Nana Milčinski, ime, ki odmeva v slovenskem kulturnem prostoru, ni le ime pevke, režiserke in performerke, temveč tudi simbol ohranjanja bogate umetniške zapuščine. Njena kariera in življenje sta tesno prepletena z delom njenega dedka, Frana Milčinskega Ježka, enega najbolj legendarnih in vsestranskih slovenskih umetnikov. Skladba "Zaljubi se v življenje", drugi singel z njenega uspešnega albuma "Še ena pomlad", je Nani prinesla pozornost v adventnem decembru leta 2013, hkrati pa je ponovno osvetlila delo njenega dedka.
Oživljanje Ježkove zapuščine
Album "Še ena pomlad", ki ga je Nana izdala konec septembra, je več kot le glasbena zbirka. Predstavlja skrbno premišljeno oživljanje zapuščine Frana Milčinskega Ježka. Nana je ploščo premierno predstavila na razprodanem koncertu v začetku oktobra, kmalu zatem pa je s svojo spremljevalno skupino ponovno nastopila v Ljubljani. Koncert je bil posebej simboličen, saj je potekal na dan, ko bi se pred 98 leti rodil Ježek. Na odru so poleg Nane sodelovali vrhunski glasbeniki, ki so prispevali k nastajanju plošče: Martin Štibernik, Anže Langus Petrović, Sergej Randjelović in novi član zasedbe Matej Mršnik.
Družina Milčinski se aktivno posveča ohranjanju in promociji Ježkovega dela. V začetku februarja je založba Sanje, ki sicer deluje v duhu Ježkove tradicije, predstavila dve novi knjigi njegovih del: "Ljubezen naj gre vedno v cvet" in "Kapljica in morje". Prva prinaša 143 Ježkovih pesmi po izboru Tatjane Oblak Milčinski, druga pa je darilna izdaja s 40 pesmimi. Ježkov sin, režiser Matija Milčinski, je že leta 1981 posnel dokumentarec o očetovem življenju, medtem ko je za uglasbitev Ježkove poezije poskrbela prav Nana, njegova vnukinja. Nana je sicer dramaturginja, režiserka, performerka in pevka, ki je z albumom "Še ena pomlad" naredila pomemben korak v svoji karieri. Na koncertih jo pogosto spremlja brat Juš Milčinski, interpret Ježkovih humoresk. Družina se že pripravlja na 100. obletnico Ježkovega rojstva, ki bo prihodnje leto.
Frane Milčinski Ježek: Mojster besede in umetnik z dušo
Frane Milčinski - Ježek (1914-1988) je bil sin Frana Milčinskega, prav tako znanega mojstra besede. Že v mladosti je bil Frane obdan z umetnostjo, saj je zgodaj prišel v stik z gledališčem. Sodeloval je z radiem in leta 1938 dobil angažma kot igralec v ljubljanski Drami. Med okupacijo so ga Italijani aretirali. Po vojni je nadaljeval svoje delo v ljubljanski Drami in Operi, objavljal pesmi ter bil urednik revije Pavliha.
Leta 1952 je napisal "Zvezdico Zaspanko", prvo slovensko radijsko igro za otroke, ki je postala večno del slovenske kulturne dediščine. Njegov opus obsega tudi scenarij za mladinski film "Kekec" ter pesmi za film "Ne čakaj na maj". Sodeloval je tudi pri televizijskih skečih in zabavnih oddajah, leta 1972 pa je posnel svoje legendarne songe. Njegov oče, Frane Milčinski starejši, ki je bil mladinski sodnik, je v njem že zgodaj prepoznal "vznemirljiva znamenja podedovane duševne obremenitve", saj je videl, da bo postal umetnik. Oče je sam nosil v sebi literarno žilico in med drugim napisal priljubljene "Butalce". Njegove otroške črtice so polne globoke otroške psihologije, ki bi jih moral prebrati vsak pedagog.
Izjemno pomembno sporočilo Franeta Milčinskega Ježka
Nana Milčinski: Slediti srcu in ustvarjati lastno pot
Nana Milčinski, dramaturginja, režiserka, performerka in pevka, je ustvarila svojo umetniško pot, ki je v veliki meri zaznamovana z dediščino njenega dedka, a hkrati nosi njen lastni pečat. V intervjuju za Nika Vistoropski je spregovorila o svojem življenju, odnosu z dedkom in ustvarjalnem ustroju.
Nana je kot otrok oboževala knjigo "Lukec dobi sestrico", za katero je prejela Levstikovo nagrado. Prigoda njenega vnuka, ki je v šoli dejal, da pozna pisateljico Jano Milčinski, ker je njegova babica, in da je "Lukec moj brat, jaz pa sem tista sestrica", slikovito ponazori, kako se družinska zapuščina prepleta z osebnimi doživetji. Nana je želela spolnost v svojih delih opisati natančneje, vendar ji uredniki niso dovolili.
Njen odnos z dedkom Franetom je bil kompleksen. Čeprav je bil njegovo delo v središču pozornosti, je Nana priznala, da jo je včasih prizadelo, ko je bila v njegovi senci. "Če je imel oddajo, sem se zbujala ob petih zjutraj. Šla sem povsod, kjer je nastopal. Ko pa sem imela svoje radijske šolske ure, jih ni niti enkrat poslušal, ne vem, ali je kdaj prebral, kar sem napisala, in nikoli ni ničesar pohvalil. To me je bolelo," je dejala. Čeprav je bila vajena njegove slave, je priznala, da jo je včasih kar prizadelo. Ko so prišli vnuki, je Nana pripravljala hrano, se z njimi igrala in pogovarjala, nato pa je dedek za deset minut prevzel vso pozornost. "Imel je čar privlačnosti. Tudi ko sva bila med ljudmi, nisem bila pomembna. Včasih se mi je zdelo, kot da so se ga želeli dotikati kot kakšnega čudežnega bitja. Imel je veliko moč."
Njuna zveza je bila v veliki meri zaznamovana z Nanjino podporo njemu, predvsem zaradi njegove bolezni. Spoznala sta se pred njegovim zaporom leta 1941, ko je zbolel in se vrnil domov "umret". V zaporu je preživel ostro zimo v betonski stavbi brez peči, kar je botrovalo bolezni hrbtenice, ki ga je mučila vse življenje. Tuji zdravniki so jo poimenovali "behtjerov". Nana ga je obiskovala v bolnišnici, ko se mu je v hrbtenici začel proces, ki je povzročal hude bolečine.
Življenje v senci in iskanje lastnega glasu
Nana je opisala, da je bil njen mož, Frane, miren, resen in zadržan človek. Njegovo javno delovanje je bilo v veliki meri "zaigrano", medtem ko so bili njegovi šansoni iz duše. Imel je močan socialni čut in je bil komunist, ker je verjel v enakost in dobroto do ljudi. Doma je malo govoril, bil je tih, v zadnjih letih pa se je ogibal družbe, tudi zaradi bolečin.
Nana je v svoji knjigi "Moje življenje z Ježkom" zapisala njegove besede: "Če je slaven mož, žena ve, da je del čaščenja, a mož, če je v ospredju ženska, postane ljubosumen, ker se boji, da bo padel v njeno senco." Nana je priznala, da jo je včasih bolelo, ko je bila v njegovi senci. Prej se je vse dogajalo tako, kot je bilo dobro zanj. Nikoli ni šla na noben izlet, redko je obiskala gledališče ali prijateljico, saj je vedno potrebovala čas, da zbere pogum, da bi sploh vprašala, ali lahko kam gre. Čeprav nikoli ni rekel ne, je čutila, da ni prav, da je nerad sam.
Kljub temu se Nana ni počutila prikrajšano. V zadnjih letih je nadomestila marsikaj, vpisala se je na tretjo univerzo in veliko hodijo na izlete. Vendar pa je priznala, da je eno življenje prekratko, če bi hotela videti vse, kar bi si želela. Rada bi več vedela, več prebrala, a ji za to vedno zmanjkuje časa.
Nana je v intervjuju poudarila, da je pisati začela že v gimnaziji. Ko se je začela vojna, je vse zamrlo, njen oče pa je zaradi kulturnega molka nehal izdajati revije. Pozneje je začela po malem pisati, najprej v Cicibana, nato v revijo Otrok in družina. Ko se je zdelo, da mož ne bo več mogel delati, je postala redna honorarka. Otroci so bili v šoli in nekaj je bilo treba narediti. Sprva jo je bilo strah, kako bo mož sprejel njeno delo, a mu je bilo všeč.
Njen starejši sin Matija se precej ukvarja z očetovo dediščino, pripravil je večer za Šentjakobsko gledališče. Nana pa se sprašuje, zakaj ga radio ne povabi k sodelovanju, če pripravljajo kakšno moževo delo.
Nana je izhajala iz meščanske družine v središču Ljubljane. Po požaru v njihovi hiši leta 1919, ko se je rodila naslednje leto, so se preselili na Mirje. Oče je začel izdajati družinsko revijo "Domači prijatelj", mama pa "Ženo in dom". Uredništvo je bilo doma, zato je hiša postala premajhna, zato so zgradili večjo na Prulah. Ko je oče kupil tiskarno, so se preselili na Miklošičevo. Prvi avto sta si z možem kupila s prihranki od gospodinjstva.
Frane ni bil navezan na denar, čeprav je radio slabo plačeval. Večinoma so živeli iz rok v usta. Ni se hotel prodajati za reklame, pogosto pa je nastopal za otroke zastonj. Nana meni, da ga je bolelo, ker mu po bolezni nekaj časa niso dali dela. Zavedal se je, da je dobro delal, a je bil prepričan, da ga bodo pozabili, ker ni veliko izdal za časa življenja.
Kljub vsemu Nana še vedno čuti Ježka v svojem življenju. "Ne vem. Takšne stvari se sploh ne spremenijo. V meni živi tak, kakršnega sem poznala jaz," je dejala. Danes je bolj svobodna in sama razporeja svoj čas, a se zaveda, da je eno življenje prekratko za vse, kar bi si želela doživeti in spoznati.
