Nosečnost je čas globokega pričakovanja, obdobje, ko se telo in duh ženske prebujata v novo življenje. Mnoge bodoče mame se v teh devetih mesecih sprašujejo, kako bi lahko ta izjemno pomemben čas obogatili z duhovno rastjo in izročitvijo. Molitev se v tem kontekstu izkaže kot neprecenljivo orodje, ki prinaša notranji mir, krepi povezavo z nerojenim otrokom in ponuja oporo v neizogibnih čustvenih in telesnih preizkušnjah.
Devetmesečnica: Osebna molitev za izbrano namero
Devetdnevnica, znana kot oblika molitve, ki traja devet dni zapored z določenim namenom, lahko dobi novo, še globlje razsežnost v času nosečnosti. Devetmesečnica je lahko povsem osebna, prilagojena željam in potrebam bodoče mame. Ta oblika molitve omogoča, da se vsak dan zbrano posvetimo določeni nameri: morda za srečen porod, za zdravje otroka ali pa zgolj za mirno in blagoslovljeno nosečnost. Redna molitev v času nosečnosti je ključnega pomena za ohranjanje notranjega miru. Nosečnost je namreč eno izmed najbolj turbulentnih obdobij v življenju ženske, v katerem je ta izjemno ranljiva.
Povezovanje z otrokom skozi molitev
Čas, ki si ga mama izbere za molitev, idealno vsak dan, jo neposredno zbližuje z njenim nerojenim otrokom. Če mama moli naglas, lahko otrok v maternici to sliši in se na svoj edinstven način tej molitvi pridružuje. Ta intimna povezava se lahko poglobi, ko mama položi roke na trebuh med molitvijo, ko slavi z petjem ali ko mu bere besede iz Svetega pisma. Skozi te dejavnosti se med materjo in otrokom ustvarja nevidna, a močna vez, ki temelji na ljubezni in predanosti.
Molitev kot vir ljubezni in miru
Plod vsake molitve je čudežno množenje ljubezni. Več kot je v domu molitve, več ljubezni lahko v njem prebiva. Tako kot se ljubezen začne doma, se začne tudi mir. Ta princip je še posebej pomemben v času nosečnosti, ko se ženska sooča s številnimi spremembami in negotovostmi. Molitev ji daje moč, da te preizkušnje sprejema z večjo vedrino in zaupanjem.
Pričevanja o moči molitve in izročitve
Številna pričevanja potrjujejo neizmerno moč molitve v času nosečnosti in po njej. Ena izmed zgodb pripoveduje o mami, ki je med drugo nosečnostjo doživela izgubo otroka. Po tem pretresljivem dogodku se je zaprla vase, vendar jo je molitev z domačim župnikom in prejem bolniškega maziljenja popeljal na pot celjenja. S pomočjo vere in izročitve Mariji je ponovno postala odprta za novo življenje. Dva meseca kasneje je znova zanosila, nosečnost pa je kljub negotovosti minila. Rodila se je zdrava deklica, kar je bil zanj nov dokaz Božje ljubezni. Ta izkušnja jo je naučila, kako pomembno je prositi druge za molitev v času preizkušenj.
Prehrana in vadba v nosečnosti in po porodu, Polona Štolfa, ATP osebna trenerka, podjetnica, mamica
Drugo pretresljivo pričevanje opisuje mamo, ki se je v tretji nosečnosti soočala z diagnozo, ki je kazala na veliko verjetnost Downovega sindroma. Kljub slabim obetom in prigovarjanju moža, naj izkoristi vse preiskave, je trdno odločena obdržati otroka, saj je že imela izkušnjo splava. V iskanju tolažbe je obiskala delavniško mašo, kjer je prijateljica prosila župnika za molitev zanjo. Po tej molitvi in prejemu maziljenja je bila pomirjena. Naslednji ultrazvok je pokazal presenetljivo novico: otrokov mehur, ki ga prej ni bilo videti, je bil sedaj prisoten. Rodila se je zdrava deklica Neja, datum njenega rojstva pa sovpada z mednarodnim dnem spomina otrok, umrlih med nosečnostjo ali kmalu po porodu. To izkustvo je potrdilo moč skupne molitve in vere.
Zavetniki in duhovna pomoč v času nosečnosti
V času nosečnosti se bodoče mame lahko priporočajo zlasti določenim zavetnikom. Med njimi so sv. Ana, Marijina mati, sv. Elizabeta, sv. Elizabeta Ana Seton in sv. Monika. Poleg osebnih molitev in priprošnje k svetnikom lahko nosečnice poiščejo tudi dodatno duhovno pomoč.
- Blagoslov matere pred porodom: Duhovnika lahko prosimo za molitev blagoslova matere pred porodom in po njem, ki je zapisan v liturgični knjigi blagoslovov. Ob tej priložnosti se lahko pridružijo tudi mož, otroci ali drugi bližnji.
- Priprošnja k zavetnikom: Vsak dan se lahko izročamo Jezusu za lepo nosečnost, porod in zdravje. Obračamo se lahko na svetnike, ki so nam blizu, kot so sv. Ana, sv. Ema Krška, sv. Ivana Beretta Molla, sv. Anton Padovanski, sv. Agata, sv. Dominik Savio in drugi. Prav tako lahko molimo za (bodočega) zavetnika še nerojenega otroka, angele varuhe in seveda za Mater Marijo.
- Bolniško maziljenje: Ker pri vsakem porodu obstaja določeno zdravstveno tveganje, lahko duhovnika prosimo za prejem zakramenta bolniškega maziljenja. To ne pomeni priprave na smrt, temveč oporo na vidno znamenje Božje milosti, ki daje moč in zaupanje v težkih trenutkih. Priprava na bolniško maziljenje vključuje dobro spoved in prejem obhajila.
- Maša za srečen porod: Duhovnik lahko po naši nameri daruje mašo za srečen porod prihajajočega otroka. Na mašo lahko povabimo bližnje in se skupaj veselimo vsega, kar bo Bog storil v življenju našega otroka.
- Osebna molitev in branje Svetega pisma: Molitev, slavljenje, rožni venec, adoracija, družinska molitev in premišljevanje Svetega pisma so načini, s katerimi vstopamo v oseben odnos z Bogom. Zavedanje, da nas Bog ljubi in skrbi za nas, napolni srce z mirom, zaupanjem in veseljem.
- Molitvena podpora v času poroda: Z duhovno blizu osebami se lahko dogovorimo za molitveno podporo med porodom. Kratko sporočilo z prošnjo za molitev med začetkom poroda je lahko neprecenljiva podpora.
- Blagoslov porodne sobe in osebja: Pred odhodom v porodnišnico lahko zmolimo za vse, kar nas čaka. Izročimo Bogu dojenčka, sebe, zdravstveno osebje in vse, s komer bomo imeli opravka. Zaupanje v Boga, ki nam daje moč, je ključno. V porodnišnico lahko vzamemo stekleničko z blagoslovljeno vodo in poškropimo porodno sobo, ter prosimo za blagoslov.
- Duhovna glasba: Duhovna glasba, kot so energična slavljenja ali meditativni taizéjski spevi, lahko navdihujejo porodnice. V porodnišnico lahko vzamemo tudi kartončke z najljubšimi svetopisemskimi vrsticami.
- Zahvala po porodu: Po porodu se iz srca izvije iskrena zahvala Bogu, tudi če ni šlo vse po načrtih. Slaviti ga je mogoče za to, da je bil z nami in nam je podaril čudovito malo bitjece.
Molitev pred porodnišnico: Obramba življenja in podpora materam
V Sloveniji poteka pobuda "40 dni za življenje", ki je mednarodna ekumenska in pro-life pobuda. Prizadeva si za kulturo življenja, za rešitev nerojenih, za zaščito žensk pred ranjenostjo zaradi umetnega splava ter za spreobrnjenje zdravstvenega osebja in zagovornikov splava. Pobuda vključuje 40-dnevno molitev in post, ozaveščanje lokalne skupnosti in neprekinjeno miroljubno bedenjenje pred ustanovami, kjer se opravljajo splavi. V Sloveniji ta molitev poteka pred ljubljansko porodnišnico. Doslej je pobuda že trikrat potekala po 40 dni.
Pomembno je poudariti, da pobuda ni naperjena proti ženskam, ki se odločijo za splav, temveč jim želi biti v pomoč. Splavu lahko botruje stiska mater, ki ne vidijo izhoda iz trenutnih težav. Ta pobuda želi moliti, osveščati žene, da se ne bi odločile za splav, ki je umor nemočnega bitja, ter nuditi drugo pomoč ženskam v stiski. Statistike pobude kažejo, da so s svojo molitvijo, postom in ozaveščanjem rešili več kot 11.165 človeških življenj, 127 aborcionistov je prenehalo opravljati splave, 64 abortivnih klinik se je zaprlo in več kot 675.000 prostovoljcev je sodelovalo v molitvi in bedenju.
Tisti, ki so proti nenasilni molitvi pred ljubljansko porodnišnico, so še vedno ujetniki miselnosti "sprejmi in zavrzi" ter izražajo svojo ozkost do stvarstva. Če se reši le ena mama in otrok, celotno stvarstvo zavriska od veselja, zacvetijo najlepše rože in se zasliši pesem ljubezni.
Pobuda ni naperjena proti nikomur, čeprav ne zamolči, da je splav zločin proti nemočnemu človeku. Skuša ozaveščati, moliti in pomagati, saj vedno znova prihajajo k njim ženske, ki so naredile splav, in pripovedujejo o svoji stiski in težavah, ki jih doživljajo po splavu. Prav zaradi nenasilnosti in dobrohotnosti pobude je čudno, da so nekatere politične sile želele prepovedati molitvena zborovanja pred ljubljansko porodnišnico. Takšna prepoved ni demokratična. Vsak človek ima pravico povedati svoje mnenje, če to naredi spoštljivo in nenasilno. Tako imajo to pravico tudi skupine in ljudje, ki branijo življenje. Zakaj bi samo zlu bila dana pravica, da govori? Zakaj plemenite pobude ne bi imele pravice, da povedo svoje mnenje? Zato se moramo ostro upreti zahtevam po prepovedi javne molitve.
Trditve nasprotnikov molitve, da z javno molitvijo kratijo svobodo žena, ki bi se odločile za splav, ne držijo. Če pobuda "40 dni za življenje" ženskam pove, kaj pomeni splav in kakšne travme povzroči pri večini žena, potem daje koristne informacije, ki jih matere drugje žal ne dobijo. Več informacij ko imaš, lažje se odločiš. Torej pobuda povečuje svobodo, saj svobodna odločitev temelji na dobrih informacijah.
Pobuda izziva tudi nas vse, da znamo obsoditi greh (splav), imeti pa odprto srce za grešnika (žene, ki opravijo splav). Bolj kot obsodbo potrebujejo pomoč in razumevanje, predvsem pa ustvarjanje takega ozračja v družbi in družinah, da bodo vsi otroci zaželeni in lepo sprejeti. V okolju, kjer smo ali delujemo, širimo življenju naklonjeno miselnost. Podpirajmo organizacije in politične stranke, ki zagovarjajo življenje, zakonsko zvezo moža in žene ter družino.
Odgovornost staršev in verska vzgoja
Zavedanje o pomenu molitve in duhovne priprave na nosečnost sega dlje od samega pričakovanja otroka. Pričevanja in nauki poudarjajo odgovornost staršev pri verski vzgoji otrok že od malih nog. Staršem bi morali povedati, da nosijo glavno krivdo, če otroku izpolnijo vsako željo in mu dajo vse, kar hoče, da je le zadovoljen in ne kriči. Na tak način lahko že otroku vcepijo ošabnost. Ko pa potem ta otrok pride v šolo, se ne zna niti prekrižati niti zmoliti očenaša. O Bogu pogosto ne ve čisto nič. Kjer ne začnemo z veroukom že pri majhnih otrocih, vera kasneje ni trdna. Naučiti otroka odpovedovanja je ključnega pomena.
Današnja verska ravnodušnost in moralni propad izvirata iz tega, ker se otroci ne naučijo odpovedovanja. To rodi kasneje nezadovoljneže in razuzdane, ki hočejo vse poskusiti in živeti čimbolj udobno. Zato je toliko spolnega občevanja, preprečevanja spočetja in umorov v materinem telesu. Ti nerojeni otroci vpijejo v nebo po maščevanju. Njihovo število je danes marsikje večje kot število rojenih otrok. Kdor se kot otrok ni naučil odpovedovanja, postane sebičen, neprijazen, gospodovalen. Zato je danes toliko sovraštva in pomanjkanja ljubezni. Strašno grešimo tudi v ljubezni do bližnjega, posebno zaradi obrekovanja, klevetanja in prevar. Vse se začne v mislih. Naučiti se moramo takoj izključevati neljubeznive misli. Tega se moramo naučiti že kot otroci.
Dolžnost vsakega kristjana je apostolat, za nekoga je to v poklicu, za drugega, da je dober zgled. Tožimo, da se mnogi pogubljajo zaradi nemoralnega in protiverskega govorjenja. Zakaj pa drugi molčijo? Tudi drugi morajo braniti svoje prepričanje in se priznati za kristjane. Ali je že bilo kdaj v zgodovini Cerkve reševanje duš in krščanske kulture tako nujno in naloga laikov tako zahtevna kakor danes? Božje kraljestvo bi morali zopet vsi kristjani bolj iskati in bolj uveljavljati, saj drugače ljudje nismo več sposobni prepoznati delovanja Božje Previdnosti.
Skratka, molitev v času nosečnosti ni le pobožna navada, temveč močno orodje za duhovno rast, notranji mir in poglobitev povezave med materjo in otrokom. Hkrati pa nas opominja na širši pomen življenja, odgovornost staršev in nujnost krepitve vere v sodobni družbi.
tags: #molitev #v #casu #nosecnosti