Manca Košir, rojena 5. marca 1948 v Mariboru, je bila izjemna osebnost, ki je zaznamovala slovenski prostor s svojo publicistiko, novinarstvom, akademsko kariero in neomajno predanostjo humanitarnemu delu. Njena življenjska pot, ki se je zaključila 2. maja 2024, je bila polna ustvarjalnosti, iskanja, ljubezni in neprestanega premagovanja ovir, tako osebnih kot družbenih. Bila je pionirka na številnih področjih, od medijev do skrbi za umirajoče, njena zapuščina pa ostaja vir navdiha za prihodnje generacije.
Zgodnji začetki: Samostojnost in iskanje identitete
Že v mladosti je Manca Košir kazala izrazito željo po finančni neodvisnosti in samostojnosti. S 15 leti je začela delati kot hostesa v Cankarjevem domu, kasneje pa je med delovno prakso pri 16 letih v Rogu že razmišljala o optimizaciji delovnih procesov. Vendar pa njena nagnjenost k spremembam in kreativnosti ni bila vedno dobrodošla. Večkrat se je znašla v vlogi tiste, ki je "preveč kreativna" ali pa je njene pobude za spremembe naletele na odpor. Te izkušnje so jo naučile, da se mora včasih boriti za svoje ideje, kar je kasneje oblikovalo njeno močno osebnost.
Njen odnos z materjo Manco Košir, kot ga opisuje njena hči Ladeja, je bil kompleksen, a poln pomembnih naukov. Manca Košir je bila "mama zaprtih vrat", kar pomeni, da je za zaprtimi vrati svoje sobe ustvarjala, študirala in pisala. Ta njena potreba po samostojnem delovnem prostoru je hčerama, Ladeji in Tini, zgodaj predala veliko odgovornosti. Ladeja je tako že v najstniških letih prevzemala vloge, ki jih sicer opravljajo partnerji ali starejši sorodniki, kar jo je prisililo v hitro odraščanje in samostojnost. Kljub temu pa je Ladeja hvaležna materi in njenemu partnerju Karpu Godini, da sta jo sprejela in ji omogočila življenje, kar ji je omogočilo, da je zrasla v samozavestno in samostojno žensko. Ta zgodnja samostojnost je Manci omogočila finančno neodvisnost že v mladosti in ji pomagala pri izbiri študija in karierne poti.
Akademska in poklicna pot: Pionirka medijev in raziskovalka človeške duše
Manca Košir je bila izobražena na več področjih. Leta 1969 je diplomirala iz matematike in fizike na Pedagoški akademiji v Ljubljani, leta 1975 pa iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede (FSPN), kjer je prejela univerzitetno Prešernovo priznanje. Magistrirala je iz socioloških znanosti in se kot doktorand izpopolnjevala v Münchnu, kjer je predavala o teoriji novinarskih darstnih oblik.
Poklicno kariero je začela kot filmska igralka in fotomodel. Pri 16 letih je nastopila v TV-drami "Pravljica na podstrešju", pri 19 letih pa je za vlogo Janice v hrvaškem filmu "Breza" prejela nagrado za najboljšo jugoslovansko filmsko debitantko. Ta zgodnja izpostavljenost javnosti in medijem jo je zaznamovala, saj je kmalu postala seksualizirana. Kljub temu pa je njena kariera presegala filmske vloge.
V tišini življenja
Od konca osemdesetih let do upokojitve leta 2005 je bila zaposlena na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani kot asistentka in kasneje izredna profesorica novinarstva. Njeni pedagoški in raziskovalni interesi so obsegali novinarsko sporočanje, vzgojo za medije in novinarsko etiko. V tem času je soustanovila študijske krožke "Beremo z Manco Košir", s čimer je spodbujala bralno kulturo. Pisala je številne poljudnoznanstvene, strokovne in znanstvene članke ter knjige. Med prvimi v Sloveniji je sistematično obravnavala novinarske zvrsti, kar je pripomoglo k razvoju novinarstva v državi.
Njen paradni žanr je bil intervju. S Tino Košir sta v knjigi "Pogovori: kronologija duha" zbrali 22 njenih najpomembnejših intervjujev, ki jih je opravila med letoma 1979 in 2006. Svoje delo je jemala zelo resno, za vsak intervju se je temeljito pripravila, kar dokazuje njeno predanost in profesionalnost.
Krožno gospodarstvo in družbena angažiranost
Po upokojitvi se je Manca Košir posvetila delovanju v okviru krožnega gospodarstva. Njena hči Ladeja Godina Košir, ki je danes vodilno ime na tem področju, je prevzela štafeto in soustvarja strategije prehoda v krožno gospodarstvo doma in v tujini. Manca je poudarjala pomen temeljitega premisleka o tem, kaj in koliko sploh potrebujemo, ter se zavzemala za modele, kjer "nič ne gre stran" in se uporabijo tudi stvari, ki bi jih sicer zavrgli. Cilj je proizvajati in trošiti manj, pri čemer je ključno oblikovanje izdelkov, ki ohranjajo svojo vrednost čim dlje skozi vzdrževanje, popravila in obnovo.
Poleg akademske in poklicne kariere je bila Manca Košir tudi aktivna v dobrodelnih organizacijah. Vrsto let je bila spremljevalka umirajočih v Slovenskemu društvu Hospic, kar ji je odprlo oči za univerzalnost človeške izkušnje pred koncem življenja. Postala je tudi ambasadorka šolskih ekovrtov in glasnica projekta "Krilca", ki spodbuja obdarovanje v humanitarne namene.
Odnosi, ljubezen in iskanje notranje resnice
Odnosi v družini Košir so bili kompleksni, a polni globokih naukov. Manca Košir je kljub svoji karieri in javni vlogi skušala usklajevati materinstvo, čeprav je to včasih pomenilo odmaknjenost. Njena hči Ladeja je omenila, da je bila Manca "mama zaprtih vrat", kar je Ladejo naučilo samostojnosti in odgovornosti. Kljub temu pa je Ladeja izkusila tudi to, da jo je mama spodbujala k moči, a ji hkrati dopuščala ranljivost.
Tina Košir, mlajša hči, je v otroštvu pogosto iskala samoto, ki pa zanjo ni imela negativne konotacije, temveč je bila vir ustvarjalnosti. S sestro Ladejo sta se v odraslosti ponovno zbližali. Manca je na svoj edinstven način živela življenje, ki ga je dojemala kot mozaik barv, ki sestavljajo pisano mandalo. Zavedala se je cene, ki jo je njena pot imela za njeni hčerki, a je verjela, da je bilo vredno, saj je izživela svoje sanje.
Manca Košir je v svojem življenju iskala globoko resnico in ljubezen. Njena ljubezen se je razširila od ljubezni do partnerjev, do ljubezni do literature, do ljubezni do človeštva in končno do ljubezni do Boga. Njena pot je bila polna prehodov, od filmske igralke do profesorice, od novinarke do pisateljice, od skeptične raziskovalke do vernice. S svojo knjigo "Manj je mene, bolj sem Jaz", ki jo je soustvaril Žiga Valetič, je želela deliti svojo zgodbo in svoje spoznanje, da je bistvo življenja v biti, ne v imeti.
Zapuščina in navdih
Manca Košir je zapustila bogato intelektualno in duhovno dediščino. Njena dela, intervjuji in javna delovanja še naprej navdihujejo in spodbujajo k razmišljanju o pomembnih vprašanjih življenja, ljubezni, odgovornosti in iskanja smisla. Njen rojstni dan, 5. marec, je postal "Mančin dan branja, ljubezni in navdiha", s čimer se ohranja njena zavezanost literaturi in njena želja po širjenju znanja in navdiha.
Njena hči Ladeja je danes ena osrednjih imen krožnega gospodarstva, kar kaže na to, kako je Manca s svojim zgledom vplivala na njeno karierno pot. Manca Košir je dokazala, da je mogoče živeti polno in smiselno življenje, polno ustvarjanja, ljubezni in predanosti drugim, tudi ko se soočamo z izzivi in ovirami. Njena zgodba je zgodba o neustavljivi moči duha, iskanju resnice in globoki ljubezni, ki ostaja kot svetilnik za vse, ki jo poznajo in cenijo njeno delo.