Otrok v odnosu z okoljem gradi svoj psihični aparat, pri čemer je ključnega pomena vzpostavljanje čustvenih vezi in razumevanje sveta okoli sebe. Ta proces, ki se začne že v prvih trenutkih življenja, postopoma vodi do oblikovanja moralnega kompas, ki bo otroka vodil skozi življenje. Zgodnje obdobje, od rojstva do vstopa v šolo, je ključno za postavitev temeljev za prihodnje razumevanje pravil, vrednot in medsebojnih odnosov.
Zgodnje faze razvoja: Od simbioze k prvi samostojnosti
Takoj po rojstvu otrok večino časa preživi v spanju. Ne zaveda se še obstoja drugih ljudi, niti matere, in se nanje le v majhni meri čustveno odziva. Kljub temu najnovejše raziskave kažejo, da novorojenček prepoznava mamin glas in se ob njem pomiri, najbrž zato, ker gre za zvok, ki mu je bil znan že pred rojstvom. Enako velja za njen vonj. Novorojenček se odziva predvsem na zadovoljitve bioloških funkcij. Ker novorojenčkov osnovni stik s svetom poteka prek telesnega dotika, je ta ključen za njegov razvoj. Novorojenček zato potrebuje mamino naročje; s svojim jokom neredko sporoča prav potrebo po dotiku. Če dojenčka puščamo jokati, češ da se bo že sam umiril, saj je sit in previt, mu s tem sporočamo, da se nanj nihče ne odziva in da ga nihče ne razume. Od sveta, v katerega vstopa, je izoliran in osamljen.
Prvi nasmešek je pomemben mejnik, ki kaže, da se je otrok začel odzivati na drugo osebo in vstopati v simbiozo z materjo. Simbioza je trajna, obojestranska čustvena vez med materjo in otrokom, ki otroku omogoči stik navzven. Gre za posebno vrsto skupnosti, v kateri se zaradi močne vzajemne odvisnosti meja med osebama zabriše do te mere, da skupaj oblikujeta eno osebnost. Otrok ne razlikuje med sabo in materjo. V tej fazi se otrok vede in deluje, kot da sta skupaj z materjo vsemogočna - dva v enem znotraj skupne meje -, kar v njem vzbuja občutek veličastnosti (grandioznost). Podobne težave nastopijo v primeru neustreznega simbiotičnega odnosa (nekonsistentnost, pomanjkanje stalnosti, čustveno zavračanje, ambivalenca …) ali če mati vstopi v simbiozo z otrokom s svojimi otroškimi namesto z materinskimi težnjami. Na težave v simbiotični fazi lahko kažejo psihosomatske bolezni oziroma shizoidna osebnostna motnja. Zapleti ob vstopanju v simbiozo utegnejo pomeniti tudi tveganje za avtizem ali psihotično motnjo. Pri odraslem se utegne ta tesnoba pokazati kot hud strah pred smrtjo med paničnim napadom.
Dojenček šele okrog šestega meseca življenja vzpostavi prvi odnos z drugo osebo, vendar le z deli matere, kot so prsi, oči, lasje in glas. V drugi polovici prvega leta življenja se začne proces razločevanja (diferenciacija). V simbiotični fazi se otrok nasmehne vsakemu človeku, ki se mu približa. V fazi razločevanja ta nasmeh postopoma postane značilen odziv na mamo, kar je osnovni znak, da se je med materjo in otrokom zgradila posebna vez. Dojenček najprej začne razlikovati med različnimi osebami ter med drugimi in mamo. Znak, da že razlikuje med materjo in drugimi, je nastop bojazni pred tujci (osemmesečna tesnoba). Proces razlikovanja med materjo in seboj je zaradi otrokove odvisnosti daljši, saj je zanj simbioza še vedno temelj varnosti. Prav zato se dojenček na ločitev od matere odzove s strahom oziroma s separacijsko tesnobo (strah pred ločitvijo). Če matere ne vidi, se mu zdi, da ne obstaja več. Če je mati namesto na potrebe dojenčka usmerjena predvsem na svoje potrebe, to moti njegov razvoj. Namesto da bi bila mama zrcalo otroka, se mora otrok odzivati nanjo. Še posebno problematičen utegne biti materin ambivalenten odnos - nihanje med pretirano ljubeznijo in zavračanjem oziroma odrivanjem otroka.
Obdobje preizkušanja samostojne dejavnosti (prakticiranje) se časovno pokriva z večjimi zmogljivostmi gibalnega aparata - s prehodom od plazenja k hoji. Prakticiranje poteka v prvi polovici drugega leta starosti. Malček vse bolj raziskuje okolico, s čimer se oddaljuje od mame. Ker shodi, lahko na svet gleda iz nove perspektive, kar mu prinaša nova zadovoljstva in tudi frustracije. V tem obdobju se zelo intenzivno razvijajo otrokove miselne zmožnosti in njegova individualnost. V tem času začne otrok oblikovati zavedanje o sebi kot ločenemu od matere, zato nekateri temu obdobju pravijo tudi »izvalitev«. Matere, ki otroku dovolijo, da se osamosvaja z neodvisnim raziskovanjem, vendar pri tem ostajajo v varni bližini, mu s tem omogočijo, da ob širjenju meja svojega sveta občuti užitek. Ker otroka čedalje bolj določa to, kar počne, se namesto na veličastno zrcaljenje v dobri mami začne opirati na idealiziran občutek vsemogočnosti (omnipotentnost) močnega očeta. V tem obdobju narcizem doseže vrhunec. Otrok je očaran nad svojimi zmožnostmi in velikostjo svojega sveta. Prakticiranje pa lahko otroku prinese tudi zastrašujoče izkušnje, če opazi, da se je znašel brez mame, saj v tem obdobju še ni pripravljen za daljšo ločitev od nje.
V drugi polovici prvega leta otrok prvič dobi pravi občutek, da je posameznik, ločen od matere. Kljub naraščajoči samostojnosti se malček zelo boji izgube matere; zaradi teh nasprotujočih si želja se vede ambivalentno. V nekem trenutku se matere oklepa, že v naslednjem pa se otepa njene pozornosti in se odpravi raziskovat. Kmalu zatem znova steče k materi - kot da ga telesni stik napolni z novo energijo, s katero se podaja novim dogodivščinam naprej. Za fazo približevanja je značilno izmenjevanje želje po vnovičnem združenju s primarnim objektom (strah pred samostojnostjo, oklepanje matere) in strahu, da ga bo ta »požrl«, pogoltnil (želja po samostojnosti). V tem obdobju pri malčkih nastopita tudi posnemanje drugih in želja, da bi imeli tisto, kar imajo drugi, kar včasih želijo doseči tudi na silo. V nasprotju s časom, ko so bili dojenčki, opazijo, da odrasli njihovih čustvenih potreb ne zaznavajo samodejno in da se nanje ne odzovejo vsakič, zato utegnejo biti v želji po materini pozornosti še posebno zahtevni in vztrajni. Kadar je ne dobijo ali ne dosežejo svojega, pogosto togotno izbruhnejo. Pojavljati se začne upor oziroma trma.
Proces pridobivanja vrednot, imenovan "moralni razvoj", se začne že v prvem letu otrokovega življenja. Vrednote se razvijejo z odnosom, ki ga imamo do dojenčka oz. malčka. Starš, ki otroku nudi varnost, toplino, ga objema, ljubkuje in ustvarja topel čustven odnos, postavlja temelje vrednotam kot so ljubezen, spoštovanje, skrb, zanesljivost, zaupanje ipd. Ključno leto je pri starosti treh let, ko je otrok sposoben moralnega presojanja. Takrat preko odzivov okolice na njegova dejanja presodi, kdaj je neko dejanje pravilno in kdaj ne. Ko otroku namreč večkrat ponovimo, v določeni situaciji, da česa ne sme oz. česa ne odobravamo, bo otrok kmalu spoznal, da njegovo dejanje ni OK. Pri tem je pomembno, da otroku v isti situaciji vedno sporočamo enako, da ne postane zmeden. Meje morajo biti postavljene jasno in odločno, pri tem pa ne smemo pozabiti na sočuten odnos do otroka. Od četrtega leta dalje otroci razlikujejo resnico od laži ter laganju nasprotujejo oz. ga ne sprejemajo. Verjetno se vam je že zgodilo, da ste otroku rekli, naj mamici ali atiju česa ne pove, ko pa se z njim sreča, mu najprej pove prav to. Če seveda ne želimo, da bi nam otrok lagal kasneje v življenju, je pomembno, da se na tem mestu zavedamo, kako bomo odreagirali. Vsekakor smo na dobri poti, če se mu zahvalimo za njegovo iskrenost.
Kohlbergov model moralnega razvoja: Od kazni do univerzalnih principov
Ameriški pedagog in socialni psiholog, Lawrence Kohlberg, je svoje strokovno delo posvetil proučevanju morale in moralnega razvoja. Kohlberg je bil prepričan, da se otrokovo moralno razsojanje oblikuje po treh stopnjah, od katerih je vsaka še posebej razdeljena.
1. Predkonvencionalni nivo (do približno 9. leta starosti):Na tem nivoju so običajno predšolski otroci in mlajši osnovnošolci. Moralno presojanje temelji na zunanjih kriterijih, kot so izogibanje kazni in pridobivanje nagrad. Otrok postavlja sebe za središče vsega dogajanja in težko razlikuje med svojimi lastnimi potrebami in potrebami drugih. Pravila sprejema večinoma od staršev in jih upošteva, da bi bil deležen odobravanja, pohvale in ljubezni ter da bi se izognil kazni. Zunanji vidik oz. fizična posledica škode je zanj pomembnejši kot namen posameznika. Torej se otrok odziva na pravila in zahteve o dobrem in slabem, interpretira pa jih glede na neposredne posledice za svoje dobro (kazen, nagrada) ali glede na fizično moč tistih, ki jih izrekajo - torej glede na zunanje kriterije.
- 1. stopnja: Otrok postavlja sebe za središče vsega dogajanja. Moralno presoja na podlagi družbenih pravil in norm. Zaradi strahu pred kaznovanjem ugodi močnejšim in vplivnejšim. Moralno pravilno je zanj tisto, kar ne povzroči negativnih posledic, ki bi privedle do kazni.
- Primer: "Ni prav, da krademo, ker nas lahko ujamejo in zaprejo." Ali: "Hujše je, če po nesreči razbiješ 12 kozarcev, kot če razbiješ 1 kozarec nalašč."
- 2. stopnja: Tudi tukaj otrok še vedno presoja iz lastnega vidika. Še zmeraj mu je pomembno, da zadovolji svoje lastne potrebe in želje. Moralno je zanj tisto, kar zadovoljuje potrebe drugih in omogoča lastno korist. Velja pravilo "jaz tebi - ti meni". Pravično vidi v pošteni medosebni izmenjavi.
- Primer: "Svoje igrače moraš deliti z drugimi, da jih bodo potem tudi drugi s teboj." Ali: "Če je Ana prijazna do Sare, bo Sara prijazna, če pa je Ana neprijazna, se tudi Sara ne bo počutila slabo, če bo neprijazna."
2. Konvencionalni nivo (obdobje mlajšega šolarja, mladostništva in zgodnje odraslosti):Ta nivo moralnega presojanja doseže večina posameznikov v času mladostništva in zgodnje odraslosti. Otrokove presoje temeljijo na pričakovanjih skupine (družina, razred), na dogovorih, ki veljajo v družbi. V ospredje stopi posameznikova potreba po tem, da se njegovo ravnanje sklada s pričakovanji drugih. Posameznik podpira in zagovarja tisto, kar sprejema večja skupina ljudi.
- 3. stopnja: Otrokovo vedenje je usmerjeno k odobravanju drugih in ohranjanju medsebojnih odnosov. Moralno vedenje je tisto, ki drugim ugaja, ki ga drugi pohvalijo, ki drugim koristi. Prvič se tudi pojavi presojanje moralnega dejanja z upoštevanjem posameznikovega namena ("dobro je mislil"). Čeprav še vedno presoja primernost vedenja po odzivih drugih, ga bolj skrbi odobravanje kot pa fizične posledice.
- Primer: "Moralno je pomagati drugim, da pridobimo njihovo odobravanje." Ali: "Bolje je, da Luka ne pije in vozi, ker bo imel Matej o njem slabše mnenje. Ob tem pa bo tudi Luka imel slabše mnenje o sebi."
- 4. stopnja: Prevladuje orientacija k avtoriteti, spoštovanje avtoritete, postavljenih pravil in prizadevanje za ohranitev teh pravil. Gre za moralnost vzdrževanja »zakonov in reda«. Oseba slepo sprejema družbene norme in pravila. Prilagaja se ne le kriterijem drugih ljudi, ampak družbenemu redu. Družbene zakone in norme sprejema kot ključne smernice, ki veljajo v vseh situacijah in za vse ljudi.
- Primer: "Napačno je kršiti zakon, tudi če imaš prav." Ali: "Marko je proti nasilju, vendar ne bi nikoli javno protestiral na fakulteti, razen če bi imel za to dovoljenje vodstva."
3. Postkonvencionalni nivo (redkim, običajno po 30. letu starosti):Ta nivo moralnega presojanja dosežejo le nekateri ljudje, običajno okoli tridesetega leta starosti, običajno pa ne pred dvajsetim. Posameznikova moralna presoja temelji na notranji motivaciji in na notranjem nadzoru nad dejanji. Posameznikova moralna sodba temelji na univerzalnih načelih.
- 5. stopnja: Posameznik spozna, da je sistem družbeno sprejetih norm za ljudi potreben, vendar vse norme niso najbolj pravične, dobre in uporabne v vseh primerih. Potrebno jih je spreminjati skladno s spreminjanjem potreb v spreminjajoči se družbi. Zaveda se, da so nekateri zakoni lahko nepravični in da jih je v določenih primerih primerno kršiti.
- Primer: "Eva verjame, da v primeru, ko gre za življenje, ni sporno prevoziti rdeče luči."
- 6. stopnja: Ljudje sledijo moralnemu kodeksu, ki temelji na univerzalnih načelih, ki vsem posameznikom zagotavljajo dostojanstvo in osnovne pravice. Družbeno veljavna pravila so za posameznika zavezujoča le, če omogočajo uresničevanje teh načel. To pomeni, da, če so družbeni zakoni v nasprotju z univerzalnimi etičnimi načeli, jih posameznik v svojih moralnih sodbah in dejanjih ne upošteva.
- Primer: "Tomaž zavrača upoštevanje zakona, ki velik del prebivalstva obravnava kot manj vredne državljane."
Kohlberg je s svojimi ugotovitvami zanikal, da bi otrok moralne vrednote le pasivno ponotranjil ali se jih naučil skozi fraze. Za napredovanje v moralnem presojanju je ključno doživljanje kognitivnega konflikta, ki ga ustvari sporočilo, ki je en stadij višje od otrokovega trenutnega. Otrok bo uvidevanje nasprotij v svojem načinu razmišljanja o moralnih problemih sililo k reorganizaciji njegovih presojanj in k prehodu na višji nivo.
Kohlbergova teorija moralnega razvoja (razloženo v 3 minutah)
Socialni razvoj in temelji moralnosti
Socialni razvoj se pri otroku začne že takoj po rojstvu. Starši po navadi prve znake socialnega razvoja opazijo med 4. in 6. tednom starosti, ko se dojenček prvič spontano nasmehne. Temu sledi bolj aktivno vključevanje v komunikacijo z osebo, ki mu je blizu. Dojenček gleda to osebo in se nanjo odziva z nasmehom, glasom in gibanjem rok. Reakcija bližnje osebe ponovno povzroči pri dojenčku, da prilagodi svoje vedenje, izraz na obrazu, se odzove na bližnjo osebo. S tem posnemanjem so začeli s socialno interakcijo.
Med prvi in drugim letom starosti otrok z okolico komunicira predvsem preko predmetov. Med drugim in tretjim letom starosti se otrok zna že prepoznati, loči med seboj in drugimi, kar se kaže tudi v posesivnosti do stvari, za katere meni, da mu pripadajo. V tem času otrok začne razvijati tudi sposobnost komuniciranja in empatije in s tem razumevanje drugih. Postopoma postanejo vedno bolj pomembni vrstniki, s katerimi preživijo več časa in imajo drug na drugega posledično večji vpliv.
Z vstopom v šolo, nekje okoli petega ali šestega leta, pa otrokov socialni razvoj dosega nove ravni. Takrat so otroci že polni izkušenj druženja z vrstniki in povsem normalno je, da kar cvetijo v odnosih s prijatelji, želijo jim ugoditi, biti kot oni, spoznajo moč takih odnosov, prepoznavajo vrstniške nasilneže in se jih bojijo ali pa sami izkazujejo taka vedenja. Nekako pri desetih letih lahko že zavračajo mnenje staršev o svojih prijateljih in po našem mnenju o neprimernem vedenju. To je razvojno povsem normalno.
Vendar pa sodobne tehnologije vse bolj vplivajo na socialni razvoj. Televizija, računalniki in pametni telefoni jemljejo mladostnikom čas, ki bi ga lahko preživeli v dobri družbi z vrstniki, kjer bi osebno rastli in razvijali svoje socialne sposobnosti. Prav tako so danes starši bolj zaskrbljeni za otrokov intelektualni razvoj in zanemarjajo pomembnost socialnega in čustvenega razvoja. Mnogim staršem se zdi bolj pomembno, da imajo njihovi otroci v šoli dobre ocene in jih niti ne zanima, kako funkcionirajo med sovrstniki v razredu.
Otrok si med socialnim razvojem krepi samospoštovanje ter odnos do družbe, razvija svojo osebnost in pridobiva osebne vrednote. Oblikuje si samozavest in samopodobo, spoznava svoje sposobnosti ter oblikuje občutek varnosti in pripadnosti. Ker so mladostniki zaradi pretirane uporabe sodobnih tehnologij večino medsebojne komunikacije prenesli v virtualni svet in je druženja vedno manj, je s tem manj tudi osebnega stika, učenja reševanja konfliktov. Naprave omogočajo, da se osebo, s katero prideš v virtualni konflikt, enostavno blokira in s tem prepreči nadaljnjo komunikacijo, preko ekranov je tudi razvijanje empatije bistveno oteženo. Veliko lažje je svoje misli zapisati, ker ne vidiš človeka na drugi strani, v primeru srečanja iz oči v oči, bi mnogokrat komunikacija potekala popolnoma drugače, občutki ob soočenju z drugo osebo so popolnoma drugačni. Strokovnjaki napovedujejo, da bo v prihodnosti največji problem posameznika osamljenost, saj se mladi skorajda ne družijo več med seboj oz. se družijo bistveno manj, kot bi bilo potrebno za normalen socialni razvoj, živijo v nekakšni socialni izolaciji, ki pa se lahko začne odražati kot osamljenost, tesnoba ali depresija.
Še bolj zaskrbljujoče pa je tudi to, da je mnogo dojenčkov in otrok prikrajšanih za podporo ustreznega socialnega razvoja. Če smo izpostavili, da se mladi ne družijo dovolj, moramo opozoriti tudi na to, da žal mnogi starši v času, ko naj bi bili s svojim dojenčkom ali malčkom, neprestano pogledujejo na svoje ekrane, se pogovarjajo po telefonu, kar zagotovo ne podpira tega, kar smo izpostavili kot pomembno za socialni razvoj. S tem, ko dojenčka negujemo, hranimo, se z njim pogovarjamo, ga pestujemo v naročju, počasi vzpostavlja povezavo z nami, gradi svoj notranji svet, zaupanje in temelje za svoj nadaljnji osebnostni razvoj. Za konec naj še enkrat poudarimo, da se socialnih spretnosti, ki so ključne v vsakdanjem življenju zdaj in kasneje, otroci učijo najprej preko zgleda, ki jim ga dajejo starši. Vzgoja ima zato neverjeten vpliv na otrokove »socialne možgane«. Negativni načini komuniciranja se namreč hitro utrdijo, kar pomeni, da bo otrok, ki ima doma npr. porušene čustvene vezi, kasneje v odrasli dobi pogosteje zavračal globlje odnose z drugimi. Vse, kar počnete, vsaka vaše reakcija in vsako vaše čustvo je za dojenčka pomembno. Skozi vas se dojenček uči sprejemati in doživljati svet, skozi vas se dojenček nauči, kako varen in sprejet je.
Poznavanje moralnega razvoja odraslemu pomaga razumeti otroka, da ga lahko vzgaja v moralno osebnost z vestjo in trdnimi vrednotami. Moralni razvoj je povezan tako z razvojem mišljenja in učenja vrednot kot temeljnih vodil življenja ter pomemben tako za posameznika kot tudi za delovanje družbe.