V Sloveniji je pravica do odločanja o rojstvih otrok ustavno varovana. To pomeni, da ima vsaka posameznica pravico svobodno odločati o tem, ali in kdaj bo imela otroke, država pa mora ustvarjati pogoje za uresničevanje te pravice. Gre za eno temeljnih reproduktivnih pravic, ki je bila v Sloveniji potrjena že v času nekdanje Jugoslavije, po osamosvojitvi pa je bila vključena tudi v slovensko ustavo. Pravica do umetne prekinitve nosečnosti tako ni zgolj medicinsko vprašanje, temveč tudi vprašanje osebne svobode, telesne avtonomije in dostojanstva.
Zgodovina pravice do splava v Sloveniji
Zgodovina dovoljevanja splava v Sloveniji sega v obdobje pred drugo svetovno vojno. Medvojna Kraljevina Jugoslavija je leta 1929 zakonito dovolila izvajanje splavov iz zdravstvenih razlogov, predvsem kadar je bila ogrožena nosečnica ali njeno zdravje. Po drugi svetovni vojni so se te zakonodajne določbe razširile in omogočile splav tudi v primerih posilstva, drugih kaznivih dejanj ter iz socialnih razlogov. Ključni preobrat se je zgodil leta 1952, ko je bila v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji sprejeta uredba o postopku za dovoljeno odpravo plodu, ki je pravico do splava uzakonila na zahtevo ženske. To je pomenilo pomemben korak k večji reproduktivni svobodi. SFR Jugoslavija je s tem postala ena izmed prvih držav, ki je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala tudi v svojo ustavo leta 1974. V Socialistični republiki Sloveniji so bile leta 1977 odpravljene skoraj vse zakonske omejitve za elektivno izvajanje splava, razen tistih, ki so bile povezane z zdravstvenimi vidiki. V samostojni Republiki Sloveniji je svoboda odločanja o rojstvu otrok zapisana v 55. členu Ustave RS, ki jasno določa: "Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno."
Do kdaj je splav mogoč v Sloveniji?
V Sloveniji je splav na zahtevo mogoč do dopolnjenega desetega tedna nosečnosti. V tem obdobju nosečnica sama odloči o prekinitvi nosečnosti, postopek pa poteka v okviru javnega zdravstvenega sistema. Veliko ljudi je sicer prepričanih, da je splav v Sloveniji dovoljen le do 10. tedna, vendar resnica nekoliko odstopa od te predstave.
Po dopolnjenem desetem tednu nosečnosti je prekinitev nosečnosti še vedno mogoča, vendar o njej odloča posebna komisija. Ta komisija, ki deluje na prvi in drugi stopnji, presoja medicinske in druge okoliščine, povezane z nosečnostjo, ter sprejme odločitev v skladu z veljavno zakonodajo. Zahteva za prekinitev nosečnosti po 10. tednu se odda na komisijo prve stopnje. Če ta meni, da niso izpolnjeni pogoji po 18. členu zakona, zahtevo zavrne. V takem primeru lahko nosečnica predlaga, da o njeni zahtevi odloči komisija druge stopnje. Če katera izmed komisij odobri umetno prekinitev nosečnosti, nosečnico z vso potrebno dokumentacijo napoti v zdravstveno organizacijo, ki opravlja poseg.
Statistike kažejo, da se velik delež splavov še vedno opravi v zgodnejših obdobjih nosečnosti. Velika večina (92 %) splavov v Sloveniji je opravljenih do 10. tedna nosečnosti. Vendar pa se letno med 11. in 16. tednom nosečnosti v Sloveniji opravi približno 312 splavov, med 17. in 28. tednom pa še dodatnih 13 splavov. Skrajna meja za zakonsko dovoljen splav v Sloveniji je sicer 28. teden nosečnosti, vendar se po 22. tednu opravljajo le v izjemnih primerih. Za samoplačnike ali tujke brez urejenega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji je storitev samoplačniška, strošek pa se lahko precej razlikuje glede na trajanje nosečnosti, način prekinitve in druge dejavnike.
Postopek umetne prekinitve nosečnosti
Postopek umetne prekinitve nosečnosti se v Sloveniji začne na zahtevo nosečnice. Če je nosečnica nerazsodna, lahko za umetno prekinitev nosečnosti zaprosijo njeni starši ali skrbnik. Podrobne informacije o postopkih in obravnavi na komisijah, še posebej če nosečnost traja dlje od deset tednov, nosečnica prejme pri svojem ginekologu, ki izda napotnico za umetni splav.
V Sloveniji se uporabljata dve metodi umetne prekinitve nosečnosti, obe sta varni in ju krije zdravstveno zavarovanje.
Splav z zdravili
Metoda splava z zdravili se najpogosteje uporablja za prekinitev nosečnosti do dopolnjenega 10. tedna nosečnosti. Zdravilo mifepriston se zaužije v ambulanti ali doma, kar povzroči začetno prekinitev nosečnosti. Drugi del postopka, ki vključuje zaužitje tablet mizoprostola, se opravi v bolnišnici čez približno 36 do 48 ur po zaužitju prvega zdravila. Tableti mizoprostola se vstavita v nožnico, nato pa nosečnica ostane na opazovanju v bolnišnici štiri do šest ur. Ta metoda sproži krče maternice in krvavitve, ki so po navadi podobne menstrualnim, v približno petih odstotkih pa so lahko močnejše. Morebitne bolečine se blažijo s protibolečinskimi zdravili. Po odpustu iz bolnišnice lahko krvavitve trajajo še približno sedem dni, nato pa še približno pet dni rjavega izcedka. Po posegu se priporoča do pet dni bolniškega dopusta in počitka.
Kdaj lahko pride do spontanega splava
Kirurški splav
Kirurški splav opravi ginekologinja v bolnišnici. Postopek vključuje razširitev materničnega vratu in posesanje vsebine maternične votline z aspiratorjem. Če je potrebno dodatno odstranjevanje, se to opravi s posebnim instrumentom (kireto) v kratkotrajni splošni anesteziji. Poseg traja približno 15 minut in je varen, vendar kot pri vsakem kirurškem posegu obstaja majhna možnost zapletov, kot so poškodbe maternice ali materničnega vratu ter okužbe. Če poseg poteka brez zapletov, lahko pacientka bolnišnico zapusti že nekaj ur po posegu. Krvavitev po posegu je po navadi šibkejša od običajne menstruacije in lahko traja do sedem dni. Bolečine so večinoma blage in jih je mogoče lajšati z analgetiki. Običajno je potrebna kontrola pri ginekologu čez dva do tri tedne. Po posegu se odsvetujejo spolni odnosi, težje fizično delo, kopanje in uporaba tamponov zaradi povečanega tveganja za okužbe. Priporoča se prhanje.
Število splavov v Sloveniji in primerjava z drugimi državami
Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) kažejo, da se število splavov v Sloveniji vztrajno zmanjšuje. Med letoma 1955 in 2020 je bilo v Sloveniji opravljenih nekaj več kot 615 tisoč dovoljenih splavov. Ti podatki se nanašajo na splave na željo ženske do 10. tedna nosečnosti ali kasneje z odobritvijo komisije. Na NIJZ sicer opozarjajo, da so podatki od leta 1955 do 1979 manj zanesljivi, podatki za leto 2015 pa so podcenjeni za približno dva odstotka. V začetku 1980-ih let je bilo v državi opravljenih skoraj 20.000 splavov na leto, z največjim številom leta 1982 (21.185 splavov). V zadnjih letih se število splavov med mladoletnimi osebami prav tako zmanjšuje.
V primerjavi z drugimi evropskimi državami Slovenija sodi v skupino držav z relativno dostopnim splavom. Evropa na tem področju ni enotna. V večini držav je splav dovoljen v zgodnjem obdobju nosečnosti, vendar se časovne omejitve in pogoji razlikujejo. Francija je leta 2024 pravico do splava celo zapisala v svojo ustavo. Po drugi strani pa imata Malta in Poljska med najstrožjimi ureditvami v Evropski uniji. Na Malti je splav dovoljen le v zelo omejenih primerih, ko je ogroženo življenje ženske, na Poljskem pa je zakonodaja v zadnjih letih postala strožja.
Pomembno je poudariti, da so podatki o splavu lahko predmet različnih interpretacij. Portal Domovina je 24. junija objavil trditev, da je bilo v zadnjih 70 letih v Sloveniji opravljenih več kot 700.000 splavov, pri čemer so se sklicevali na civilno iniciativo Pohod za življenje. NIJZ teh podatkov ne potrjuje v celoti, saj razpolaga s podatki za obdobje med letoma 1955 in 2020, ki kažejo na nekaj več kot 615 tisoč opravljenih splavov.
Vplivi in pomembnost dostopa do varnega splava
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) poudarja, da ima lahko kakršnokoli omejevanje pravice oziroma dostopa do legalne in strokovne pomoči ženskam, ki želijo prekiniti nosečnost, negativne posledice za zdravje. Dostop do varnega in zakonitega splava je namreč ključen za zaščito življenj in zdravja žensk. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) opredeljuje nevarne splave kot postopke, ki jih izvajajo osebe brez potrebnega znanja ali v neprimernem okolju. Ocenjujejo, da se vsako leto po svetu opravi 25 milijonov splavov v nevarnih okoliščinah, kar predstavlja tretji najpogostejši vzrok smrti mater po vsem svetu in povzroči dodatnih pet milijonov invalidnosti letno.
Kdaj lahko pride do spontanega splava
Smrti in poškodbe zaradi nevarnih metod splava je mogoče preprečiti z zagotavljanjem dostopa do varnega in zakonitega splava. V državah, ki omejujejo dostop do splava, se ženske pogosto soočajo s stigmo, pristranskostjo in zavračanjem zdravstvene oskrbe, kar je oblika diskriminacije. Odbor Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) je v svojem stališču poudaril, da so zakoni, ki omejujejo splav, diskriminacija žensk in vseh oseb, ki lahko zanosijo.
Stigma o splavu in stereotipi o spolu so tesno povezani s kriminalizacijo splava in drugimi omejevalnimi zakoni. Mišljenje, da je splav nezakonit ali nemoralen, lahko vodi v stigmatizacijo žensk in deklet s strani zdravstvenega osebja, družinskih članov in sodstva. V takih okoliščinah ženske in dekleta, ki želijo opraviti splav, tvegajo diskriminacijo in nadlegovanje. Nekatere poročajo o zlorabah s strani zdravstvenih delavcev_k.
Dostop do varnega splava je človekova pravica. V skladu z mednarodnim pravom o človekovih pravicah ima vsakdo pravico do zdravja in življenja brez nasilja, diskriminacije, mučenja ali krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Odločitve o lastnem telesu so osebne odločitve, kar pomeni telesno avtonomijo. Prisiliti nekoga, da donosi neželeno nosečnost ali da izbere nevarno metodo splava, je kršitev človekovih pravic, ki krši pravico do zasebnosti in telesne avtonomije.
Razširjena perspektiva: Splava ne potrebujejo le cisspolne ženske
Pomembno je poudariti, da dostop do splava ne potrebujejo le cisspolne ženske in dekleta. Ne smemo pozabiti na interspolne osebe, transspolne moške in fante ter osebe z drugimi spolnimi identitetami, ki imajo reproduktivno sposobnost zanositi. Ena izmed največjih ovir pri dostopnosti splava za te skupine je omejena zdravstvena oskrba, ki se lahko sooča s stigmo, pristranskostjo in domnevo, da te osebe ne potrebujejo kontracepcije, informacij ali storitev povezanih s splavom. Po podatkih National LGBTQ Task Force je 28 odstotkov transspolnih oseb poročalo o nadlegovanju v zdravstvenih ustanovah, 19 odstotkov pa o popolni zavrnitvi zdravstvene oskrbe.
Zagovornikice spolnih in reproduktivnih pravic ter aktivistike za pravice LGBTIQ+ se zavzemajo za pravico do dostopnosti splava za vse, ki bi ga morda potrebovali. Kriminalizacija splava in zakoni, ki omejujejo ta poseg, izvajalcem zdravstvenega varstva preprečujejo opravljanje dela in nudenje najboljše možne oskrbe svojim pacientom_kam, kar je v skladu z dobro medicinsko prakso in njihovo poklicno etiko.
Etični in družbeni vidiki
Razprava o splavu je vedno občutljiva, saj posega v osebna prepričanja, vrednote in življenjske okoliščine posameznic. V Sloveniji se občasno odpirajo vprašanja o etičnih, verskih in družbenih vidikih umetne prekinitve nosečnosti. Katoliška cerkev na Slovenskem se je ob snovanju ustave leta 1991 izrekla proti zapisu pravice do splava v ustavo RS, pri čemer izhaja iz načela spoštovanja življenja od spočetja do naravne smrti. Nekatere stranke, kot sta Nova Slovenija in Slovenska ljudska stranka, prav tako izražajo zadržke do splava in se zavzemajo za obvezno osveščanje o posledicah ter izčrpanje vseh alternativ. Etične smernice zdravniškega poklica, določene v kodeksu zdravniške etike Zdravniške zbornice Slovenije, sicer poudarjajo spoštovanje življenja od spočetja dalje in ne priporočajo splava kot metode načrtovanja družine, vendar pa zdravnik spoštuje tudi dileme v zvezi s tem posegom. Kljub temu pa je v Sloveniji večina splavov opravljenih v okviru javnega zdravstva, kar odraža ustavno zagotovljeno pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok.
Zaključek
Umetna prekinitev nosečnosti v Sloveniji je zakonsko urejena in sistemsko podprta. Pravica do splava je bila v Sloveniji zgodovinsko utrjena skozi različna obdobja in je danes del ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. Medtem ko je splav na zahtevo mogoč do 10. tedna nosečnosti, je po tem obdobju potreben pregled in odobritev komisije. Dostop do varnega splava je ključen za javno zdravje in človekove pravice, medtem ko omejevanje tega dostopa vodi v povečano tveganje za zdravje in življenje žensk. Razprava o splavu ostaja kompleksna, saj združuje medicinske, etične, socialne in osebne vidike, pri čemer je ključno zagotavljanje celovitih informacij, spoštljive obravnave in enakomernega dostopa do storitev za vse, ki jih potrebujejo.