Marjana Grčman, voditeljica in novinarka turistične oddaje "Na lepše", ki jo lahko vsak petek zvečer gledate na TV Slovenija 1, je oseba, ki jo slovenski turizem preprosto mora pozati. Njena oddaja ni le še en turistični program; je popotovanje v srce Slovenije, kjer spoznavamo kraje in ljudi, ki pogosto ostajajo skriti pred očmi množic. Marjana s svojim iskrenim navdušenjem in bogatim naborom lepih pridevnikov odpira vrata destinacij, ki jih redko najdemo na turističnih letakih ali v vsakdanjih pogovorih, četudi mislimo, da smo dober poznavalec Slovenije. Njen navdih izvirajo iz pozabljenih vasi, obmejnih krajev, kjer se zdi, da se je čas ustavil, in seznam njenih predlogov za izlet se nikoli ne konča.
Nemirna duša, ki ubira stranske poti
Marjana Grčman je predsednica Društva turističnih novinarjev Slovenije in prejemnica prestižne nagrade Kristalni Triglav za osebnost, ki je največ prispevala k turistični prepoznavnosti Slovenije v svetu. V pogovoru razkriva, da je nemirna duša, ki vedno ubira stranske poti. To potrjuje tudi njena izjava: "Greva v hrib?" ko sta se pogovarjali, kje se dobita. Čeprav jima je vreme preprečilo načrte, je njena želja po gibanju in raziskovanju značilna. "Zame je najlepša definicija turizma in tega, kar počnem, verz Kajetana Koviča: 'Iti, hoditi, ne, ker to moraš, ne, ker je treba, ampak ker drugega razen te hoje tukaj ni.' Iti, hoditi, premikati se - to se mi zdi taka eksistencialna parola," pojasnjuje. Rada hodi v hrib, saj ji to zbistri glavo. Spominja se pokojnega prijatelja Saša Hribarja, ki ji je zmeraj govoril, da mu med hojo v glavo prihajajo ideje in misli, kako spremeniti svet. "Ko hodiš v klanec, se prečistiš, opleteš svoj vrtiček v glavi," dodaja.
Za Marjano je računalnik le orodje, ne vir novih misli. Novinar mora iti ven iz svoje pisarne, iz svojega območja udobja, nenehno mora biti na terenu. "V DNK-ju novinarja ni žigosanja, je delo na terenu, ne le od doma. Zato sem skrajno kritična do žigosanja v našem poslu. To je zelo svobodnjaški, kreativen poklic, in zdaj nam to ubijajo," poudarja.
Živi pri Pivki, a jo vežejo tudi močne korenine na Dolenjskem. Predstavljajte si, da Marjana raje izbere stransko cesto kot avtocesto, peš ali s kolesom kot z avtomobilom. Tudi v življenju ima raje stranske poti kot glavne. Namesto navigacije raje vpraša ljudi za pot, saj se pogosto izgublja. "Sem zelo analogen človek, sem privrženka digitalnega celibata. Res potrebujem analogno izkušnjo, pristen stik s človekom, in mislim, da bo to v prihodnje postalo turistični produkt par excellence," pravi. Ob vsej tej digitalizaciji in umetni inteligenci človek na koncu dneva potrebuje "high touch", in Marjana verjame, da bo turizem tista panoga, ki bo med vsemi gospodarskimi panogami obdržala največ človeškega stika. "To je narava tega posla. Lahko ponudiš samodejno prijavo brez receptorjev, lahko da nekateri poklici umirajo, ampak prihajali bodo novi. V turizmu absolutno stroj ne bo mogel nadomestiti človeka, zato se bo zgodilo to, da bo petzvezdični produkt človeški stik v štiri- ali pa petzvezdičnih hotelih. Tehnologija v turizmu človeka zagotovo ne bo izrinila. Iskreno, globoko in naivno želim to verjeti," razlaga.
Navdih iz pozabljenih kotičkov in srčnih zgodb
Marjana Grčman je polna zgodb o krajih in ljudeh, ki jih spoznava med snemanji. Njeno navdušenje nad življenjem, raziskovanjem in odkrivanjem je nalezljivo. "To je sla po preživetju nas marginalcev, ki se nismo rodili v mestu. Ker smo bili potisnjeni v kot in smo morali preživeti, druge izbire sploh nismo imeli," pojasnjuje. Ljubezen do potepanja ji je privzgojil oče, s katerim sta vsako soboto po zajtrku odpirala atlase in zemljevide ter načrtovala izlete.
"Vedno sem bila potepuški otrok, zmeraj se mi je nekam mudilo. Tudi zdaj vidim, da se mi mudi, mudi se mi živeti, mudi se mi hkrati početi v življenju veliko stvari. Ne vem, zakaj je tako, mogoče sem v preteklem življenju premalo živela. Rada imam, da se mi stvari dogajajo, težko sem na enem mestu. Zelo rada spoznavam ljudi, iskreno rada brskam po življenju drugih, jih sprašujem, kako živijo, kako čutijo, ker se mi zdi, da skozi življenja drugih veliko govorim tudi o sebi," pravi. Spomni se primera, ko je za oddajo "Tistega lepega popoldneva" delala portrete pozabljenih vasi. Pogovarjala se je z 90-letnim gospodom iz Baške grape, ki ga je vprašala, kaj si še želi pri tej starosti. Odgovoril ji je: "En sam dan sonca, preden vse odnese v dolino." Ta izjava se ji je zdela izjemno lepa.
Marjana ima rada odklonske, posebne ljudi, odpadnike, krvave življenjske zgodbe, gube na obrazu, umazane roke, dokumentaristične poteze. A zaveda se, da televizijska kamera pri odstiranju svetov teh ljudi včasih ni najboljša spremljevalka. "Ko pridemo s kamero, smo najprej moteč dejavnik, ljudje se ustrašijo, zaprejo vrata. Kako to prebijem? Gladim jih v smeri dlake, malo s tem zelo domačijskim pristopom, da se ne čuti bariera, da sem prišla iz mesta, z javne televizije, ampak da smo enaki, da jim nočem nič slabega. Usedemo se, enega spijemo, se pomenimo, povem jim, da ne bom posegla v njihova življenja na način, da bi jim bilo ob tem nelagodno, zelo na človeški ravni. Pomemben je tudi odnos na zelo osebni ravni, da me začutijo kot človeka. V tem primeru se mi bodo odprli. Če me ne, pa hvala za sodelovanje," pojasnjuje svojo metodo.
Brez zvezdništva, ki pogosto spremlja znane televizijske obraze, torej. "Neka prvinska preprostost mora biti, nenarejenost. Ko potrkaš na vrata v neki odmaknjeni vasi in te spustijo noter, veš, da imaš privilegij, da prižgeš kamero in da se ti toliko odprejo, da jokajo pred teboj in ti povedo stvari, o katerih morda vse življenje nikomur niso govorili, ampak so čakali nate in na ta trenutek. To je eden najlepših trenutkov pri snemanju prispevkov iz pozabljenih vasi, ko se ti ljudje odprejo tako globoko, da privrejo na dan solze, spomini, bolečina in žalost. To se redko zgodi, a ko se, je vrhunsko, takrat se počutim privilegirano, to me hrani," pravi.
Na splošno ima Marjana raje pozabljene vasi kot nagnetene plaže, raje pokopališča kot tržnice. V tem poslu so včasih zasičeni z druženji, nenehno imajo opravka z veliko ljudmi, ki včasih izpijejo energijo. "Zato se zasebno kar precej zaprem, včasih sem precej ljudomrzna. To je moj obrambni nagon pred tem, ker ne želim biti prezasičena," priznava. Tudi veseli december ni njen najljubši čas. "Imam občutek, da postajamo lepi in prazni. Božični okraski se zdaj prodajajo že avgusta, včasih pa smo okraševali decembra. Vse je brez vsebine, smo lepi in prazni, to je najlepši izraz, ki ga lahko dam," kritično ocenjuje.
Slovenija - Izjemne zgodbe o trajnostnem turizmu
"Na lepše": tempo, izzivi in srce oddaje
Oddaja "Na lepše", kjer je Marjana urednica in voditeljica, je njen način življenja. "Dva dni na teden smo nonstop na terenu, potem imam en dan za pregledovanje in raziskovanje vsebin in potem je tu še premalo časa za montažo. V bistvu sem nenehno v razmišljanju, katere vsebine uvrstiti v oddajo, kaj bi bilo aktualno, kaj ne. Vsak teden nabrati štiri dobre zgodbe, ki zdržijo vsaka po šest minut, je kar težka tekma," opisuje tempo. Pripeljati se na drug konec Slovenije, zanimirati goste in snemalca, včasih delati z obupno opremo, vse to ni vedno samo "na lepše".
Marsikdo si verjetno misli: 'Kako je tebi fajn, ko delaš Na lepše, saj samo jeste in hodite naokoli.' A Marjana poudarja, da je to težko delo. Turizem ni samo panoga za "na lepše", ampak je resna gospodarska panoga, in njihovo delo je zelo utrujajoče. "Včasih se mi zdi, da se turističnim novinarjem dela krivica, češ, samo hodijo po gostilnah, jedo in pijejo. Gastronomija je samo en del turizma. Sicer pa je to res kar peklenska tekma, da mi uspe vsak petek spraviti polurno oddajo na spored," pravi. Ob tem se trudi, da prispevki niso piar material, ampak vsebujejo razmišljanje o nekem kraju, destinaciji, o ljudeh, ki delajo turizem. "Res si želim, da novinarske reportaže ne bi bile enake piar člankom. Dolžnost nas, turističnih novinarjev, je, da damo širšo sliko destinacije, ker bomo potem lažje razumeli kompleksnost sveta, v katerem živimo. Turizem je zanimiv fenomen današnjega časa, nekaj, kar nam spreminja svet in okolico, dviguje nam kakovost življenja, daje zaposlitve lokalnemu prebivalstvu," dodaja.
Sama izbira zgodbe, ki jih bo predstavila v oddaji, a še vedno upošteva krovno strategijo turizma. Slovenska turistična organizacija (STO) in njen mentor Drago Bulc sta jo vzgojila kot turistično novinarko in jo usmerila v določene vsebine. "Naučili so me, kako deluje turizem kot obrt in kot gospodarska panoga, moja naloga zdaj pa je, da poiščem zgodbe, s katerimi bom prepričala gledalce, da poiščem ljudi, ki niso vsak teden na televiziji," pojasnjuje. Delati takšno oddajo je tudi samoten posel. Dolge ure vožnje, dolge ure v montaži, ko se vedno znova sprašuješ, ali kdo sploh opazi vse detajle.
Ekipa oddaje je zelo majhna. Z Ireno Shyamo Hlebš si porazdelita zgodbe, vsaka naredi dve v oddaji. Sicer pa so na terenu asistent snemalca, snemalec in ona, včasih sta samo dva. In to z zelo bazično opremo, brez brezpilotnih letalnikov, brez supermoderne opreme. "Ne moremo se primerjati s kakšno BBC-jevo turistično oddajo. Glede tega smo res osiromašeni. Delamo pa s srcem," poudarja.
Obmejna območja in "žmoht" melanholije
Marjana zelo rada obiskuje obmejne vasi. "Meja je ljudem zmeraj nekaj dala. Kakor jim je vzela, jim je tudi dala veliko vsebine, iznajdljivosti. Brici so nenehno kontrabantali, na drugi strani, v Porabju, pa je tista trpkost, ki se je posedla v DNK ljudi, tista stepska melanholija," opisuje. Porabje se ji zdi živi muzej umiranja slovenskega jezika. "So pozabljeni od vsega, od države, Boga. Meni je tam epsko. V tiste ljudi se je uleglo nekaj težkega, in to čutiš. Tistih sedem vasi … V Andovcih so si postavili spomenik 'Živim'. To se mi zdi neverjetno. Tam se res počutiš, kot da si se vrnil v 50., 60. leta nekega drugega življenja," dodaja.
Ljudem poskuša svetovati glede destinacij, ki niso na prvo žogo. Vendar se zaveda, da je to dvorezen meč. "Lahko da je meni všeč nekaj, kar drugemu ni, in ko bo prišel tja, si bo mislil: 'O moj Bog, kaj pa je to?' Jaz sem mogoče neki kraj res začutila v tistem trenutku, ko sem bila tam, čisto po svoje, s svojo melanholijo, da je imel žganje, ki sem ga pila v tisti kleti, okus zato, ker sem s tistim človekom tam stkala neko posebno energijo, da sem neki kraj začutila v svoji preproščini, v 'žmohtu' svoje melanholije na popolnoma drugačen način, kot ga bo nekdo drug," razlaga. Dvomiga, če bi še kdo drug užival v tistih beznicah, ki mu jih bo priporočala, ali pa v tisti vasi tam v Porabju, ki jo ima tako rada.
"Turistov ni nikoli preveč, le destinacija jih mora prav razporediti. Tudi če jih je v Ljubljani preveč, jih v Baški grapi, pod kraškim robom ali na Goričkem nikoli ne bo. Kako jih spraviti do tam, pa je stvar komunikacije, dobrega marketinga. Navdušiti je treba tujca, mu dati dober razlog oziroma povedano v slogu Botra: dati mu je treba ponudbo, ki je ne bo mogel zavrniti," svetuje.
Pogled na slovenski turizem in prihodnost
Marjana Grčman ocenjuje, da bi si v slovenskem turizmu želela, da tudi v praksi štetje prihodov in nočitev ne bi bilo edino merilo uspeha. Slovenska turistična organizacija se res zelo trudi v tej smeri, da bi v ospredje postavila trajnost in počutje gosta, lokalno skupnost in butična doživetja. Vse v izogib množičnosti in dejstvu, da ne bi tonili v pretirano globalizacijo, kjer so destinacije podobne ena drugi. Tuji strokovnjaki s področja turizma dajejo potrditev, da delajo dobro, da imajo odlično sodelovanje med ministrstvom in krovno turistično organizacijo. Pomembno je, da najdemo ravnovesje med interesi lokalne skupnosti, ki je glavni gostitelj turizma, in interesi turistov. V prihodnosti bo postala trajnostna zmogljivost še pomembnejši imperativ, kot je v tem trenutku. Zato je še kako pomembno, da ohranjamo ravnovesje med turizmom in kakovostjo življenja domačinov.
Poskrbeti moramo, da bodo turisti, ki jim izrekamo dobrodošlico, takšni, kot si jih želimo. Skrbno bi morali izbirati, koga vabiti k sebi domov, v svojo dnevno sobo. Vabimo tiste goste, za katere smo prepričani, da razumejo in spoštujejo naš dom, naš način življenja. Enako velja za turizem. Sodobni gost želi zelo lokalno izkušnjo, želi biti del skupnosti in poskusiti nekaj, kar ni na glavnih turističnih menijih. Išče avtentičnost, ki se izgublja na območjih množičnega turizma, kjer je turizem že postal žrtev lastnega uspeha. Turizem je vedno dobra priložnost, da se ovrže stereotipe o narodih, kulturah in rasah ter spremeni to omejeno razmišljanje. Doživljajski turizem je eden boljših načinov za to. In tu na terenu delamo velike korake v smeri inovativnih doživetij, kako kraje doživeti in razumeti drugače. Zelo se razvijajo večdnevni pohodniški produkti, kjer doživiš kraje na zelo intimen način. Sodobni turist si želi aktivnega oddiha, želi si organiziranega, a vseeno sproščenega in spontanega raziskovanja, učenja, odkrivanja nečesa, kar te premakne. Kar te odnese. Išče se nekaj, kar ni del uniformirane, konfekcijske ponudbe. Marjana je vedno znova navdušena nad konceptom večdnevnih kolesarskih ali pa pohodniških produktov, kot je, na primer, Highlander. To je od tri- do petdnevni pohod, kjer organizatorji zagotovijo hrano, vodo in prvo pomoč, ti pa v nahrbtniku nosiš s seboj vse, kar rabiš. To se ji zdi super način, kako skozi šport ljudi več dni zadržati na določenem prostoru, kamor sicer ne bi zašli. Takšni produkti so meditacija posebne sorte.
V mislih ima nedavni zagon Nacionalnega informacijskega središča za turizem, ki povezuje razpršene podatke, omogoča izmenjavo informacij, razne analize ter se trudi v smeri bolj premišljenega odločanja in usklajenega razvoja. V tem sistemu tako lahko preveriš, koliko turistov je, na primer, na slapu Peričnik, in se temu primerno odločaš, ali se boš odpravil tja ali ne. Javni prevoz je vedno bolj rastoča rakana, ki zadeva tudi turizem. Naše avtoceste so postale parkirišča. Širimo avtoceste, pri tem pa se bistveno premalo razmišlja o učinkoviti železniški povezavi in o boljših avtobusnih linijah. Kljub skrbi za trajnost tu kot država pademo na izpitu. Če bi imeli boljši sistem javnega prevoza, bi se zmanjšala tudi vedno večja centralizacija naše države. Slovenija ni samo Ljubljana in s tem bi svojo priložnost za razvoj dobile tudi občine, ki se lahko zdaj pohvalijo samo z bolj ali manj ohranjeno naravo in zaščitenimi območji. Strateška napaka je bila storjena, ker smo z gradnjo cestnega križa povsem zanemarili razvoj učinkovitega in uporabnikom prijaznega javnega potniškega prometa. Da bi zagotovili kakovostno življenje in butična turistična doživetja, hkrati pa dosegli trajnostno rast, je ključnega pomena učinkovit in kakovosten javni potniški promet, ki lahko edini zmanjša - ali vsaj omeji - naraščanje števila avtomobilov na cestah. Mi, državljani, pa bi morali od odločevalcev odločno zahtevati dolgoročni, večdesetletni in nedvomno zelo drag načrt temeljite prenove javnega potniškega in tovornega prometa.
Še več je treba delati na inovativni in individualni ponudbi. Poudarek naj bo na razvoju skupnosti in na še večji simbiozi med kmetijstvom in turizmom. Brez obdelane krajine, brez pokošenih planin in živih pašnih skupnosti bomo težko govorili o turističnih destinacijah. Večjo trajnost vidi tudi s spodbujanjem t. i. biosfernih območij, ki so pri nas pod okriljem Unescovega programa Človek in biosfera. To so zaščiteni prostori, kjer mora biti človek sila iznajdljiv, da preživi v robustnih predelih z zaščiteno naravo in živalmi. Takšne prostore bi morali s svojim obiskom in nakupom certificiranih izdelkov bolj podpreti. Izjemno. Turizem je varuh kulturne dediščine. Brez ozaveščanja ljudi, kakšno bogastvo in edinstvenost imajo na domači "brjači", se izgubljajo vsa stara znanja. Turizem se ji zdi kot učna ura pozitivnega domoljubja, opranega vse politične ideologije. Uči nas, kdo smo, od kod prihajamo in zakaj imamo vse razloge, da smo ponosen narod. Konec koncev smo eni redkih, če ne edini, ki imamo na osrednjem trgu postavljen kip poeta in ne vojskovodje. Kar priča o tem, da smo mirovniški narod, ki nikoli ni začenjal vojne. Temu se vedno bolj daje poudarek. Zavodi za turizem in tudi regionalne razvojne agencije dosti delajo na tem - tu se ji zdi, da smo res naredili velik korak v razvoju. Produkti, ki pripomorejo k rasti skupnosti, so tudi odlična zgodba za privabljanje turistov. Zaradi njenih reportaž so na primer v podzemlju Pece dali v program uradne ponudbe produkt Veslanje po podzemlju Pece. Slednjemu je Slovenska turistična organizacija tudi podelila naziv Edinstvena doživetja Slovenije. Na določenih krajih ob meji se prebujajo zasebne iniciative, kako v posel spraviti določene turistične produkte. Vedno poudarja, da se je v želji po uspehu treba povezovati. Turizem je skupinski šport. In v krajih ob meji je še dosti prostora za izboljšave, sploh v luči neizkoriščene multikulturnosti. Obmejna območja, ki so še vedno turistično podhranjena, slabo razvita, ampak imajo potencial ravno zaradi svoje odmaknjenosti. Tu bi morali delati dobre zgodbe in z njihovo pomočjo povezati ljudi s te in one strani meje, pa naj si bo to kolesarjenje ali pohodništvo, kjer se ves čas prehaja in potaplja iz ene v drugo kulturo. Zgodba je tista, ki te popelje na pot. Zgodba je tisto, kar te dela turista. Podcenjen turistični potencial je med drugim zagotovo območje Loške doline in Gorskega Kotarja, ki bi se lahko začelo že vse od Cerkniškega jezera ali pa zajelo kar celotno območje Zelenega krasa. To je območje, kjer bi gost lahko doživel evropsko Amazonko in eno zadnjih evropskih divjin, ter prostor verige največjih strnjenih gozdnih površin v tem delu Evrope, kjer ima človek privilegij, da si svoj prostor deli s tremi velikimi zvermi.
V zadnjih letih veliko govorijo tudi o posebnem vidiku turistične ponudbe, to je gastronomija. Hrana povezuje in kako lepše doživljati deželo in njene ljudi kot ravno skozi gastronomijo. Dobrojedci so odlični gostje. Radovedni, ne preveč premožni, ampak zapravljivi. Zaradi dobrega krožnika so pripravljeni prepotovati pol sveta. Ampak po koroni se dogaja, da so svoja vrata zaprle številne tradicionalne domače gostilne, ki so veljale za temelj naše kulinarike. Nekateri so spremenili svoj urnik obratovanja in začeli svoje krožnike podrejati visoki gastronomiji, kar ni v redu. Na terenu se zdi, da je vedno manj ponudbe za dobrojedce, ki ne iščejo zgolj visoke gastronomije, ampak preproste, a zato nič manj iskrene obroke po sprejemljivih cenah.
Digitalizacija in pametna inteligenca lahko olajšata potovanje. Ponudniki so na svojih spletnih straneh že vzpostavili module umetne inteligence, na katerih lahko gostje javno ocenijo svoje bivalne izkušnje in tako vplivajo na ugled podjetij. Lažje se razume stranke, predvideva njihove potrebe in zagotavlja najboljšo možno uporabniško izkušnjo. Je pa težava, kako te ogromne količine podatkov obrniti sebi v prid - to trenutno počne Nacionalno informacijsko središče za turizem. Seveda pa ob vsem "high-techu" na koncu dneva šteje "high-touch". Človeka v turizmu tako ne bo nikoli možno zamenjati. Konec koncev vsi iščemo analogno izkušnjo. Tako da jo glede tega ni strah.
Marjana Grčman, s svojimi Dolenjskimi koreninami, si želi bolj ambiciozne korake v tej mehki deželi reke Krke. Želi si, da bi bolj ambiciozno delali na primer na promociji penin, ki imajo ravno na Dolenjskem izjemen potencial razvoja. Drzno bi rekla, da je prihodnost dolenjskega vinarstva v peninah. Na terenu ji povedo, da grozdje v določenih predelih Dolenjske doseže popolnoma enako zrelost kot v Šampanji. Torej tam dosega optimalno vsebnost sladkorja, predvsem pa pravo razmerje kislin. Zdi se, da v zgodbi cvička butične pridelave ni dovolj dodane vrednosti. Sicer pa velike korake v razvoju delajo tudi Šmarješke Toplice s prenovo osrednjega trga. Lani so z Društvom turističnih novinarjev organizirali borzo povezovanja štirih občin - Ivančne Gorice, Dolenjskih Toplic, Trebnjega in Žužemberka. Zakaj? Ker je na terenu ponudba tega prostora šibko povezana in slabo prepoznavna. Ta pokrajina ob zgornjem toku reke Krke ima z bogato kulturno dediščino, zgodovinskim turizmom, naravnimi danostmi, gastronomijo ter avtentično ponudbo za ribiče, čebelarje in raftarje izjemne priložnosti za boljši razvoj turizma. Na koncu borze so vsi odločevalci podpisali iniciativo skupnega turističnega povezovanja vseh štirih občin, toda še vedno se v realnosti premalo premakne.
Pomembno je, da se terme ne zapirajo v svojo ponudbo. Seveda pa je na mizi že zadnjih 15 let prenova same infrastrukture. Se pa na terenu opaža porast term, ki so namenjene zgolj odraslim. Osebno jo vedno znova zabava podatek, da imajo na Dolenjskem zaselek, ki se imenuje Butale. Domačini še vedno hranijo tablo s krajevnim napisom in govori se, da naj bi tja Tito njega dni hodil na pečene kure.
Vse je stvar naključij, ki to niso. Ker po srednji šoli ni bila sprejeta na novinarski faks, je vedrila na študentskem servisu in čakala primerno delo. Potem je na eni izmed reportaž na Triglavu srečala Saša Hribarja, ki ji je spremenil življenje in jo pripeljal na Televizijo Slovenija. Tam je delala portrete čudakov z roba družbe in kasneje portrete vasi, kjer ugašajo luči. Kakor koli, sosednja vrata od pisarne te oddaje so bila vrata turistične pisarne, kjer je nekega dne Drago Bulc potreboval novinarko za terensko reportažo. Vse ostalo je preteklost. Drži pa, da se je že kot otrok rada potepala in rajžala naokoli. Domača brjača ji je bila vedno premalo.
Stik z ljudmi in komunikacija. Lažje razume, zakaj se ponekod turizem razvija z dvema hitrostma. Zakaj ponekod nekaj odmira in zakaj se na drugem koncu Slovenije nekaj rojeva na novo. Se pa vse začne in konča pri ljudeh. Če na čelu zavodov za turizem niso turizmu predani in srčni ljudje, je vse zaman. Tega posla ne delaš zaradi zaslužka, ampak zaradi strasti. Vrzite srce in stecite za njim. Ne dovolite, da počasi…