Nataša Konc Lorenzutti, slovenska gledališka igralka, pisateljica, pesnica, rojena v Celju, je ustvarila roman "Beseda, ki je nimam", delo, ki se poglobi v temačne kotičke nacističnega programa Lebensborn in usode ukradenih otrok. Čeprav je delo uvrščeno v mladinsko literaturo, njegova tema presega starostne meje, saj se dotika univerzalnih vprašanj identitete, spomina in družinskih vezi. Roman ne ponuja lahkotnega branja, temveč zahteva od bralca razmislek o zgodovinskih krivicah in njihovem odmevu skozi generacije.
Vzgojna funkcija literature in zgodovinski spomin
Avtorica, ki je hkrati tudi pedagoginja, se zaveda vzgojne funkcije literature. Vendar pa v romanu "Beseda, ki je nimam" vzgojne tendence niso na prvem mestu, saj se sooča s tematiko, ki je po svoji naravi globoko vzgojna. Druga svetovna vojna in njene posledice, vključno z zgodovinskim zanikanjem holokavsta, ki ga spodbujajo tudi sodobna družbena omrežja, postavljajo pred nas nujnost ohranjanja zgodovinskega spomina. Odhajanje zadnjih prič druge svetovne vojne še dodatno poudarja to potrebo po prenašanju zgodb na mlajše generacije, ki so od teh dogodkov vse bolj oddaljene. Roman se te aktualne nuje zaveda in jo brez dvoma obravnava, kar mu daje dodatno težo in ga brani pred očitki poenostavljenosti, ki bi jih sicer lahko očitali mladinski literaturi.
Ugrabitev otrok in iskanje identitete
Fiktivna zgodba v romanu sledi srednješolki Sonji, ki jo po smrti babice začne obsedati usoda babičine sestre, za katero se je kmalu po rojstvu izgubila vsaka sled. Sonja, ki nastopa kot tretjeosebna personalna pripovedovalka, se globoko potopi v iskanje resnice o tej izgubljeni sorodnici. Čeprav je smrt babice ne pretirano gane, je vpliv davno izgubljene sorodnice, ki je nikoli ni videla, na njeno počutje izjemno močan. Ta osrednja ideja, da smo zaradi nepoznavanja svojih genetskih korenin tesnobni in izgubljeni, je sicer zastarela in bi jo lahko pripisali miselnosti obdobja, v katerem so se dogajale ugrabitve otrok, ki so bili rasno primerni za vključitev v nacistično družbo. Ta miselnost je jasno vidna v stavku: »Adijo, šola, adijo, fikcija o Jakobu in Alex, pred njo je bila resnična drama. V genih jo je imela.«
Program Lebensborn in slovenski otroci
Nataša Konc Lorenzutti se je pri pisanju romana "Beseda, ki je nimam" opirala na resnične dogodke, ki so nastali v okviru nacističnega programa Lebensborn. Ta program, ki so ga nacisti zasnovali leta 1938, je bil namenjen povečanju števila rojstev otrok arijske rase. Spodbujal je rojstva rasno čistih in zdravih otrok ter njihovo posvojitev v rasno čiste družine, pogosto družine častnikov SS. V centre projekta Lebensborn so bili odpeljani tudi otroci, ugrabljeni v Sloveniji. Avgusta 1942 so gestapovci v Celju aretirali številne družine slovenskih upornikov in jih odpeljali v Auschwitz. Pred tem pa so otroke in novorojenčke iztrgali materam in jih odpeljali v Lebensborn, da bi jih dali v posvojitev nemškim družinam.
Pisateljica je na zgodbo teh otrok naletela slučajno, ko je iskala literaturo za seminarsko nalogo svoje hčerke o Hitlerjevi mladini. Pri tem je naletela na knjigo "Hitlerjevi pozabljeni otroci" avtorice Ingrid Von Oelhafen, o kateri je Maja Weiss posnela tudi film. Med branjem je ugotovila, da je bila avtorica knjige kot dojenček ugrabljena na slovenskih tleh in da je šele v sedemdesetem letu svojega življenja ugotovila, da izvira iz nekdanje Jugoslavije, natančneje iz Celja. Nataša Konc Lorenzutti je tako spoznala, da so v program Lebensborn vključevali tudi ukradene slovenske otroke.
Lebensborn: Tajni program vzreje arijev v Tretjem rajhu | CELOTEN DOKUMENTARNI FILM
Osebna pričevanja in literarna predelava
Pisateljica je zbirala podatke in zgodbe z neposrednimi pogovori z nekaterimi izmed otrok, ki so bili ugrabljeni in posvojeni v nemške družine, ter z gospodom, ki je bil sam "otrok iz Lebensborna". Osebna pričevanja, dokumenti in podatki, ki so ji jih posredovali nemški zgodovinarji, so bili literarno predelani in vključeni v izmišljeni okvir romana. "Ob prvem obisku ti ljudje povedo ogrodje zgodbe. Vrniti se moraš k njim in dokazati, da ti je mar, da nisi plenilec zgodb, zaupati ti morajo," je pojasnila avtorica.
Med svojim raziskovanjem je pisateljica pisala tudi gospe, ki je bila kot sedemletni otrok vrnjena v svojo domovino, kjer staršev ni več imela in jo je sprejela teta na svojo zelo revno kmetijo. Ta gospa je imela sicer ljubečo nemško mamo, ki se je zanimala za njeno poreklo, vendar o svojem življenju od sedmega leta dalje ni hotela govoriti, saj so bili spomini zanjo še preboleči. "To so bili otroci, ki so bili dvakrat ukradeni," je poudarila avtorica. Posvojeni otroci so namreč v Nemčiji živeli normalno življenje, nemški starši pogosto niso vedeli, od kod prihajajo njihovi otroci in da so bili ukradeni, da so bili otroci umorjenih družin. Za posvojitev so izbirali otroke, ki so jim bili čim bolj podobni.
Hrepenenje po družini in izvoru
Nataša Konc Lorenzutti je med zbiranjem gradiva in pričevanj opazila, da zgodbe, ki so se dogajale med vojno, bolj zanimajo naslednje generacije potomcev, vnuke oseb, ki so vojno doživeli, kot pa sinove. "Poslednji pričevalci odhajajo in njihove zgodbe bodo potonile in bodo zakopane, če jih ne bodo še nekomu povedali." Pisateljica je poudarila, da si ne moremo predstavljati, kaj pomeni vso otroštvo, vso mladost in še potem hrepeneti po svoji družini, po svojem izvoru, po maternici, po tem, kdo si, od kod si prišel. Priznala je, da o teh otrocih ne bi mogla pisati, če prej ne bi obiskala kraja, "ki je prekrit s pepelom njihovih mater".
Družina kot osrednji motiv
V romanih Nataše Konc Lorenzutti je družina vedno v središču pozornosti, tudi v delu "Beseda, ki je nimam". Značilni pogled pisateljice v meandre družinskega življenja je prisoten tudi tu. Avtorica sicer ni neposredno spregovorila o "besedi, ki je nima", in o zgodbi, ki jo v knjigi pripoveduje, vendar je iz njenega pripovedovanja razvidno, da je mama, da je občutljiva in da jo prevzamejo zgodbe otrok, predvsem tistih "brez naročja".
Romanu "Beseda, ki je nimam" bi kljub splošni poenostavljenosti lahko očitali pretirano množico stranskih likov, ki po nepotrebnem zapletajo pripoved, ne da bi dodali kakšno novo kvaliteto. Pogosto se zdi, da so tam le kot oporne točke, ki služijo zgodbi glavnega lika, sami po sebi pa nimajo nikakršne vsebine in so kot slepi meandri, saj jih zgodba pozneje povsem pozabi. Pri branju se vedno bolj potrjuje občutek, da je osrednji lik romana pravzaprav ideja sama. Pri tem pa se poraja vprašanje, ali ne bi bilo za literaturo, ki ima predvsem vzgojno vrednost, bolje, da bi bila kaj drugega. Kljub tem pomislekom, roman ostaja pomemben dokument o zgodovinskih krivicah in opomin na preteklost, ki jo ne smemo pozabiti.