Ko življenje postavi nepremostljive ovire, se nekateri zlomijo, drugi pa najdejo notranjo moč, ki presega vse pričakovano. Nina Wabra Jakič je živo utelešenje tega drugega. Njena zgodba, polna preizkušenj, ki bi zlomile marsikoga, je hkrati zgodba o neverjetni volji, ljubezni in čudežih, ki se lahko zgodijo, ko človek izbere življenje kljub vsej grenkobi.
Nesreča, ki je spremenila vse
Leta 2010 je Nina doživela hudo prometno nesrečo, ki je njeno življenje obrnila na glavo. Reševalci so ob prihodu na kraj nesreče prejemali najslabše možne informacije, a kljub navideznemu brezupu je Nina poslala signal, da želi živeti. Diagnoze so bile zastrašujoče: večkrat zlomljena vratna hrbtenica, v celoti pretrgana hrbtenjača, zlomljena ključnica, zlomljeno rebro ter hud udarec v srce in pljuča. Sledili so meseci zdravljenja in rehabilitacije, ki so prinesli novo realnost - odvisnost od drugih in spoznanje, da se bo po poti življenja odslej premikala le še s pomočjo invalidskega vozička. Nikoli več ne bo hodila.
Kljub vsem diagnozam in še kakšni povrhu, ki so se zdele kot nepremostljive ovire, Nina danes težko najde razloge za žalost. Verjame v čudeže, ki so se v njenem življenju uresničili, in ne želi, da bi težki trenutki zasenčili lepe. Med rehabilitacijo v URI Soča je spoznala svojega moža Gala Jakiča, ki je pri 13 letih doživel infarkt hrbtenjače. Pet let po nesreči se jima je rodil sin Leo, kar je bil čudež, v katerega sprva ni nihče zares verjel. »Če je malo grenkobe v življenju, potem je sladkoba še toliko bolj intenzivna,« modro ugotavlja Nina.
Sprememba perspektive: Od "ne morem" k "ne želim"
Že v bolnišnici se je Nina odločila, da se ne bo ukvarjala z vprašanjem, česa ne zmore več, ampak se bo posvetila stvarem, ki jih bo morda spet lahko počela. Ta premik v mišljenju je ključen. »Vsak dan lahko najdeš kakšno malo zmago, čeprav ni vedno lahko,« pravi. Njena današnja mala zmaga je lahko že vožnja s kolesom v službo kljub jutranjemu mrazu, ki ga je nekoč dojemala kot problem in razlog za godrnjanje. Zdaj v njem vidi svetlo plat in se spomni ljudi, ki bi si želeli premagati takšne "nevšečnosti", če bi le mogli.
Pred nesrečo je Nina živela izjemno hitro. Sposobna je bila delati 14 ur na dan, diplomirala je iz novinarstva, delala na radiu, vodila prireditve in organizirala dogodke. Ko se danes ozre nazaj, vidi, da je živela prehitro, predivje. Stvari, ki so ji takrat veliko pomenile, bi danes označila za površinske, celo plehke. »Nina se je v tistem obdobju pred nesrečo mogoče malo izgubila pod kopico nepomembne navlake, s katero se je zelo rada pokrivala kot z nekakšno varno odejo, pod katero je skrila svoje ranljivosti, strahove in vse tiste stvari, ki nas v resnici delajo ljudi,« opiše. V bolniški postelji, kjer ni mogla več bežati, se je prvič prisilila srečati sama s sabo in začeti kopati po sebi.
Nina nima zadržkov, govori o vsem in na glas. V trenutkih jeze, popolne odvisnosti od drugih in sramu ji je pomagal jok in pisanje. Nesreča bo verjetno do konca ostala ne povsem predelana tema, a vprašanje »kako bi bilo, če se tisti trenutek ne bi zgodil« je že v bolnišnici pospravila v najgloblji predal. »Takšna vprašanja ne vodijo nikamor. Ne moreš vedeti, kako bi bilo lahko. Lahko bi bilo super in bi imela vse, lahko pa bi s takratnim načinom življenja zdrvela v prepad,« pušča to temo zaklenjeno.
Kljub temu prizna, da se včasih prikradejo trenutki, ko si zaželi, da bi se usedla v avto, navila glasbo na polno in se sama odpeljala na potep, se sama zvečer odpravila spat ali dva dni čisto sama preživela doma. »Včasih bi mi zadostoval že samo občutek, da bi lahko,« se posmeje. Nesamostojnosti in odvisnosti od pomoči drugih verjetno nikoli ne bo povsem sprejela. Ob besedi ovira je njena prva asociacija stopnica. A na ovire ne želi gledati kot na omejitve, ampak kot na priložnost za iskanje rešitev in prilagoditev. Ne mara besedne zveze, da je priklenjena na voziček, ker je voziček v resnici njen velik pomočnik.
Ovire v glavah, ne na poteh
Medtem ko se nam ob besedi ovire v misli najprej prikradejo pločniki in nedostopni vhodi, je Nina prepričana, da je največ ovir v glavah - neinvalidov in tudi invalidov. »Hujše ovire kot stopnice so postavljanje ovir v glavah, strah ali izogibanje stvarem, ker te je strah neuspeha,« poudarja. »Sama se ne počutim dobro, ko me ljudje nesejo po stopnicah. To je moja ovira v glavi, in če bi si dovolila, da odpor pred stopnicami postane tako močan, da raje nekam ne bom šla, si bom sama sebi v glavi postavila novo oviro.« Ljudje s fizičnimi oviranostmi imajo veliko zaslug pri tem, kako jih bodo drugi sprejemali. Ko jo vprašamo, ali verjame v čudeže, najprej malce pomolči, nato pa prikima. »Mislim, da obstajajo čudeži, včasih tudi v obliki ljudi, ki se pojavijo v življenju točno v tistem trenutku in točno na tistem mestu, ko jih potrebuješ,« pristavi.
Čudež življenja: Materinstvo kljub vsemu
Nina je pred nesrečo delala kot organizatorka dogodkov, povezovala prireditve in na radiu delala kot moderatorka. Danes je zaposlena na Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) kot predstavnica za odnose z javnostmi. A njena največja vloga je vloga mame. Z možem Galom sta postala starša sinu Leu, kar je bil glede na njune okoliščine velik čudež. Nina od prsnega koša navzdol ne čuti svojega telesa, a je kljub temu zanosila in donosila otroka. »Ob Leu sem ugotovila, da je to, da postaneš starš, v resnici najboljše, kar se ti v življenju lahko zgodi,« pravi. »Že sploh to, ko sem izvedela, da sem noseča in da bo moje telo, kljub vsem defektom, ki jih ima, zmožno ustvariti zdravega človeka in skrbeti zanj do popolnosti, dokler ne pride ven iz njega.«
Nosečnost je bila kljub invalidnosti presenetljivo lahka. Nina je uživala v vsakem trenutku, podučena o možnih zapletih, a pripravljena na vse. Porod je potekal s carskim rezom, da bi se izognili nevarnim popadkom. Ko je prvič zagledala sina Lea, je to bil trenutek nepopisne sreče.
Skrb za novorojenčka je bila izziv, ki sta ga premagovala s pomočjo asistentk, Gala in Nininih staršev, predvsem njene mame. Čeprav je Gal paraplegik, je prevzel veliko breme skrbi za Lea, saj Nina zaradi pomanjkanja občutka v rokah pri previjanju ni bila kos temu. »Veliko stvari sva si morala prilagoditi, saj pri nas ni bilo mogoče dobiti vozička, ki bi si ga pripela na invalidski voziček. Prilagodila sem počivalnik, si ga pripela na voziček in potem smo tako šli na sprehod,« opiše prilagoditve.
Ko je Leo shodil, je Nini spet postalo težko. Skrb jo je bilo, da ga ne bo mogla ujeti, če bo padel ali pobegnil. Vendar pa se je izkazalo, da je Leo izjemno čuteč in razumevajoč otrok. »Leo je že od začetka vedel, da mora biti ob meni. Tudi na začetku, ko je bil še dojenček, se ni nikoli zvijal, ko sem ga držala v rokah. Nikoli mi ni padel. Ko je shodil, pa preprosto ni nikoli pobegnil. Vedel je, da midva za njim ne moreva, da ga ne moreva loviti, če bi padel. Po mojem mnenju je to čutil,« pojasni Nina.
Leo danes obiskuje drugi razred osnovne šole in je že od malega pokazal izjemno empatijo in razumevanje do staršev. Ko so ga vprašali, zakaj Nina ne more priti na stolp, je takoj izpostavil, da ni klančine. Njegovi prijatelji so prav tako sprejeli njegovo družino in se ne bojijo vprašati, Nina pa jim vedno z veseljem odgovori. »Pri otrocih res nimam slabih izkušenj, po mojem mnenju zato, ker jih spodbujam, da vprašajo, in jim vedno odgovorim tako, da razumejo,« pravi.
Premagovanje raka: Nova bitka, nova moč
Kot da hudih prometnih nesreč in življenja z invalidnostjo ne bi bilo dovolj, je Nini življenje postavilo še eno oviro: raka. Dvakrat je premagala raka dojke, nazadnje leta 2019, ko je bil Leo star štiri leta. »Bolezni sem se lotila tako, kot se lotim vsake težke situacije, in sicer da ne gledam, kam moram priti, ampak gledam vsak korak posebej. To je lažje obvladljivo,« pojasni svojo strategijo. »Vedela sem, da bom zmogla, da bom raka premagala in da bo konec.«
Drugič je bilo soočenje z boleznijo veliko težje, saj je bil Leo že tam. Strah pred tem, kaj bo z njim, če ji ne uspe, jo je skoraj zlomil. Zaradi premočne kemoterapije je prišlo do srčnega popuščanja, kar je bil še en udarec. A Nina se ne sprašuje, zakaj se je vse to moralo zgoditi prav njej. Svojo energijo vlaga v plati svojega življenja, s katerimi lahko vpliva na svojo prihodnost. »Živeti moram tukaj in zdaj, ker ne vem, kaj me čaka,« odločno pove.
Arhitekturne in socialne ovire: Nenehno iskanje rešitev
Kljub vsem osebnim preizkušnjam Nina ostaja aktivna in se bori za boljši svet za ljudi z ovirami. V Sloveniji je še vedno veliko arhitekturnih ovir, kot so nedostopni vhodi in javni prevoz. Nina se s tem sooča vsak dan, od službe, kjer je ključavnica za dvigalo nameščena previsoko, do šole, ki se bo preselila v nedostopno nadstropje. »Če se le da, pridejo naproti,« pravi, a prizna, da je zoprno, ko mora vedno nekoga prositi za pomoč.
Nina je zaposlena na Komisiji za preprečevanje korupcije štiri ure na dan, kar ji omogoča, da usklajuje službo in materinstvo. »Vesela sem, da delam, medtem ko je Leo v šoli, in ko pride domov, je navajen, da ga pričakam,« pove. »Drugače si sploh ne predstavljam, kako je biti mama in delati osem ali več ur na dan.«
Nina Wabra Jakič je dokaz, da življenje piše neverjetne zgodbe, polne preizkušenj, a tudi neizmerne moči in čudežev. Njena odločitev, da se osredotoči na to, kar lahko stori, namesto na to, česar ne more, je navdih za vse nas. Njena zgodba nas opominja, da so največje ovire pogosto v naših glavah in da z ljubeznijo, voljo in odprtim srcem lahko premagamo skoraj vse.