Ko upanje skoraj ugasne in zdravniške možnosti izginejo v neznano, se lahko zgodi nekaj nepričakovanega. Nekaj, kar pred desetletjem še ni bilo mogoče. V Združenih državah Amerike je ženska po kar 19 letih neuspešnih poskusov zanositve vendarle dočakala pozitiven test nosečnosti in to ne zaradi novega zdravila ali revolucionarne hormonske terapije. Rosie, 38-letna pacientka Centra za plodnost na kolumbijski univerzi, in njen mož sta prehodila pot, ki bi marsikoga zlomila. V skoraj dveh desetletjih sta prestala 15 neuspešnih postopkov umetne oploditve (IVF). Vsakič nova bolečina, vsakič nova praznina. Prava prelomnica je prišla s tehnologijo STAR, revolucionarnim sistemom za iskanje in obnavljanje semenčic (Sperm Track and Recovery), ki temelji na napredni umetni inteligenci. Zasnovo sistema STAR je vodil dr. Zev Williams, specialist za reproduktivno medicino. Idejo je dobil pri astronomih, ki z umetno inteligenco v vesolju iščejo zvezde, ki jih človeško oko ne zazna. Zakaj ne bi z enako metodo iskali tiste najredkejše semenčice, skrite v milijonih neplodnih celic?
Predhodne težave in iskanje rešitev
Imate težave z zobmi? To so ordinacije, ki vas sprejmejo takoj. Zobobol ne čaka. In tudi vi ne bi smeli! Ta misel odraža tudi nujnost in iskanje rešitev pri soočanju z neplodnostjo. Vsak par, ki se spopada s to izzivom, se znajde na poti, ki zahteva potrpežljivost, vztrajnost in pogosto tudi obisk strokovnjakov. V Sloveniji pot do starševstva poteka skozi različne faze. Vsak par se najprej odpravi do izbranega ginekologa, ki opravi določena testiranja. Če so izvidi normalni in je par še relativno mlad, potem ginekolog paru predlaga terapijo s kontroliranimi spolnimi odnosi, razloži Aleksander Merlo, dr. med., spec. gin. in por., direktor Bolnišnice Postojna. Ginekolog pri ženski z ultrazvokom spremlja rast folikla, tj. strukture, v kateri zori jajce. Ko nastopi ovulacija, so na vrsti kontrolirani spolni odnosi. Če niso uspešni, lahko ginekolog ženski pri naslednjem ciklusu vbrizga t. i. »stop injekcijo« oz. injekcijo hormona hCG, ki spodbuja rast folikla in sproščanje neoplojenega jajčeca. Po tej injekciji folikel poči v roku 32-38 ur, nakar ima par spet kontrolirane odnose.
Drugače je pri ženskah, ki so v preteklosti imele določene težave, kot je na primer vnetje jajčnikov, čiščenje slepiča, čudne bolečine v področju trebuha ali pa so opravile splav. Te izbrani ginekolog kaj hitro napoti na nadaljnje diagnostične preiskave, tj. histeroskopijo in laparoskopijo, pove dr. Merlo. Med histeroskopijo zdravnik s pomočjo kamere skozi nožnico pogleda v votlino maternice, laparoskopija pa je metoda, s katero zdravnik pregleda notranjost trebušne votline. Tako zdravnik ugotovi, kakšno je stanje maternične votline, jajčnikov in jajcevodov, morebitne odkrite patologije operativno popravi. Prav tako izbrani ginekolog postopa drugače, kadar na podlagi spermiograma ugotovi, da je vzrok neplodnosti pri moškem. V tem primeru mora par nemudoma poseči po OBMP. Podobno velja za pare, kjer je ženska starejša. »Če je ženska starejša, pogostokrat nimaš časa čakati na oplojevanje z biomedicinsko pomočjo, saj je rezultat teh postopkov po 40. letu bistveno slabši, velikokrat pa ženske pridejo po pomoč šele, ko se že bližajo 40. letu. Takrat se nam mudi in hitreje stopimo v akcijo z epruvetko,« razloži dr. Merlo.
Metode oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP)
Oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP) ali umetna oploditev je opredelitev, ki zajema več različnih tehnik, s pomočjo katerih lahko ustvarimo novo človeško življenje v umetnih pogojih, za kar ni potrebna spolna združitev moškega in ženske, temveč le oploditev ženske spolne celice oz. jajčeca z moško spolno celico oz. semenčico. Naravno sicer proces oploditve ali fertilizacije poteka navadno tako, da se jajčece oplodi v ženskem jajcevodu približno 24 ur po ovulaciji in po tem, ko je med partnerjema prišlo do spolnega odnosa. Namen OBMP je pomoč pri spočetju novega življenja za pare, pri katerih glede na izkušnje medicinske znanosti ne moremo pričakovati spočetja in zanositve po naravni poti in jim pri tem ne morejo pomagati drugi postopki zdravljenja neplodnosti.
Postopek IUI (Intrauterina inseminacija)
Postopek IUI (tj. intrauterina inseminacija) uporabljamo pri zdravljenju parov, kjer je pacientka mlajša, par pa pestijo težave, kot so nepojasnjena neplodnost, blaga oblika moške neplodnosti, motnje ovulacije ali neprimerna sluz v materničnem vratu. Z ultrazvokom se spremlja rast foliklov. Ko ti zrastejo do primerne velikosti, pacientka prejme injekcijo hCG-ja, ki sproži ovulacijo. V času ovulacije partner odda vzorce semena. Te embriolog v laboratoriju obdela. Semenčice loči od semenske tekočine in gibljive semenčice skoncentrira. Slednje potem prenesemo v maternično votlino. Uspešnost enega postopka IUI znaša približno 10 %, priporoča pa se opraviti tri postopke, preden se preide na postopek IVF, razloži prof. dr. Borut Kovačič, univ. dipl.
Intrauterina inseminacija ali IUI je eden najpogostejših postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP). IUI je postopek, kjer se z dolgim katetrom v rodila ženske prenese prečiščeno seme partnerja (AIH) ali darovalca (AID). Priprava za postopek inseminacije je zelo podobna običajnemu ginekološkemu pregledu. Seme se prenese v nožnico ali v cervikalni kanal vratu maternice. Oploditev nastane v jajcevodu, zato je pomembno seme prenesti čim bližje mestu oploditve. Tako se semenčice ne izgubljajo v rodilih, kar je zelo pomembno, če je njihovo število majhno. Semenčice vnesejo v votlino maternice ali v jajcevod. Pri IUI je potrebno ultrazvočno spremljanje rasti foliklov in s tem potrditev ovulacije. V 24 do 48 urah po ovulaciji se izvede IUI. Moško seme se prečisti in loči semenčice od semenske tekočine, pridobi se najbolj gibljive semenčice. Prečiščeno seme se vbrizga v maternico (IUI) ali direktno v jajcevod (ITI - intratubarna inseminacija).
Klasični postopek IVF (In Vitro Fertilization)
Če inseminacija ni uspešna ali ne pride v poštev, seme pa je dobro, se uporabi klasičen postopek IVF (tj. In Vitro Fertilization). Ta se prične z vsakodnevnimi injekcijami hormona hipofize, s katerimi spodbujamo jajčnike. Posledično se razvije več foliklov hkrati, kar pomeni, da hkrati dozori tudi več jajčnih celic. Ko folikli zrastejo do optimalne velikosti, prejme pacientka t. i. »stop injekcijo«, ki izzove ovulacijo. Naslednjega dne se opravi punkcija jajčnih celic, partner pa na ta dan odda seme. Slednjega embriolog v laboratoriju ustrezno pripravi. Sledi dodajanje kapljice pripravljenega semena jajčnim celicam, spermiji pa se potem sami prebijejo v jajčno celico in jo oplodijo. Embriolog nato v inkubatorju oskrbuje človeške zarodke od tri do pet dni. Ko je čas, izbere zarodek za prenos v maternico. V Sloveniji vračamo največ dva zarodka hkrati, raje pa enega, da ne pride do večplodne nosečnosti. Preostale zarodke embriolog zamrzne, da so ti na voljo za prenose v morebitnih kasnejših postopkih. Uspešnost metode IVF po enem ciklusu se giblje nekje med 25 in 30 %.
In vitro oploditev ali IVF je postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki se odvija zunaj telesa. IVF je vrsta zdravljenja neplodnosti, pri katerem se stimulira jajčnike z zdravili, da tvorijo več foliklov/jajčnih celic, spremlja se rast in razvoj foliklov. Če se odločata med IUI in IVF, je prva oseba, s katero se morata pogovoriti, sigurno tvoj ginekolog, saj bo imel največ informacij o tem, katero možnost zdravljenja neplodnosti izbrati.
Epizoda 10: Priprava na IVF.
Na splošno, ali se odločite za IUI ali IVF, je odvisno od specifičnih težav, s katerimi se soočate. IVF je lahko tudi dobra možnost za tiste v naprednejši reproduktivni starosti (nad 35 let), saj se število jajčec, ki jih ima oseba, kot tudi kakovost jajčec zmanjšuje s starostjo, začenši pri 32 letih in še bolj pri 37 letih. IUI se običajno šteje tudi za dobro izhodišče za paciente z nejasno neplodnostjo, če ima ženska vsaj en odprt jajcevod. Čeprav je IVF dražji in bolj invaziven kot IUI, je razlog, zakaj se toliko ljudi, ki se soočajo z neplodnostjo, odloči ravno za IVF, ker je relativno uspešen. V povprečju obstaja 35% možnost zanositve in 28% možnost rojstva živega otroka, z vsakim IVF postopkom. Mlajša kot je ženska, bolj zdrave in kvalitetne so njene jajčne celice in večje so možnosti za uspeh. Pomembno je opozoriti, da lahko tudi ženske mlajše od 35 let, doživijo neuspeh v prvem IVF postopku. V švedski študiji so ugotovili, da imajo ženske, ki prestanejo 3 IVF postopke, 66% možnost zanositve. Uspešnost IUI se giba med 5-20%.
ICSI (Intracitoplazmatska spermalna injekcija)
Kadar pa je kakovost semena nizka (npr. malo spermijev, slabo gibljivi spermiji, spermiji spremenjenih oblik ali celo odsotnost spermijev v izlivu in posledično uporaba spermijev, ki jih dobimo v testisu), pa embriolog v laboratoriju poseže po metodi ICSI (tj. intracitoplazmatska spermalna injekcija). Gre za poseg na jajčni celici, s katerim embriolog v vsako jajčno celico vstavi en spermij. Tako oplojene jajčne celice se potem oskrbujejo v inkubatorju od tri do pet dni, tako kot jajčne celice po klasičnem IVF-u. Uspešnost metode je primerljiva z uspešnostjo metode IVF.
Metoda ICSI ali metoda neposrednega vnosa semenčice v jajčno celico je ena od najbolj učinkovitih metod, ko se par spopada z moško neplodnostjo. Izvaja se pri parih, kjer ima moški slabšo kvaliteto semena - torej je v izlivu prisotnih malo semenčic, so le te slabo gibljive, spremenjene oblike ali pa v samem izlivu semenčic ni in so pridobljene iz testisov. V laboratoriju se po pripravi semenčic pod posebnim invertnim mikroskopom, imenovanim mikromanipulator, v jajčno celico vstavi le en spermij. Če ni prisotnih semenčic v semenskem izlivu partnerja, se lahko le te iščejo v obmodkih ali v tkivu testisov. Že nekaj semenčic lahko zadostuje za uspešen postopek. Glede na mesto in način zbiranja semenčic metode poimenujemo kot PESA (semenčice pridobljene iz obmodkov), TESA (semenčice dobljene z aspiracijo testisa) ali TESE (semenčice dobljene z biopsijo testisa).
Starost kot ključni dejavnik uspešnosti
Uspešnost metode IVF po enem ciklusu se giblje nekje med 25 in 30 %. Je pa treba vedeti, poudarja dr. Kovačič, da z enim podatkom težko realno opišemo uspešnost metode. Starost je ključni dejavnik uspešnosti. Če neki center trdi, da je uspešnost njihovih postopkov 35-odstotna, lahko to marsikoga zavede. Ta podatek namreč zagotovo ne drži za par, v katerem je ženska stara okoli 40 let. Starost ženske je namreč eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost postopka. »Do 36. leta je ta krivulja uspešnosti nekako enaka, po 36. letu pa se možnosti začno zmanjševati. Po 40. letu postane vsako leto izjemno pomembno, saj postanejo po 44. ali 45. letu, vsaj po naših izkušnjah, postopki s homolognimi spolnimi celicami ženske praktično neuspešni,« opozarja dr. Kovačič.
Kapacitacija semenčic in naravni proces oploditve
Kapacitacija semenčic: Sveže ejakulirano seme oz. sperma ni sposobna oz. je slabo sposobna oploditve. Seme mora opraviti kapacitacijo v ženskem reproduktivnem traktu več ur. Oploditev se po naravni poti zgodi v ampularnem delu jajcevoda. To je del blizu jajčnika. Tja semenčice priplavajo kake pol ure po izlivu. Čeprav je v semenu na milijone semenčic, jih do jajčeca priplava nekaj sto in le ena oplodi jajčece. Zato je tako pomembno, da je seme kakovostno. To ne pomeni le, da so semenčice žive, ampak morajo biti normalne, v smeri gibljive, mora jih biti dovolj in morajo biti sposobne najti jajčno celico in se nanjo vezati.
Kapacitirano semenčico privlači progesteron, ki ga izločajo kumulusne celice, ki obdajajo jajčece. Progesteron se veže na CatSper receptor na membrani semenčice, kar sproži vdor kalcija v celico, to pa povzroči hiperaktivno gibanje. Semenčice prepoznajo in se vežejo na ti. Corono radiato na jajčni celici. To je ovoj iz celic granuloze, ki so okrog jajčne celice oblikovane kot žarkasta korona. Po vezavi nanjo semenčica doseže cono pellucido oz. steklasto cono, ki je necelični ovoj jajčne celice sestavljen iz glikoproteinov. Posebna molekula na površini glave semenčice se veže na glikoprotein ZP3. Ta vezava sproži akrosom da poči, sprosti encime, ki pomagajo semenčici prebiti se skozi želatinasti ovoj jajčeca.
Cona privlačnosti in perivitelinski ovoj
Kjer je semenčica tik pred prebojem, se rumenjak (ooplazma) izboči v stožčasto tvorbo, ki se imenuje cona privlačnosti. Ko semenčica vstopi, se periferni del rumenjaka spremeni v membrano, perivitelinsko ovojnico, ki preprečuje prehod drugim semenčicam. Nastane kortikalna reakcija, ki poskrbi, da se dvigne perivitelinska ovojnica okrog jajčne celice. To preprečuje oploditev jajčeca z več kot eno semenčico. Ko semenčica vstopi v citoplazmo jajčeca se rep in glava ločita. Jajčece je sedaj podvrženo drugi meiotični delitvi, ki tvori haploidno jajčece in sprosti polarno telo. Jedro semenčice se nato zlije z jajčecem, kar omogoči združitev njihovega genskega materiala. Rep in mitohondriji semenčice se degenerirajo. Zato so vsi mitohondriji pri ljudeh materinskega izvora. Jedri moškega in ženske se selita proti središču jajčeca in hitro podvojita svojo DNK, da pripravijo zigoto na prvo mitotično delitev. Potuje običajno 23 kromosomov iz semenčice (polovica jih nosi kromosom X in druga polovica kromosom Y) in 23 kromosomov iz jajčnih celic. Membrane se raztapljajo in med kromosomi moškega in ženske ni več ovir. Kromosomi obeh partnerjev se zlijejo oz. premešajo. Združita se torej jedri moške in ženske spolne celice v zigoto oz. Med raztapljanjem membran nastane mitotično vreteno. Vreteno vleče kromatide proti centriolam in celica se deli. Vsaka celica ima en set vseh kromatid, ki so bile podvojene v prejšnjem stadiju. Tako so genetsko identične.
Po 3 dneh delitev ima zigota navadno 16-32 celic. Iz morule se razvije blastocista, ki ima votlino (blastocel), napolnjeno s tekočino. Blastocisto tvorita dva dela, notranja skupina celic in zunanji ovoj ali trofoblast (del bodoče posteljice). Proces izločanja tekočine se imenuje kavitacija. Notranjo skupino celic delimo na dva dela, epiblast in hipoblast. Nekateri imenujejo notranjo skupino celic embrioblast, vendar dejansko se zarodek razvije le iz epiblasta. Blastocista ostane v ampularnem delu jajcevoda 3 dni, nato potuje 8 ur do istmičnega dela maternice. Prehod med jajcevodom in maternico se sprosti pod vplivom hormona progesterona in blastocista se proti koncu 1. tedna razvoja (6. do 8. dan) ugnezdi na sredino zadnje stene maternice. Mesto ugnezdenja blastociste v maternico je opazno in ga imenujemo koagulacijski čep. Zigoto in kasneje morulo ter blastocisto še vedno obdaja zona pelucida. Celice trofoblasta izločajo encime, ki jo postopoma razgrajujejo, kar omogoči ugnezdenje blastociste v sluznico maternice. Za uspešno ugnezdenje je potrebno usklajeno delovanje zarodka in sluznice maternice. Sledi prodiranje blastociste v sluznico. Celice trofoblasta se ob notranji skupini celic združijo in tvorijo večjedrne celice sinciciotrofoblasta. Celice sinciciotrofoblasta so zelo invazivne, hitro prodirajo v sluznico in postopoma popolnoma obdajo zarodek (sredi 2. tedna razvoja). 10. do 12. Zarodek ali embrij je človeški organizem v zgodnji fazi razvoja in sicer do vključno osmega tedna razvoja v maternici.
Dostopnost in pravni vidiki OBMP v Sloveniji
Dostopnost OBMP v Sloveniji je izjemno dobra, skoraj neprimerljiva z ostalimi evropskimi državami. Medtem ko v tujini zaradi visokih stroškov te postopke vse bolj reducirajo, še zlasti po 40. letu starosti ženske, ko uspešnost postopkov radikalno pade, pa pri nas država paru omogoča do šest brezplačnih postopkov OBMP do dopolnjenega 43. leta starosti ženske. Pri tem velja, da postopki z zamrznjenimi zarodki ne štejejo kot nov postopek. In če ženska zanosi, dobi še dodatne štiri brezplačne postopke. Pacientke so prav tako upravičene do bolniškega dopusta, in sicer po potrebi.
V Republiki Sloveniji je področje urejeno z Zakonom o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Ta v 5. členu navaja, da je do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo upravičen par, torej moški in ženska, ki živita v zakonski zvezi ali zunzakonski skupnosti, v primeru, da ne moreta naravno s spolnim odnosom spočeti otroka in to ne moreta doseči z drugimi postopki zdravljenja neplodnosti ali pa, če lahko uporaba OBMP postopka prepreči prenos hude genetske bolezni na otroka. Glede na zakonodajo se postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo opravljajo pri ženskah v starosti med 18. in 43. let ter pri polnoletnih moških. Postopek umetne oploditve je v Republiki Sloveniji krit s strani zdravstvenega zavarovanja, ki krije največ šest ciklusov za prvi porod živorojenega otroka, za vsakega nadaljnjega otroka pa do največ štiri cikluse. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je dodatno sprejel še sklep, da lahko zavarovane osebe (zaradi pomanjkanje darovanih celic v Sloveniji) na svojo željo opravijo postopek OBMP z darovano celico v tujini, ZZZS pa jim povrne stroške postopka v skladu z zdravstvenim zavarovanjem. Cene za samoplačnike pa se gibljejo od okoli 1500 € naprej, odvisno za kakšen postopek gre in ali je vključeno tudi zamrzovanje in odmrzovanje zarodkov.
Heterologna umetna oploditev je oploditev z darovanimi spolnimi celicami. Taki postopki so po Zakonu o zdravljenju neplodnosti in postopkih OBMP dovoljeni le iz zdravstveno utemeljenih razlogov. Zanjo se odločajo pri parih, kjer zaradi bolezni enega od partnerjev z nobenim postopkom ni mogoče pridobiti ustreznih spolnih celic, ali pa če sta partnerja nosilca hudih dednih okvar ali kromosomskih nepravilnosti ter obstaja verjetnost, da se bo otrok rodil s hudo dedno boleznijo. Dovoljeno je darovanje jajčnih in semenskih celic, pri čemer mora biti vsaj eden od roditeljev otrokov genetski starš. Uporaba darovanega jajčeca in semenčice hkrati ali uporaba darovanega zarodka tako v Sloveniji ni dovoljena. Tako kot pri umetni oploditvi je zgornja starostna meja za ženske, ki prejemajo darovane celice, 43. Za darovalce spolnih celic je pomembno, da so brez pomislekov ter so se pripravljeni odreči vsem pravicam do otroka, ki jih po rojstvu dobita prejemnika darovanih celic. Darovanje je anonimno, zato je identiteta darovalcev strogo varovana za starše in otroke. Za darovanje spolnih celic je prepovedano prejeti plačilo ali druge koristi.
Vloga tehnologije STAR pri reševanju težkih primerov
Primer Rosie ni osamljen. Po besedah strokovnjakov s kolumbijskega inštituta bi lahko tehnologija STAR korenito spremenila pristop k zdravljenju neplodnosti, še posebej v primerih, kjer so bili do zdaj vsi postopki neuspešni. Ne gre zgolj za iskanje skritih celic. Za tisoče parov, ki se spopadajo z neplodnostjo, to pomeni novo priložnost. Novo upanje. Sistem STAR s pomočjo mikročipa in naprednega algoritma skenira ogromne količine biološkega materiala ter locira posamezne zdrave celice. »Embriologi so se zares trudili najti semenčice, dva dni so iskali v enem samem vzorcu in niso našli ničesar. STAR pa jih je našel 44 v samo eni uri,« je povedal dr. Williams. Do zdaj so moški z azoospermijo imeli zelo omejene možnosti, bodisi darovalna sperma, bodisi invazivne operacije z nejasnim izidom. V primeru Rosie ni bilo potrebnih dodatnih prilagoditev v standardnem postopku IVF. Sistem je iz njenega partnerjevega vzorca izluščil zdrave semenčice, ki so jih takoj uporabili za oploditev. Rezultat? »Še vedno vsak dan skušam doumeti, da res nosim otroka.«
Etične dileme in prihodnost OBMP
Kljub obljubam, IVF ni tako uspešna. V letu 2012, glede na statistične podatke Društva za reprodukcijo (Society for Assisted Reproduction) je samo 35,9% od IVF ciklov povzročilo nosečnost; le 29,4% ciklov je imelo za posledico rojstvo. Da bi povečali možnost uspeha pri IVF, ustvarijo v vsakem ciklu več zarodkov (okrog 10). Vendar ni varno in efektivno, če bi vse naenkrat vstavili v žensko. Število zarodkov, ki ne preživijo presejalnega ali implantacijskega procesa in dilema viška zamrznjenih zarodkov jasno kažejo na to, da IVF vključuje to, da je veliko zarodkov (novih življenj) »odpadkov«. Včasih prenesejo v žensko več zarodkov, saj pričakujejo, da se bo vsaj eden od njih vgnezdil. Od prvotnega števila vgnezdenih zarodkov jih velik odstotek spontano umre.
Postopek IVF zahteva od ženske, da opravi hormonsko stimulacijo za proizvodnjo več jajčec za kasnejšo oploditev. Tukaj obstaja tveganje, kot je sindrom hiperstimulacije jajčnikov, ki nastane zaradi prekomerne odzivnosti na spodbujanje rasti foliklov. Zdrava ženska in moški sta po nezaščitenem spolnem odnosu v določenem obdobju sposobna spočeti otroka. Če to ne gre, je najverjetneje neka medicinska motnja pri enem izmed njiju ali pri obeh. Medtem, ko imata vse pogoje, da bi bila lahko diagnosticirana in zdravljena, jima IVF pri tem ne bo veliko pomagal, saj je v veliki meri osredotočen na oploditev z biomedicinsko pomočjo. IVF popredmeti ženske, saj jih želi obravnavati kot sredstvo za rojstvo otrok, ne pa kot celovite osebnosti. Več milijard dolarjev »težka« IVF industrija združuje potrošniško miselnost in plen po zelo naravni želji za otrokom. Deluje po principu odstranjevanja vzrokov neplodnosti.
Kljub temu, da zakonca ne moreta imeti otrok, je njun odnos in njun zakon lahko nadvse rodoviten. Kajti rodovitnost para ni vezana zgolj na zmožnost rojevanja, ampak le-ta sega daleč izven maternice. Številni pari komaj ob izkušnji neplodnosti »spoznajo« svoje novo poslanstvo v življenju in tako najdejo svojo novo rodovitnost, ki jih izpolnjuje.
Postopki za zdravljenje neplodnosti zagotovo premikajo meje in spreminjajo pogled na svet v širšem smislu. In čeprav je razvoj najrazličnejših tehnik umetne oploditve nedvomno eden izmed največjih tehničnih dosežkov človeštva, s seboj prinaša tudi številna vprašanja. Sam cilj postopkov OBMP je rojstvo zdravega otroka in ta želja staršev po otroku je v svojem jedru prav gotovo etično neoporečna. Največja etična dilema na področju OBMP je status človeškega zarodka ter ugovor proti temu, kako ravnati s presežnimi zarodki, ki se ustvarjajo pri samih postopkih umetne oploditve. Kot že omenjeno, se le-te zamrzne za določen čas, po preteku takšnega načina shranjevanja se jih v primeru, da se jih uporabi za nov poskus zanositve, uniči ali pa uporabi v raziskovalne namene. Pojavlja se torej dilema glede spoštovanja človekovega dostojanstva od rojstva do smrti. Načelo spoštovanja človekovega dostojanstva in pravni status človeškega zarodka sta lahko podvržena različnim interpretacijam, ko gre za samo aplikacijo v praksi. Ponekod se zarodkom priznavajo enake pravice kot odraslim ljudem ter se posledično prepoveduje vsakršno raziskovanje na njih, tudi na ne-živih zarodkih.