Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, je s svojim aktivističnim in raziskovalnim delom osvetlila številne teme, ki so bile pogosto pometene pod preprogo. Njena prizadevanja so usmerjena v to, da bi zgodbe neuslišanih, prezrtih in ponižanih v Sloveniji dobile svoj glas. Posebej se zavzema za razumevanje zgodovinskega konteksta pravic žensk, vključno s pravico do splava, ter za boj proti neenakostim med spoloma, ki jih vidi kot posledico širših družbenih neenakosti.
Splav skozi zgodovino: Od družbene norme do tabu teme
Zgodovina nosečnosti je neločljivo povezana z zgodovino splava. V zgodovinskih dokumentih od starega Egipta, prek antike in srednjega veka do sodobnosti ter v ljudskih izročilih z vsega sveta najdemo evidence, poročila in opise postopkov za opravljanje splava. To dokazuje, da je bil splav prisoten skozi celotno človeško zgodovino. Družbeni odnos do splava se je sčasoma spreminjal. Tudi institucije, kot je Rimskokatoliška cerkev, so svoja stališča oblikovala in spreminjala stoletja. Dokončno stališče je cerkev sprejela šele leta 1869, ko je določila, da se življenje začne ob spočetju in da je kazen za opravljanje splava samodejna izključitev iz cerkve. V 18. in predvsem 19. stoletju je prišlo do prepovedi splava v zakonodajah zahodnih držav. V ZDA leta 1800 nobena zvezna država ni imela zakonodaje, ki bi prepovedovala splav, medtem ko je bil leta 1900 splav prepovedan v vseh zveznih državah. Ta premik se je zgodil v času industrializacije in modernizacije, ko je bil eden od ciljev države večje število rojstev za potrebe delovne sile, kar lahko povežemo z zahtevami cerkve.
Nika Kovač v svoji knjižici "Moja odločitev" poudarja, da se splav kot umor ni obravnaval vse do 18. in 19. stoletja ter da je za njegovo kriminalizacijo zaslužno krščanstvo. Čeprav so ženske za splav morale pridobiti soglasje partnerja, ta ni bil sporen in je bil celo sestavni del načrtovanja družine. Razumevanje zgodovinskega konteksta je nujno, saj postavi pojav v perspektivo in pokaže, da splav ni le družbeno dejstvo, temveč tudi polje boja. Od antike, ko je o tem, ali bo ženska splavila, odločal moški, do danes, ko v velikem delu sveta ženske svobodno odločajo o rojstvu otrok, zgodovina ni hodila samo po poti napredka. Primer Sovjetske zveze, kjer so ženskam leta 1920 prve na svetu podelili pravico do splava, nato pa leta 1936 v skladu s politiko "veselega materinstva" splav prepovedali, kaže, kako tesno je vprašanje splava poleg cerkve povezano tudi s politiko. V tem pogledu je bila Sovjetska zveza res napredna, saj je bila prva država, ki je uzakonila pravico do umetne prekinitve nosečnosti in sprejela številne ukrepe za emancipacijo žensk. Vendar pa so v trenutku, ko je oblast ocenila, da potrebuje več ljudi in več delovne sile, izumili argument, da je zdaj pač socializem in da lahko ženske, osvobojene kapitalističnega izkoriščanja, udejanjijo svojo pravo naravo in veselo rojevajo. Tako pade žensko telo v funkcijo oblasti, o njem odločajo drugi in prek njega skušajo krojiti realnost na način, ki jim najbolj ustreza.
Pobuda "My Voice, My Choice" in evropski boj za reproduktivne pravice
Nika Kovač je bila pobudnica evropske državljanske pobude "My Voice, My Choice", ki je pozivala k zagotavljanju varnega in dostopnega splava za vse ženske v EU. Pobuda, ki jo je podpisalo več kot 1,1 milijona državljanov EU, je naletela na močne politične pritiske in organizirano nasprotovanje desnice. Kljub temu je Evropski parlament 8. decembra z nezavezujočo resolucijo podprl pobudo in pozval Evropsko komisijo k vzpostavitvi prostovoljnega finančnega mehanizma za zagotavljanje varnih umetnih prekinitev nosečnosti.
Evropski poslanci so poudarili, da v številnih delih Evrope ženske še vedno nimajo polnega dostopa do splava, kar jih izpostavlja tveganju telesnih poškodb ter finančnemu in duševnemu pritisku. Države, kjer še obstajajo pravne in praktične ovire, so pozvali k reformi zakonov in politik o splavu v skladu z mednarodnimi standardi človekovih pravic. Nika Kovač je po glasovanju poudarila: "Danes lahko s ponosom rečem, da smo spremenili zgodovino Evrope in da majhna Slovenija pač pelje boj v resnici naprej." To je bila zmaga Slovenije in tistega, kar Slovenija v svojem bistvu je.
Evropska komisija je pobudo sprejela v obravnavo in ima čas do začetka marca 2026, da sporoči, ali bo sprejela kakšne ukrepe. Kovačeva je napovedala nadaljevanje pritiska na komisijo, saj so prepričani, da lahko uspejo in postanejo prva iniciativa, ki bo spremenila Evropo.
Evropski parlament je s sprejeto resolucijo poslal močan političen signal, da je pravica do splava skupna evropska vrednota. Poročevalka Abir Al-Sahlani je dejala: "To glasovanje je velika zmaga za vse ženske v Evropi. Evropska unija je končno pokazala, da je spolno in reproduktivno zdravje temeljna človekova pravica."
Slovenski premier Robert Golob je pozdravil uspeh pobude, ki izvira iz Slovenije, in poudaril, da mora imeti vsaka ženska pravico do varne, dostopne in svobodne odločitve o svojem telesu. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je čestitala Inštitutu 8. marec za zgodovinsko zmago.
Kljub temu pa so nekateri poslanci, predvsem iz vrst EPP in SDS, nasprotovali resoluciji. Matej Tonin je menil, da resolucija ne naslavlja ključnih izzivov, s katerimi se sooča Evropska unija, in da EU nima pristojnosti, da bi državam članicam narekovala družinsko in zdravstveno zakonodajo. Marjan Šarec je te izjave komentiral, da je prikazovanje tega kot slovenske dnevne politične agende neumestno, saj gre za evropsko zadevo in pravice žensk.
Evropska komisarka za enakost Hadja Lahbib je napovedala, da bo Evropska komisija, če bo sledila pobudi, to storila, ne da bi kakorkoli vplivala na nacionalne kompetence in ob spoštovanju pogodb EU. Vprašanje splava je namreč v pristojnosti posameznih članic unije.
Slovenija in pravica do splava: Ustava in realnost
- člen Ustave Republike Slovenije zagotavlja svobodno odločanje o rojstvih otrok, država pa zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. Podpora tej pravici je v Sloveniji danes kljub vsemu zelo visoka, skoraj 75 odstotkov ljudi podpira svobodno odločanje o rojstvu otrok. Vendar pa se pojavljajo tudi drugačni glasovi, ki so morda glasnejši na mednarodni ravni, kjer se trenutna oblast povezuje z državami, ki dejansko omejujejo ženske pravice.
Nika Kovač opozarja, da se kljub ustavni pravici v praksi prihaja do razlik in nedopustnih posegov vanjo. Odziv okolice ima velik vpliv na to, kako se bo oseba med procesom počutila. Negativne izkušnje ne izhajajo iz same odločitve za umetno prekinitev nosečnosti, ampak iz pritiskov in negativne reakcije zdravstvenega osebja, okolice in bližnjih. Zato je informiranost ključna, saj so nam pravice najlažje kršene takrat, ko jih ne poznamo.
12 KOMBINACIJA BOJA koje ŽENE VISOKE KLASE NIKADA NE NOSE – Izbjegnite LOŠ UKUS u 2025.
Demitizacija splava in boj proti stigmatizaciji
Nika Kovač si prizadeva za razumevanje splava kot družbenega dejstva in kot sestavnega dela življenja žensk, ki je prisoten skozi celotno človeško zgodovino. S svojo knjigo "Moja odločitev" želi ženskam ob neželeni nosečnosti olajšati odločitev, ne da bi kdo pred njihovimi vrati molil "za življenje". Poudarja, da je treba zavreči mite, da se splav uporablja kot kontracepcija ali da se zanj odločajo predvsem mlade "neprevidne" ženske. Število splavov se je v zadnjih 20 letih znižalo za več kot 61 odstotkov, dve tretjini splavov opravijo ženske, ki so že vsaj enkrat rodile, in so enakomerno razporejene glede na starost.
Prepoved splava v neki državi ne pomeni, da do njega ne bo prihajalo. Čeprav je prepovedan, ženske še vedno najdejo način, da ga opravijo, a z večjim tveganjem za zdravje. Na Poljskem je legalnih splavov le nekaj tisoč na leto, ocenjuje pa se, da je tam vsako leto od 50 do 200 tisoč nelegalnih splavov, na svetu pa zaradi nevarnih splavov vsako leto umre okoli 23 tisoč žensk. Prepoved splava je razredne narave in dejansko najbolj vpliva na najbolj marginalizirane dele družbe.
Spolna enakost in boj proti nasilju
Poleg pravice do splava se Nika Kovač in Inštitut 8. marec zavzemata tudi za boj proti spolnemu nadlegovanju in nasilju. S kampanjo #jaztudi so dali glas več kot 160 žrtvam spolnega nasilja in nadlegovanja. Poudarjajo, da spolno nadlegovanje in nasilje prežemata vse sfere družbe in da ga poganjajo razmerja moči in odvisnosti. Zavedajo se, da je javna izpostavljenost postala izgovor za žaljive komentarje in napade, ki naj bi utišali posameznike. Zato je pomembno, da se na te napade ne ozirajo in pozornost raje namenijo lepim odzivom, ki so številčnejši.
Kovačeva meni, da so neenakosti med moškimi in ženskami posledica širših družbenih neenakosti, ki se materializirajo v revščini. Zato je feministično vprašanje vprašanje vseh spolov in ljudi. Boj za pravico do svobodnega odločanja je boj za enakopravnost in svobodo, da ima vsak član družbe resnično možnost sam odločati, kako bo živel svoje življenje.
Prihodnost reproduktivnih pravic v Evropi
Zgodovina nosečnosti in boj za pravico do odločanja o lastnem telesu sta kompleksna in večplastna. Pobuda "My Voice, My Choice" je pomemben korak v smeri zagotavljanja enakih reproduktivnih pravic za vse ženske v Evropi. Vendar pa je boj še daleč od konca. Nenehna prizadevanja za izobraževanje, ozaveščanje in aktivizem so ključni za ohranjanje in krepitev doseženih pravic ter za zagotavljanje, da bo prihodnost nosečnosti in odločanja o njej varna, dostopna in svobodna za vse.
tags: #nika #kovac #zgodovina #nosecnosti