Objavljena fotografija letošnje nagrajenke Prešernovega sklada Simone Semenič, na kateri je noseča z razrezano slovensko zastavo, je v zadnjih dneh razburila del javnosti. Ta dogodek je ponovno odprl vrsto vprašanj o meji med umetniško svobodo, nacionalnim ponosom in veljavno zakonodajo, hkrati pa osvetlil tudi nove zakonske rešitve glede uporabe zastave na kmetijskih pridelkih.
Zloraba nacionalnega simbola: Umetnost ali kaznivo dejanje?
Po slovenski zakonodaji je zloraba ali uničenje slovenske zastave kaznivo dejanje, za kar so zagrožene denarne kazni. 15. člen Zakona o varstvu javnega reda in miru določa kazen za tistega, ki "namenoma zažge ali kako drugače poškoduje ali uniči zastavo ali grb Republike Slovenije". Prav tako Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi predvideva denarno kazen za fizično osebo, "če uporablja grb, zastavo ali slovensko narodno zastavo, ki so poškodovani ali po zunanjosti neprimerni za uporabo".
Kljub jasnim zakonskim določbam pa se v Sloveniji soočamo s primeri, ko se ta pravila zdijo nepomembna, zlasti ko gre za umetniška dela. Primer Simone Semenič, ki je za svoje delo prejela tudi Prešernovo nagrado, je izpostavil to napetost. Fotografija, ki je bila objavljena, je v resnici del performansa izpred devetih let. Medtem ko nekateri v njeni potezi vidijo provokativno umetniško izjavo, ki izraža kritiko ali notranje stiske, jo drugi ostro obsojajo kot skrunitev državnega simbola in nespoštovanje lastne države. Kritiki poudarjajo, da je zastava simbol narodne identitete, ki je bila ustvarjena s težkimi žrtvami, med drugim tudi v osamosvojitveni vojni, in da njeno raztrganje ali poškodovanje predstavlja žalitev vseh, ki so zanjo dali življenje.
Ob spletni objavi so se usuli tudi komentarji sovražnega govora, ki posegajo na osebno raven umetnice. Nekatere spletne objave so bile zaradi žaljivih zapisov celo zbrisane.
Pravna in strokovna mnenja o primeru
Ustavni pravniki, kot je Andraž Teršek, medtem poudarjajo, da takšni odzivi, kot je prijava umetnice policiji, ne sodijo niti v strogo policijsko ali vojaško diktaturo in predstavljajo "popoln in čist idiotizem" ter "pravno nepismenost". Teršek dodaja, da to lahko počnejo samo ljudje, ki se ali šalijo ali so intelektualno skromni, in da je iz leta 2018 delati iz tega temo res neumno. Ustava medtem v 59. členu govori o svobodi umetniškega ustvarjanja in izražanja, kar vključuje tudi pravico do kritike in igre z nacionalnimi simboli.
Glavni urednik in direktor založbe Beletrina, Mitja Čander, izraža presenečenje nad "tako količino gneva, ki se pojavi ob razmeroma benigni stvari, vzeti iz konteksta umetniškega dela". Razočaran je, da je v Slovencih toliko te jeze, in meni, da bi se ta verjetno sprostila tudi, če bi bila prizadeta druga stran. Vendar pa ti tovrstni odzivi, kot še pravi sogovornik, kažejo na stanje v družbi, v kateri ne znamo "sproščeno živeti in v tem smislu tako dojemati sami sebi". Čander ob pomenu svobode umetniškega izražanja podčrta tudi pomen svobodnega duha in distanco do sebe, ki je pomembna tako na osebni kot na družbeni in nacionalni ravni. Vprašuje se: "Bomo začeli preganjati ljudi, ker v polju umetnosti izražajo svobodna stališča in se lahko z njimi tudi igrajo?"
Umetnik Arjan Pregl opozarja na dvoličnost nekaterih posameznikov v Sloveniji, ki jim je mirno dopuščeno zanikati holokavst ali hujskati s smrtjo proti beguncem in homoseksualcem. »In potem ti isti ljudje ob umetniškem delu, kjer je pač kot rekvizit uporabljena zastava, popolnoma izgubijo glavo. Naenkrat je konec njihovega prepričanja o svobodi govora. Umetnico bi kar zaprli. Težava je v tem, da se prepoznajo v ogledalu, ki jim ga kaže, to pa jih šokira.« Pregl še dodaja: "In še glede nedotakljivosti državnih simbolov."
Prva misel vizualne umetnice Samire Kentrić ob pogledu na fotografijo Simone Semenič pa je bila: "O, kako fina ideja. Spustimo novo noter (v državo) in hkrati tudi ven (iz telesa)!" Kadar pa umetniški ideji uspe prebuditi tako intenzivne odzive, lahko avtorici le čestitamo, meni Kentrićeva. Pri tem sta se umetnici sklicevali na umetniško svobodo in odklonili konkretnejše pojasnjevanje svojega dela.
Slovenska zastava na kmetijskih pridelkih: Jamstvo kakovosti in porekla
Na drugi strani pa slovenska zakonodaja uvaja tudi nove, pozitivne načine uporabe slovenske zastave. Z novim Zakonom o hrani je bil namreč uveden Pravilnik o uporabi oznake z grafično podobo zastave Republike Slovenije pri označevanju kmetijskih proizvodov in živil iz shem kakovosti. Ta pravilnik, ki je začel veljati 21. marca 2026, omogoča proizvajalcem, ki izpolnjujejo stroge pogoje, da svoje izdelke označijo z grafično podobo slovenske zastave.
Uporaba te oznake je namenjena kmetijskim proizvodom in živilom, ki so vključeni v sheme kakovosti, kot so "izbrana kakovost - Slovenija", integrirani kmetijski proizvodi, ekološki proizvodi, zaščitena označba porekla in druge. Ključni pogoj je, da so vse faze pridelave, predelave in pakiranja zagotovljene v Sloveniji. Za proizvajalce predstavlja ta oznaka pomembno prednost, saj omogoča večjo prepoznavnost njihovih kakovostnih izdelkov in jasno razlikovanje od tujih konkurenčnih proizvodov. Za potrošnike pa uporaba slovenske zastave pomeni "absolutno jamstvo za 100-odstotno slovensko pot kmetijskega proizvoda ali živila".
Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mateja Čalušić poudarja, da izbira slovenskega proizvoda pomeni izbiro truda slovenskih kmetov, ohranjanje podeželja, kratke dobavne verige in trajnostne prihodnosti države. Direktor zadruge Tolmin Nikola Šavle dodaja, da slovenski živilski proizvodi predstavljajo nadstandard, vodja odkupa pri KGZ Sloga Marija Mehle pa poudarja, da bo kmet s tem dobil priznanje za svoje delo in pomen za slovensko podeželje ter kupce. Nadzor nad uporabo te oznake izvaja Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Nacionalni simboli in družbeni odzivi: Med patriotizmom in toleranco
Vprašanje uporabe nacionalnih simbolov pogosto odraža širše družbeno stanje in odnose v državi. Medtem ko nekateri zagovarjajo strogo spoštovanje državnih simbolov kot izraz domoljubja in pravne države, drugi opozarjajo na nevarnost pretiranega nacionalizma in na pomen svobode izražanja.
Psihološke raziskave kažejo, da lahko patriotizem v času negotovosti ponuja lažen občutek varnosti in pomaga osmišljati življenje. Vendar pa lahko potlačeni strahovi in negotovost vodijo do pretiranih in včasih iracionalnih odzivov, ko so nacionalni simboli ali vrednote na videz ogroženi. Kritiki takšnih odzivov opozarjajo, da je lažje napadati zlorabo nacionalnih simbolov kot pa se konstruktivno soočati z resničnimi problemi v državi.
Hkrati pa obstaja tudi skrb, da se v Sloveniji ob podelitvi prestižnih nagrad, kot je Prešernova, v ospredje postavljajo dela, ki so v nasprotju z ustaljenimi vrednotami in normami. Primeri umetniških projektov, kot so tisti Maje Smrekar, ki so vključevali nenavadne performanse, so prav tako sprožili polemike o tem, kaj je še sprejemljivo v umetnosti in kaj predstavlja moralni razkroj družbe.
Nekateri zagovorniki strožjega odnosa do nacionalnih simbolov izpostavljajo primerjavo z drugimi državami, kjer so zakoni o zaščiti državnih simbolov bolj strogi. Drugi pa poudarjajo, da demokratične družbe temeljijo na svobodi govora in izražanja, ki imata prednost pred zaščito nacionalnih simbolov, saj ti simboli sami po sebi jamčijo državljansko svobodo in pravico do kritike.
V končni fazi ostaja vprašanje, kako naj družba uravnoteži potrebo po ohranjanju nacionalnih simbolov in identitete z zagotavljanjem svobode umetniškega izražanja in kritike. Hkrati pa je pomembno prepoznati, da nacionalni simboli lahko služijo različnim namenom - od izkazovanja ponosa in enotnosti do zagotavljanja kakovosti in zaupanja v domače proizvode.