Ali je gibalni razvoj dojenčka zares nekaj, čemur se morajo starši posvetiti, da bo potekal pravilno? Konec koncev so dojenčki včasih bili v hojicah, niso obiskovali nobenih gibalnih uric ali drugih vadb za dojenčke, pa so se vendarle normalno razvili v odrasle ljudi. Ali sodobni starši pretiravamo? "Če smo odrasli zares iskreni sami s sabo, si moramo priznati, da nas ima veliko težave s križem ali hrbtenico, ker je bila ta prehitro preobremenjena že, ko smo bili dojenčki. Česar pa seveda ne smemo zameriti svojim staršem, saj niso imeli tega znanja o vplivih na razvoj dojenčka, kot ga imamo danes," odgovarja profesorica športne vzgoje, certificirana inštruktorica masaže dojenčkov po IAIM (CIMI) in mamica treh otrok Tjaša Horvat. Horvatova v okviru športnega in turističnega društva Gibko Lendava vodi tudi vadbe ter masaže za dojenčke in mamice po porodu ter športne vadbe za malčke od prvega leta do vstopa v šolo, zato smo jo prosili, da nam zaupa zlata pravila za pravilen gibalni razvoj dojenčka.
Pomen dotika in bližine v zgodnjem razvoju
Gibalni razvoj dojenčka se pravzaprav začne že pred rojstvom oziroma v maminem trebuhu, kjer se otrok obrača in preteguje. Po rojstvu pa dojenček za pravilen gibalni razvoj najbolj potrebuje dotik, bližino in ljubezen. Prav z dotiki se namreč postopoma vse bolj zaveda lastnega telesa, se v njem počuti vse bolj varnega ter tako razvija samozavest in samozaupanje. Sproščen dojenček je igriv, veliko miga z rokicami in nogicami ter tudi s tem razvija telesno koordinacijo. Dojenčki obožujejo tudi zibanje in guganje, s čimer razvijajo ravnotežje in so deležni pozitivnega vpliva na razvoj njihovih možganov.
Raziskave so namreč pokazale, da je ustrezna stimulacija bistvenega pomena za otroke. Po rojstvu otroka, število nevronov v njegovih možganih ustreza številu nevronov pri odraslih. Toda manjkajoče je neverjetno število sinaps - povezav med nevroni, ki v končni fazi oblikujejo osebnost in inteligenco. Ustvarjanje teh povezav je v celoti odvisno od vrste stimulansov, ki jih dojenček prejme iz svojega okolja. Vsaka izkušnja, kateri je izpostavljen otrok, bo aktivirala nekatero možgansko območje z nevroni. Čim pogostejše se izkušnje ponavljajo, močnejša je povezava med aktiviranimi nevroni. Kot nevroznanstveniki včasih pravijo, “celice, ki delujejo istočasno, se istočasno tudi mrežijo”.
V prvih nekaj mesecih po rojstvu je glavni razvojni cilj otroka adaptacija ali prilagoditev življenju zunaj materinega telesa. Treba je sprejeti nekatere osnovne funkcije: sesanje, prebavljanje, dihanje, glasovanje, defekacijo in vid. To so začetne zahtevne naloge, na katere otrok porabi večino svojega časa, v tako imenovani “prilagoditveni fazi”: spanje, dremanje, jokanje. Včasih to vključuje gibanje in mirovanje, v tako imenovani ”fazi tihe budnosti”, ki je ravno to: otrok je tih, skrbno gleda in preučuje svet okoli sebe. Ali natančneje, opazuje neposredni svet, saj je otroška cona pogleda v prvih nekaj mesecih omejena na 20 do 25 cm. Mimogrede, to je tudi približna razdalja med Vašim in otrokovim obrazom, ko ga držite v naročju ali dojite.
Pravilno rokovanje: Temelj za zdrav gibalni razvoj
Vpliv na dojenčkov gibalni razvoj ima tudi pravilno rokovanje (angleško handling) z dojenčkom. Za dojenčkov gibalni razvoj je pomembno, da nošenje, dvigovanje in polaganje, hranjenje in dojenje, previjanje in preoblačenje poteka v pravilnih položajih. S pravilnimi prijemi namreč starši dojenčku dajemo spodbudne in pravilne informacije za gibalni razvoj ter tako preprečujemo, da bi prišlo do razvojnih nepravilnosti.
Kako držati dojenčka | Otroška bolnišnica v Bostonu
Pri pravilnem držanju dojenčka v naročju je ključnega pomena, da ga podpiramo v najširšem delu glave in da menjavamo strani, da dojenček dobi občutek obeh svojih strani. Ko smo dojenčka dvignili v naročje z boka, ga moramo, če ga želimo pravilno držati v naročju, dati v ustrezen položaj. Tako ga držimo tisti trenutek, ko smo ga dvignili in potem samo zamenjamo roke in ga preprimemo. Dojenčka si namestimo na sredino svojega telesa in njegovo medenico podpremo z roko, s katero držimo nogo. Tukaj narahlo potegnemo navzven in navzgor, da rahlo podaljšamo njegovo stran telesa, ki je oddaljena od nas. Druga roka je pomembna za oporo glave. Z drugo roko ga ne držimo za roke, noge, pomembno je, da je komolec oziroma opora naše roke na najširšem delu glave. Nikakor ne smemo podpirati glavo v predelu vratu, ker potem dojenček avtomatsko spusti glavo nazaj. Obe roki morata biti usmerjeni naprej, ne sme se zgoditi, da dojenček pušča roko zadaj, ker lahko po večjih ponovitvah poveča asimetrijo oziroma neskladnost njegovega telesa. Spodnjo roko, s katero držimo oporo za medenico, moramo nogice pokrčiti vsaj za 90 stopinj, da naredimo položaj stolčka, s tem omogočimo, da je dojenček čim bolj aktiven v predelu trebuha in da lažje kontrolira glavo.
Iz bočnega položaja lahko dojenčka obrnemo v položaj na boku. Preprimemo roki. Z roko, ki podpira glavo, primemo pod medenico in njegovo roko, drugo roko damo med nogami naprej na bok njegovega telesa. Ko ga enkrat držimo, ga obrnemo na bok, tako da je njegov hrbet ob našem trupu. V tem položaju je zopet pomembno, da podpiramo njegovo glavo s svojo roko, da ne vidi glava navzdol oziroma nazaj. Pomembno je tudi, da je zgornja noga pokrčena. Vse to dosežemo tako, da naše komolce prepeljemo naprej. Podpiramo ga delno na boku, delno na trebuhu in ga lahko čvrsto pritisnemo ob svoje telo, da njegovo težo lažje nosimo. Obe roki sta obrnjeni naprej, ne sme se zgoditi, da spodnja roka ostaja zadaj, spodaj pod našimi rokami.
Iz bočnega položaja lahko dojenčka obrnemo tudi na trebušni položaj. S tem da primemo njegovo rokico, primemo za zgornji del roke, roko skušamo obrniti tako, da je dlan čim bolj obrnjena proti njegovem obrazu. Njegovo roko rahlo povlečemo naprej, spodnjo roko počasi premikamo na trebuh. S tem dosežemo, da sta obe dojenčkovi roki obrnjeni naprej čez našo roko, s spodnjo roko mu dajemo oporo na trebuhu. Ne sme se zgoditi, da roka ob našem telesu ostane dol, ker je s tem dojenček naslonjen na obraz. S tem izteguje glavo nazaj. Obe roki morata biti čez našo roko, s tem ima dojenček dodaten prostor med roko in njegovim obrazom.
Dojenčka lahko nosimo tudi na drugačen način, s tem da ga naslonimo na svoje telo. Pri tem načinu mora dojenček vsaj malo že znati obvladovati svojo glavo. Vsa teža dojenčka je na naši spodnji roki in ga držimo z roko za njegovo stegne oziroma za kolk. Zopet je pomembno, da ni samo to, da ga držimo, ampak da malo potegnemo navzgor in navzven. S tem držimo aktivnost v njegovem trupu, obe roki morata biti obrnjeni naprej. Pomembno je, da je teža dojenčka na spodnji roki, zgornja roka je samo za dodatno oporo, kot nekakšna ograjica, če spustimo spodnjo roko, potem dobimo iztegnjene noge in dobimo vso težo na zgornji roki. To ni dobro za dojenčka, s tem dojenčku odvzamemo aktivnost. Se pravi noge pokrčene, vsaj 90 stopinj, držimo rahel nateg, nogice visijo čez naše roke, rokici sta obrnjeni naprej.
Če dojenček glave še ne kontrolira zadostno, lahko naredimo položaj, tako da ga primemo za obe nogici, rahlo privzdignemo navzgor njegovo medenico. S tem dosežemo, da dojenčkova glava počiva na našem telesu. Rokice so sproščene. Če v tem položaju dojenček rokice preveč obrača nazaj oziroma jih zateguje nazaj, potem je bolje, da ta položaj izpustimo.
Dojenčka moramo v vsakem primeru, pri držanju, dvigovanju v naročje, hranjenju biti pozorni na to, da dojenčka držimo enkrat na eni strani, drugič na drugi strani. Pravilno držanje dojenčka je pomembno in nikakor se ne smemo navaditi samo na eno stran, na tisto, ki je nam lažja, še slabše na tisto, ki je lažja dojenčku.
Z izmenjavanjem strani svojih rok skušamo dati dojenčku občutek enakosti obeh strani. Če dojenčka držimo v tem položaju, ga lahko čisto preprosto obrnemo tudi na drugo stran. Pomembno je, da primemo rokico dojenčka, ki je ob našem telesu. Primemo jo tako, da je dlan obrnjena proti njegovem obrazu. Potem pa z obema rokama naenkrat po svojem telesu, obrnemo dojenčka na drugo stran. Preprimemo roki. Druga roka sedaj podpira medenico in glavo.
Svoboda gibanja na tleh: Ključ do samostojnega raziskovanja
Za pravilen gibalni razvoj dojenčka je zelo pomembno tudi to, da se starši izogibamo uporabi stolčkov, ležalnikov, gugalnikov in podobno. V teh pripomočkih, ki nam staršem res dajo več časa brez skrbi za dojenčkovo varnost, so namreč dojenčki v prisiljenih položajih in nimajo svobode gibanja. Za dojenčkov pravilen gibalni razvoj so najprimernejše blazine za tla, na katere lahko odlagate dojenčka že od rojstva naprej. Novorojenčka obložite z mehkimi blazinami, da se bolj počuti varnega, kasneje pa to ni več potrebno. Dojenček ima namreč na blazini svobodo gibanja. Prosto lahko miga z rokami in nogami ter preizkuša svoje sposobnosti. Blazina je zelo primerna tudi z vidika varnosti, saj dojenček ne more pasti in se poškodovati.
V 2. ali 3. mesecu starosti otrok aktivno začne iskati socialno interakcijo z odraslimi, s pogledom in nasmehom, da bi pritegnil pozornost in začel pogovor ali igro. Mati se običajno odzove z izrazitimi izrazi obraza in uporablja visokofrekvenčni glas, ki ga briljanten znanstvenik, ki raziskuje razvoj otrok, imenuje “motherese”. Očetje se tudi prestavijo v takšno vrsto pogovora, enkrat ko se zavedajo, da so dojenčki lahko zabavni.
Starost od 2-6 mesecev označuje začetek faze, ki traja tri do štiri mesece (2-6 mesecev), ko je otrok intenzivno zainteresiran za človeški obraz. Tedaj se otrok v igri osredotoči na učenje pravil človeške družbene interakcije, branje in tolmačenje velikega števila obrazov matere, očeta ali bližnjih. V svojih poskusih, da bi otroka zabavali in razveselili, bodo starši izmenično komunicirali z njim, otrok pa se bo naučil kako prenesti in regulirati navdušenje, včasih pa tudi frustracije, ki se pojavijo v vsaki epizodi igre. Te “naivne” epizode igre so nevrološko ključnega pomena za ustvarjanje empatije, družbenih in komunikacijskih sposobnosti, sposobnosti za radost in sposobnosti toleriranja stresa.
Masaža dojenčka in gibalne urice: Povezovanje in učenje
Za to, da bosta z dojenčkom zares čim bolj uglašena in boste lažje podprli njegov gibalni razvoj, Horvatova vsem mamicam priporoča obisk masaže dojenčka po IAIM kmalu po porodu, kasneje pa gibalne urice. Raziskave so namreč pokazale, da druženje na tovrstnih srečanjih pozitivno vpliva ne le na dojenčke in njihov razvoj, temveč tudi na mame. Celo pomaga pri poporodnih depresijah, saj si mame na tovrstnih srečanjih lahko izmenjajo informacije, se pogovorijo, potožijo in vidijo, da niso same. "Ko se mama s pomočjo masaže dojenčka uspe povezati z dojenčkom in nauči prepoznavati znake svojega sončka, vse lažje steče," opaža sogovornica.
Od približno 6 mesecev starosti, s pojavom koordinacije oko-roka, se pozornost otroka postopoma premakne na predmete v okolju. Otrok se tudi začne gibati s plezanjem in uporablja svojo novo sposobnost gibanja za raziskovanje okolja. Primarni skrbniki (mami in oči) nista več v središču pozornosti otroka, kot je bilo v preteklih mesecih. Njihova primarna vloga je usmerjena v pomoč otrokovemu razvozlavanju in tolmačenju dvoumnih situacij, v katerih se otrok ne počuti varno. Laboratorijski test, ki dobro opisuje ta postopek, je sestavljen iz tega, da mora otrok preiti votlino, prekrito s steklom, da bi dosegel želeni predmet. Otrok bo preveril materin izraz obraza; če njen obraz izraža grozo ali negotovost, otrok ne bo prečkal votline. Če pa po drugi strani mati skozi svoje izraze obraza spodbuja otroka, da nadaljuje, bo to storil. Otrok starše uporablja za reguliranje lastnih čustev in vedenja. To je faza, v kateri se otrok uči deliti pozornost z drugo osebo, spremlja smer pogleda staršev in zahteva pomoč od njih, da bi dobil predmete izven dosega, pokaže in preveri, ali bo oseba, ki skrbi zanj, obrnila pozornost na želeni predmet. Otrok bo prav tako postal čustveno povezan z osebami, ki skrbijo zanje (najpogosteje in predvsem s starši) in bo začel kazati znake nezadovoljstva pri ločitvi in pri stiku z osebami, ki jih ne pozna dobro. Otrok starše uporablja kot “varno bazo”.
Gibanje skozi celotno otroštvo: Ne pozabite na aktivnost
Če so otroci včasih ob 13. uri prišli iz šole, vrgli šolsko torbo v kot in pohiteli pred blok, kjer so jih čakali prijatelji, s katerimi so plezali po drevesih, se lovili ter igrali skrivalnice, med dvema ognjema, slepe miši, ristanc, badminton ali košarko, sodobni otroci prihajajo domov med 16. in 17. uro. Vse do poznih popoldanskih ur so torej vodeni, pa še popoldne jih čakajo številne obšolske dejavnosti (glasbena šola, treningi, angleščina …), kjer so ponovno vodeni. Veliko je tudi popoldanskega dela za šolo, tako da otrokom enostavno zmanjka časa za prosto igro v naravi, s katero igro se lahko sproščeno znorijo, socializirajo in tudi gibalno razvijajo. Če pa čas je, je zunanja igrala zamenjala sodobna tehnologija. Zato ni čudno, da je vse več otrok z motnjami pozornosti in hiperaktivnostjo. Zato ne pozabite na otrokov gibalni razvoj tudi, ko otrok že zna hoditi, spretno teče in dobro obvlada svoje telo. Če boste z redno vadbo začeli že pri dojenčku, jo bo tudi kot otrok sprejel kot nujen del svojega življenja in jo težje zamenjal za računalniške igrice in druge skušnjave, ki tudi otroke spreminjajo v vse bolj pasivna in sedeča bitja.
V prvih nekaj mesecih življenja je otrok več kot srečen, ko se nosi na trebuhu, obrnjen proti staršem. Z razvojnega vidika so primarne naloge otroka sestavljene iz prilagajanja življenju izven maternice in zagotovo pri tem ne potrebujejo prekomerne stimulacije. Po tej fazi sledi obdobje “socialnega bujenja”, ki se začne s približno 2-3 mesecev. Pri tej starosti bo glavna skrb otroka človeški obraz. Tudi v tej fazi je nošenje na trebuhu obrnjeno proti staršem še vedno idealno za večino otrok, saj bodo imeli dober pogled na obraz staršev. Starši tako lahko pomirijo otroka, ga zainteresirajo ali stimulirajo. Pomembno je, da otrok pri komuniciranju z drugimi vidi obraz staršev, kar otroku zagotovi učno izkušnjo in mu daje možnost povratne informacije.
V določenem trenutku, v prvem letu otroštva, večina otrok, ki so postavljeni na trebuh proti staršem, začne obračati glavo, da bi imeli boljši vpogled v dogajanja, ki se odvijajo za njimi. Glede na fleksibilnost otrokovega vratu in široko vidno polje, ki omogoča gibanje očes, bo otrok dejansko lahko dovolj užival v okolju. To je še posebej možno, če je odrasla oseba, ki nosi otroka, pozorna na otrokove signale in mu pomaga pri prizadevanjih za raziskovanje sveta, pri obračanju na stran. Če ta rešitev deluje za Vas, Vaš dojenček pa je zadovoljen, priporočamo, da obdržite dojenčka na trebuhu, obrnjenega proti Vam.
Vendar pa nekateri otroci jasno in protestno signalizirajo, da nošenje na trebuhu, obrnjeno proti staršem, ni več primerno za njih glede zagotavljanja ustrezne vizualne stimulacije. Kot da pravijo: “Hočem videti ves svet.” Če lahko otrok dobro drži glavo, in je verjetno, da se bo to zgodilo v tej fazi, ga lahko premaknete na hrbet ali na bok ali pa ga zadržite na trebuhu, obrnjenega naprej, dokler ima otrok ergonomsko podporo.
Nosilke, v katerih je otrok obrnjen naprej, so priporočljive za kratek čas v mirnem in po možnosti dojenčku, znanem okolju (pod pogojem, da ima otrok vsaj pet mesecev). Poudarjamo, da je želja otroka, da se nosi navzven, lahko zelo prehodna tranzicijska faza, skozi katero prehaja. Lahko poskusite s tem, da dojenčka postavite v položaj obrnjen sebi in preverite, kako se odziva na ta položaj. Izkušnje so pokazale, da se mnogi dojenčki, ki prehajajo skozi obdobje, v katerem se želijo obrniti navzven, po nekaj tednih, vrnejo na nošenje navznoter.
Dojenčki lahko zlahka postanejo preveč stimulirani in preobremenjeni s stimulansi med nošenjem obrnjeni naprej. Če vaš otrok postane vznemirjen ali nervozen, priporočamo, da ga obrnete v položaj navznoter, na hrbet ali kolk. Prav tako upoštevajte znake, ki kažejo, da je vaš otrok preveč vključen in ali vsrkava okolje, brez možnosti, da bi se ločil od njega. Pogosto je to znak, da se dojenček čuti negotovo, zato moramo nenehno spremljati situacijo in ne samo obrniti dojenčka naprej in mu zagotoviti podporo v obliki nagibanja k staršem. Dojenčki se dobro odzivajo, ko lahko vidijo svojega skrbnika in starše, ker so dojenčkovi znaki bolj vidni staršem, ko vidijo otrokov obraz. Zato se ne priporoča dolgoročno gledanje navzven, ker lahko ovira starševsko sposobnost odzivanja in komuniciranja s svojimi dojenčki. Ko je dojenček obrnjen naprej, je “odsekan” od jasnega pogleda na obraz negovalca. To je še posebno problematično v prvih 6 mesecih, kjer so interakcije z obrazom staršev vitalne za optimalen nevrološki razvoj otrokovih možganov. Zato absolutno priporočamo samo notranji položaj, ki je obrnjen naprej v prvih šestih mesecih. Tudi v prihodnjih mesecih se bo dojenček pogosto zanašal na obraz staršev pri razlagi dvoumnih situacij. Preprečevanje, da se zanaša na obraz staršev, lahko pri dojenčku ustvari nepotreben stres in če se tak stres ponavlja, lahko ogrozi osnovno sposobnost reguliranja odzivanja na stres, kar lahko dolgoročno prizadene duševno in telesno zdravje v odrasli dobi.
Najboljši položaj za spodbujanje zdravega razvoja hrbtenice in kolkov je širjenje čokatega položaja ali “položaj žabjih nog”, kot ga nekateri imenujejo. Pravzaprav je to položaj, v katerega se dojenčki s podporo postavijo, ko so diagnosticirani s kolčno displazijo, saj ta položaj spodbuja optimalno rast kolčnih sklepov. Če bi bila vsa teža otroka postavljena na dimljah, in bi se noge pustile v položaju naravnost navzdol, to preprosto ne bi bilo optimalno z vidika fiziološkega razvoja. Zato priporočamo, da se otrok nosi s sprednje strani navzven samo, ko je nosilka popolnoma v sedečem položaju ali v čepečem položaju.
Drugi razlog, zakaj priporočamo kratek čas nošenja naprej, je zaradi udobja staršev. Ko je otrok obrnjen navzven, obstaja možnost dodatne obremenitve na hrbtu skrbnika, ker je teže nositi breme, obrnjeno naprej od Vas. Iz tega razloga uporabite ergonomsko sprednjo stran, obrnjeno navzven krajši čas, nosilko pa premaknite na kolk ali hrbet, če začutite napetosti na spodnjem delu hrbta. Velika večina dojenčkov, starih približno 6 mesecev, se bo z veseljem nosila spredaj obrnjeno proti osebi, ki nosi, mnogi celo do 12 mesecev, kar je optimalen položaj, ki ga priporočamo. Starost, pri kateri bodo nekateri dojenčki protestirali pri nošenju s sprednji strani, obrnjeno proti osebi, ki nosi, se lahko znatno razlikuje in je odvisna od otrokovega karakterja in okolja, v katerem se nahaja. V primeru okolja nekateri starši v prvem letu svojega dojenčka preživljajo zahtevne trenutke, ki so lahko popolnoma nepovezani z dojenčkom. V napetem družinskem okolju bo dojenček verjetno iskal udobje in varnost svojih skrbnikov in se osredotočil na to izjemno pomembno razmerje, preden začne raziskovati svet. Če mu iz katerega koli razloga to ne uspe, negotovo družinsko okolje in hkratno spodbujanje dojenčkove neodvisnosti, z nošenjem na sprednji strani obrnjeno naprej, lahko škodljivo vpliva na zdravje dojenčka.
Ta položaj se običajno uporablja, ko dojenček postane pretežek za nošenje s sprednje strani ali na kolku. Za večino staršev se to zgodi, ko ima dojenček približno 10 kilogramov, oz. ko je otrok približno enoleten.
Ključno in osnovno razumevanje, ki je potrebno za določitev optimalnega položaja nosilca je, da normalni, zdravi razvoj otroka vedno poteka od začetne zahteve po veliki količini fizične bližine in interakcije med staršem in otrokom, do obračanja k večji neodvisnosti in radovednosti do sveta na splošno. Vendar ne pozabite: postopna rast potrebe otroka po raziskovanju sveta v veliki meri zahteva stalno podporo skrbnika. Ta podpora je popolnoma zagotovljena, ko lahko otrok uporabi obraz staršev, da tolmači velike količine popolnoma novih, in zato potencialno stresnih situacij. Zato je v večini primerov najbolje, če je otrok obrnjen proti Vam, tj. osebi, ki ga nosi. Zaradi vseh zgornjih razlogov Vas močno spodbujamo, da nosite dojenčka, obrnjenega proti sebi, dokler je to mogoče, ne glede na to, ali je dojenček na Vaši sprednji strani, kolku ali hrbtu. V posebnih okoliščinah, opisanih v prejšnjem besedilu, lahko nosite dojenčka tudi s sprednje strani, obrnjenega proti naprej, vendar za krajše časovno obdobje. Sporočilo članka je naslednje: opazujte svojega dojenčka. Priznavamo pa, da starši vendarle najbolje poznajo svoje dojenčke, torej, izberite položaj, ki najbolj ustreza Vam in vaši družini, ob upoštevanju zgoraj omenjenih premislekov.