjice, približke in v nobeno stvar se ne poglobi do potankosti. Tudi sami starši rajši vidijo, da otroku dajo neko dobrino, kot pa da se z njim usedejo, se ukvarjajo s tem problemom in ga v bistvu na tej ravni rešijo. Vidim, da starši iščejo skrajšane poti, da ne pride do konfliktnih situacij z otroki, da ne pride do medsebojnega dialoga, ampak preprosto otroku ugodijo, zato da je mir pri hiši. Juhant pa nadaljuje: »Starši delajo namesto otroka, namesto da bi delali z njim in ga tako ne pripravljajo na samostojnost. In to, da gradimo samostojnost otroka, je gotovo kvaliteta vzgoje. Ena od večjih napak je tudi, da starši predolgo čakajo, kadar je kaj narobe. S(m)o potemtakem starši preveč utrujeni ali nemara celo leni za vzgojo, saj je dejstvo, da slednja zahteva veliko časa? Janja Bogataj pravi, da moramo za vzgojo imeti strast in posledično željo, da smo aktivno vključeni v starševstvo. Juhant pa je mnenja, da so starši delovno zelo pridni, vzgojno so pa dostikrat leni. Raje posteljejo posteljo namesto otroka, kot pa, da bi od njega izterjati, da jo pospravi sam. So torej rajši delovno pridni, vzgojno so pa leni. »Generalno gledano, zelo se trudijo, vsakdo da največ od sebe, kar zmore. Trdno sem prepričan, da ob vseh drugih težavah, ki se jim v življenju dogajajo, starši naredijo največ, kar zmorejo. »Ko si dobil otroka, nisi dobil navodil za uporabo,« se slikovito izrazi Juhant. Pa vendarle, če govorimo o navodilih, torej ne gre ponavljati zgoraj naštetih najpogostejših napak. Sicer pa velika večina strokovnjakov, ki se ukvarja z vzgojo in vzgojnimi težavami, na prvo mesto navodil za uspešno vzgojo uvršča delovne navade. »Prav je, da je otrok vključen v življenje tako, kot je naravno. Tisto, kar lahko naredi sam, je prav, da naredi sam; seveda njegovi starosti primerno. S tem se stopnjuje tudi neke vrste odgovornost in veselje do dela. Ve, da brez nič nič ne nastane,« pove Janja Bogataj. »Otroka je treba pripraviti za življenje, ker izobrazba ni dovolj. Otrok nikoli ne sme postati projekt staršev. »Opažam, da mnogo družin ne zna več biti skupaj in se družijo v velikih družbah in praktično že v predšolskem obdobju starši niti ne vedo, kaj je njihovemu otroku dobro, prijetno, kaj ima rad … Pomembno je postavljanje mej, pogovor o medgeneracijskem sožitju, odnos do starejših, do ljudi s posebnimi potrebami, odnos do narave, odnos do samooskrbe ipd. Pri tem bi opozorila še to, da je zelo dobro, če ima družina več kot enega otroka, saj se tako čustva in vsa energija, pa tudi delovne naloge ter skrb za drugega enakomerneje porazdelijo. Zato so zelo dobrodošle skupne počitnice, vikendi, kjer vidiš, kako se nekdo obnaša, kako se počuti, s čim rad rokuje, po kakšnih informacijah posega, kakšna hrana mu je blizu ipd.,« nekaj koristnih napotkov našteje Bogatajeva. Za konec pa poudari še, da morata biti starša pri vzgoji enotna. »Pri vzgajanju seveda pride do slabe volje pri otrocih … Popolnoma normalno je, da odnosi nihajo; da otrokom ni všeč, da dobivajo naloge (sosedom pa tega ni treba, samo ti si tako tečna …). Poskusijo vse. Čim prej hočejo odločati o sebi, hočejo vplivati na proces, hočejo vzeti vajeti v svoje roke - to je cilj najstništva in zato je borba toliko hujša. To je povsem normalno, ker če ni nekega upiranja, če gre vse popolnoma gladko, nekaj ni prav. Kaj pri tem storiti? Pomembna je doslednost. In čeprav vzgoja ni lahka in včasih izgubimo kompas, se naš trud dolgoročno poplača. Dojenček se rodi brez navodil za uporabo in brez možnosti reklamacije, kar znajti se je treba. Vzgoja otroka je eden od najbolj zahtevnih izzivov, s katerimi se srečate v svojem življenju. Ko se rodi otrok, ste postavljeni v vlogo starša in to vlogo ste dolžni vse življenje izpolnjevati po svojih najboljših močeh. Discipliniranje pomeni imeti otroka rad in mu pomagati, da stopa po poti odgovornosti v vedno večjo samostojnost. Niste edini, ki se sprašujete, kako spremeniti neprimerno otrokovo vedenje, ki vam kodra živce. Oborožite se s potrpežljivostjo. Otrokovo neprijetno vedenje ne bo izginilo čez noč, saj se je razvijalo kar nekaj časa in bo nekaj časa tudi ugašalo. Če boste premišljeno vlagali svojo energijo v vzgojo otrok v najbolj rosnih letih, boste veliko laže objadrali tudi čeri najstništva. Pri vzgoji so najpomembnejše tri stvari - ljubezen, postavljanje primernih mej in potrpežljivost. Stisnite jih k sebi, ljubkujte jih, povejte jim, koliko vam pomenijo. Razmislite, kolikokrat jih okregate, kolikokrat pa jim poveste, da jih imate radi in da so za vedno vaši. Polagam vam na srce: najpomembneje je, da z otroki uživate in da vam je z njimi lepo. Vaš otrok se ne bo spominjal, ali je bila kuhinja vedno pospravljena in ali se je kopalnica svetila - morda le po tem, da takrat niste imeli časa zanj. Spominjal pa se bo, da ste se skupaj valjali, igrali, sprehajali, da ste skupaj brali, pekli piškote in se nasploh imeli fino. Najdragocenejše, kar lahko daste svojemu otroku, so vaš čas, iskrenost, toplina. Življenjska energija in zdrava samozavest se najlaže napajata iz toplega družinskega gnezda. V šolah za starše, ki sem jih izvajala in se jih je nabral že cel kup, so bila najbolj obiskana srečanja, ki so v naslovu vsebovala trmo. Starši so si srčno želeli nasvetov, kako jo ukrotiti. Mislim, da bi bila proizvodnja rezervnih živcev za starše trmastih malčkov uspešna tržna niša. Distribucija bi bila zagotovljena, mednarodni uspeh tudi, preskrba pa ne bi mogla slediti povpraševanju. Dokler pa te možnosti ni, morate paziti na svoje. Vzgojeni ste bili na različne načine, v različnih družinskih sistemih, z več ali manj razumevanja in vse to se je nalagalo v nahrbtnik življenjskih, družinskih izkušenj. Ta nahrbtnik vas lahko s svojim bremenom močno teži in ovira na vaši starševski poti. Kaj storite z bremenom, ki je naloženo v vaš nahrbtnik, pa je odvisno tudi od vas. Lahko ga ozavestite, pospravite, nepotrebne stvari odstranite, kaj prerazporedite in nahrbtnik je takoj lažji. Lahko pa se krčevito upirate, zvračate krivdo na vse druge in svoj nahrbtnik s težavo tovorite in premetavate po starševskih ramenih, vleče vas nazaj, meče iz ravnotežja in vam otežuje korak. Naj vam bodo dejanja staršev všeč ali ne, njihove posledice prenašate s seboj in jih na neki način tudi zrcalite v svoji vzgoji. Marsikaj ste ozavestili, marsikaj pa skrito brbota in tega vpliva se morda sploh ne zavedate. Kar spomnite se, kako vam je šla včasih kakšna lastnost staršev neznansko na živce. Če dobro pobrskate po sebi, boste verjetno odkrili kakšen podoben odziv, čeprav si to morda težko priznate. Vam je že kdaj ušel iz ust kakšen stavek, ki ste ga pri svojih starših sovražili? Če se vaše vzgojne metode obnesejo, se jih držite (če le ne gre za pretirano popuščanje, s katerim se izognete konfliktom). Če pa se morate iz dneva v dan boriti in vas to tako utruja, da se obupano sprašujete, kaj sploh še lahko naredite, boste v naslednjih poglavjih morda dobili kakšno idejo, ki deluje. Dobro je, če se priporočenih odzivov držite, prav nobene škode pa ne bo, če včasih uberete svojo pot. Najbrž imate razloge zanjo! Včasih že sami od sebe veste, kaj je za vašega otroka najbolje, in intuitivno začutite, kaj potrebuje. Starši imate včasih težave s postavljanjem mej, saj se vam zdi, da se omejitve, meje in pravila ne skladajo z brezpogojno ljubeznijo do otroka. Težave pri postavljanju mej boste imeli, če ste nagnjeni k izogibanju konfliktom. To se ne obnese v nobenem odnosu, še posebej pa ne pri vzgoji. Marsikje lahko malo »zablefirate«, le pri vzgoji to ni mogoče, vsaj ne na dolgi rok. Otroci so in bodo preskušali meje, to je njihova razvojna naloga, vaša naloga pa je, da jih znova in znova postavljate, da pri njih vztrajate. Seveda ni lahko vedno ostati miren. Morda ste preutrujeni, morda mislite, da bo že še prišel čas tudi za ukvarjanje z otrokom. A čas ima hudo neprijetno lastnost - kar leti in mineva, če to hočete ali ne, če se tega zavedate ali ne. Otrok počasi raste, njegovi interesi se spreminjajo. Na začetku vam je kar naprej za petami, dobesedno visi na vas, komaj se ga otresete, da kaj naredite. Vem, da vam življenjski tempo diha za ovratnik, vem, da komaj lovite svoj rep in vsak dan vam zmanjka nekaj ur. Dejstva, da je ur na razpolago toliko, kot jih je, ne morete spremeniti. Lahko pa vplivate na to, čemu boste posvetili energijo. Avtorica: Eva Hrovat Kuhar, univ. dipl.
Vloga starih staršev in medgeneracijsko sodelovanje
Nekoč je bilo vse drugače … Razlog za razlike med vzgojo staršev in starih staršev pa niso samo različne prioritete ter drugačno mišljenje in izkušnje, temveč tudi čas. »Vzgajanje danes se razlikuje od tistega izpred nekaj desetletij. Včasih se otroka ni spraševalo, kaj bi si želel, temveč so se mu dala navodila in se je pričakovalo, da jih bo brez ugovarjanja izpolnil. Otroci takrat si nismo upali ugovarjati ali se upirati,« se spominja Melita Kuhar. Danes pa je na tem področju veliko zmede, pri svojem delu opaža tudi Nika Deu. »Vzgoja danes je padla iz ravnovesja: zdrav razum se je danes umaknil najnovejšim pedagoškim prijemom in metodam, ki jih starši natrenirajo in izvajajo brez lastnega razmisleka in v stalnem strahu, če ravnajo prav. Otroke zavijajo v neskončno ljubezen ob (popolni) odsotnosti discipline in zahtev, potem se pa čudijo, da jih ti ne upoštevajo. Kot da starši danes ne vedo kaj koristnega dati otroku, da bo zrasel v samostojnega in odgovornega človeka.« Hkrati danes otroci dneve preživljajo drugače, kot so jih pred 30 leti. »Prosti čas današnjim otrokom pogosto načrtujejo starši, zapolnjenega imajo z obšolskimi obveznostmi, treningi, inštrukcijami, sprostitev pa najdejo v elektroniki - kar vsak tretji otrok ima v 3. razredu že svoj televizor v sobi, otroci med 9. In 13. letom pa so vsaj uro in pol na dan pred računalnikom,« navaja Nika Deu in poudarja, da veliko otrok zaradi tega zraste brez družbe sorojencev in prijateljev. »Posledično se otroci izklopijo, pasivno prepustijo 'starševsekmu managementu', po drugi strani pa stalno čutijo pritisk in izrečeno ali neizrečeno zahtevo, da morajo biti uspešni - kar pomeni, da morajo imeti dobre ocene in biti pripravljeni za svetovni konkurenčni boj - in to že od vrtca naprej.«
Vzgojiti razumnega in poštenega človeka
Današnji starši so po besedah Nike Deu torej »preprosto preobremenjeni in se v svoji vlogi počutijo nezadostne in prestrašene, ter posledično pretirano previdne in zaskrbljene. Tak starš je prezaščitniški in otroku ne pusti, da dela napake, da nabira izkušnje, razvija sposobnosti komunikacije z drugimi in si dokaže, da zmore ali pa da mu kdaj ne uspe in se iz neuspeha uči, da kdaj izgubi in se nauči prenesti poraz.« Zato Melita Kuhar iz Svetovalnice staršem svetuje, naj se umirijo, se zazrejo vase in v to, kakšna osebnost je njihov otrok. Skozi omejitve in zahteve naj otroku omogočijo varnost in jim z lastnim zgledom pokažejo, da se tudi sami držijo določenih pravil in omejitev, vzgojne zahteve naj bodo vedno enake, dosledne in konsistentne. »Otrokom je potrebno razložiti, zakaj nekaj od njih zahtevamo in kakšne so posledice neizvrševanja pravil.«
Vsak otrok je edinstven in izzivi pri vzgoji se lahko razlikujejo. Pomembno je, da odrasli ostanemo potrpežljivi, prilagodljivi in pripravljeni na učenje skupaj z otrokom. Življenje je lepo!