Odraščanje je obdobje polno sprememb, odkrivanja novih izkušenj in iskanja svoje identitete. V tem procesu igrajo ključno vlogo vrstniki in skupne zabave, ki so skoraj nujni spremljevalni dejavniki odraščanja. Starše pogosto skrbi, ko otrok začne ponočevati s prijatelji, saj se bojijo neznanega in morebitnih nevarnosti. Vendar zabava ni vedno nekaj slabega in lahko prinaša številne prednosti za otrokov razvoj. Ključno je, da starši najdejo pravo ravnovesje med zagotavljanjem svobode in postavljanju jasnih meja, ki otrokom dajejo občutek varnosti.
Različni otroci, različni pristopi
Normalnemu odraščanju spada tesno druženje s svojimi vrstniki. Če tega ni, se je s otrokom smiselno pogovoriti, zakaj mu tako zelo ustreza samota. Otroci so različni. Če je nekdo na primer zelo introvertiran, se mu je smiselno prilagoditi. Ključno je, da mu starši dopustimo njegovo posebnost in ga ne silimo v nasprotno smer zabave, kot mu ustreza. Ostanimo v stiku z njim, tudi če je poseben, saj to on pričakuje.
Potreba po pripadanju in strah pred neznanim
Najstniki si po eni strani želijo vrstnikov in zabav, po drugi strani pa jih je zelo strah, ker nikoli točno ne vedo, kdo bo tam in kaj se bo tam dogajalo. Vendar njegova radovednost nad življenjem in potreba po pripadanju vrstnikom premagajo ta strah. Zato je naloga staršev, da jih zavarujejo in se vedno vnaprej pozanimajo, kje so, s kom so in kdaj pridejo domov. V prekomernih zabavah in ponočevanjih pa ni pretirano veliko zdravih vsebin za razvoj otroka.
Postavljanje pravil in mej: Ključ do varnosti
Preden se mladostnik odpravi na zabavo, je ključno, da se starši z njim pogovorijo o pravilih igre. Ta pravila morajo vedno določati starši, saj otroci (najstniki) še niso zreli, da bi se lahko racionalno in sebi v korist odločali. Ta dejstvo nam pomaga, da postavimo stroge meje glede prihodov domov. Na noben način jih ne smemo pustiti na cedilu, jim dovoliti vse, kar si izmislijo, ali se za njih ne zanimati. Ne smemo si dovoliti, da jim ne postavimo meja, saj nam bodo to zelo zamerili. Vedno pa velja: ko postavljamo meje, se ne oziramo na njihovo obnašanje. Vztrajamo.
Kako pristopiti k neznancem na zabavi
Pogovor o zabavah: Kaj je dobro in kaj slabo?
Vnaprej se bomo z njimi pogovorili, kakšne so te zabave. Kaj je tam dobrega in kaj je slabega? Kaj je spodbudnega in kaj nevarnega? Povemo jim, kako mladi preživljajo prosti čas, in da so te nore, nočne zabave le ena od možnosti. Pomembno je, da jim predstavimo širši kontekst in ne samo eno samo možnost preživljanja prostega časa.
Posledice kršitve pravil in kazni
Ko starši ugotovijo, da je otrok kršil postavljena pravila, se postavlja vprašanje, ali ga kaznovati, mu prepovedati zabave ali se z njim pogovoriti. Skupaj z mejami gredo tudi kazni, ki seveda niso fizične. Če se meja in dogovorov ne spoštuje, sledi kazen. Na primer, če otrok ni prišel domov ob dogovorjeni uri, ampak kasneje, lahko za naslednjič velja strožji čas prihoda. Starši lahko tudi zahtevajo, da jih mladoletnik na primer pokliče na vsake pol ure, če vedo, da je na zabavi veliko pijače, sicer ga pridejo iskat. Mnogi starši tega ne želijo ali ne zmorejo, vendar: za naše otroke gre.
Naslednji dan po kršitvi pravil se z otrokom pogovorimo. Povemo mu, da on izbira, mi pa samo sledimo našim dogovorom oz. mejami, ki smo jih postavili. Torej je odgovornost mladinca, ali bo spoštoval ali ne naše dogovore. Postavljanje meja daje otrokom varnost in zavedanje, da staršem veliko pomeni, če se za njih tako zanimajo (čeprav so pogosto nemogoči).
Iskrenost med starši in najstniki
Je prav, da otrok ve, da so se starši nekoč tudi zabavali? Je prav, da mu zaupajo svoje 'žurerske' prigode, spodrsljaje? Zakaj pa ne bi bili iskreni? Tiste starše, ki so preveč 'žurirali', je verjetno malo sram, kaj vse so počeli. Skoraj zagotovo tega ne privoščijo svojim otrokom. Zato je smiselno, da vsaj del naših mladostniških vragolij, 'žuranj', spodrsljajev, traparij povemo lastnim otrokom. Nas bodo zagotovo z zanimanjem poslušali. Povejmo jim, da se večina 'žurov' konča normalno. Pridejo in gredo. Vedno pa ni tako - sem in tja koga peljejo na izpiranje želodca, sem in tja se kdo resno poškoduje, sem in tja kdo umre, boleči so spomini na spolne izgrede, nezaželene nosečnosti močno spremenijo življenje … Povejmo jim, kaj vse prinesejo 'žuri'. Hvaležni nam bodo. In ker jih imamo radi (to jim povejmo), jim postavljajmo meje.
Kdaj so starši preveč vsiljivi?
Nikoli nismo vsiljivi, če želimo vedeti, kje so zabave, kdo bo tam, ali so kje v bližini odrasle osebe, kako bo otrok lahko poskrbel zase, kako bo ukrepal, če mu ne bo več prijetno, ali zna reči ne in kaj mu pomeni, da ni ovca med ovcami. Seveda pa se res zgodi, da starši pretiravajo. Lahko je vse v redu, ura primerna, ocenjujemo, da je primerna družba, nas je pa še kar strah.
Razumevanje notranjega sveta najstnika: Pomen spoštovanja meja
Pojem varnosti brez znakov zuranje se dotika tudi globljih psiholoških vidikov, zlasti ko gre za razumevanje notranjega sveta najstnika. Osebe s shizoidno osebnostno motnjo, na primer, so v otroštvu pogosto globoko čustveno travmatizirane. Njihov notranji svet se gradi na osnovi čustvenih izkušenj s starši. Če so starši vdirajoči in pretirano nadzorujoči, ne spoštujejoč njihovega osebnega prostora, otroci v otroštvu niso mogli oblikovati trdnega občutka sebe. Posledično se počutijo, kot da so meje njihove osebnosti šibke, kar jim otežuje ohranjanje lastnega mnenja v družbi drugih.
Ta občutek šibkih mej se lahko kaže v težavah z očesnim stikom, saj ga lahko doživljajo kot vdrtje vase. Lahko se počutijo napadene ali preplavljene, kot da se izgubljajo v odnosu. Svoje občutke in čustva, pa tudi potrebo po navezanosti, odrezujejo. Branijo se tako, da z drugimi ne delijo osebnih informacij, živijo sami in ohranjajo telesno in čustveno razdaljo. Če imajo občutek, da jih drugi okupirajo, se umaknejo vase in se izključijo iz okolja. Zaradi pomanjkanja uglašenega odnosa s starši se včasih celo ne počutijo kot del človeške skupnosti.
Prva oseba, s katero otrok stopi v odnos in pri kateri dobi občutek pripadnosti, je mama ali oseba v tej vlogi. Mama z odzivanjem na otrokove občutke in potrebe otroka zrcali. Če se obnaša, kot da teh občutkov in potreb ni ali da ne štejejo, jih tudi otrok odcepi kot nepomembne ali moteče. Ker starši z njim niso ravnali kot s polnopravno osebo, se tudi sam ne počuti čisto pravega človeka. Počuti se drugačen od vseh drugih.
Osnovna značilnost ljudi s shizoidno osebnostno motnjo je ambivalentnost do medsebojnih odnosov. Delujejo kot samotarji, globoko nezmožni za povezovanje z drugimi. Tudi kadar vzpostavijo nekakšen odnos, je ta brez vsebine, saj mu manjka čustvena prvina, zamenjuje jo racionalna in intelektualizirana komunikacija. Raztrgani so med strahom pred bližino in željo po njej, samota in bližina jih plašita. To se navzven kaže kot zavračanje, gibljejo se med izolacijo in bližino. Če se jim kdo poskuša preveč približati, se pred tesnobo izničenja branijo z izključevanjem občutkov. Če to ne zadošča, se umaknejo, odzovejo odklonilno, ujezijo ali celo agresivno napadejo. Ko se odmaknejo, nastopi tesnoba, da bodo izginili v izolaciji, zato se znova poskušajo približati. Zdi se, kot da v isti sapi vabijo v odnos in ga zavračajo.
Tudi spolnost jih zanima v manjši meri; mnogi med njimi živijo sami in ne vstopajo v zveze. Če vstopijo v zvezo, do trenutka, ko bi se morali zares navezati, postanejo tesnobni in jo hitro zaključijo. Partnerji ljudi s to motnjo imajo občutek, da sicer so v »nekakšni zvezi«, da so in niso v odnosu. Čeprav je vidno, da jih partner zanima, so hkrati čustveno odsotni.
Ker so senzibilni, samostojni, razmišljujoči in intelektualni, se na prvi pogled zdijo kot varen pristan. Toda hitro postane jasno, da so lahko izrazito občutljivi na vsako spremembo. Njihova samostojnost se izkaže kot samozadostnost. Ne poznajo čustvenih izbruhov, na drugi strani pa je njihovo izražanje čustev naklonjenosti redko. Bližina jih plaši, zato so distancirani in nedružabni. Čez čas nenadoma prenehajo komunicirati in se brez očitnega razloga umaknejo iz odnosa. Partner je sprva zbegan, saj je prepričan, da je izgubil zanimanje. Toda čez čas se spet prikažejo in pričakujejo, da bodo sprejeti, kot da se ni nič zgodilo.
V odnosu s shizoidnim partnerjem je treba vedeti, da so njegove meje krhke in da za ohranjanje teh meja potrebuje veliko prostora in samote. Ljudje s shizoidno osebnostno motnjo ne čutijo potrebe po druženju, prijateljih ali družinskih vezeh. Zelo občutljivi so na vdiranje, odvisnost, neiskrenost in čustvene pritiske; njihovi odmiki in distanciranost niso izbira, temveč način, kako obstati v bližini, ki si jo želijo, vendar jih obenem pritiska in duši. Kot vsi ljudje, tudi oni kljub samozadostnosti potrebujejo navezanost. Ker so zaradi svojih omejitev osamljeni, se skušajo izogniti osamljenosti tako, da ustvarijo nekakšen odnos, vendar se v razmerju počutijo raztrgani med željo po bližini in željo po samoti.
Čeprav morda ni vidnega razloga za prekinitev, do nje pride, ker je odnos postal prezahteven, preblizu - preveč pričakovanj, zahtev, vprašanj, oklepanja, skupnega časa, premalo prostora. Shizoidna oseba se začne dušiti in ima neobvladljivo potrebo po tem, da pobegne in se zateče v samoto, nad katero nima nadzora. Če partner zmore biti čustveno in življenjsko samostojen, če prenese, da v odnosu ni veliko bližine in izražanja naklonjenosti, če sprejme, da se bo partner približeval in odmikal, ima taka zveza priložnost obstati. Shizoidni partner namreč ne bo zares zapustil zveze, v kateri ima dovolj prostora zase.
Žal pa se večkrat zgodi, da začneta graditi zvezo dve osebi, ki imata diametralno nasprotno potrebo po bližini - globoko odvisni in shizoidni. Oba si povzročata neizmerno stisko. Globoko odvisni partner je ves čas prikrajšan, lačen bližine, shizoidni partner pa se duši in se počuti ogrožen.
Osebe s shizoidno osebnostno motnjo so videti nedostopne in si življenje uredijo tako, da imajo malo stikov z drugimi ljudmi. Mnoge se nikoli ne poročijo ali pa kot odrasle živijo s starši. Povezanost med aleksitimijo (nezmožnost identifikacije in opisovanja čustev) in shizoidno osebnostno motnjo je visoka. Pogosto se sočasno pojavlja depresija ali anksiozne motnje, pa tudi druge osebnostne motnje.
Najtežje je razlikovati med shizoidno osebnostno motnjo in motnjami iz avtističnega spektra, zlasti Aspergerjevim sindromom. Čeprav se pri osebah s shizoidno osebnostno motnjo lahko razvije klinična depresija, se praviloma ne doživljajo kot manjvredne ali slabše od drugih. Medtem ko se ljudje z izogibajočo osebnostno motnjo izogibajo družabnim stikom zaradi strahu pred zavrnitvijo, je pri osebah s shizoidno osebnostno motnjo razlog drugačen - do medosebnih odnosov so v resnici brezbrižni.
Opaziti je tudi precej skupnih simptomov s shizotipsko osebnostno motnjo, čeprav gre za različni motnji. Shizofrenija in shizoidna osebnostna motnja imata številne skupne negativne simptome, kot so omejena sposobnost za socialne stike, osiromašeno razmišljanje in znižano čustvovanje. Dolgo je veljalo, da je ta motnja redka, zdaj pa številni strokovnjaki menijo, da je 40 odstotkov osebnostnih motenj shizoidnega izvora. S to motnjo se srečuje približno 3 do 5 odstotkov ljudi.
Na osebnostni razvoj vplivajo genetske predispozicije in okoljski dejavniki, zlasti v otroštvu. Kombinacija intrapsihičnih, psihosocialnih, kulturnih in nevrobioloških dejavnikov vpliva na to, kako bo potekal osebnostni razvoj, vključno z razvojem zmogljivosti za oblikovanje odnosov in navezanosti. Če razvoj ni optimalen, utegne priti do socialne izolacije, osamljenosti, pomanjkanja bližnjih odnosov in pomanjkljivih ključnih socialnih spretnosti.
Nekateri dokazi kažejo, da je pri sorodnikih oseb s shizofrenijo in shizotipsko osebnostno motnjo povečano tveganje za shizoidno osebnostno motnjo. Bolj izražene lastnosti shizoidne osebnosti so znatno povezane z zmanjšanjem in asimetrijo levega parietalnega korteksa, vendar ni povsem jasno, kako ta nepravilnost prispeva k socialnemu umiku in izolaciji. Avtor raziskave domneva, da utegne pomanjkanje vizualnega nadzora nad delovanjem povzročiti negotovost, šibko samozaupanje ter socialni umik in izolacijo. Tridesetletno spremljanje pacientov s poškodbo možganov je pokazalo, da se je pri skoraj sedmih odstotkih razvila shizoidna osebnostna motnja.
Osebnostne značilnosti shizoidnih oseb so posledica nespodbudnega stika staršev z dojenčkom; ta je bil deležen premalo ali preveč dražljajev. K temu pripomorejo tudi dolgotrajne ločitve od staršev v najzgodnejšem obdobju, odklonilen odnos do otroka, hude travme v otroštvu. Vsa tovrstna dogajanja lahko naredijo najzgodnejšo izkušnjo (simbiotično - ko sta mati in otrok celota) negativno. Zaradi pretiranega ukazovanja, usmerjanja, neupoštevanja, nenehnega nadzora (tako vedenja kot stikov) otrok ni sposoben oblikovati zdravih in jasnih meja med sabo in drugimi. Kdor se mu želi približati, hitro vzbudi občutek nelagodja; otrok ima občutek, da ga želi »preplaviti«, zato se brani z umikom ali napadom. Problematično vedenje staršev (grobo kaznovanje, neustrezen starševski nadzor, verbalne zlorabe) v otroštvu je povezano z večjim tveganjem za razvoj te osebnostne motnje, enak vpliv pa ima tudi pomanjkanje starševske ljubezni in nege. Verbalna ali telesna zloraba lahko v ranljivem in sramežljivem otroku sproži močne občutke, da je neljubljen in manjvreden, pa tudi sram in frustracijo. Tudi spolna, telesna in čustvena zloraba ali zanemarjanje lahko povzroči globoke občutke notranje praznine ter nejasno in/ali zmedeno identiteto, ki je opazna pri mnogih osebah s shizoidno osebnostno motnjo.
Na splošno so prenatalna kalorična podhranjenost, prezgodnje rojstvo in nizka porodna teža dejavniki tveganja za razvoj duševnih motenj in utegnejo prispevati tudi k razvoju shizoidne osebnostne motnje. Dejavnik tveganja je tudi zgodnja izguba ali dolgotrajna ločitev od staršev (pretrgana navezanost).
V prvih mesecih življenja dojenčki doživljajo tesnobo kot strah pred preganjanjem, saj svet vidijo kot »dober« (odziven, prinaša ugodje in pomirjanje) ali kot »slab« (povzroča frustracijo). Otrok dobre objekte ponotranja in vgrajuje v svoj notranji svet, medtem ko skuša slabe objekte zadržati zunaj sebe. Tudi dele sebe, ki jih doživlja kot slabe (vedenje, lastnosti), projicira v slabe zunanje objekte. Z dozorevanjem otrok postane sposoben drugo osebo videti kot celoto, »deli« druge osebe, ki mu prinašajo ugodje, in tisti, ki ga frustrirajo, se združijo v enotno podobo. Zato se tudi medosebni odnosi močno spremenijo; obrambne cepitve niso več nujno potrebne za ohranjanje odnosa - tudi takrat ne, ko nam ne prinaša le ugodja.
Shizoidne osebe kot osnovno obrambo uporabljajo razcep. Ker v sebi nosijo protislovne in konfliktne vsebine, jih s težavo uskladijo, zaradi česar tudi težko razumejo, kaj se dogaja v njih. Te protislovne predstave so sestavljene iz vrste idealiziranih in strašljivih ponotranjenih delov drugih oseb ter iz vrste enako razcepljenih, razvrednotenih in grandioznih predstav o sebi. Ker so bili ljudje s shizoidno osebnostno motnjo oskrbovani predvsem mehanično, funkcionalno (hrana, čistoča, pomirjanje v spanje), na videz niso bili prikrajšani, vendar je umanjkal temeljni odnos med mamo in otrokom - empatija in čustvena bližina. Funkcionalna oskrba ustvari občutek globoke nepovezanosti z drugimi in tudi s samim sabo. Vzorec funkcionalne oskrbe prenašajo na vse odnose z ljudmi, z njim nadomeščajo tudi ljubezen ali sam odnos. Če vstopijo v partnersko in družinsko življenje, so zanesljivi oskrbovalci družine z gmotnimi dobrinami, pred bližino, ki je ne zmorejo ustvariti, pa se pogosto umikajo v deloholizem.
Shizoidni ljudje v sebi nosijo trdega notranjega preganjalca (agresivni roditelj), ki jim nenehno ukazuje »moraš, moraš«, zato je njihova dejavnost nekakšna oblika psevdoprakticiranja. V delo ali učenje jih pogosto ne vodijo radovednost, zavzetost in veselje, pač pa jim prej pomeni umik na varnejše območje, ven iz medosebnih odnosov. Ker se pri tem počutijo razmeroma varni, saj so v ospredju predvsem racionalne in ne čustvene funkcije, so lahko, zlasti tisti bolj funkcionalni, celo zelo uspešni. Na drugi strani med njimi najdemo tudi precej takih, ki prekinejo šolanje, neredko tik pred zaključkom, ko bi morali psevdoprakticiranje (pridnost) zamenjati lastna motivacija in pobuda.
Izključevanje čustev je njihova osnovna obramba, s katero se skušajo zaščititi pred izgubo sebe in ranami, ki bi jih utegnila zadati bližina. To izhaja iz izkušnje najzgodnejšega odnosa z mamo, ki otroku zaradi različnih vzrokov ni bila zmožna ponuditi ljubezni ali pa je zaradi neuglašenosti agresivno vdirala vanj s svojimi predstavami in zahtevami. Govorimo o hladnih ali pretirano nadzorujočih materah, ki od samega začetka določajo, kaj je za otroka dobro in koristno, pri tem pa ne upoštevajo njegovih meja. Zelo pogosta je tudi izmenjava vdiranja in zanemarjanja. Otrok se s tem položajem spoprime tako, da se razcepi, v njem pa ostanejo globoka in boleča lakota po čustveni bližini, strah in občutek izoliranosti. Otroci tako dobijo izkušnjo, da v bližnjem odnosu ni nežnosti, sprejemanja in ljubezni, čeprav je nikoli ne nehajo iskati. Obenem se bojijo, da se bo v vsakem novem odnosu ponovila njihova prva izkušnja vdiranja, zato se mu nikoli ne zmorejo prepustiti, saj jih je strah, da jim nežnosti ne bo vračana. Bližina je zanje nevarna, zato se umaknejo stran od sveta, vase, ter se z izolacijo…
Histrionična osebnostna motnja: Ko želja po pozornosti postane težava
Histrionična osebnostna motnja (HPD) je duševna motnja, za katero je značilno pretirano iskanje pozornosti in pretirano intenzivna čustva. Osebe s to motnjo imajo pogosto močno potrebo po tem, da so v središču pozornosti, in lahko doživljajo hitro spreminjajoča se čustva. Njihovo vedenje je pogosto videti pretirano dramatično in včasih neprimerno za situacijo. Pri HPD so simptomi običajno zelo vidni in izraziti, zato jih je mogoče relativno hitro prepoznati. Ključni simptomi vključujejo pretirano čustveno vedenje, nenehno iskanje pozornosti, zapeljivo vedenje, hitre in nenadne spremembe razpoloženja, pretirano izražanje čustev in površinska čustva. Raziskave kažejo, da je kar 75 % ljudi z diagnozo histrionične osebnostne motnje ženskega spola.
Vzroki za razvoj HPD so kompleksni in segajo globoko v otroštvo. Nizka samozavest, čustvena nestabilnost, travme iz otroštva in družinski vzorci igrajo ključno vlogo. Osebe s HPD pogosto verjamejo, da same po sebi niso dovolj vredne, zato se morajo zanašati na zunanjo potrditev. Otroci, ki od staršev niso prejeli dovolj pozornosti ali so bili zanemarjeni, se lahko naučijo, da morajo za pozornost pretiravati s svojim vedenjem. Travmatične izkušnje v otroštvu, kot so čustvena zanemarjenost ali zloraba, so pogosto osrednji dejavnik za razvoj HPD.
Histrionična osebnostna motnja spada v skupino B osebnostnih motenj, kamor spadajo še antisocialna, mejna in narcistična osebnostna motnja. Te motnje so značilne čustvena nestabilnost, impulzivno vedenje in težave z medosebnimi odnosi.
Družbena omrežja lahko pri osebah s HPD postanejo platforma, kjer lahko še bolj izrazijo svoje dramatične in zapeljive lastnosti. Algoritmi, ki spodbujajo všečke in komentarje, dodatno ojačajo njihovo potrebo po pozornosti in odobritvi. To lahko poslabša simptome HPD, saj družbena omrežja spodbujajo površinske interakcije, ki ne ponujajo prave čustvene povezanosti. Stalno iskanje potrditve in primerjanje z drugimi na družbenih omrežjih lahko vodi v občutke nezadostnosti in tesnobe.
Osebe s HPD pogosto težko vzdržujejo stabilne odnose z ljudmi, kar vodi v težave v njihovih socialnih interakcijah, pa tudi na delovnem mestu in v osebnem življenju. V poklicnem življenju lahko njihovo nenehno iskanje pozornosti in dramatiziranje povzroči težave s sodelavci ali nadrejenimi. Osebe s HPD so lahko bolj dovzetne za druge duševne motnje, kot so anksioznost, depresija in motnje spanja.
Če opazite, da nenehno potrebujete pozornost ali se zanašate na dramatične čustvene izraze, je morda čas, da poiščete strokovno pomoč. Terapija je ključna za obvladovanje simptomov in izboljšanje kakovosti življenja. Glavni način zdravljenja HPD je celostna terapija, pri kateri se uporabljajo različni pristopi in tehnike. Zdravila se lahko predpišejo v primeru sočasnih duševnih motenj, vendar so najbolj učinkovita v kombinaciji s terapijo. Ključni del okrevanja je tudi močna socialna mreža. Družina, prijatelji ali podporne skupine lahko igrajo pomembno vlogo, saj zagotavljajo čustveno oporo.