Kot novorojenček je otrok nebogljeno bitje, ki nujno potrebuje nekoga, da zanj skrbi, saj v nasprotnem primeru ne bi preživel. Le če sta zagotovljeni obe komponenti skrbi za otroka, biološka in psihosocialna, se lahko ustvari pozitiven čustveni odnos med otrokom in njegovo materjo. Ta globoka vez, znana kot navezanost, je ključnega pomena za zdrav razvoj posameznika skozi vse življenje. Razumevanje dinamike te navezanosti, od njenih nagonskih korenin do kompleksnih razvojnih faz in morebitnih odstopanj, je bistveno za starše in skrbnike.
Nagonsko vedenje in biološka pripravljenost
Interpretacije, ali je človekovo vedenje v odnosih (torej tudi v odnosu do lastnih otrok) naučeno, prirojeno ali kombinacija obojega, so različne. Etološka razvojna perspektiva, ki razlaga človeško (in tudi živalsko) vedenje znotraj evolucijske teorije, torej na biološki osnovi, ponuja pomemben vpogled. Temelji na preučevanju nenaučenega vedenja, s poseznim poudarkom na instinktivnem vedenju. Instinkti, spontani sistemi obnašanja, kot produkt evolucije, pomenijo veliko preživetveno vrednost za vse vrste živih bitij. Zoolog Niko Tinbergen je na primer odkril, da galeb po izvalitvi svojih mladičev odstranjuje jajčne lupine iz varovalnih nagibov, in sicer zato, ker plenilci veliko bolj preiskujejo teren, če tam naletijo na jajčne lupine, saj te obetajo bližino hrane - mladičev. Tudi pri človeku so našli presenetljivo veliko obnašanja, ki naj bi imelo nagonsko osnovo: pozdravljanje, agresija, podobni so odzivi pri navezovanju stikov (npr. očesni stik), pozdravljanju, navezovanju spolnega komuniciranja itd.
Etologi tako zagovarjajo trditev, da se otrok rodi z dispozicijami, ki mu omogočajo obnašanje, s katerim pritegne druge osebe, da zanj skrbijo; dojenček se na primer joče, kliče, se smehlja in s tem doseže stik s skrbnikom. Dojenčki naj bi bili torej biološko pripravljeni, da prispevajo k razvijanju vezi z materjo, saj jim to veča možnost preživetja. A to ne pomeni, da etologi v celoti zanikajo pomen učenja. Nasprotno, priznavajo, da je vedenje sesalcev (še posebno človeka) zelo spremenljivo in da učenje igra pomembno vlogo, a obenem poudarjajo, da vsaka vrsta izkazuje svojsko vedenje, npr. orientacijske sposobnosti, hranjenje, dvorjenje, parjenje in skrb za mladiče. Tako ima na primer starševsko vedenje pri človeku močne biološke korenine, kar pojasni zelo močne emocije, povezane z vedenjem, vendar pa se detajli našega vedenja izoblikujejo šele skozi naše življenjske izkušnje - še posebej v času našega otroštva, pa tudi skozi izkušnje obdobja adolescence, izkušnje zakona itd.
Pridobivanje izkušenj in ustvarjanje čustvenega odnosa
Za ustvarjanje čustvenega odnosa med otrokom in materjo ni dovolj, da mati otroku zgolj zadovoljuje osnovne biološke potrebe; potrebna je širša interakcija med njima. Znane so raziskave iz živalskega sveta, ki jih je opravil psiholog Harlow. Opičje mladiče je vzgajal na več načinov: nekatere na običajni način z materami; druge v golih kletkah, ločene od matere; tretje v podobnih kletkah zraven žičnatih lutk v obliki matere, ki so imele na mestu, kjer je sicer bradavica, majhne cuclje, da so mladiči lahko sesali; v četrti skupini so bile ponarejene žičnate matere oblečene v krzno. Normalni opičji mladiči so menjaje raziskovali okolico ter se vračali in stiskali k materam. Mladički, ki so jih vzgajali stran od mame, so samo čepeli v kotu in prestrašeno gledali. Ko so odrasli, niso obvladali družabnosti, če so imeli mladiče, zanje niso kazali običajnega starševskega zanimanja. Tisti mladički, ki so jih vzgajali z žičnatimi materami, so bili podobni skupini brez mater. Duševno zdravje tistih mladičkov, ki pa so jih vzgajali s kožuhovinastimi materami, je bilo boljše. Opice so precej časa preživele v objemu - podobno, kot bi z normalnimi materami - in to jih je vsaj delno usposobilo, da so se igrale in raziskovale okolje, kadar se niso tiščale k materam. Tudi ko so odrasle, so bile v opičji družbi nekoliko uspešnejše. Telesni dotik, pa čeprav z umetno kožuhovinasto materjo, je opici dal tolažbo, pomiritev in pogum za ponovno vrnitev v raziskovanje.
Navedeni primer (čeprav je iz živalskega sveta) nam potrjuje, da je otrok, če ni deležen »ljubezni« v smislu dotikov, ljubkovanja, pestovanja, preveč preplašen, da bi si upal raziskovati okolico. Da otrok lahko odraste ter postane neodvisen in samozavesten, mora razviti občutek, ki prihaja iz zanesljivega občutja ugodja in varnosti. Šele ko otrok razvije zaupanje v mater, lahko namreč razvije tudi zaupanje do drugih ljudi. To pa je eden od ključev za ustvarjanje uspešnih medosebnih odnosov.
Razvoj otrokove navezanosti: Faze in značilnosti
O navezanosti otroka na mater lahko govorimo, ko otrok prične prepoznavati svojo mater kot tisto osebo, ki mu daje vso nego in čustveno oporo. Mati tako postane objekt otrokovih interesov, pričakovanj in hrepenenj.
Prvi meseci življenja: Simbioza in nespecifična navezanost
V prvih dveh mesecih življenja otrok ni sposoben ustvarjati stikov z okoljem, se pa razvije simbioza med materjo in otrokom; ta daje otroku občutek varnosti, ki je temelj kasnejšega zaupanja v ljudi in vase. V tej fazi otrok ne loči med seboj in materjo, zanj ta vez pomeni celoto na spoznavnem, čustvenem in fiziološkem področju. Ko je otrok star okoli dva meseca, se veseli stika s katerokoli drugo osebo oziroma je »navezan« na vse osebe, ki z njim prijateljsko ravnajo, ne glede na sorodstvene vezi. Ta stopnja je zato znana kot nespecifična navezanost.
Od tretjega do osmega meseca: Razvoj specifične navezanosti in "osemmesečna bojazen"
Drugo stopnjo navezanosti, specifično navezanost, dojenček začne razvijati pri treh do šestih mesecih starosti. Matere še ne zaznava kot celoto, zato pa stik ustvarja predvsem z nekaterimi njenimi deli telesa: lasmi, očmi, prsmi, glasom itd. Otrok v tem obdobju pogosto ne dovoli vsem, da bi ga hranili, ljubkovali, dajali spat in podobno. Okoli osmega meseca razvije tipično vedenje, t. i. »osemmesečno bojazen«, ko se začne bati tujih oseb (tuje osebe so zanj vse, ki z njim niso v tesnem vsakodnevnem stiku): odvrača pogled, ko ga tuja oseba ogovori, začne jokati, če ga oseba, ki je ne pozna, želi dvigniti v naročje itd. Dojenček hoče biti le zraven svoje matere in le z njo deliti svoja čustva.
Po prvem letu: Večkratna ali multipla navezanost
Že po prvem letu starosti pa začne otrok kazati tudi navezanost na druge osebe, ki zanj skrbijo oz. se z njim družijo (na očeta, stare starše, brate, sestre, tete, vzgojitelje itd.). Ta stopnja se imenuje večkratna ali multipla navezanost. Otrok jo doseže približno v 18. mesecu starosti. Okoli tretjega leta simbioza med otrokom in materjo razpade, kar večkrat spremlja depresija, a navezanost ostaja.
Individualne posebnosti in pomen varne navezanosti
Med otroki obstajajo pomembne individualne razlike v kakovosti razvoja simbioze z materjo in v navezanosti na mater. Ustrezen razvoj otrokom omogočajo matere, ki so dovolj občutljive za otrokove potrebe in jih tudi ustrezno zadovoljujejo. To je pogoj, da dojenček lahko razvije občutek varnosti, ki ga prenaša tudi v nadaljnjo otroško in kasneje odraslo dobo. Primarna navezanost naj bi bila osnova za vse nadaljnje navezanosti, ki jih človek v življenju oblikuje (do zakonca, lastnih otrok, prijateljev itd.). Cugmasova našteva več pozitivnih vidikov razvoja varne navezanosti otroka: večja družabnost, večje zagotavljanje pomoči drugim in tudi lažje sprejemanje pomoči, ko je to potrebno, manj vedenjskih problemov, boljše obvladovanje okolja (npr. otroci manjkrat padejo), pozitivnejši pristop k reševanju problemov, pozitiven odnos do sebe, manj konfliktni odnosi s starši in prijatelji itd.
Močnejša navezanost posameznika na določene ljudi je torej zanj življenjskega pomena. Ostati sam je, kot je dejal angleški psihiater John Bowlby, eden največjih strahov v življenju človeka. Mogoče imamo tak strah za smešen, nevrotičen ali nezrel, a za njim stoji tudi dober biološki razlog. Skozi ves čas obstoja človeštva je človek lahko preživljal krize in se spopadal z nevarnostmi s pomočjo drugih ljudi, prijateljev. Zato lahko sklepamo, da je potreba po navezanosti vgrajena v njegovo naravo.
Ključni dejavniki za vzpostavitev varne navezanosti
Kaj je pomembno pri zgodnjem odnosu navezanosti med mamo oziroma drugo odraslo ljubečo osebo in otrokom:
- Navezovanje na otroka že v času nosečnosti - prek razmišljanja o dojenčku in skupnem življenju z njim.
- Neposredni telesni stik med mamo in otrokom takoj po porodu - stik koža na kožo čimprej po porodu, sobivanje matere in dojenčka že v porodnišnici (kadar je to mogoče) in čim redkejše ločevanje matere in novorojenčka v prvih dneh in tednih po porodu (kadar je to mogoče).
- Pogosti telesni stiki in komunikacija - starši naj novorojenčka veliko opazujejo, pestujejo, ga ljubkujejo, božajo, ga ogovarjajo, se z njim igrajo in skrbijo zanj. Pomembno je, da se prek opazovanja in preživljanja časa z njim naučijo prepoznavati njegova stanja, potrebe (po hrani, spanju, udobju …), občutja in poskuse komunikacije ter kaj nam prek njih sporoča.
- Novorojenček naj ima čim več priložnosti slišati materin glas (oziroma glas druge odrasle ljubeče osebe) in občutiti njen vonj. Pomembno je, da se novorojenčku (in kasneje dojenčku) vedno približa mirno in nežno, pri pestovanju in skrbi zanj pa je umirjena in sproščena.
- Zelo je pomembno materino dobro počutje in skrb zase, saj je njen odnos z dojenčkom močno odvisen tudi od materinega razpoloženja. Mati naj bi bila usmerjena k novorojenčku (dojenčku), bistveno je, da se ustrezno odziva na otrokove potrebe. Če je novorojenček (dojenček) zahteven in pogosto joka, naj mati skuša ostati umirjena, v takšnih obdobjih pa potrebuje tudi veliko podpore s strani okolice (oče otroka, sorodniki …).
- Mame, ki so dovolj občutljive za otrokove potrebe in le-te ustrezno zadovoljujejo, omogočajo otroku ustrezen čustveni razvoj. To je namreč pogoj, da otrok razvije občutek varnosti in prepričanje, da lahko zadovoljijo svoje potrebe in izpolnijo svoje želje. Otroci, ki občutka varnosti ne razvijejo, so nezaupljivi, svet okoli njih se jim zdi neprijazen in nepredvidljiv. Ti otroci imajo lahko kasneje v življenju težave pri oblikovanju odnosov. Od otrokovih prvih izkušenj je odvisno, koliko bo sposoben za ljubezen ko bo odrastel in kako bo doživljal sebe in svet okoli sebe (t. i. osnovna slika sveta). Ljubezen in varnost, ki jo otrok doživlja v prvih letih življenja, je odvisna od čustvene varnosti, ki jo otrok doživlja v najzgodnejšem otroštvu.
- Posebej pomemben dejavnik pri razvoju zaupanja je občutljiva, odzivna in dosledna skrb za otroka (npr. dojenček mora vedeti, da ga bo mama oziroma druga pomembna oseba nahranila, ko bo lačen). Pomembno je, da je mati odzivna, da med dojenčkom in njo poteka vzajemna interakcija, spodbujanje, pozitiven odnos, toplina, sprejemanje in čustvena opora. Varnost dojenčkove navezanosti dolgoročno vpliva na razvoj dojenčkovih socialnih in spoznavnih zmožnosti. Poleg telesne nege (hranjenje, previjanje, kopanje) dojenček potrebuje tudi čustveno navezanost. Potrebuje odzivno mamo, ki bo usklajena na njegova doživljanja sveta. Vsak jok nosi v sebi sporočilo, klic na pomoč in mama, ki sledi notranjemu občutku, bo dojenčka vzela k sebi in če bodo vse fiziološke potrebe zadovoljene, bo vedela, da potrebuje le občutek varnosti. Varnost pa daje telesni stik in dotik, pa tudi nežen glas, tiho prigovarjanje, petje. Včasih se dojenček pomiri že s tem, ko je v naročju, sliši bitje maminega srca, čuti toploto in znan vonj, ki pomirja. Vse to daje občtek varnosti ter sprejetosti.
Nevarna navezanost in njeni vplivi
Če v prvem letu otrok ne dobi ustrezne čustvene podpore in občutka varnosti, se lahko razvijejo različni stili nevarne navezanosti. Nevarna navezanost ni podobna moteni osebnostni strukturi ali duševni motnji, vendar pa ustvarja večjo ranljivost posameznika do psiholoških in socialnih disfunkcij. Zgodnje izkušnje v otroštvu oblikujejo možganske strukture in njihovo funkcionalnost. V primeru, da je odnos med mamo in otrokom premalo stabilen, da bi mama otroku nudila varno zatočišče, ker tega sama zaradi patološke strukture ali česa drugega ne zmore, se razvije navezanost, ki otroka ne podpira v vseh pogledih in mu ne nudi odskočne deske za popolnoma samostojno ter samozavestno življenje v odraslosti.
Poznamo tri oblike nevarne navezanosti:
Izogibajoča navezanost: Otroci s tem stilom navezanosti ob odhodu skrbnika izkažejo minimalno mero vznemirjenosti ali joka, njihova igra poteka nemoteno naprej. Ko se skrbnik vrne, otrok ne pokaže spremembe, niti nekega veselja in navdušenja. Zanje je značilno, da njihov odziv izpade kot apatija, ignoriranje starša oz. izmikanje stiku. Kljub navideznemu nezanimanju, pa v notranjosti čutijo veliko mero fiziološkega vznemirjenja in visoko mero stresnega hormona. Ti otroci so se naučili svojo stisko zadržati zase in jo skriti. Vse skupaj je posledica neprimernih odziva na otrokovo stisko s strani staršev. Starši izogibajočih otrok so zanje namreč sposobni poskrbeti na fizičnem nivoju, na čustvenem pa jih prehitro vzgajajo za samostojnosti. Ti otroci so tako pogosto sami in dejansko postanejo samozadostni. Če se ob starših ne prepozna otroški strah in se zamahne z roko v smislu “to pa ni nič takega”, doimo osnovo, da otrok ponotranji občutek, da mu nihče ne bo pomagal, da se na nikogar ne sme zanesti, ker je v stiski čisto sam. Tako se po nekaj poizkusih nauči, da je treba svojo bolečino skriti, saj jok ni dobro sprejet pri starših. Kasneje, v partnerskem odnosu se izogibajoče navezani - kot pove že sama beseda - izogibajo. Zaradi strahu pred intimnostjo sta si umikovalec in zasledovalec izjemno podobna, čeprav to navzven sploh ne izgleda.
Preokupiran (ambivalenten) stil navezanosti: Ti otroci kažejo potrebo po navezanosti na pretiran način, se starša močno oklepajo in želijo nenehno navzočnost. Težko se sami igrajo in iščejo stalno potrditev od mame. Ob odhodu mame doživijo neverjeten stres in ob prihodu hkrati iščejo in zavračajo stik z njo. Gre za otroke, ki veliko jokajo. Do takšnega stila navezanosti pripelje nedosledno odzivanje staršev na njihove potrebe. Včasih niso odzivni, včasih pa so preveč vsiljivi in želijo otroku na vsak način pomagati, pogosto kadar sploh ne potrebuje pomoči. Ta navezanost nastane ob mami, ki je lahko sicer zelo topla, a ne zmore tega ves čas. Njeno odzivanje je lahko tesnobno, iz stiske, prehitro. Včasih se na jok odzove toplo, tolažilno in prijetno, drugič spet jezno, frustrirano ali celo ignorira. Tudi kot odrasli se ambivalentni vedejo podobno - v partnerstvu jim pripada vloga zasledovalcev, tistih, ki izjemno močno hrepenijo po zares globokem, intimnem, povezanem odnosu. Na partnerje močno pritiskajo, od njih skoraj pričakujejo poleg bližine še odrešenje vseh čustvenih napetosti in tegob. V resnici se nikoli povsem ne umirijo, saj jih njihova navezanost in možganska struktura, ter izjemno pogosto dejansko problematično vedenje partnerja silita v ambivalentna občutja: od globoke povezane ljubezni, do prezira in sovraštva.
Dezorganiziran ali neorganiziran stil navezanosti: Ti otroci nimajo nekega vzorca vedenja in stisko izražajo z dezorientiranim vedenjem. Njihove reakcije niso najbolj smiselne, so nasprotne pričakovanemu. Opazili so, da so se ob maminem odhodu in ponovnem prihodu ji približali z obrazom, obrnjenim stran, ali pa so bili v močno zamrznjenem stanju podobnem transu ter imeli nenavadno držo telesa. Ker so ob starših ti otroci doživeli veliko nemira, nereda in nejasnosti, tudi sami na podoben način reagirajo. Kot da bi imeli hkrati v sebi željo po povezanosti in hkrati močno bolečino in celo zamero, ki se zapiše globoko v telo. Otroci s takšnim stilom navezanosti so bili ponavadi izpostavljeni hudim travmam, so žrtve zlorab in težkega nasilja. Možno je tudi, da so starši utrpeli kakšno hudo izgubo ali travmo in posledično niso bili zmožni, da poskrbijo za otroka. To se lahko dogaja torej v primeru zasvojenosti in težjih psihopatoloških stanj. Njihova travmiranost se ob pomanjkanju strokovne pomoči nadaljuje tudi v odraslosti. V partnerstvu se zapletajo v nesrečne boleče partnerske odnose, ki jih lahko spremljajo nasilje, zasvojenosti, prevare, ali pa celo vse od naštetega.
Vloga očeta in pomembnost obeh staršev
Čeprav običajno oče ni primarni objekt navezanosti, je kljub temu zelo pomembna figura v življenju svojega otroka. Študije poročajo, da ima otrokova navezanost na mater večje posledice v otrokovem obnašanju kot varna navezanost na očeta, vsekakor pa oče ni nepomemben pri otrokovem razvoju. Otrok ponotranja tako od mame kot od očeta. Od matere ponotranja običajno predanost in zaupanje, od očeta aktivnost in prodornost. Ob očetu se otrok uči konkurenčnosti, obvladovanja rivalstva in sodelovanja. Oče je pomemben, ker je drugačen od mame. Otrok potrebuje identifikacijo z obema, da v sebi razvije vse omenjene poteze. Težava ni v tem, ali oče ustvarja materinski odnos. Težave nastopijo, če zaradi tega, ko oče psihološko postane mama za otroka, otrok izgubi lik očeta. Otrok izgubi osebo, ki bi mu nudila »moški del«.
Zato je ključnega pomena, da sta oba starša aktivno vključena v vzgojo otroka. Čeprav je v prvih mesecih navezanost močnejša na mater, se z razvojem otroka in s spremembo življenjskih vlog očetovska figura postaja vedno bolj pomembna. Če pride do konflikta med staršema, je pomembno, da se pogovorita in poiščeta kompromis brez prisotnosti otrok. Zgled ljubečih, čustveno povezanih staršev, ki se med sabo spoštujeta, je dobra popotnica, ki jo bo otrok odnesel v svoje odraslo življenje.
Sprememba stila navezanosti in pridobljena varna navezanost
Pomembno je poudariti, da stili navezanosti niso za vedno določeni. Čeprav se vzorci, ki se oblikujejo v otroštvu, pogosto prenašajo skozi življenje, je s pomočjo terapije in zavedanja mogoče doseči spremembo. Govorimo o t. i. pridobljeni varni navezanosti. Včasih se v partnerskem odnosu znajdeta dva, ki imata eden pretežno tesnobni stil navezanosti in drugi izogibajočega. Tesnobni hrepeni po bližini in varnosti ter želi od drugega nenehno potrditve ter zlitost, drugega pa to plaši in odhaja stran, ker ne zmore bližine. Oba sta se v otroštvu naučila, da je iskanje bližine boleče in v odnosu se to ponavlja znova in znova.
Varna telesna in čustvena navezanost na starše je za otroka izredno pomembna. Omogoča mu namreč, da se v stiski zateče k njim ter pri njih poišče varnost, oporo in zatočišče. Ko se pomiri, lahko varno vstopa v svet in v odnose z drugimi. Otrok začne radovedno kukati v svet prav iz varnega maminega naročja. Za varen razvoj je najpomembneje, da starši razumejo in sprejemajo otrokov notranji svet ter se nanj tudi uglasijo. Varna navezanost v otroštvu je temeljni model čustvenih stikov in navezanosti ter osnova za vse poznejše odnose. Pozitiven čustveni stik, sprejemanje in varna čustvena bližina v otroštvu so temelji, ki posamezniku vse življenje pomagajo oblikovati ter gojiti iskrene in varne medčloveške odnose. Dobri in harmonični medosebni odnosi pa so ustrezna osnova za vseživljenjsko osebnostno rast in razvoj. Varna navezanost je torej temelj zdravega osebnostnega razvoja. Študije kažejo vztrajanje tipa navezanosti iz otroštva v vseh poznejših življenjskih obdobjih: v otroštvu, adolescenci in odrasli dobi.
tags: #navezanost #dojencka #na #mamo