Slovenija je dežela, ki ponosno nosi svojo bogato kulturno in športno dediščino. V ospredje vedno postavljamo posameznike, ki s svojo predanostjo, talentom in vztrajnostjo bogatijo našo družbo. Med njimi izstopajo imena, ki so pustila neizbrisen pečat tako na športnem kot na kulturnem področju. Ena takšnih je nedvomno Mateja Janežič, oseba, ki je s svojo vsestranskostjo in energijo navdušila že marsikoga. Njeno ime se je v zadnjih letih pogosto pojavljalo v povezavi z gledališkimi odri, vendar je njena karierna pot mnogo širša in obsežnejša.
Mateja Janežič in svet športa
Mateja Janežič je bila nekoč znana tudi kot ena izmed voditeljic prireditve, ki je povezovala lepa dekleta in njihove športne sposobnosti. Ta prireditev, ki jo je revija Šport prvič izpeljala že leta 2003, je bila namenjena mladim ženskam med 17. in 28. letom starosti, ki so se ukvarjale s športom, ne glede na stopnjo njegovega izvajanja, od rekreativnega do profesionalnega. Namen je bil poudariti pomen športa v življenju mladih deklet in prikazati njihove telesne zmogljivosti ob predstavitvi lepote.
Glasovanje za mis spletnega glasovanja je potekalo do četrtka, 22. aprila, do 19. ure, kjer se je na finalnem izboru predstavilo 19 kandidatk. Prireditev sta povezovala nekdanja novinarja TV Slovenija, Mateja Janežič in Jure Tepina, kar je dodalo še posebno noto profesionalnosti in prepoznavnosti. Dogodek so popestrile glasbene in plesne točke, s čimer je bila poskrbljeno za celostno doživetje za obiskovalce.
Zgodovina te prireditve je bogata z zmagovalkami, ki so pustile svoj pečat. Že leta 2003 je zmagala atletinja Jana Šumi, leta 2004 karateistka Lea Huskič, leto pozneje pa je bila najboljša Karmen Hribar. Leta 2006 je Aneta Salihovič navdušila z znanjem kickboksa, medtem ko si je obetavna sedmerobojka Natalija Waldhuber zaslužila zmago leta 2007. Predlani je zmagala še ena športnica, ki je ne le lepa, ampak tudi zelo uspešna: ritmična telovadka Pia Arhar, medtem ko je lani največ glasov žirije dobila atletinja Ajda Sitar. Ta tradicija poudarja pomen povezovanja športa in lepote ter daje priložnost mladim športnicam, da pokažejo svoje talente in dosežke širši javnosti.
Gledališki svet in igralska umetnost
Poleg svoje preteklosti v svetu športa, je Mateja Janežič pustila pomemben pečat tudi na področju gledališke umetnosti. Kot igralka SNG Drama Ljubljana, je sodelovala v številnih pomembnih predstavah, ki so zaznamovale slovensko gledališko sceno. Njena vloga je bila pogosto označena z njeno sposobnostjo, da se prelevi v različne like, kar je bistvo igralskega poklica.
Skupaj s svojim soprogom, prav tako igralcem, sta kot starša ustvarila močno družinsko vez, ki se odraža tudi v njunem umetniškem delovanju. Mateja je prejemnica nagrade Prešernovega sklada, kar je potrditev njene izjemne nadarjenosti in predanosti igralskemu delu. Poleg tega je bila najmlajši igralec, ki se je kadarkoli pridružil ansamblu Drame, kar priča o njeni zgodnji prepoznavnosti in talentu.
Njeni igralski kolegi, kot sta Martin Rozman iz Usodnega vina in Luka Čeh iz serije Ja, Chef!, ter Aleksandra iz Slovenke in Anica iz filma Piran, Pirano, so le nekateri izmed tistih, s katerimi je delila oder ali sodelovala pri raznolikih projektih. To kaže na njeno široko mrežo sodelavcev in njeno sposobnost prilagajanja različnim gledališkim in filmskim produkcijam.
Letošnjo gledališko sezono v Drami sta Mateja Janežič in njen soprog odprla z vlogama v predstavah "Dan, ko jaz ni bil več jaz" Rolanda Schimmelpfenniga in "Antigona" Dominika Smoleta. "Dan, ko jaz ni bil več jaz" je opisan kot eksperimentalno, sodobno filozofsko-psihološko besedilo, ki secira človeško psiho, odnose in življenjske odločitve. Po drugi strani pa "Antigona" predstavlja eno največjih, večno aktualnih slovenskih dramskih klasik.
Igralske izkušnje in pogledi na gledališče
V intervjuju z igralcema SNG Drama Ljubljana, sta oba poudarila svoja doživljanja ob sodelovanju pri predstavah, ki predstavljata različne gledališke pristope. Aleksandra Saša Prelesnik, ki je nastopala v obeh predstavah, je izrazila, da je težko reči, katera smer ji je ljubša, saj je vse izziv. Klasika prinaša določeno prtljago, ki jo je treba preseči, medtem ko sodobna besedila pogosto ponujajo več svobode pri interpretaciji. Poudarila je pomen režiserjevega koncepta in njegovega poznavanja konteksta, v katerem je nastalo delo.
Klemen je dodal, da kot igralec nima preferenc. Predstava "Dan, ko jaz ni bil več jaz" je imela sodobnega avtorja in besedilo, pisano v sodobnem formatu, kar je drugače od dela na velikem odru pri "Antigoni", kjer so igralci bolj osredotočeni na eno vlogo. Poudaril je, da je režiserka Maša Pelko izjemno spretna pri zaznavanju zanimivih elementov v besedilu in ustvarjanju mreže dogodkov, ki jih oko ob prvem branju morda ne zazna. To omogoča drugačen način dela igralca, ki je bolj vključen v celoten proces ustvarjanja. Klemen meni, da gre za popolnoma drugačna gledališka ustroja z drugačnimi gledališkimi sredstvi, ki na drugačen način uporabljajo igralce. Velik plus za Dramo vidi v tem, da imata obe predstavi hkrati na repertoarju, saj je za igralca najbolj zanimivo prehajati iz projekta v projekt brez nekega ustaljenega sistema.
Oba igralca sta izrazila željo po večji komunikaciji gledališča s skupnostjo in njegovim angažmajem pri reševanju aktualnih družbenih problemov, kot so politična in ekološka vprašanja, ter razumevanje človeške narave. Nina je poudarila potrebo po večji iskrenosti v gledališču in odprtosti do različnih oblik ljubezni, medtem ko je Klemen izrazil zaskrbljenost nad tendenco ustvarjanja "ženskih projektov" in potrebo po tem, da se problematike, kot so feminizem, pedofilija ali homoseksualnost, obravnavajo bolj poglobljeno in brezkompromisno. Oba sta izrazila upanje, da bo njuna generacija, ki se bliža prevzemanju družbene moči, uspela premagati status quo in prinesti spremembe.
Spremembe v gledališkem okolju in odnosih
V pogovoru sta igralca dotaknila tudi sprememb v gledališkem okolju, predvsem glede odnosov med ustvarjalci. Nina je poudarila, da se je odnos do ravnateljice ali ravnatelja drame spremenil v bolj enakovreden in spoštljiv. Prav tako se je spremenil odnos režiser/režiserka-igralka/igralec, ki gre bolj v smeri enakovrednega dialoga in spoštovanja. Z mlajšo generacijo režiserjev in režiserk je prišlo zavedanje in spoštovanje do igralca kot celovitega umetnika, ki ga uporabljajo na veliko različnih načinov. To generira ekonomijo zdravih odnosov in manj prostora za zlorabo moči.
Nina je delila tudi svojo izkušnjo, da nikoli ni imela težav v Drami zaradi svoje mladosti ali spola, njeno mnenje je bilo vedno sprejeto. Prav tako je poudarila, da se je po rojstvu hčerke pri njej povečala odgovornost in potreba po tem, da je še bolj aktivna in glasna pri opozarjanju na krivice. Želi si, da njena hčerka ne bi imela težav zaradi svojega spola in bi se počutila enakovredno in varno.
Klemen je po rojstvu otroka izrazil ničelno toleranco do stvari, ki niso produktivne, in večjo samozavest pri izpostavljanju stvari, ki se mu zdijo narobe. Želi si, da se kot družba ne bi znašli v situacijah, kjer bi se posamezniki znašli v nevarnosti zaradi neenotnosti glede pomembnih zadev.
Nina je dodala še en pomemben vidik: kljub temu, da je v gledališču že dolgo, opaža, da so bili pogoji za mlade igralce, ki prihajajo iz akademije zdaj, slabši kot pred petnajstimi leti, ko je ona prišla v Dramo. Meni, da finančno nazadujejo, medtem ko bi moralo biti slovensko narodno gledališče tisto, ki postavlja standarde in pravilno vrednoti igralsko delo. Kljub temu pa pohvali zdravo klimo v Drami, ki omogoča hitro odzivanje na težave.
Prepoznavnost in vpliv na kariero
Oba igralca sta se dotaknila vprašanja prepoznavnosti, ki jo prinašata gledališka in televizijska dela. Klemen je s anekdoto o svoji vlogi v seriji "Usodno vino" ponazoril, kako lahko gledalci igralca za vedno povežejo z določeno vlogo, ne glede na druge izjemne gledališke projekte. Kljub temu pa poudarja, da je največja nagrada, ko občinstvo migrira z enega področja na drugo in ko prepoznavnost omogoča interakcijo z publiko preko delavnic in predstavljanja umetnosti na drugačne načine.
Nina pa je izrazila, da v tem smislu ni toliko prepoznavna. Vendar pa nikoli ni vrednotila komercialnih projektov, kot so serije, nižje po poslanstvu in vložku. Poudarila je, da je v interesu vseh igralcev, da se TV produkcija vzpostavi na višjem nivoju, kar se v Sloveniji v zadnjih letih tudi dogaja. Telenovele, kot sta "Ena žlahtna štorija" in "Usodno vino", so omogočile nabiranje občinstva in vzpostavile kader za tovrstno snemanje, kar je pripeljalo do višjega nivoja današnjih serij. Mnenja je, da snemanje serij nikakor ni povezano s tem, ali je nekdo "pravi" igralec ali ne, in da bi se morali izogniti pretirani vzvišenosti do tega.
Klemen se je strinjal, da med igralci to v bistvu nikoli ni bil problem, saj se večina zaveda, da gre za resno delo. Poudaril je, da je bistvo igralca, da se prelevi v različne vloge, in da so vrhunski igralci, ki jih cenimo, vrhunski na vseh platformah: filmu, serijah, reklamah in gledališču. Kot odličen primer je navedel pokojnega Jerneja Šugmana, ki je bil fantastičen tako kot vratar Veso kot tudi v karakteroloških vlogah.
Prihodnji projekti in razvoj
Oba igralca sta izrazila svoje načrte za prihodnost, ki vključujejo nadaljnje sodelovanje pri novih projektih, bodisi serijah, filmih ali gledaliških predstavah. Klemen je omenil povečanje družine kot enega izmed svojih trenutnih fokusov, kar nedvomno vpliva na njegove časovne in ustvarjalne načrte.
Slovenija se ponaša z izjemnimi talenti na področju umetnosti in športa, in Mateja Janežič je nedvomno ena izmed njih. Njena pot, ki se je začela v športnih vodah in se nadaljevala na gledaliških odrih, je dokaz njene vsestranskosti, predanosti in nenehnega iskanja novih izzivov. S svojim delom bogati slovensko kulturno krajino in navdihuje mlajše generacije, da sledijo svojim sanjam, ne glede na izbrano področje.