Sindrom razdražljivega črevesja (IBS), znan tudi kot sindrom iritabilnega kolona, je pogosta kronična motnja, ki prizadene debelo črevo. Čeprav največkrat povzroča blage simptome, ki jih je mogoče nadzorovati z ustrezno dieto in spremembo življenjskega sloga, se pri nekaterih ljudeh bolezen izrazi v hujši obliki, ki zahteva kompleksnejšo obravnavo. Težave pogosto vztrajajo vse življenje, a se lahko sčasoma izboljšajo. Hkrati pa se lahko pojavijo tudi težave s prekomerno rastjo dlak, znane kot hipertrihoza, ki v specifični obliki pri ženskah predstavlja hirsutizem.
Prepoznavanje sindroma razdražljivega črevesja
Klinična slika IBS se lahko med posamezniki razlikuje in pogosto spominja na druge bolezni, zato diagnoza ni preprosta. V večini primerov se IBS pojavlja v obliki epizod, ki lahko trajajo le nekaj dni ali pa več mesecev skupaj. Nato se težave prehodno umirijo, a največkrat ne izginejo popolnoma. Simptomi se poslabšajo po zaužitju hrane in izboljšajo po odvajanju blata, značilno pa je tudi, da niso prisotni ponoči in bolnika ne prebujajo.
Klinično lahko IBS razdelimo na štiri tipe glede na vrsto sprememb v odvajanju blata:
- IBS s prevladujočim zaprtjem (IBS-C): Značilno je redko in oteženo odvajanje tršega blata.
- IBS s prevladujočo drisko (IBS-D): Značilno je pogosto odvajanje mehkega blata, nenadna potreba po odvajanju, bolečine in nelagodje v trebuhu, napenjanje, slabost in občutek nepopolne izpraznitve črevesja. V hujših primerih IBS-D lahko posamezniki celo izgubijo nadzor nad odvajanjem.
- Mešana oblika (IBS-M): Izmenjujejo se obdobja zaprtja in driske.
- IBS z minimalnimi spremembami v konsistenci blata (IBS-U): Spremembe v konsistenci blata so minimalne.
Da lahko postavimo diagnozo, morajo biti simptomi prisotni vsaj tri mesece v zadnjih šestih mesecih.
Poleg glavnih simptomov, naštetih zgoraj, bolnike pogosto prizadenejo tudi druge težave: pomanjkanje energije, nespečnost, bolečine v hrbtu, težave pri odvajanju vode (npr. nezmožnost zadrževanja vode in občutek nepopolne izpraznitve mehurja), bolečina med spolnim odnosom, pekoča zgaga ter občutek depresije ali anksioznosti.
Kdaj je potrebno obiskati zdravnika?
Če opazite spremembo v odvajanju blata ali katere koli druge znake ali simptome IBS, obiščite svojega zdravnika, ki bo lahko postavil pravilno diagnozo in vam pomagal poiskati metode za uspešno lajšanje težav. Zdravnika takoj in brez odlašanja obiščite tudi v primeru, če se pojavijo spodaj našteti znaki ali simptomi, ki sicer niso značilni za IBS in lahko kažejo na druga, resnejša stanja:
- Nenadna in nepojasnjena izguba telesne teže.
- Kri v blatu.
- Črno blato.
- Bruhanje.
- Bolečine, ki se pojavljajo ponoči in vas prebudijo.
- Driska, ki se pojavlja ponoči in vas prebudi.
- Povišana telesna temperatura.
- Oteklina ali zatrdlina v trebušnem ali analnem območju.
- Znaki anemije (npr. utrujenost, bledica, vrtoglavica, pospešen srčni utrip).
Vzroki za nastanek sindroma razdražljivega črevesja
Vzroki za nastanek IBS ostajajo nepojasnjeni. Verjetno gre za kombinacijo okoljskih vplivov, genetskih dejavnikov, vnetnih procesov, preobčutljivosti na določeno hrano, prekomernega razraščanja bakterij v črevesju ter motenj v komunikaciji med možgani in prebavnim traktom. Slednje je verjetno pri razvoju IBS še najpomembnejše. Normalno delovanje prebavil je namreč odvisno od pravilnega delovanja povezav med možgani in črevesjem, pomemben del teh povezav pa je črevesni živčni sistem z živčnim prenašalcem serotoninom. Črevesne stene vsebujejo mišice, ki se krčijo in sproščajo ter tako omogočajo premikanje hrane skozi prebavni trakt. Nepravilnosti serotoninskih signalov lahko povzročijo močnejše in daljše krčenje teh mišic, kar sproži napenjanje, vetrove in drisko, lahko pa pride do nasprotnega pojava, ko prešibke mišične kontrakcije upočasnijo prehod hrane in vodijo v zaprtje. Nepravilnosti v delovanju prebavnega živčnega sistema lahko povzročijo tudi pretiran odziv telesa na normalno dogajanje v prebavnem procesu. Takšna preobčutljivost povzroča nelagodje ob običajnem raztezanju črevesja zaradi plinov ali blata.
IBS se sicer ponavadi pojavi pri ljudeh, mlajših od 45 let, največkrat med 20. in 30. letom starosti, in ženske prizadene približno dvakrat pogosteje kot moške. Družinska obremenjenost je pomemben dejavnik tveganja, saj imajo ljudje, katerih družinski člani trpijo za IBS, tudi sami višje tveganje za razvoj bolezni. To bi bilo lahko povezano z geni, izpostavljenostjo istim okoljskim dejavnikom ali obojim. Tudi duševne težave, kot so stres, tesnoba in depresija, igrajo pomembno vlogo pri razvoju in poslabšanju simptomov.
Sprožilni dejavniki se med bolniki razlikujejo
Dražljaji, ki na zdrave ljudi ne vplivajo, lahko pri ljudeh z IBS sprožijo nastanek simptomov. Vendar pa vsi bolniki ne reagirajo na iste dražljaje. Nekaj pogostih sprožilnih dejavnikov vključuje:
- Hrana: Vloga alergij in preobčutljivosti na hrano še ni jasna, vendar veliko ljudi opaža poslabšanje simptomov, ko nekaj pojedo ali popijejo. Med najpogostejša problematična živila spadajo čokolada, začimbe, maščobe, sadje, fižol, zelje, cvetača, brokoli, mleko, gazirane pijače in alkohol.
- Stres: Večina ljudi z IBS ugotavlja poslabšanje ali pogostejši pojav simptomov v času povečane izpostavljenosti stresu.
- Hormoni: Ker ženske dvakrat pogosteje zbolijo za IBS, raziskovalci menijo, da igrajo določeno vlogo pri nastanku sindroma tudi hormonske spremembe. Mnogo žensk opaža, da se težave poslabšajo pred ali med menstruacijo.
- Druge bolezni: Tudi nekatere druge bolezni, npr. akutna infekcijska driska (gastroenteritis), lahko sprožijo IBS.
Zapleti sindroma razdražljivega črevesja
Driska in zaprtje lahko sprožita nastanek hemoroidov. Pri bolnikih, pri katerih so težave pogojene z uživanjem določenih vrst hrane, lahko izločitev mnogih živil iz prehrane povzroči pomanjkanje nekaterih hranil. A verjetno najpogostejša posledica je negativen vpliv bolezni na splošno kakovost življenja, saj neprijetni simptomi pogosto privedejo do stresa, anksioznosti ali depresije. Sindrom razdražljivega črevesja ni nalezljiv in ne vodi v nastanek raka debelega črevesa ali vnetnih črevesnih bolezni (Crohnove bolezni, ulceroznega kolitisa).
Preiskave in postavitev diagnoze IBS
Diagnoza IBS ni preprosta. Ker vzroka za nastanek ne poznamo, temelji na kombinaciji simptomov, znanih kot merila ROMA III. Ta vključujejo trajne ali ponavljajoče se bolečine (ali nelagodje) v trebuhu, ki trajajo najmanj tri mesece v zadnjih šestih mesecih in so povezane z vsaj dvema od naslednjih simptomov: olajšanje po odvajanju blata, spremenjena pogostost odvajanja blata, spremembe v konsistenci blata.
Z natančnim pogovorom o simptomih, telesnim pregledom (vključno z rektalnim pregledom) in osnovnimi laboratorijskimi testi (rdeča krvna slika, elektroliti, testiranje blata na prisotnost krvi) je potrebno izključiti druge vzroke prebavnih težav. Pri mladih bolnikih brez alarmantnih simptomov (npr. hujšanje, kri v blatu, anemija) lahko diagnozo postavimo le na podlagi simptomov in osnovnih preiskav. Izjema so bolniki z IBS-D, pri katerih je potrebno opraviti tudi testiranje za celiakijo. Pri bolnikih, starejših od 50 let, in pri tistih z alarmantnimi simptomi pa je potrebno opraviti dodatne preiskave.
Dodatne preiskave
Nadaljnji testi so potrebni, če se pojavijo simptomi, ki nakazujejo možnost drugih resnejših bolezni. Ti simptomi vključujejo nepojasnjeno hujšanje, oteklino ali zatrdlino v predelu trebuha ali analnega območja, začetek po 50. letu starosti, rektalno krvavitev, povišano telesno temperaturo, slabost ali bruhanje, hude bolečine v trebuhu (še posebej, če ne prenehajo po odvajanju blata ali če se pojavljajo ponoči), drisko, ki bolnika ponoči prebuja, ter anemijo, povezano z nizkimi vrednostmi železa. Nadaljnje testiranje je priporočljivo tudi v primeru družinske zgodovine raka na črevesju ali jajčnikih.
Nekatere od pogostejših dodatnih preiskav vključujejo:
- Test za laktozno intoleranco: Laktaza je encim, ki ga potrebujemo za prebavo mlečnega sladkorja (laktoze). Če telo ne proizvaja zadostne količine tega encima, se pojavijo težave, podobne tistim, ki jih povzroča sindrom razdražljivega črevesja. Pomanjkanje laktaze lahko dokažemo s t.i. vodikovim dihalnim testom, lahko pa poskusite tudi z začasno prekinitvijo uživanja mleka in mlečnih izdelkov ter opazujete morebitne spremembe v počutju.
- Pregled blata: Vzorec blata lahko testiramo na prisotnost bakterij ali parazitov. Pogosto ga testiramo tudi na prisotnost snovi, imenovane kalprotektin, ki se proizvaja v črevesju v primeru vnetja. Njegova prisotnost v blatu lahko kaže na vnetno črevesno bolezen (Chronovo bolezen ali ulcerozni kolitis).
- Endoskopija (gastroskopija, sigmoidoskopija, kolonoskopija): Endoskopija je postopek, pri katerem upogljivo cev, na katero sta pritrjena izvor svetlobe in majhna kamera, vstavimo v gastrointestinalni trakt, kar nam omogoči natančno opazovanje sprememb na sluznici prebavil. Vzorec tkiva lahko tudi odščipnemo in ga kasneje natančneje pregledamo pod mikroskopom - postopek imenujemo biopsija. Pri gastroskopiji cev vstavimo skozi usta in tako pregledamo zgornja prebavila, torej požiralnik, želodec in zgornji del tankega črevesja (dvanajsternik). Ob sumu na celiakijo med gastroskopijo opravimo tudi biopsijo dvanajsternika. Pri sigmoidoskopiji in kolonoskopiji pa cev vstavimo skozi analno odprtino in tako pregledamo spodnji del prebavnega trakta. Razlika med njima je v tem, da pri sigmoidoskopiji pregledamo le spodnji del debelega črevesa (sigmo), pri kolonoskopiji pa tudi preostanek debelega črevesja ter spodnji del tankega črevesja.
- Rentgensko slikanje: S pomočjo RTG žarkov lahko pridobimo osnovno sliko črevesja. Poznamo tudi RTG slikanje s kontrastnim sredstvom, pri katerem preiskovanec popije posebno tekočino, ki se iz črevesja ne vsrka v telo, temveč po zaužitju steče skozi prebavila in se nato v celoti izloči z blatom. Ker absorbira rentgenske žarke, je kontrastno sredstvo v nasprotju z navadnimi živili vidno na RTG sliki. Več zaporednih slik med prehodom kontrastnega sredstva skozi prebavni trakt nam zato omogoči opazovanje morebitnih zožitev, zapor ali drugih motenj pretoka črevesne vsebine.
- Računalniška tomografija (CT): Gre za kombinacijo več rentgenskih slik, posnetih iz različnih zornih kotov, ki jih računalnik sestavi v tridimenzionalno podobo. Na ta način pridobimo natančno sliko notranje zgradbe določenega organa in ugotavljamo morebitne bolezenske spremembe v tkivu.
Postopek kolonoskopije v angleščini (posodobljene smernice)
Zdravljenje sindroma razdražljivega črevesja
Ker žal še ni jasno, kaj povzroča sindrom razdražljivega črevesja, se pri zdravljenju osredotočamo na lajšanje simptomov. V večini primerov lahko blage težave nadzorujemo s spremembami v prehrani in načinu življenja. Če so težave hujše narave, pa vam bo zdravnik morda predlagal tudi zdravljenje z zdravili.
1. Spremembe v načinu prehranjevanja
Spremembe v prehranjevanju so zelo pomembne za zmanjševanje pogostosti in resnosti simptomov IBS. Ker pa vsem bolnikom ne ustrezajo iste navade, vam predlagamo, da preizkusite različne ukrepe:
- Vodite prehranski dnevnik: Zapisujte si, kaj pojeste in kdaj se pojavijo prebavne težave. To vam bo pomagalo prepoznati živila, ki pri vas sprožijo ali poslabšajo simptome.
- Dieta z nizko vsebnostjo maščob in visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov: Mnogi bolniki ugotavljajo, da jim pomaga dieta z nizko vsebnostjo maščob ter visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov (npr. testenine, riž, krompir, polnozrnaten kruh).
- Pijte veliko tekočine in pazite, kaj pijete: Pijte vodo in se izogibajte gaziranim pijačam, ki pospešujejo nastanek plinov v črevesju. Odsvetujemo tudi uživanje alkohola in pijač, ki vsebujejo kofein, ker stimulirajo krčenje črevesja in lahko poslabšajo drisko.
- Izogibajte se hrani, ki napenja: Poskusite za nekaj časa popolnoma izločiti zelje, cvetačo, ohrovt, brokoli, fižol, grah, čičeriko, lečo, bob, surovo sadje in drugo hrano, ki lahko poveča občutek napihnjenosti in povzroča vetrove. Nato jih začnite postopoma ponovno dodajati v prehrano. Tako lahko ugotovite, katera izmed teh živil vam povzročajo težave. Ne pozabite tudi na dejstvo, da med žvečenjem žvečilnega gumija ter pitjem po slamici nezavedno požiramo zrak, kar poveča nastanek črevesnih plinov.
- Pripravljajte si majhne obroke: Uživanje prevelikih obrokov lahko sproži trebušne krče in drisko. Če pa trpite za zaprtjem, lahko uživanje večjih količin visoko vlakninskih živil pomaga stimulirati premik hrane skozi črevesje.
- Jejte počasi: Tako boste zmanjšali količino zaužitega zraka med jedjo, kar bo ublažilo napihnjenost in napenjanje. Počasno uživanje hrane vam bo pomagalo tudi pravočasno zaznati občutek sitosti in tako preprečilo, da bi se prenajedli.
- Obroki naj bodo redni: Ne izpuščajte obrokov ter poskusite jesti vsak dan ob istem času.
- Probiotiki: Poskusite z dodatkom probiotikov v prehrano. Probiotiki so koristne bakterije, ki živijo v črevesju vseh zdravih ljudi, najdemo pa jih tudi v nekaterih živilih (npr. jogurtu) in prehranskih dopolnilih. Nekateri znanstveniki menijo, da bolnikom s sindromom razdražljivega črevesja primanjkuje takšnih koristnih bakterij, zato jim lahko dodajanje probiotikov v prehrano pomaga ublažiti simptome.
- Brezglutenska dieta: Raziskave kažejo, da se nekaterim ljudem z IBS simptomi izboljšajo ob ukinitvi hrane, ki vsebuje gluten. Povezava med IBS in glutenom sicer še ni jasna.
- Dieta z nizko vsebnostjo FODMAP živil: Nekateri ljudje so občutljivi na tipe ogljikovih hidratov, imenovanih FODMAP (fermentirajoči oligosaharidi, disaharidi in monosaharidi ter polioli). Med oligosaharide prištevamo npr. fruktane (najdemo jih npr. v artičokah, česnu, poru, čebuli, šalotki, pšenici, ržu, ječmenu) in galaktane (najdemo jih npr. v stročnicah). Med disaharide prištevamo npr. laktozo (najdemo jo v mleku in mlečnih izdelkih). Med monosaharide prištevamo npr. fruktozo (najdemo jo npr. v medu, sadju, koruznem sirupu). Med poliole oz. sladkorne alkohole prištevamo npr. sorbitol, manitol, maltitol, ksilitol in izomalt, ki jih najdemo v dietnih živilih in žvečilnih gumijih. Poliole lahko najdemo tudi v jabolkih, marelicah, avokadu, češnjah, nektarinah, hruškah, slivah in gobah. Vendar pa največkrat težav ne povzročajo vsa FODMAP živila, zato naj začetni strogi dieti sledi postopno uvajanje posameznih potencialno problematičnih živil. Tako lahko ugotovite, katera živila vam povzročajo težave, katera pa morda prenašate dobro. Preizkusite tudi različne količine posameznih živil, saj se lahko prebavne motnje pojavijo šele po zaužitju večjih količin problematične hrane. Fruktozno in laktozno intoleranco pa je mogoče odkriti tudi s pomočjo posebnih dihalnih testov.
- Povečajte vnos vlaknin: Vlaknine so za prebavni sistem izjemno koristne. Visok vnos vlaknin pogosto uspešno zmanjša simptome zaprtja, a lahko hkrati povzroči trebušne krče in sproži vetrove. Najbolje je postopoma povečevati vsebnost vlaknin v obrokih in tako določiti tisto količino, ki je za vas najustreznejša. Vlaknine najdemo predvsem v zelenjavi (npr. stročnicah) in polnozrnatih žitaricah. Ker pa lahko s hrano vnešene vlaknine povzročijo večjo napihnjenost kot dodatek vlaknin s prehranskimi dopolnili, se veliko ljudi raje posluži slednjih. V vsakem primeru uvajajte spremembe počasi in ob tem pijte veliko vode.
Le približno desetina plina nastane v črevesju, večina pa tja zaide s požiranjem zraka. Črevesni plin največkrat ne povzroča težav; nekaj zraka, ki ga pogoltnemo in ostane ujet v želodcu, izločimo s spahovanjem, preostali pa potuje iz želodca v ozko in široko črevo. Povečano nastajanje črevesnega plina opažamo pri bolnikih s pomanjkanjem prebavnih encimov ali kolonizacije ozkega črevesa z bakterijami. To pomeni, da v telesu ni laktaze, encima, ki je pomemben za presnovo mlečnega sladkorja (laktoze). Uživanje mlečnih izdelkov z laktozo pri teh ljudeh zato povzroča poleg napenjanja še krče v trebuhu in drisko. Nekaterih ogljikovih hidratov, denimo melitoze, ki je v zelenjavi in žitih, ljudje nismo sposobni v celoti presnoviti, saj za to nimamo potrebnih encimov. Črevesne bakterije pa te ogljikove hidrate razgradijo in pri tem nastaja črevesni plin. Večina ljudi, ki se pritožuje zaradi napenjanja, nima prekomerne količine črevesnega plina. Zaradi različnih stanj, ki povzročajo večjo občutljivost organizma za normalno količino plina, se pri njih pojavijo neprijetni simptomi. Pri ljudeh s sindromom razdražljivega črevesja s preiskavami ne najdemo organskih sprememb na prebavilih. Verjetno so te težave povezane s preobčutljivostjo črevesja za razteg. Najpogostejši simptom sindroma razdražljivega črevesja je napihnjenost s pretakanjem po trebuhu. Ponavadi je trebuh zjutraj in v dopoldanskih urah raven, nato pa prek dneva postopoma postaja napihnjen in napet. Oblačila postanejo tesna in jih je ponavadi treba zamenjati z bolj ohlapnimi. Zdravila, ki bi povsem odpravilo težave, še ne poznamo. Izkazalo se je, da še najbolj pomagajo dietni ukrepi in zdrav življenjski slog. Sami lahko poskušamo ublažiti ali preprečiti težave z napenjanjem tako, da se izogibamo hrani, ki povzroča napenjanje. Sem uvrščamo mleko in mlečne izdelke, ki vsebujejo laktozo, nekatero sadje in zelenjavo, umetna sladila in gazirane pijače. Pomembno je, da uživamo redne manjše obroke hrane skozi ves dan, ki jih ne izpuščamo. Vzemimo si čas za obrok, denimo 30 minut. Skrbeti je treba tudi za redno telesno aktivnost, saj rekreacija izboljša delovanje črevesja. Z uživanjem probiotičnih pripravkov z mlečnokislinskimi bakterijami lahko poskusimo vzpostaviti ravnovesje črevesne flore. Pri hudih oblikah sindroma razdražljivega črevesa s pogostimi bolečinami in krči, drisko ali kombinacijo zaprtja in driske vam lahko zdravnik predpiše tudi zdravila iz skupine spazmolitikov.
2. Spremembe v življenjskem slogu
- Redna telesna aktivnost: Rekreacija izboljša delovanje črevesja in pomaga pri obvladovanju stresa.
- Upravljanje s stresom: Tehnike, kot so joga, meditacija, globoko dihanje ali druge sprostitvene tehnike, lahko pomagajo zmanjšati vpliv stresa na prebavni sistem. Pogovor s psihologom ali terapevtom je lahko prav tako koristne.
- Dovolj spanja: Kakovosten spanec je ključen za splošno zdravje in dobro počutje, vključno z zdravjem prebavil.
- Opustitev kajenja: Kajenje negativno vpliva na celoten organizem, vključno s prebavnim sistemom.
Prekomerna poraščenost (Hipertrihoza in Hirsutizem)
Prekomerna poraščenost, strokovno imenovana hipertrihoza, je stanje, za katero je značilna nenormalna rast dlak po telesu. To stanje se lahko pojavi v različnih oblikah in lahko prizadene oba spola. Hipertrihoza je širok pojem, ki zajema številne različne vzorce in oblike prekomerne rasti dlak. Pogosto izraz “hipertrihoza” nepravilno uporabljamo kot sinonim za hirsutizem, ki je sicer daleč najpogostejša, a niti najmanj ne edina vrsta prekomerne poraščenosti. Hipertrihoza za razliko od hirsutizma ne sledi določenemu vzorcu in izraženost se lahko močno razlikuje, od blage do hude. Hipertrihoza je lahko prirojena (tj. prisotna ob rojstvu) ali se pojavi pozneje v življenju zaradi različnih vzrokov, zlasti zaradi zdravil, presnovnih motenj ali kot znak drugih zdravstvenih težav, recimo hormonsko aktivnih tumorjev.
Hirsutizem: posebna pojavna oblika prekomerne poraščenosti pri ženskah
Hirsutizem je posebna oblika prekomerne poraščenosti, ki se pojavlja izključno pri ženskah in pomeni rast dlak po moškem vzorcu. Področja, kjer se pojavi hirsutizem, so zgornja ustnica, brada, področje okrog prsnih bradavic, pod popkom in na notranji strani stegen. Hirsutizem se pojavlja v različnih stopnjah, ki jih ocenjujemo po lestvici Ferriman-Gallwey. Čeprav hirsutizem pogosto imenujemo kar “hipertrihoza”, je hirsutizem le ena od vrst hipertrihoze in je povezan predvsem s povečanim androgenim učinkom, kjer celice lasnih mešičkov postanejo bolj občutljive na androgene hormone. Zanimivo je, da so ravni androgenih hormonov v krvi pogosto normalne. Pomembno je, ali se hirsutizem pojavlja samostojno ali v kombinaciji s kakšnimi drugimi težavami, npr. znaki virilizacije (splošne preobrazbe ženskega telesa v moško smer - npr. globok glas, povečana mišična masa, plešavost po moškem vzorcu).
Diagnostika prekomerne poraščenosti
Za učinkovito obvladovanje hipertrihoze in hirsutizma je ključno najprej postaviti pravilno diagnozo. Celovit pristop vključuje najprej podrobno anamnezo (pogovor s pacientom), pri kateri se osredotočamo na začetek in napredovanje simptomov, morebitne druge zdravstvene težave, zdravila in družinsko anamnezo, saj je stanje pogosto dedno. Pri pregledu ocenimo razporeditev dlak in njihovo debelino, morebitne znake virilizacije ter drugih povezanih sistemskih ali kožnih težav, kot so akne ali prekomerno izločanje loja (seboreja). Laboratorijske preiskave, vključno z merjenjem ravni hormonov, so potrebne ob sumu na endokrine bolezni.
Zdravljenje prekomerne poraščenosti
Zdravljenje hipertrihoze in hirsutizma mora biti prilagojeno, pri čemer upoštevamo vrsto in obsežnost stanja, kot tudi pacientove preference in življenjski slog. V nekaterih primerih je potrebna terapija s hormoni za obvladovanje osnovnih vzrokov. Zdravnik specialist, ki obravnava tovrstne motnje in vodi zdravljenje, je endokrinolog. Pri vseh vrstah hipertrihoze in torej tudi pri hirsutizmu pa pride v poštev odstranjevanje dlak, ki ga lahko opravljamo na različne načine.
Metode odstranjevanja dlak:
Epilacija z voskom: Na področje, kjer želimo odstraniti dlake, nanesemo segret tekoč vosek. Ko se ohladi in strdi, ga s hitrim potegom odstranimo s kože. Vse dlake, ki so se ujele v vosek, s tem izpulimo. Prednost te metode je, da je razmeroma poceni, hitra in da so področja nato 2-4 tedne brez dlak. Metoda je precej boleča, kot zaplet pa se lahko pojavi okužba, vnetje, hiperpigmentacija ali brazgotinjenje.
Britje: Z britjem mehansko in začasno odstranimo dlake. Britje je hitro in enostavno ter ne boli, a rezultat je zelo kratkotrajen. Dlake, ki zrasejo po britju, imajo odrezan vrh in se zdijo debelejše. V nasprotju z razširjenim prepričanjem britje ne pospešuje rasti dlak in ne povzroča, da bi bile dlake “močnejše”. Po britju se rad pojavi folikulitis (bakterijsko vnetje dlačnega mešička), zlasti v predelu bikinija, zato je pomembna higiena kože in pribora za britje ter dezinfekcija po britju.
Dermaplaning: Puh na obrazu, skupaj z odmrlimi površinskimi celicami vrhnjice, lahko odstranimo s postopkom, imenovanim dermaplaning. Pri njem terapevtka z namenskim orodjem, podobnim skalpelu, pod kotom 45 stopinj nežno drsi po suhi površini kože in odstrani puh ter odluščeni epitelij. Postopek ponavljamo vsake 3-4 tedne.
Kemična depilacija: Tioglikolati so učinkovine, ki hidrolizirajo disulfidne mostičke (kemične vezi) med cisteinskimi molekulami - v dlaki. Preparati za kemično depilacijo so široko dostopni, večinoma v obliki kreme. Po nanosu depilacijske kreme je treba počakati določen čas, nato pa dlake preprosto obrišemo s kože. Učinek kemične depilacije običajno traja teden ali dva. Tioglikolati slabše delujejo pri debelih dlakah.
Elektroliza in termoliza: Pri elektrolizi v dlačnem mešičku nastaja natrijev hidroksid ob nizkem električnem toku v raztopini soli in vode. Za kemično reakcijo in uničenje tarčnega tkiva potrebujemo 30-60 sekund za vsak folikel, zato se ta izjemno počasna metoda praktično ne uporablja.
Radiofrekvenčno odstranjevanje dlak: Za posamezne trde bele dlake, zlasti na obrazu pri ženskah po menopavzi, lahko uporabimo radiofrekvenco. Z iglo, ki jo vpeljemo v vsak posamezni mešiček, na kratko segrejemo tkivo in ga tako uničimo.
Lasersko odstranjevanje dlak: V zadnjih 30 letih je odstranjevanje dlak z laserjem in svetlobo doživelo velik razmah, saj je hitro in zelo učinkovito. Za odstranjevanje dlak se uporabljajo različni laserji, npr. aleksandritni, rubinski, Nd:YAG in diodni, ter intenzivna pulzirajoča svetloba (IPL). Vsak ima svoje prednosti in slabosti. Najmanj učinkovita tehnologija z največ potencialnimi neželenimi učinki je IPL, ki je razmeroma poceni in je dostopna tudi kozmetičnim salonom. Preproste naprave z majhno močjo se dobijo tudi za domačo uporabo. Pri laserjih je krajša valovna dolžina (npr. aleksandritni laser s 755 nm) učinkovitejša za tanjše in svetlejše dlake od daljše valovne dolžine (npr. Nd:YAG s 1064 nm), a penetrira bolj plitvo in ima več možnih zapletov, kot so opekline, poleg tega ni primerna za ljudi s temnejšo kožo. Nd:YAG zahteva nekaj več ponovitev, a penetrira najgloblje od vseh laserjev in odlično učinkuje tudi na najdebelejše in najbolj globoko rastoče dlake, poleg tega je varen za vse tipe kože, tudi najtemnejše.
Lasersko odstranjevanje dlak se je izkazalo kot zelo učinkovita metoda za obvladovanje neželenih dlak zaradi hipertrihoze in hirsutizma. Laser je visokoenergijska naprava, ki s pomočjo močne, koncentrirane svetlobe uniči dlačne mešičke, kar vodi do postopnega zmanjšanja rasti dlak. Lasersko odstranjevanje dlak je primerno za različne tipe kože, nudi dolgoročno rešitev in lahko bistveno izboljša kakovost življenja ljudi, ki se spopadajo s prekomerno rastjo dlak.
Lasersko odstranjevanje dlak vključuje serijo terapij, pri katerih prožimo laserski žarek na prizadeta področja. Postopek je natančen, saj cilja na lasne mešičke, ne da bi poškodovali okolišnjo kožo. Pri večini ljudi se rast dlak bistveno zmanjša in upočasni že po nekaj terapijah. Rezultati trajajo več mesecev ali celo let. Postopek je razmeroma hiter, z minimalnim nelagodjem, in je priljubljena izbira za dolgoročno rešitev za prekomerno rast dlak. V zvezi z laserskim odstranjevanjem dlak je sicer razširjenih nekaj nepopolnih ali celo zmotnih prepričanj, npr. da laser ni primeren za ljudi s temnejšo kožo, da se belih dlak ne da popolnoma uničiti ipd. Lasersko odstranjevanje dlak je na splošno varno in ga ljudje kljub določeni neprijetnosti dobro prenašajo. Najpogostejši stranski učinki so minimalni in vključujejo rdečino, oteklino in neprijeten občutek na mestu terapije. Pomembno je, da postopek izvaja usposobljena in izkušena oseba - zdravnik ali laserska terapevtka - da zagotovimo optimalne rezultate in zmanjšamo tveganje za zaplete. Pred lasersko terapijo in po njej je potrebno izogibanje soncu; po laserju pa priporočamo uporabo vlažilne kreme ali specifične izdelke za nego kože, da skrajšamo okrevanje in izboljšamo rezultate.
Zdravilo eflornitin: Krema, ki vsebuje zdravilno učinkovino eflornitin, se uporablja za zaviranje encima ornitin dekarboksilaza, ki je pomemben za rast dlak. Večinoma jo uporabljajo ženske na področju zgornje ustnice, pri čemer je dlake najprej treba odstraniti, nato pa vzdrževati stanje s kremo. Približno dve tretjini uporabnic po rednem nanašanju kreme poroča, da dlake skoraj nič ali nič ne zrasejo. Krema učinkuje le, dokler jo redno uporabljamo dvakrat na dan.
Zaključek
Sindrom razdražljivega črevesja in prekomerna poraščenost sta stanji, ki lahko pomembno vplivata na kakovost življenja. Razumevanje njunih simptomov, vzrokov in dejavnikov tveganja je prvi korak k učinkovitemu obvladovanju. Z ustreznimi spremembami v prehrani, življenjskem slogu in ob podpori zdravstvenih strokovnjakov je mogoče doseči izboljšanje simptomov in zmanjšati negativne posledice teh stanj. Redno obiskovanje zdravnika in upoštevanje njegovih nasvetov sta ključnega pomena za pravilno diagnozo in uspešno zdravljenje.