Obdobje odraščanja prinaša s seboj številna obdobja, ko staršem ni povsem jasno, kaj se dogaja z njihovimi malčki. Otroci nam kljubujejo, kričijo, imajo izbruhe jeze, jokajo, se vedejo nenavadno in so včasih celo agresivni. V takšnih situacijah pogosto ne vemo, kaj storiti, in s takšnim obnašanjem nas otrok lahko pripelje do roba, ko počnemo stvari, ki v resnici niso najboljše. Vprašanja, kot so: "Je treba otroka poslati, da se pomiri v svoji sobi?", "Moramo uvesti nekaj prepovedi in kazni?", "Kričati?", "Pojasniti?", "Govoriti mirno?" ali "Kaj pa, če triletnik res ni pripravljen na miren pogovor?", se porajajo staršem ob soočanju z otrokovimi izzivi. Obstaja pa zanimiva in enostavna rešitev, ki jo svetujejo tako strokovnjaki kot tudi številni starši, ki so jo preizkusili in trdijo, da deluje: objem.
Objem pomeni, da otroku nudimo brezpogojno ljubezen in podporo za njegove težave in občutke. Včasih je neželeno vedenje le klic na pomoč. Otroci ne znajo vedno izraziti svojih čustev na bolj primeren način ali pa jih moti kaj drugega, kar jim povzroča stres in frustracije. Objem je lahko tolažba, ki jo potrebujejo, in odpre pot za začetek dialoga.
Štirije razlogi, zakaj je objem najboljša rešitev
- Otroci se najboljše učijo s pomočjo nagrad, ne pa kazni. Pogovor o problemu, ki ga začnemo z objemom, je vedno boljši odgovor in reakcija kot kričanje in kaznovanje. Otroci, rojeni v aprilu, so na primer znani po svoji trmi, energiji in ljubezni do življenja, kar lahko včasih vodi v izzivalna vedenja, a nagrajevanje pozitivnega pristopa je ključ do razumevanja in sodelovanja.
- Včasih je neželeno vedenje le klic na pomoč. Kot že omenjeno, otroci včasih ne zmorejo ubesediti svoje stiske. Namesto da bi o teh občutkih spregovorili, jih telo in vedenje prevedejo v subtilne signale, ki jih odrasli pogosto spregledamo ali napačno interpretiramo. Zgodnje prepoznavanje teh znakov je ključno za preprečevanje duševnih motenj, ki se lahko sicer razvijejo v resnejše oblike depresije, anksioznosti ali vedenjskih težav.
- Otroci se včasih vedejo neprimerno, ker mislijo, da si bodo s tem pridobili spoštovanje. Otroci imajo včasih slabo mnenje o sebi in mislijo, da si ne zaslužijo lepega ravnanja, zato skušajo z neprimernim vedenjem pridobiti spoštovanje. Ko na takšno obnašanje dobijo povratni odgovor v obliki frustracije in jeze, se začnejo počutiti še slabše in imajo še slabše mnenje o sebi, kar vodi v začaran krog. Z objemom otroka opomnimo, da delati napake ni tako grozno, da se vsi včasih zmotimo in drug drugemu odpuščamo.
- Najboljši način za spodbujanje otrok k sodelovanju je medsebojna povezanost. S pravim odnosom boste od otrok lažje pridobili želeno vedenje, bolj verjetno pa bodo tudi odprti za sodelovanje. Prišli bodo časi, ko otrok ne bo želel ali mogel sodelovati, a tudi takrat je objem močno orodje za ponovno vzpostavitev odnosa.
Ljubezen do otrok je brezpogojna. Čeprav nam včasih niti malo ni všeč obnašanje naših otrok, jih imamo še vedno radi, ker je starševska ljubezen brezpogojna.
Razumevanje otrokovih vedenjskih izzivov: Od avtizma do dispraksije
Nenavadno obnašanje pri otrocih ni vedno posledica "slabega vzgoje" ali namernega kljubovanja. V nekaterih primerih gre lahko za posledico razvojnih motenj ali specifičnih stanj.
Avtizem in Aspergerjeva motnja
Pri avtizmu se neobičajno obnašanje pri otroku pojavi pred 3. letom starosti, čeprav ga je pogosto težko prepoznati. Značilne so posebnosti v odnosih z ljudmi (nezainteresiranost), posebnosti v komunikaciji in stereotipno, ponavljajoče se vedenje. Otroci običajno zaostajajo v govoru, nekateri govora celo nikoli ne razvijejo.
Aspergerjeva motnja je del spektra avtističnih motenj. Nekateri otroci kažejo primanjkljaje v socialnih spretnostih ter omejeno, ponavljajoče vedenje, razvoj govora pa ni upočasnjen. Intelektualne sposobnosti so normalne, čeprav jih pogosto zaradi posebnosti v vedenju težko izkažejo.
Znaki, na katere naj bodo pozorni starši, vzgojitelji in učitelji:
- Pomembna prizadetost nebesednega komuniciranja, s katerim se vzpostavlja kontakt z ljudmi: otrok pri pogovoru ne gleda v oči, se ne zanima za otroke v okolici, ne opazuje ljudi, deluje sam sebi dovolj, ima nenavaden (odsoten) izraz na obrazu.
- Otrok ne razvije odnosov z vrstniki, ki bi bili primerni njegovi starosti.
- Ne zna se na primeren način vključiti v igro vrstnikov oz. ga ta ne zanima (socialna izolacija in egocentričnost).
- Otrok ne deli interesov, zadovoljstev ali dosežkov z drugimi ljudmi.
- Odsotnost socialne in čustvene navezanosti.
- Zapozneli ali nerazvit govor (brez poskusov nadomeščanja z drugimi načini komuniciranja, npr. z mimiko, gestami).
- Pri otrocih z razvitim govorom je izrazito prizadeta sposobnost vzpostavljanja in vzdrževanja dialoga.
- Stereotipna in ponavljajoča uporaba jezika (ponavljanje besed).
- Težave z uporabo zaimka »jaz«.
- Odsotnost simbolične igre ter posnemanja v igri.
- Preokupiranost z enim ali več stereotipnimi interesi, ki je abnormna zaradi intenzitete ali usmerjenosti.
- Določene sposobnosti so lahko nadpovprečno razvite (npr. mehanski spomin, računanje, konstrukcijske sposobnosti).
- Nefleksibilno vztrajanje na specifnih, nefunkcionalnih rutinah in ritualih.
- Stereotipni in ponavljajoči gibi (npr. zvijanje prstov ali dlani, hoja po prstih, nenavadni načini hoje, tekanje v krogu, kriljenje z rokami).
- Trajna preokupiranost z deli predmetov.
- Jezavost pri poskusu preusmeritve pozornosti na aktivnost, ki si je otrok ni sam izbral.
- Kratkotrajna pozornost.
- Slabo zavedanje pravil vedenja.
- Prekomerna ali premajhna občutljivost na dražljaje (npr. preobčutljivost na zvoke, vonje, neobčutljivost na bolečino ipd.).
- Nerazumljivi strahovi pred običajnimi stvarmi, odsotnost strahu pred nevarnostmi.
- Neodzivnost na dogajanje v okolju (deluje, kot bi bil gluh).
- Ne razume humorja.
- Lahko je gibalno nespreten.
Dispraksija (razvojna motnja koordinacije)
Dispraksija je nevrološka motnja, pri kateri ima otrok težave z načrtovanjem, organiziranjem in izvedbo gibov. Kaže se kot nerodnost, slaba koordinacija, počasnost, težave pri finomotoriki, govoru in učenju novih spretnosti. Otrok razume nalogo, vendar težko izvede natančen, tekoč gib.
Zgodnji znaki dispraksije pri malčkih:
- Zakasnitve pri doseganju razvojnih mejnikov (kotaljenje, sedenje, plazenje …).
- Težave pri igri z igračami, ki zahtevajo dobro koordinirano uporabo rok (npr. sestavljanje kock, vstavljanje oblik v odprtine).
- Težave pri izvajanju zaporednih gibov (npr. ploskanje, premikanje rok v določenem zaporedju).
- Težave pri učenju novih gibov ali sledenju navodilom, ki vključujejo več zaporednih korakov.
- Pogosto se lahko spotikajo ali padajo.
- Izogibajo se aktivnostim, ki zahtevajo koordinacijo telesa, kot je plezanje ali vožnja s triciklom.
Težave pri fini motoriki se lahko kažejo kot: nerazumljiva govorica, težave pri ugrizu in požiranju, težave pri uporabi jedilnega pribora, težave pri pisanju, risanju ali barvanju, težave pri uporabi škarij, težave pri oblačenju (zapenjanje gumbov, zadrg, vezanje vezalk).
Teorija za dispraksijo je, da jo povzroča način razvoja povezav med živci v možganih. Izvajanje koordiniranih gibov je namreč kompleksen proces, ki vključuje veliko različnih živcev in delov možganov. Vsaka težava v tem nevrološkem procesu bi lahko potencialno vodila do težav z gibanjem in koordinacijo.
Vedenjski znaki notranje stiske in kako pomagati
Otroci pogosto ne znajo ali ne zmorejo jasno izraziti svojih čustev, zlasti kadar gre za tesnobo, žalost, občutek nemoči ali stisko. Namesto da bi o teh občutkih spregovorili, jih telo in vedenje prevedejo v subtilne signale, ki jih odrasli pogosto spregledamo ali napačno interpretiramo. Kot piše Mayo Clinic, je zgodnje prepoznavanje teh znakov ključno za preprečevanje duševnih motenj, ki se lahko sicer razvijejo v resnejše oblike depresije, anksioznosti ali vedenjskih težav.
Otroški možgani se še razvijajo, predvsem področja, ki so odgovorna za samoregulacijo, prepoznavanje in ubeseditev čustev. Kot poudarja Verywell Health, otrok ne bo rekel "počutim se preobremenjeno", temveč bo stisko izražal prek telesa (bolečine v trebuhu, glavobol), vedenja (umikanje, izbruhi) ali sprememb v navadah (nespečnost, motnje apetita). Poleg razvojnih omejitev se otroci pogosto bojijo, da bodo razočarali odrasle, da ne bodo razumljeni ali da bodo kaznovani zaradi svojih občutkov. Prav zato je naloga staršev, učiteljev in drugih odraslih, da pozorno opazujejo spremembe in ne čakajo na besede, ki morda nikoli ne bodo izrečene.
Vedenjski znaki, ki kažejo na notranjo stisko:
- Spremembe v spalnem vzorcu: nespečnost, pogosto zbujanje, nočne more.
- Izguba interesa za igre ali aktivnosti: Ko otrok izgubi zanimanje za igro, risanje ali druženje z vrstniki, gre lahko za opozorilni znak depresije ali anksioznosti. Kot navaja John Hopkins Medicine, so ravno izguba veselja, umik in otopelost ključni indikatorji, ki zahtevajo pogovor in opazovanje.
- Povečana razdražljivost in izbruhi jeze: Nenadna ali pretirana jeza, pogosti izbruhi, ki jih je težko pomiriti.
- Umik iz socialnih interakcij: Otrok se začne izogibati vrstnikom, se umika v samoto, izgubi zanimanje za druženje.
- Fizične težave brez jasnega vzroka: Pogosti glavoboli, bolečine v trebuhu, slabost, ki nimajo medicinske podlage.
Kaj lahko naredimo odrasli?
- Opazujte brez obsodb: Otroci zelo dobro čutijo, kdaj so obsojani. Če odrasli reagirajo z jezo, kritiko ali zanikanjem, se otrok še bolj zapre. Kot poudarja Mayo Clinic, je ključna empatična prisotnost - biti tam, opazovati in čakati na trenutek, ko je otrok pripravljen spregovoriti.
- Uporabljajte odprta vprašanja: Namesto "Kaj je narobe?" vprašajte: "Danes si bil bolj tih kot običajno - si morda česa zaskrbljen?". Kot piše Verywell Health, takšna vprašanja ustvarjajo prostor za pogovor in ne povzročajo občutka krivde ali pritiska.
- Bodite zgled čustvene pismenosti: Otroci se učijo predvsem z opazovanjem. Če odrasli jasno govorijo o svojih občutkih ("Danes sem bil res utrujen, pa sem si vzel čas za počitek"), se otrok uči, da so čustva sprejemljiva in obvladljiva. TheHealthy navaja, da je čustvena pismenost zaščitni dejavnik pred duševnimi motnjami v poznejših letih.
- Po potrebi poiščite strokovno pomoč: Če se vedenjske spremembe vztrajno ponavljajo, trajajo več tednov ali se stopnjujejo, je priporočljivo poiskati strokovnjaka - otroškega psihologa, psihiatra ali terapevta. Po podatkih John Hopkins Medicine so zgodnje intervencije ključne za preprečevanje kroničnih oblik anksioznosti ali depresije.
- Podpora doma: varno okolje in čustvena stabilnost: Rutina in predvidljivost - otroci potrebujejo občutek varnosti, ki ga dajejo jasna struktura, dnevna rutina in dosledni odzivi odraslih. Kot piše WebMD, nepredvidljivost ali kaotično okolje povečujeta stisko, zlasti pri občutljivih otrocih. Brezpogojna bližina - otrok naj ima občutek, da je vreden ljubezni in varnosti ne glede na to, kaj doživlja. To pomeni, da mu omogočimo, da izraža tudi "nezaželena" čustva - jezo, žalost, razočaranje - brez kaznovanja. Kot poudarja myClevelandClinic, je ravno to temelj čustvene varnosti.
Otrokovo vedenje v prisotnosti staršev: Zakaj se "ponorijo"?
Še tako dobro vzgojeni otroci včasih “ponorijo”, ko je imajo blizu sebe tistega, s katerim so najbolj povezani - in običajno so to starši. Otroci pritiskajo na gumbe, imajo čustvene izbruhe in se vedejo nemogoče, če so starši v bližini, a povod za to je povsem preprost. Pomislimo na sebe: tudi mi smo bolj zbrani, če smo obkroženi s tujci, in tudi mi delujemo v takšnih okoljih bolj formalno, bolj “družbeno primerno” - ker nismo prepričani, kako bodo ljudje, s katerimi se ne poznamo dobro, reagirali ob nas. Ko pa smo s prijatelji in z družino, pa smo zares pristni in avtentični, kajti takrat se počutimo varni. Vemo, da nas imajo ti ljudje radi in vemo, da nas bodo sprejeli ne glede na naše obnašanje. No, in otroci se obnašajo povsem enako. Ob starših so varni in lahko sproščeno izrazijo vse, kar čutijo. Pomembno je, da sprejmemo tudi ta otrokova čustva, čeprav smo bili morda naučeni, da so slaba. Toda čustva se ne delijo na dobra in slaba in prav je, da ima otrok možnost izraziti vse, kar čuti. Naloga starša je torej, da otroku omogoči prostor, da izrazi svoja čustva, in da mu jih, ko je majhen in tega še ne zmore sam, pomaga tudi predelati.
Čustvena regulacija pri otrocih
Majhni otroci nimajo dovolj razvitih možganov, da bi se z nami lahko pogovarjali “po odraslo” in morda ne znajo izraziti, kaj čutijo. Morda se malček pri babici ne sme igrati malce bolj “divje” z dinozavri in divjati z avti in bo zato čutil stisko. Izrazil jo bo v prisotnosti starša, čeprav na morda malce nenavaden način z veliko iskanja pozornosti. Malčki, ki ne smejo izraziti svojih občutkov, se lahko bodisi “izklopijo” ali pa se začnejo vesti še bolj nenavadno in “ekstremno”, ker želijo priti v stik s svojimi starši in to je eden najučinkovitejših načinov, kar jih poznajo. Ena najpomembnejših starševih nalog je, da razumemo, kaj se jim dogaja in kako jim lahko pomagamo. Ključ je torej v tem, da se starši naučimo, kako lahko pomagamo svojim otrokom, da čustvena stanja doživljajo manj viharno in da se naučijo izraziti svoj notranji svet in se pomiriti. Otroci se ne znajo regulirati in ne zmorejo regulirati svojih čustev - tu potrebujejo našo pomoč. In če znamo v prvih letih otrokovega življenja ustrezno reagirati, nuditi podporo, če jih naučimo, kako izraziti svoja čustva in se pomiriti, bomo vzgojili otroka, ki bo odrasel v ljubečega človeka v stiku s sabo.
Kako otrokom pomagati pri obvladovanju čustev?
- Naučite jih prepoznavati in poimenovati čustva: Pomagajte jim razumeti, da imamo vsi različna čustva in občutke. Uporabljajte vizualne pripomočke, kot je "čustveni termometer", da otrok pokaže, kako močno doživlja določeno čustvo.
- Validacija čustev: Priznajte in potrdite otrokova čustva, tudi če se vam zdijo pretirana ali neupravičena. Izjava, kot je "Vidim, da si zelo jezen," mu pomaga, da se počuti razumljenega.
- Ignorirajte neželeno vedenje, nagrajujte pozitivno: Osredotočite svojo pozornost na pozitivno vedenje. Spreminjanje vedenja je proces, zato ne obupajte prehitro.
- Bodite dosledni in predvidljivi: Jasna pričakovanja in rutina otroku dajejo občutek varnosti in mu pomagajo pri samoregulaciji.
- Pripravite jih na spremembe: Če je otrok nagnjen k izbruhom, ga pravočasno opozorite na spremembe v načrtih ali rutini.
- Pogovorite se o neprijetnih dogodkih: Ko je otrok miren, se pogovorite o dogodku, ki je privedel do izbruha, in skupaj poiščite strategije za prihodnost.
- Dnevna "pozornostna minuta": Majhna količina časa, ki jo starši vsak dan namenijo otroku za aktivnost po njegovi izbiri, lahko bistveno pripomore k obvladovanju stresa.
Vpliv okolja in odnosa na otrokov razvoj
Čas je denar. Življenje je tempo. Stres je del vsakdanjika. Vsemu temu navkljub ali pa prav zaradi tega je še posebej pomembno, da znamo poskrbeti zase tudi na način, da dovolj in redno spimo, si vzamemo čas za počitek in kdaj pa kdaj preprosto samo smo, bivamo v tišini. Le tisti, ki zna zagotoviti košček miru in tišine sam sebi, ga bo znal zagotoviti tudi otroku.
Za mamice z dojenčki je to še poseben izziv, saj imajo dojenčki še zlasti v prvih mesecih življenja čisto poseben ritem življenja, ki se mu je treba prilagoditi. Novorojenček in kasneje dojenček, malček, otrok ima osnovne biološke potrebe primerljive odraslim; potrebe po hrani, vodi, počitku, zraku, toploti, tudi miru in tišini. »Vendar bi najoptimalnejša zadostitev teh fizioloških potreb ne zagotavljala preživetja otroka, če ne bi bile obenem zadoščene tudi potrebe po ljubezni, sprejetosti, varnosti, nežnosti, dotiku, toplini, udobju. Še več, otrok, ki je sprejet in v tesnem ljubečem stiku s svojimi starši, bo tudi morebitne manj optimalne druge biološke, fizikalne, fiziološke okoliščine lažje premostil kot otrok, ki ni ljubljen. Dojenček, pa tudi otrok, je dokaj dolgo povsem nebogljen, na milost in nemilost prepuščen skrbi odrasle osebe in dolgo ni sposoben sam zadostiti svojih potreb. Vsaka neugodna okoliščina, pa naj bo to bolečina, zapuščenost, telesna ali duševna zanemarjenost, hrup ali kaj drugega, zato učinkuje nanj veliko bolj porazno, kot bi enaka stresna situacija delovala na primer na odraslo osebo,« je povedala Martina Merše, dr. med., spec.
Dojenček še nima razvitega občutka za čas - vsako neugodje je zanj kot večnost, ki nima časovne omejenosti in ga zato preplavi z veliko intenzivnostjo, občutkom brezizhodnosti ter se, če gre za hujše ali pogosto ponavljajoče travme, vtisne v njegovo podzavest, kar vpliva tudi na njegovo prihodnost - odločitve, strahove, zavore, življenjsko moč, duševno zdravje in vitalnost.
Kljub temu da nas danes družba prepričuje, ponudba takšnih in drugačnih »krožkov za dojenčke« (gibalnih uric, plavanje, itd.) pa je vsako leto številčnejša, pediatrinja meni, da je vse to za nekajtedenska oz. nekajmesečna bitjeca vse prej kot potrebno. »Namesto da bi v domačem okolju preživljali mirne trenutke s svojimi najbližjimi, so izpostavljeni mestnemu prometu, bleščeči svetlobi reklamnih napisov, okužbam, izpušnim plinom, skratka konfuziji dražljajev. Poplavo dražljajev še dodatno povečujejo digitalne naprave, zasloni, najrazličnejši zvoki, ki otroka raztresajo, plašijo, zmedejo in dokazano neugodno delujejo na razvoj njegovih možganov.
Otrok je včasih tudi pretres, ki starše sooči z njihovimi lastnimi strahovi in nepredelanimi travmami. Ves ta notranji nemir staršev otrok čuti in so to tudi zanj lahko hudi stresi, pa čeprav je nahranjen in povit v najvpojnejše pleničke za enkratno uporabo. Tudi hrup, kričanje, prepiri med staršema na otroka učinkujejo porazno. Harmonično družinsko sožitje je za otroka garancija varnosti ‒ ločitev staršev, pa če si pred tem še tako zatiskamo oči, je zanj ena najhujših možnih travm v življenju.
Strah pred ločitvijo pri dojenčkih
Pri dojenčkih v starosti približno osem mesecev lahko opazimo nenadno spremembo. Prej dobrovoljnega in nasmejanega dojenčka se loteva strah pred neznanci, nekakšna previdnost pred osebami, ki jih ne pozna in strah pred odhodom znane osebe, ki zanj skrbi, npr. mame. Strah pred ločitvijo se pojavi že okoli petega meseca starosti, ko začnejo nekateri dojenčki kazati prve znake previdnosti pred tujimi osebami. Večina dojenčkov začne kazati znake strahu nekje med osmim mesecem ter letom in pol, seveda pa obstajajo med dojenčki tudi razlike. V tem času se močno navežejo na enega od skrbnikov (največkrat je to mama), jočejo ob njenem odhodu, se je oklepajo, oprijemajo, starejši se plazijo za njo in ji sledijo, ponoči pa se zbujajo in jo kličejo. Najboljše se potolažijo v njenem objemu. Ločitveni strah je znak otrokove navezanosti na starša, zato je otroka ob doživljanju strahu pred ločitvijo potrebno potolažiti, mu s tem dati občutek varnosti in podkrepiti njegovo zdravo navezanost na starša.
Kako lahko pomagamo otroku pri strahu pred ločitvijo:
- Prek igre: Ustvarjanje manjših ločitev, kot je igra skrivalnic.
- Zagotoviti postopno in nevsiljivo približevanje neznanih oseb: Starši naj o neznancih govorijo pozitivno, neznanec naj nekaj časa počaka, preden se približa dojenčku.
- Uporaba tolažilnega predmeta: Nekateri otroci se dobro potolažijo ob uporabi posebne manjše mehke igračke/odejice, ki na otroka deluje tolažilno in jim pomaga premagati najhujše trenutke tesnobe. Ta predmet se imenuje tudi t. i. prehodni predmet, saj služi lažjemu premagovanju prehoda med navezanostjo na starše in ločitvijo od njih.
- Uporabiti varstvo dojenčku poznanih in zanesljivih ljudi: Kadar morajo starši po nujnih opravkih, naj se za kratkotrajno varstvo dogovorijo z osebo, ki jo dojenček dobro pozna, se v njeni družbi dobro počuti.
- Od otroka se je potrebno pred odhodom posloviti: Otroku, četudi je še dojenček, je potrebno najaviti odhod in mu razložiti, kaj se bo dogajalo v času, ko ga bo čuval nekdo drug.
- Spodbujanje socialnih interakcij: Ko je otrok že starejši - malček, naj ga starši izpostavijo čim več različnim družabnim izkušnjam, pri katerih naj bodo navzoči in naj ga nežno spodbujajo, da naj gre in se igra, čeprav ste tam.
Otroška stiska ni vedno glasna. Pogosto je tiha, prikrita in prezrta - dokler ni prepozno. Z razumevanjem, empatijo in pravočasno podporo lahko pomagamo otrokom premagati izzive, s katerimi se soočajo, in jih usmerimo na pot zdravega razvoja.