Avstrijski parlament je s široko večino sprejel pomemben zakon, ki razširja možnosti oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) in pravico do tovrstne oploditve omogoča tudi samskim ženskam in lezbijkam. Ta zakon predstavlja pomemben korak k večji enakosti in dostopnosti medicinskih postopkov za reproduktivno zdravje, hkrati pa odpravlja nekatere prejšnje zakonske omejitve, ki so bile v nasprotju z odločitvami ustavnega sodišča in evropskih sodišč za človekove pravice.
Razširitev zakonodaje in uskladitev z odločitvami sodišč
Novi zakon, ki ga je predlagala vladna velika koalicija, je usklajen z odločitvijo avstrijskega ustavnega sodišča iz januarja preteklega leta, ki je dovolilo, da spermo dobijo tudi homoseksualni pari. Vendar pa je novela zakona presegla te okvire in omogočila še širšo dostopnost. Zakon sedaj predvideva možnost zbiranja jajčec in sperme za zunajtelesno oploditev, kar je bilo prej prepovedano. V izjemnih primerih je dovoljena tudi diagnostika oplojenih zarodkov pred njihovim vnosom v maternico.
Pomembno je omeniti, da je avstrijsko ustavno sodišče 14. januarja letos umaknilo tudi prepoved posvojitve otrok za homoseksualne pare. Čeprav so poroke istospolnih parov v Avstriji še vedno prepovedane, država priznava partnerske skupnosti. Novi zakon pa sedaj to omogoča tudi parom lezbijk, ki pred tem niso imele dostopa do nobene oblike oploditve z biomedicinsko pomočjo. Zbiranje jajčec, ki ostaja prepovedano za ženske, starejše od 30 let, ne sme biti plačljivo, kršitev te določbe pa je kazniva s 50.000 evri. Zakon še vedno ohranja prepoved nadomestnih mater.
Sprejem zakona, ki sta ga vložili vladni stranki SPÖ in ÖVP, je podprla večina poslancev, in sicer s 113 glasovi za in 48 proti, s podporo Zelenih in liberalcev stranke NEOS. Proti zakonu sta glasovali skrajno desna stranka FPÖ in populistična Team Stronach, prav tako pa tudi štirje poslanci ÖVP.
Nasprotovanje cerkve in visoki stroški
Katoliška cerkev je zakonu nasprotovala in ob njegovem sprejemu izrazila razočaranje ter kritiko glede hitrosti njegovega sprejemanja. Jasno je, da so postopki umetne oploditve dragi in dolgotrajni, kar pomeni, da so dostopni predvsem tistim, ki si jih lahko privoščijo. Tamkajšnji Center za pomoč pri razmnoževanju v zadnjih letih rešuje težave vse več parov, ki se soočajo z neplodnostjo, pa tudi samskih žensk, ki si goreče želijo imeti otroke, a jim avstrijska zakonodaja tega doslej ni omogočala.
Mag. Boban Janevski, embriolog, pojasnjuje: »Samske ženske se za nas in naše storitve odločajo zelo pogosto. Poudariti moramo, da smo v tej regiji edini, ki izvajamo oploditev tudi za ženske, ki nimajo partnerjev.« Dodaja, da center razpolaga z bogatimi izkušnjami in znanjem, deluje že več kot 20 let ter nenehno uvaja sodobne inovacije, ki povečujejo uspešnost postopkov OBMP. Pacienti prepoznavajo kakovost njihovega dela, zato se jih vedno več obrača nanje tudi iz tujine, več kot 40 odstotkov. Obiskujejo jih iz številnih držav, predvsem iz Slovenije, Švice, Nemčije, Italije, Hrvaške in Srbije. Kljub temu, da je strošek oploditve z biomedicinsko pomočjo zajeten, je za samske ženske še toliko težje dostopen. Celoten postopek, vključno z vsemi pregledi, posegi in pridobljenimi potrdili, stane približno 6000 evrov.
Zanositev v poznejši dobi in zamrznitev jajčnih celic
Dr. Slobodan Lazarevski, predstojnik oddelka IVF v Acibadem Sistina, pojasnjuje možnost zamrznitve jajčnih celic z uporabo socialnega zamrzovanja. Ta metoda je namenjena ženskam, ki želijo odložiti nosečnost, a obdržati kakovostna jajčeca. Možnost preživetja jajčnih celic z vitrifikacijo je med 90 in 97 odstotki. Postopek poveča možnosti ženske, da zanosi pozneje v življenju s pomočjo zdravih in mladih jajčec, če jih zamrzne prej. Na ta način si lahko potomce zagotovijo ženske brez partnerja, tiste s posebnimi poklici (športnice, manekenke), ženske, izpostavljene škodljivim vplivom v delovnem okolju, tiste, ki so imele kirurško odstranitev jajčnikov, ter tiste z družinsko nagnjenostjo k zgodnji menopavzi.
Postopek zamrznitve jajčnih celic je neboleč in se izvaja pod kratkotrajno anestezijo. Jajčeca se takoj zamrznejo v tekočem dušiku pri temperaturi -196 stopinj Celzija, s čimer se proces staranja ustavi. Postopek je dolgotrajen in se začne s poglobljenim pogovorom ter temeljitim ginekološkim pregledom. Že ob prvem obisku si pacientka izbere donatorja spermatozoidov, jajčnih celic ali zarodka. V tem času se pripravijo vsa potrebna potrdila in dokumenti, za nadaljevanje postopka pa je potrebno pridobiti dovoljenje ministrstva za zdravje. Ko prispe donatorski material in so pridobljena vsa dovoljenja, se postopek nadaljuje. Pacientko ves čas obravnavajo individualno.
Acibadem Sistina sodeluje z največjo evropsko banko jajčnih celic Ovogene bank iz Ukrajine, ki ima certifikat FDA in več kot 400 donatorjev, starih od 18 do 36 let, ki so genetsko preverjeni.
Pravni vidiki in mednarodne izkušnje
Z razvojem novih metod za zdravljenje neplodnosti in oploditve z biomedicinsko pomočjo se pojavljajo nasprotovanja med interesi posameznikov, javnimi interesi in koristmi otroka pred rojstvom, kar se odraža v različnih zakonskih omejitvah. Zunajtelesna oploditev s prenosom zarodka je še posebej občutljiva metoda, saj gre za ravnanje z genetskim materialom kot tkivom posebne vrednosti. Zato morajo pravni predpisi preprečiti zlorabe in zagotoviti spoštovanje človekovega dostojanstva ter temeljnih pravic.
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v več primerih presojalo, ali zakonske omejitve ali prepovedi umetne oploditve niso nesorazmeren poseg v zasebnost posameznikov. Sodišče je pri svojih odločitvah upoštevalo, da gre pri urejanju metod za zdravljenje neplodnosti za občutljiva moralna in etična vprašanja ter da med državami članicami Sveta Evrope ni jasnega soglasja glede številnih vprašanj na tem področju, zato morajo države imeti široko polje proste presoje.
V primeru S. H. in drugi proti Avstriji (sodba z dne 1. 4. 2010) je ESČP odločilo, da je Avstrija z zakonskimi omejitvami uporabe metod OBMP nesorazmerno posegla v pravico do zasebnosti pritožnikov. Prva pritožnica bi zaradi neprehodnosti jajčnikov lahko zanosila le z zunajtelesno oploditvijo z darovanimi semenskimi celicami, druga pritožnica pa nima lastnih jajčnih celic, zato bi potrebovala darovane jajčne celice. Avstrijski zakon je pri zunajtelesni oploditvi prepovedoval uporabo darovanih semenskih celic, darovanje jajčnih celic pa je bilo v celoti prepovedano. ESČP je poudarilo, da čeprav 8. člen EKČP ne nalaga državi dolžnosti, da dopusti in omogoči OBMP, mora biti pravna ureditev, ki jo dopusti, koherentna. Sodišče je ocenilo, da razlogi, ki jih je Avstrija navedla za popolno prepoved darovanja jajčnih celic, niso bili prepričljivi.
V primeru Dickson proti Združenemu kraljestvu (sodba z dne 18. 4. 2006) je ESČP odločilo, da je Združeno kraljestvo kršilo pritožnikovo pravico do zasebnosti, ker jima z ženo niso dovolili umetne oploditve. Pritožnik je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen, med prestajanjem katere je sklenil zakonsko zvezo in z ženo zaprosil za odobritev umetne oploditve.
V primeru Evans proti Združenemu kraljestvu (sodba z dne 17. 1. 2006) je ESČP presojalo vlogo soglasja obeh partnerjev pri shranjevanju zarodkov. Po razpadu zunajzakonske skupnosti je pritožničin partner umaknil soglasje k uporabi zarodkov. Sodišče je poudarilo, da pravica do spoštovanja odločitve za genetsko starševstvo ne more prevladati nad pravico partnerja, da ne želi imeti otroka z njo.
Slovenija in sosednje države
V Sloveniji zakonodaja še vedno prepoveduje oploditev z biomedicinsko pomočjo za samske ženske, enako velja tudi za Češko. Na Hrvaškem pa je oploditev z biomedicinsko pomočjo za samske ženske možna od maja letos naprej, s čimer se je Hrvaška pridružila večini evropskih držav. Le v šestih državah EU to ni dovoljeno, med njimi je Slovenija.
Na forumih je mogoče zaslediti izkušnje slovenskih državljank, ki so bile prisiljene poiskati rešitev v tujini. Nekatere so se obrnile na klinike v Zagrebu, kjer pa so se soočile s pomanjkanjem donatorjev. Druge so se pozanimale o možnostih v Angliji, kjer naj bi bil postopek urejen, vendar so cene visoke. V Pragi in Gradcu naj bi postopek z darovano moško celico stal okoli 5000 €. V Gradcu naj bi delovala slovenka, ki pomaga pri sporazumevanju.
Osebne zgodbe in izkušnje
Zgodba istospolnega para Katje in Katke Bogataj, ki sta zanosila s pomočjo umetne oploditve v Avstriji, ponazarja izzive, s katerimi se soočajo istospolni pari v Sloveniji. Zaradi zakonskih omejitev sta morali poiskati pomoč v tujini, kar je povezano z visokimi stroški. Kljub temu sta se odločili javno deliti svojo izkušnjo, da bi ozaveščali o problematiki in pomagali drugim.
Katja in Katka sta se za postopek umetne oploditve odločili na kliniki Kinderwunsch pri Gradcu. Po neuspešnem poskusu z manj invazivno metodo IUI, sta drugič poskusili z IVF, ki je bil uspešen. Postopek je bil psihično in fizično naporen, vendar sta ga prestali skupaj. Odločitev, katera bo nosila otroka, je prišla naravno, saj je bila Katjina potreba po tem močnejša.
Njuni izkušnji kažejo, da je kljub družbeni stigmi mogoče najti podporo pri prijateljih in družini, če le pristopaš k stvari z odprtostjo in pokončno držo. Pomembno je, da otrok odrašča v ljubečem okolju, ne glede na to, ali ima dva očeta, dve mami ali enega od staršev. Ključno je, da bo otrok zdrav, da bo znal reševati konflikte in težave ter da bo spoštljiv do vseh.
Zakon o oploditvi v Avstriji brez partnerja predstavlja pomemben premik v smeri večje enakosti in dostopnosti reproduktivnih tehnologij. Čeprav se je Slovenija na tem področju nekoliko zaostala, pa mednarodne izkušnje in osebne zgodbe kažejo, da so možnosti za uresničitev želje po starševstvu vse bolj dosegljive, tudi za tiste, ki nimajo partnerja ali so del istospolne skupnosti.