Nosečnost je naravno fiziološko stanje, ki prinaša s seboj pomembne telesne in čustvene spremembe. Kljub temu, da sama po sebi ni bolezen, je nosečnost pomemben dejavnik, ki vpliva na delovno okolje in pravice zaposlenih žensk. V Sloveniji, kot tudi na mednarodni ravni, zakonodaja namenja posebno pozornost varstvu nosečnic, doječih mater in staršev v času njihovega starševskega dopusta. Cilj tega članka je poglobljeno predstaviti položaj nosečnic na delovnem mestu, razjasniti njihove pravice in obveznosti ter pojasniti, kako delodajalci zagotavljajo varno in zdravo delovno okolje.
Posebno varstvo nosečnic in staršev na delovnem mestu
Nosečnice sodijo med posebej varovano kategorijo delavcev, saj jim zakon določa dodatne pravice in zaščito. To področje ureja tudi Mednarodna konvencija o varstvu materinstva, ki postavlja državam članicam minimalne standarde varstva. V Sloveniji je to področje primarno urejeno z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1). Posebno varstvo nosečnice je odvisno od njenega aktivnega delovanja, saj mora delavka o svoji nosečnosti delodajalca nemudoma obvestiti. Naknadno obvestilo ni mogoče. Da bi noseča delavka lahko uveljavljala svoje pravice, mora o nosečnosti obvestiti delodajalca takoj, ko to izve.
Pravno varstvo na delovnem mestu velja poleg nosečnic tudi za mame, ki so pred kratkim rodile, in mame, ki dojijo. Slednje vključuje tudi obiske šole za starše. Delodajalec naj bi se tako ženski kot moškemu prilagodil in omogočil odsotnost z dela (plačano ali neplačano, odvisno od kolektivne pogodbe).
Obveznosti delodajalca pri zagotavljanju varnosti
Vsak delodajalec je dolžan pripraviti oceno tveganja delovnega mesta. Ta ocena natančno opredeli, s katerimi snovmi in napravami dela noseča ženska na delovnem mestu in kakšno je tveganje za morebitne poškodbe. Če delavka opravlja delo po prvem ali drugem odstavku, ki bi lahko ogrozilo njeno zdravje ali zdravje otroka, pa se z začasno prilagoditvijo pogojev dela ali delovnega časa ni možno izogniti nevarnosti, mora delodajalec zagotoviti delavki opravljanje drugega ustreznega dela. Če delodajalec delavki ne zagotovi drugega ustreznega dela, ji mora v času, ko je delavka iz tega razloga odsotna z dela, zagotoviti nadomestilo plače.
Delodajalec ne sme zahtevati od delavke ali celo sam poizvedovati o podatkih glede nosečnosti delavke, razen če to zahteva delavka zaradi uveljavljanja pravic v času nosečnosti. Podatki, ki jih lahko zahteva, so predviden rok poroda (PDP) in razlog bolniške odsotnosti (bolezen, poškodba po tretji osebi, poškodba na delovnem mestu itd.), ne pa konkretno stanje nosečnice. Na primer, če ima nosečnica kronično bolezen, o tem delodajalec ne sme poizvedovati. To je pogosto razlog, da delodajalci pogodb noseči ženski ne podaljšajo.
Pravice nosečnic v zvezi z zdravniškimi pregledi in bolniškim staležem
Noseča ženska je upravičena do bolniške odsotnosti za vsak ginekološki pregled. Ob obisku ginekologa je priporočljivo zaprositi, da vam napiše potrdilo o obisku. S potrdilom v roku treh dni obiščite svojega osebnega zdravnika.
Čeprav nosečnost sama po sebi ni bolezen, je drugi najpogostejši vzrok za izgubljene delovne dni pri ženskah. Statistika med letoma 2004 in 2013 je pokazala, da se je odstotek bolniškega staleža v obdobju nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja znižal za 0,15 %, skrajšala pa se je tudi dolžina bolniškega staleža (v povprečju leta 2013 18,39 dneva). Najpogostejša diagnoza kot razlog za bolniški stalež je grozeči splav, ki se kaže kot krvavitev. Med gospodarskimi dejavnostmi glede na kazalnike bolniškega staleža prevladuje socialno varstvo z nastanitvijo (domovi za ostarele, ustanove za oskrbo duševno prizadetih, zavetišča, varne hiše ipd.). Starostna skupina žensk od 20 do 44 let v vseh kazalnikih zaseda najvišje mesto med nosečnicami z bolniškim staležem.
Pravice nosečnic, mamic študentk
Prepoved določenih del in dejavnosti
Nosečnicam delodajalec ne sme:
- Naložiti dela preko polnega delovnega časa.
- Zahtevati ali iskati kakršnihkoli podatkov o nosečnosti delavke, razen če to sama dovoli zaradi uveljavljanja pravic v času nosečnosti.
- Naložiti opravljanja del, ki bi lahko ogrozila njeno zdravje ali zdravje otroka zaradi izpostavljenosti dejavnikom tveganja ali delovnim pogojem, ki se določijo s podzakonskim aktom.
- Odrediti nočnega dela, če iz ocene tveganja zaradi takega dela izhaja nevarnost za njeno zdravje ali zdravje otroka.
Pravilnik o varovanju zdravja pri delu nosečih delavk, delavk, ki so pred kratkim rodile ter doječih delavk, natančneje določa, katerim dejavnikom na delu ne smejo biti izpostavljene nosečnice.
Prepoved nočnega in nadurnega dela ter omejitve glede telesne dejavnosti
V času nosečnosti in še eno leto po porodu delavka ne sme opravljati nadurnega dela ali dela ponoči. To velja tudi za čas, ko otroka še doji, če iz ocene tveganja izhaja nevarnost za njeno zdravje ali zdravje otroka. Nosečnice ali doječe matere ne smejo opravljati nočnih del, ki običajno potekajo med 20. in 6. uro. Obstajajo izjeme, na primer pri prevozih, glasbenih ali gledaliških predstavah ali pri negovalnem osebju, kjer lahko delajo do 22. ure. Prav tako velja, da nosečnice in doječe matere ne smejo delati ob nedeljah in praznikih, razen v gostinstvu, podjetjih z neprekinjeno menjavo izmen ali pri glasbenih in gledaliških predstavah.
Kar zadeva telesno dejavnost, je zmerna, redna in vsaki nosečnici prilagojena telesna dejavnost pomembna za zdravje nosečnice in ploda ter kot odlična priprava na porod. Kljub temu pa obstajajo določene omejitve. Noseča delavka ne sme opravljati del, pri katerih je potrebno dviganje težkih bremen. Opravljanje del, ki se pretežno izvajajo v stoječem položaju, je omejeno; nosečnica lahko po 21. tednu nosečnosti največ 4 ure na dan opravlja dela v stoječem položaju. Dela s snovmi, ki so nevarne za zdravje, so prepovedana.
Zaščita pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti. Prav tako se pogodbe o zaposlitvi ne sme odpovedati delavki, ki doji otroka do enega leta starosti. Enako velja za starše v času, ko izrabljajo starševski dopust v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela ter še en mesec po izrabi tega dopusta. Zakon sicer dopušča izjemne primere, ko je prenehanje delovnega razmerja za nosečnice mogoče, vendar vsakič le ob podanem soglasju inšpektorja za delo.
Pomembno je razumeti razliko med tem, ali je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen ali nedoločen čas. V primeru, da je pogodba sklenjena za določen čas, ki preneha po poteku časa, določenega s pogodbo, delavec ni upravičen do varstva. Če ima delavec sklenjeno pogodbo za določen čas, ki bi se sicer iztekel med nosečnostjo, se ta avtomatsko podaljša do poteka časa trajanja pravice do starševskega varstva.
Zaščita pred odpustom je pomemben sestavni del zakona o materinskem varstvu. Zaščita pred odpustom začne veljati takoj po obvestilu o nosečnosti. Preneha se štiri mesece po rojstvu. Pri ženskah na starševskem dopustu zaščita pred odpustom neha veljati štiri tedne po prenehanju starševskega dopusta.
Obveščanje delodajalca o nosečnosti
Veliko žensk se boji obvestiti nadrejenega o nosečnosti, saj jih skrbi, da bi lahko z nosečnostjo razjezile delodajalca ali neposrednega nadrejenega, ali da bi lahko zaradi tega bile izključene ali da bi se sodelavci do njih obnašali drugače. Nekatere se bojijo komplikacij in zato želijo počakati do 12. tedna nosečnosti, ko se težave pogosteje pojavljajo.
Kljub tem pomislekom, je takoj, ko izveste za svojo nosečnost, pomembno obvestiti svojega nadrejenega. To je ključno, da lahko vaš nadrejeni ravna v skladu z določbami v zvezi z materinstvom. Ko delodajalca obvestite o svoji nosečnosti, mu morate povedati tudi pričakovani datum rojstva. Te informacije so pomembne, saj nekaterih dejavnosti v določenem obdobju nosečnosti ni več dovoljeno opravljati. Vendar pa morate svojega nadrejenega obvestiti najpozneje po 12. tednu nosečnosti.
Če vas med razgovorom za službo vprašajo, ali ste trenutno noseči, vam tega ni treba povedati. Že samo vprašanje je pravno nedopustno. Vendar pa obstaja nekaj izjem, na primer, če gre za delo, ki ga nosečnica lahko opravlja samo pogojno ali pa ga sploh ne sme opravljati, ker dejavnost ogroža zdravje nosečnice ali otroka. V tem primeru vam delodajalec mora postaviti vprašanje o morebitni nosečnosti.
Odmor za dojenje in nadomestilo plače
Delavka, ki doji otroka, ki še ni dopolnil 18 mesecev starosti, in dela s polnim delovnim časom, ima pravico do odmora za dojenje med delovnim časom, ki traja najmanj eno uro dnevno. Pod določenimi pogoji lahko za ta čas uveljavlja tudi nadomestilo plače.
Reševanje sporov
Če pride med delavko in delodajalcem do spora glede pravic iz naslova nosečnosti ali starševstva, je odločujoče mnenje pristojnega zdravnika oziroma zdravniške komisije. Prav tako je v primeru spora dokazno breme na strani delodajalca, kar pomeni, da mora delodajalec dokazati, da ni kršil pravic nosečnice ali doječe matere.
Nosečnica na delovnem mestu - razlogi za bolniški stalež: diplomsko deloID Primc, Tjaša (Avtor), ID Šestan, Nevenka (Mentor). Cilj diplomskega dela je bil predstaviti nosečnico na delovnem mestu in opredeliti nosečnost kot razlog za bolniški stalež, ter ugotoviti pogostost in dolžino bolniškega staleža v nosečnosti glede na diagnoze, gospodarske dejavnosti in starostne skupine.
Čeprav je tematika varstva nosečnic na delovnem mestu vedno bolj aktualna, se o njej premalo govori in piše. Zato je pomembno, da so delavke seznanjene s svojimi pravicami, delodajalci pa z obveznostmi, da se zagotovi varno in podporno delovno okolje za vse.