Gibalni razvoj dojenčka je fascinanten proces, ki se odvija postopoma in v določenem vrstnem redu, čeprav je treba poudariti, da se gibalni razvoj dojenčka razlikuje od dojenčka do dojenčka. Vsak otrok je namreč edinstven, zato starši ne bi smeli primerjati svojih otrok med seboj. Popolnoma zdravo in normalno je v otrokovem razvoju naleteti na odstopanja oziroma razlike. Zato je opis razvoja dojenčka le okviren, in ne točno določen ter za vse enak.
Gibalni razvoj dojenčka: Prvi mesec
V prvem mesecu bi gibanje novorojenčka lahko poimenovali z »vse ali nič«, saj za novorojenčka še niso značilni selektivni gibi in niti nadzorovano gibanje. Zaradi normalno zvišanega tonusa novorojenčkov pride pri gibanju do verižne reakcije in lahko opazimo, da v gibanju sodeluje celo telo, nepovezano z velikimi gibi in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg, sledijo ji druga nogica, rokici in celo telo. Ko se novorojenček giba, to počne s celim telesom, miruje le v spanju, zato izraz vse ali nič. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče telesa pa je na glavi in vratu, otrok poskuša dvigniti glavo od podlage, vendar mu to še ne uspeva najbolje. Dihala še zorijo, ritem dihanja je lahko še nereden, pri dihanju se pojavljajo za odraslega nenavadni zvoki. S kihanjem novorojenček očisti dihalne poti. Kolcanje je lahko posledica požiranja zraka ob hranjenju. V ležečem položaju na trebuhu ima novorojenček roke in noge rahlo pokrčene, a sproščene; za kratek čas že dvigne glavico, ni pa je sposoben držati dlje pokonci. Ko je novorojenček buden in spočit, ga položimo na trebušček, da se na ta položaj, ki mu bo prišel prav, ko bo »pasel kravice«, privadi. Sicer dojenčka za spanje vedno polagamo na hrbet ali bok. Roke so lahko občasno stisnjene v pest s palci na sredini, vendar pa pest novorojenček spontano razklene. Prisotni so spontani gibi velikih amplitud, ki jih imenujemo zvijanje. Gibi niso pretirano sunkoviti, zakrčeni in grobi, pač pa so gladki, prehajajo iz enega giba v drugega, kot valovanje, brez izrazite in toge simetrije. Razlikujejo se po hitrosti, intenzivnosti in moči in najbolj spominjajo na valovanje. Ti gibi izginejo približno ob tretjem mesecu starosti. Prisotni so nehotni refleksni gibi: prijemalni (zgrabi za prst ali igračo in trdno drži), iskalni (ko ga pobožate po licu, obrne glavo v smeri dotika in odpre usta), sesalni (dojenček začne sesati takoj, ko se dotaknemo njegovih ustnic), požiralni (sproži ga sesanje), refleksna hoja (v pokončnem položaju ob dotiku z bosimi nogami ob gladko podlago izvaja gibe, podobne korakom oz. prestopanju), Morojev refleks (ob izmiku podlage glavica pade nazaj, dojenček simetrično iztegne roke, zakrili proti sredini in zajoka), nehoten smeh (dela grimase).
Gibalni razvoj dojenčka: Drugi mesec
V drugem mesecu se že postopoma začne usmerjati proti sredini, gibanja »vse ali nič« ni več, tudi obseg gibov je manjši, pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas tudi zadrži, za kratek čas celo fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena, kar imenujemo asimetrični tonični vratni refleks, ki gradi občutek sredine in prispeva h graditvi občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da nos dvigne od podlage. Mišični tonus postane čvrstejši, a ne trd. Manj je refleksnih gibov. V legi na hrbtu so prisotni še gibi velikih amplitud in zvijanja, počasi se jim pridružijo in jih nadomestijo drobni gibi (drencanje), ki so najbolj izraziti v okončinah in spominjajo na fine gibe trebušnih plesalk ter so najbolj izraziti v obdobju od tretjega do petega meseca starosti. Dojenček se izteguje, razpira dlani, a je prijem še refleksen. Med 4. in 6. tednom se dojenček prvič zavestno nasmehne. Na začetku se nasmehne vsakomur, ker še ne loči obrazov. S smehom pritegne pozornost. Staršem z nasmeškom vliva občutek, da jim vrača ljubezen. Dvosmerna komunikacija in medsebojna navezanost se tako okrepi. Vzpostavi zanesljiv, dolgotrajnejši očesni kontakt. Sledi predmetom pri gibanju do 180 stopinj. Obrača se proti izvoru zvoka. Prepoznava glasove družinskih članov in se nanje odzove. Se glasno smeji, spušča glasove, se kremži in dela grimase.
Gibalni razvoj dojenčka: Tretji mesec
Glavo že zadrži v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge že postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad kolki, v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in gibajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu, saj ne posežejo še v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano drencanje, ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot rami, kar dojenčku zagotovi stabilen in funkcionalen položaj, v katerem se lahko dviga in spušča. V tem obdobju dojenček nadzoruje glavo in pričenja s poseganjem po predmetih nad sabo.
Gibalni razvoj dojenčka: Četrti mesec
Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor. Noge so pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbudi poseganje z rokami v prostor, ko zagleda svoja kolena, pa se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Za igro se še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet.
Gibalni razvoj dojenčka: Peti mesec
Dvig medenice v hrbtnem položaju je še močnejši, zanimajo ga njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot noga, ki je bolj razbremenjena in je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, ki ji rečemo plavanje, med katero so noge popolnoma iztegnjene in roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno. Vidna ostrina in sposobnost zaznavanja globine je pri šestmesečnikih že tako dobra, da otrok zanesljivo poseže po predmetu; prav tako se spontano škiljenje ne pojavlja več.
Gibalni razvoj dojenčka: Šesti mesec
Na prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani, ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri. Primitivni refleksi, ki jih vidimo pri novorojenčku, večinoma izzvenijo do šestega meseca starosti. Pri šestih mesecih je kontrola glave odlična, otrok pričenja s sedenjem ob opori. Sedenje pri šestih mesecih kaže, da je dojenček že dovolj močan in sposoben živčno-mišičnega nadzora in koordinacije, da pokonci nosi glavo in trup ter ob tem sedi s stabilno medenico.
Gibalni razvoj dojenčka: Sedmi mesec
Približno pri tej starosti se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar pa to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca. Do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale. Ko je otrok enkrat sposoben, da se po vseh štirih premika po prostoru, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in se postavljati na noge. Nato počasi sam preide v položaj tritočkovne opore, kar mu omogoči prehod v plazenje. Preden otrok shodi, je najbolj optimalen način gibanja recipročno (izmenično) kobacanje. Zrelost živčno-mišičnih struktur omogoči, da obe strani telesa izmenično sodelujeta v gibanju.
Gibalni razvoj dojenčka: Stoja
Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato se spusti in pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se otrok nauči odriva od nog in se ne vleče več gor z rokami, tudi spuščanje nazaj na podlago sčasoma postane postopnejše in bolj načrtovano, zato moramo otroku omogočiti čim več svobodnega gibanja po prostoru in ga ne smemo omejevati. Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Čim večkrat to ponavlja, tem več stabilnosti in ravnotežja pridobiva. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno in na koncu stoji brez držanja z rokami. V rokah lahko drži igračo in se z njo igra (vendar ne med hojo). Če ga kakšna stvar posebej zanima, pa je previsoko, da bi videl, se dvigne tudi na prste, in ko poteši radovednost, se spusti nazaj na cela stopala. Večina otrok lahko nekaj sekund samostojno stoji pri enajstih mesecih.
Gibalni razvoj dojenčka: Hoja
Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na različne predmete v okolici, najprej z obema rokama, nato samo z eno. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja, roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom, vendar je rahlo bolj nazaj. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in tudi ravnotežni odzivi se izboljšajo. Večina zdravih otrok shodi med devetim in osemnajstim mesecem starosti. Hoja je sprva širokotirna, nezanesljiva, brez ustreznega spremljajočega gibanja zgornjih udov. Ni pomembno le, kdaj otrok shodi, pač pa tudi kako. Zelo asimetrično gibanje ali asimetrična hoja s hojo po prstih zahteva napotitev v razvojno ambulanto in bolj podrobno oceno. Večina otrok usvoji zrele vzorce hoje šele pri treh letih. Pri sedmih letih je hoja že praktično zrela in podobna odrasli hoji. S kobacanjem in hojo malček usvoji prostor. Pred njim ni nič več varno, zato poskrbimo za osnovne varnostne ukrepe (ograja na stopnišču, nadzor pri uporabi stopnic, nadzor pri gibanju na prostem). Manjše poškodbe, kot so odrgnjena kolena, postanejo sicer v tem obdobju del vsakdana radovednega otroka, ki se šele uči veščin stanja in hoje.
Pomen gibanja za razvoj možganov in celostni razvoj
Prekomerno gledanje televizije, igranje videoiger, pomanjkanje fizične aktivnosti in grafomotoričnih dejavnosti poškodujejo in zmanjšujejo možnosti za razvoj bioloških potencialov, ki jih otrok nosi v sebi. Starše, stare starše in vzgojitelje malih otrok bo gotovo zanimal »sistem koristne igre«, ki dokazano pomaga otrokom in ga poznajo tudi v mnogih naših vrtcih. Zelo dolgo se nismo zavedali, kako zelo pomembna je za celovit razvoj otrokovih sposobnosti naravna in preprosta otroška igra. Na primer tekanje, poskakovanje in podobno. Otrok, ki teče skozi gozd, mora vzdrževati ustrezno ravnotežje, paziti, da ne pade, in zato opaziti vejo, se izogniti kamnu, potoku, ob tem pa koordinira celo telo od nog, rok pa vse do oči, ki se mimogrede še aktivno prilagajajo gledanju na blizu in daleč. Tako razvija kompleksne motorične gibe in aktivira tiste dele možganov, ki so pomembni za kognitivne procese.
Ta odziv staršev izhaja iz strahu in tudi tega, da je včasih preprosto lažje, če je otrok pri miru in gleda televizijo ali sedi za računalnikom. Naloga staršev ni preprečevanje »problematične« igre, pač pa, da zmanjšajo možnost poškodb na minimum. Menimo, da je bolje, da otrok MORDA pade in si opraska kolena, kot pa da mu zaradi možnosti, da se kaj takega zgodi, preprečimo igro, kot je lovljenje, ristanc ali kaj podobnega.
Mejniki otrokovega razvoja so določena ključna vedenja, ki so značilna za posamezno razvojno obdobje in se pojavljajo po določenem zaporedju pri večini zdravih otrok. Večina zdravih otrok se razvija tipično. Na videz se nam zato zdi uporaba razvojnih mejnikov privlačna, saj z njimi otroke lahko razvojno uvrstimo in primerjamo med seboj. Vemo pa, da so med tipičnimi otroci lahko izjemno velike razlike. Tako zdravi malčki shodijo med devetim in osemnajstim mesecem, kar razvojni mejnik - hojo - umesti v izjemno dolgo časovno obdobje. Zato se danes izogibamo togim starostnim pričakovanjem in normiranju otrok, zadržali smo le orientacijske vrednosti in pričakovanja.
Razvojne značilnosti so največje in zanesljive na področju gibalnega razvoja. Na področju govornega, čustvenega in spoznavnega razvoja so razlike izjemno velike in tudi kulturno pogojene, tako da ne odsevajo zgolj razvojnih procesov. Zato so ocene razvoja na teh področjih manj zanesljive oziroma je njihova interpretacija bolj zahtevna. Celo gibalni razvoj, ki pri večini otrok poteka v določenem zaporedju, se v hitrosti razvoja izjemno razlikuje in tako niti gibalni razvoj ni povsem zanesljiv pri oceni in napovedovanju otrokovega razvoja.
Opisani smo nekatera značilna vedenja za določeno starostno obdobje. Spodanji pregled služi le kot opis vedenja večine otrok v določenem starostnem obdobju in ne nadomesti pregleda pri pediatru, ki je najbolj kompetenten za oceno otrokovega razvoja. V primeru, da menite, da razvoj vašega otroka odstopa od tipičnega, se posvetujte z izbranim pediatrom.
Nove metode in pristopi k spodbujanju razvoja
Dr. Ranko Rajović, specialist interne medicine in magister nevrofiziologije, avtor programa NTC (Nikola Tesla Center), poudarja pomen stimulacije otrokovih sposobnosti skozi preproste in zabavne igre. Sistem NTC je zasnovan tako, da krepi pozornost, spomin, koordinacijo in motoriko, ter tako povečuje raven funkcionalnega znanja. Priporoča začetek z motoričnimi dejavnostmi, kot so vaje za dinamično prilagajanje očesa, rotacijo in ravnotežje ter vaje za finomotoriko. V nadaljevanju se lahko z otrokom krepi razvoj asociativnega mišljenja z vajami za prepoznavanje abstraktnih pojmov, kot so igre s simboli, zastavami ali znamkami avtomobilov. Te igre so pomembne za razvoj funkcionalnega mišljenja, kjer otrok poleg inteligence uporabi tudi predhodno usvojeno znanje. Zadnja stopnja je spodbujanje funkcionalnega razmišljanja z ugankarskimi zgodbami, ki ustvarjajo "razmišljujočo" situacijo, v kateri otroci običajno uživajo.
Jackie Silberg, priznana strokovnjakinja za razvoj otrok v najrosnejši starosti, v svojih knjigah ponuja več kot 100 iger, ki spodbujajo miselni, telesni in govorni razvoj otroka od rojstva do tretjega leta starosti. Te igre, kot so skrivalnice, kratke pesmice, prstne igre in zabavne igre med kopanjem, so zasnovane tako, da so vesele in preproste, ter jih je mogoče izvajati kjerkoli in kadarkoli. Raziskave kažejo, da izkušnje iz zgodnjega otroštva, pridobljene z igro, odločilno vplivajo na razvoj otrokovih umskih sposobnosti. Možgani dojenčkov in malčkov delujejo dvakrat živahneje kot možgani študenta in vsrkajo ter organizirajo nove podatke veliko hitreje kot možgani odraslega. Prav s poučnimi igrami, ki jih izbirate glede na otrokovo starost, boste spodbudili njegove miselne, telesne in govorne sposobnosti v ključnem obdobju njegove rasti, od rojstva do tretjega leta, in tako zasnovali temelje za njegovo učenje v prihodnje.