V Evropski uniji je varstvo nosečih delavk pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ključnega pomena za zagotavljanje enakosti spolov in spoštovanje človekovih pravic. Zakonodaja Evropske unije, kot je Direktiva 92/85/EGS, postavlja jasne smernice za zaščito žensk v času nosečnosti in po porodu, s čimer zagotavlja, da nosečnost ne postane ovira pri ohranjanju delovnega razmerja. Kljub temu obstajajo v posameznih državah članicah specifičnosti in izzivi pri izvajanju teh določb, kar je razvidno tudi iz primerov iz Poljske, Malte, Irske in Združenih držav Amerike, kjer so razprave o pravici do splava in varstvu nosečnic še posebej intenzivne.
Zakonodajni okvir in absolutno varstvo pred odpovedjo
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v Sloveniji, ki je bil v preteklosti že deležen sprememb z novelo ZDR-1, ki je med drugim usklajevala pravni red z Direktivo (EU) 2019/1152 in Direktivo (EU) 2019/1158, jasno določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter delavki, ki doji otroka do enega leta starosti. To varstvo je znano kot absolutno varstvo pred odpovedjo, kar pomeni, da v teh obdobjih odpoved iz kateregakoli razloga ni mogoča. V primeru nosečnosti in dojenja, pa tudi za starše v času izrabe starševskega dopusta (materinskega, očetovskega in starševskega) v strnjenem nizu ter še en mesec po izrabi tega dopusta, delodajalec ne sme podati odpovedi. Ta dodaten mesec varstva po izteku starševskega dopusta je bil uveden z namenom omogočiti lažji ponovni vstop na trg dela, vendar je v praksi že povzročil prekrške pri nekaterih delodajalcih, ki so kljub temu, da je to varstvo uzakonjeno že od leta 2007, prezgodaj podali odpoved. Pomembno je poudariti, da se v tem dodatnem mesecu varstva ne sme podati odpoved, saj se delovno razmerje zaradi odpovednega roka konča še z dodatnim zamikom.
V drugem odstavku 115. člena ZDR-1 je nadalje določeno, da delodajalec v teh obdobjih in v takih primerih ne sme opraviti nobenega ravnanja, ki je sicer potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi ali za zaposlitev novega delavca, na primer podati obvestila o nameravani odpovedi delavki invalidki.
Posebno varstvo v primeru neznanja o nosečnosti
Če delodajalec ob izreku odpovedi ali v času odpovednega roka ne ve za nosečnost delavke, zakon predvideva posebno pravno varstvo. V takem primeru je delavka zaščitena, če delodajalca takoj ali v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po njihovem prenehanju (vendar ne po izteku odpovednega roka), obvesti o svoji nosečnosti. To nosečnost mora dokazati s predložitvijo zdravniškega potrdila. Ta določba zagotavlja, da se nosečnost, ki nastopi nepričakovano med odpovednim rokom, upošteva in vodi do preklica odpovedi.
Spremembe glede poskusnega dela
ZDR-1, ki je začel veljati 12. aprila 2013, je prinesel pomembne spremembe tudi na področju poskusnega dela. Medtem ko je bilo v prejšnji zakonodaji (ZDR, ki je veljal do 11. aprila 2013) neuspešno opravljeno poskusno delo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je omogočalo tudi noseči delavki odpoved pogodbe z dovoljenjem inšpektorja za delo, je po novem ZDR-1 neuspešno opravljeno poskusno delo razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Redna odpoved ima krajši odpovedni rok, ki v tem primeru znaša 7 dni.
Nosečnost ob izteku pogodbe za določen čas
Nosečnost delavke ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas sicer ne predstavlja ovire za prenehanje delovnega razmerja. Vendar pa je v takih primerih pomembno, da se delodajalec zaveda zakonskih določb in morebitnih izjem, ki bi lahko vplivale na prenehanje delovnega razmerja.
Relativno varstvo pred odpovedjo
Poleg absolutnega varstva obstaja tudi relativno varstvo pred odpovedjo. To velja v primerih, ko delodajalec poda odpoved zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca (zaprtje s.p. ali likvidacija d.o.o.) ali v primerih, ko so podani razlogi za izredno odpoved delodajalca, ki se nanašajo na hude kršitve s strani delavca, opredeljene v 110. členu ZDR-1. V obeh teh primerih je formalnopravno pred podajo odpovedi potrebno pridobiti soglasje inšpektorja za delo.
Primer iz prakse: Odpoved med odpovednim rokom in kasnejša nosečnost
Primer delavke, ki je 19. julija 2013 prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (zmanjšan obseg dela), z odpovednim rokom, ki poteče 20. avgusta 2013, in ki je 22. julija 2013 ugotovila nosečnost, nato pa 23. julija 2013 o tem obvestila delodajalca, osvetljuje pomembnost pravočasnega obveščanja. V takšnem primeru delodajalec ne sme reagirati na potrdilo o nosečnosti v času odpovednega roka, saj zakon natančno določa, da v času nosečnosti odpoved ni možna in delovno razmerje ne sme prenehati. Če delodajalec odpovedi ne prekliče, je priporočljivo obiskati delovno inšpekcijo in zahtevati posredovanje, pri čemer je nujno paziti na rok za vložitev varstva zakonitosti. Delavka, ki je bila pred tem eno leto na porodniški in nato koristila letni dopust, je bila v času prejema odpovedi že brez dela za delodajalca, kar dodatno poudarja njeno ranljivost. Sodišče EU je v sodbi C 284/23 poudarilo, da morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe za prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavkam med obdobjem nosečnosti do konca porodniškega dopusta, razen v izjemnih primerih. Razlagalo je tudi, da nacionalna procesna pravila ne smejo onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic, ki jih imajo nosečnice na podlagi prava Unije.
Mednarodni vidiki: Poljska, Malta, Irska in ZDA
Primer Poljske, kjer je sodba ustavnega sodišča prepovedala dostop do splava v skoraj vseh okoliščinah, kaže na uničujoč vpliv restriktivne zakonodaje. Tragični smrti nosečnic Agnieszke in Izabele, ki naj bi bili posledici prepovedi splava, opozarjata na resne posledice. Tisoče žensk zapusti Poljsko zaradi dostopa do oskrbe pri splavu, druge pa uvažajo medicinske tablete ali iščejo nezakonite splave, kar lahko prinese hude kazni. Dominika Kasprowicz iz Polish Women's Strike poudarja, da so premožnejše ženske še vedno sposobne najti zdravnika ali kliniko v tujini, medtem ko so ženske v slabšem položaju prisiljene nadaljevati nosečnost. Protesti in organizacije za podporo splavu sicer povečujejo zavedanje o možnostih pomoči, a aktivisti izgorevajo, saj opravljajo delo, ki bi ga morala zagotavljati država.
Na Malti je umetna prekinitev nosečnosti popolnoma prepovedana, kar je posledica močnega vpliva Rimskokatoliške cerkve in močno patriarhalne družbe. Ženske, ki želijo splaviti, potujejo v Veliko Britanijo ali Italijo, tablete za splav pa kupujejo na spletu. Pandemija COVID-19 je dostop otežila. Maltežanke splave skrivajo zaradi strahu pred stigmatizacijo in izgubo službe.
Na Irskem je po 35 letih preobrata glede splava leta 2018 parlament sprejel zakonodajo, ki dovoljuje umetno prekinitev nosečnosti do 12. tedna nosečnosti ali v primerih ogroženosti življenja ali zdravja nosečnice ter hudih nepravilnosti zarodka.
V Združenih državah Amerike je razprava o splavu ponovno v središču pozornosti zaradi možnosti razveljavitve odločbe Roe proti Wadeu, ki je legalizirala splav po vsej državi. Osnutek mnenja sodnika Samuela Alita je sprožil množične proteste v podporo pravici do splava. Če bi do razveljavitve prišlo, bi najmanj 23 ameriških držav takoj omejilo ali prepovedalo dostop do splava.
Novela ZDR-1 in dodatne spremembe
Državni zbor je sredi novembra 2023 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (novela ZDR-1), ki med drugim usklajuje slovenski pravni red z direktivama EU o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih ter o ravnotežju med poklicnim in zasebnim življenjem. Novela prinaša spremembe pri sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi zaradi izboljšanja pogojev dela, omogoča sklenitev pogodbe za krajši delovni čas za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, uvaja pravico do odklopa in oskrbovalni dopust, podaljšuje rok za izrabo letnega dopusta ter uvaja posebno varstvo za žrtve nasilja v družini. Prav tako novela spreminja obdobje, v katerem delavec ne sme ponoviti kršitve v primeru redne odpovedi iz krivdnega razloga (krajše na šest mesecev) ter uvaja pravico do izjave o očitanih kršitvah. Zadržanje učinkovanja odpovedi je predvideno za predstavnike delavcev, uvedena je subsidiarna odgovornost izvajalca za izplačilo plač, spremenjena je opredelitev dneva prenehanja delovnega razmerja v času začasne nezmožnosti za delo.
Zadnji dan telovadba za nosečnice 1 del
Nosečnost kot neutemeljen odpovedni razlog
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) izrecno določa, da je nosečnost neutemeljen odpovedni razlog. To pomeni, da nosečnost sama po sebi ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako odsotnost zaradi nosečnosti ne sme biti kriterij za določitev presežnih delavcev v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Nosečnice tako spadajo med posebej varovane skupine delavcev, ki uživajo posebno varstvo pred odpovedjo.
Možnost odpovedi v izjemnih primerih
Kljub splošni prepovedi odpovedi pogodbe noseči delavki, zakon predvideva nekatere izjeme. Delodajalec lahko poda odpoved noseči delavki le v primerih, ko so podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca. V obeh teh primerih je obvezno predhodno pridobiti soglasje inšpektorja za delo. To pomeni, da je postopek odpovedi mogoče izpeljati tudi zoper nosečo delavko, vendar le ob izpolnjevanju teh posebnih pogojev in z dovoljenjem pristojnega inšpekcijskega organa.
Dodatno varstvo in pravice nosečih delavk v Evropski uniji so ključnega pomena za zagotavljanje socialne pravičnosti in enakosti na delovnem mestu. Medtem ko zakonske določbe nudijo močno zaščito, pa se v praksi še vedno pojavljajo izzivi in primeri neupoštevanja teh pravic, kar zahteva stalno budnost in aktivno uveljavljanje pravic s strani delavk ter dosledno spoštovanje zakonov s strani delodajalcev.