Včasih se zdi, da življenje piše najbolj nenavadne zgodbe, ki presegajo meje vsakdanje logike in realnosti. Od poletnih dogodivščin na jadranskih otokih do skritih pekovskih zakladov v gozdovih, od nepričakovanih srečanj z živalmi do globokih razmišljanj o ljubezni in življenju, se zdi, da nas usoda povezuje na načine, ki jih ne moremo vedno razumeti. Skozi oči otrok in odraslih, skozi literarna dela in osebne izkušnje, se razkrivajo odsevi naših lastnih življenj, ki nas vodijo od vsakdanjih skrbi do najglobljih vprašanj o obstoju.
Nesreča na pomolu in nepričakovano reševanje
Poletje je čas počitnic in družinskih potovanj, ko se mnogi odpravijo na zasluženi oddih. Tako se je tudi naša družina poleti odpravila na Brač, otok, znan po svoji slikoviti naravi in kristalno čistem morju. Po prihodu na otok smo odšli na sprehod do pomola, ki je bil zelo dolg in ob njem so bile ogromne skale. Z bratom Tinetom sva takoj odšla k skalam. Mami in ata sta naju opozorila, naj ne skačeva, saj je morje ob pečinah lahko nevarno. Kljub opozorilom je Tine, mlad in poln energije, ni ubogal in je začel skakati. Vendar pa je imelo morje drugačne načrte. Kmalu je, še oblečen, padel v morsko vodo. Ta nepričakovan dogodek je prestrašil vse prisotne, a na srečo se je izkazalo, da je bil padec le začasen šok. Čeprav je bil padec v hladno morje neprijeten, je Tine uspel obdržati mir in se je kmalu rešil iz vode, nepoškodovan, a premočen in poučen o pomembnosti poslušanja starejših. Ta dogodek je postal opomnik, da lahko tudi v najlepših trenutkih počitnic nepazljivost vodi do neprijetnih situacij, ki pa jih z zbranostjo in pomočjo lahko premagamo.
Veverica Pekarica in njeni sladki svetovi
Včasih se v gozdu skrijejo pravljična bitja, ki nam narišejo nasmeh na obraz. Včeraj zvečer sva se s sestro zmenili, da bova naslednje jutro odšli v gozd in obiskali veverico Pekarico. Zjutraj sva se hitro oblekli in najedli ter odšli v gozd. Tam sva hodili počasi, a ko je začelo dišati, sva takoj začeli teči. Ko sva prišli do pekarne, sva videli, kako je pripravljala sestavine, da bo začela peči. Veverico Pekarico sva vprašali, kaj počne, ko ne peče. Rekla je, da v prostem času rada potuje. Potovala je že v Afriko in Azijo. Rekla je, da si lahko izbereva eno slaščico. Jaz sem si izbrala kolačke, sestra pa torto. Ta čudovito otroško domišljijo, ki jo je opisala Katarina Jug, nam prikaže, kako lahko tudi najbolj vsakdanje stvari postanejo čarobne, če jih gledamo z odprtim srcem.
V soboto zjutraj sem s svojo psičko Luno šla na sprehod v gozd. Nenadoma je nekaj zašumelo. Luna je začela vleči za povodec in lajati. Nato sva srečali majhno veverico. Luna je nehala lajati. Veverica se je oglasila: »Pozdravljena! Jaz sem veverica Pekarica«. Vprašala sem jo: »Zakaj si pa tako oblečena?« Odgovorila je: »Ne sprašuj in mi sledi«. Z Luno sva ji sledili. Ko sva prišli do drevesa, kjer je bila njena duplina, sva šli po lesenih stopnicah. Ko sva vstopili v njeno pekarno, sva skoraj omedleli od omamnih vonjav po cimetu, sveže pečenih slaščicah in drugih dobrotah. Povedala nama je nekaj receptov. Ko sva pojedli nekaj slaščic, sva šli domov s polno košaro njenih dobrot, ki nama jih je dala za domov. Poslovili sva se in ji obljubili, da ne bova pozabili tega dne in da bova prišli še kdaj. Tam sem se počutila kot v pravljici, je dodala Pia Črnčec. Ta izkušnja je poudarila, kako lahko nepričakovano srečanje v naravi postane nepozabna pustolovščina, polna čudes in sladkih presenečenj.
Gospod Filodendron in skrivnostni telefon
Nekega dne je gospod Filodendron na ulici našel telefon. Ni vedel in ni vedel, kaj naj naredi z njim. Vzel ga je v roke in ga odnesel domov. Prižgal ga je in se zelo ustrašil. Kmalu je ugotovil, da je to zanimiva stvar. Kamor koli je šel, vedno je s seboj vzel telefon. Poslikal je nešteto slik, ko je naenkrat izginil zaslon. Odločil se je, da bo telefon odnesel na policijo. Prijazen policist ga je vprašal, zakaj je prinesel telefon. Povedal mu je, da se telefona boji, ker se je čudno oglašal in bil zelo glasen. Ta zgodba, ki jo je napisal Svit Sambolec, prikazuje naše sodobno življenje, kjer tehnologija postaja vse bolj prisotna, a včasih tudi neznana in celo strašljiva.
Nekega jutra se je gospod Filodendron odločil, da bo gledal televizijo. Sedel je na naslonjač in prižgal televizijo. A le-ta se ni prižgala. Ugotovil je, da daljinec ne dela. Z mokrimi rokami je odprl pokrovček in hotel zamenjati bateriji. Naenkrat ga je streslo in gospod Filodendron je bil prepričan, da mu nekdo tega ne dovoli. Razjezil se je in odšel v klet po kladivo, da bi odgnal nepridiprava. Ko je daljinec razbil, je šel v trgovino z daljinci in kupil popolnoma istega. Ta anekdota, ki jo je prav tako napisal Svit Sambolec, ilustrira naše frustracije s tehniko, ko se stvari ne odvijajo po pričakovanjih, in kako lahko včasih reagiramo impulzivno.
Ljubezen, ki premaga ovire: Večna zgodba Romea in Julije
"Živel strip! Živela animacija!" je izviren in večplasten mednarodni projekt na področju stripa in animiranega filma, ki so ga zasnovali skupaj z združenjem Vivacomix iz italijanskega Pordenona. Namen projekta je spodbujanje stripovske ustvarjalnosti in animacije, branja ter splošnega vizualnega izobraževanja, predvsem pa popularizacija stripa in animiranega filma med mlajšo publiko. Na natečaj je letos prispelo 499 stripovskih del, ki jih je ustvarilo 449 učencev in 101 dijak iz Slovenije, sodelovalo pa je 43 osnovnih in 9 srednjih šol ter 5 posameznikov. Tudi v tem šolskem letu je s svojo animacijo Pošast iz podtalnice sodeloval učenec 9. razreda Rok Senekovič. Žirija v sestavi: Igor Šinkovec (avtor), Katerina Mirović (Stripburger), Andreja Goetz (društvo Slon, mednarodni festival animiranega filma Animateka) ter Paola Bristot (združenje Vivacomix) se je sestala 25. marca 2022, izbrala glavne nagrajence in podelila (posebna) priznanja. Ta informacija o projektu služi kot uvod v razmišljanja o ustvarjalnosti in vizualni kulturi, ki se prepletajo z globljimi temami.
Ljubezen? Kaj je ljubezen? William se je rodil 23. aprila leta 1564 v Stratfordu ob reki Avon. Odraščal je v premožni meščanski družini in se poročil pri 18-tih letih. Umrl je leta 1616. Literarno delo govori o na smrt sprtih družinah Capulet in Monteg. Capuleti organizirajo ples v maskah, ki se ga udeleži tudi Romeo Monteg. Tam se Romeo in Julija zaljubita na prvi pogled. Po plesu se Romeo pritihotapi na Capuletov vrt pod Julijin balkon, kjer si izpovesta ljubezen in dogovorita o poroki. Naslednji dan po poroki Romeo sreča Tybalta, ki ubije njegovega prijatelja, zato Romeo ubije še njega in je izgnan iz Verone. Naslednje jutro Julija izve o njeni poroki zs Parisom. Da bi se rešila poroke, spije napoj in postane navidezno mrtva. Ko Romeo izve, da je Julija mrtva, ob pogledu nanjo spije strup. Ona pa se po popustitvi napoja zabode in umre še sama. Romeo je noro zaljubljen v Julijo, kar ji brez sramu da vedeti z romantičnim dvorjenjem, kot vidimo v odlomku. Zanjo je pripravljen dati in tvegati vse v imenu ljubezni kakor takrat, ko se je udeležil plesa in se pritihotapil na njen vrt. Samozavesten v njuno ljubezen je mnogokrat odreagiral prehitro. Njegova trma in samosvojost se kaže, ko je ubil Tybalta in Parisa ali ko se je želel poročiti tako hitro, medtem ko je vedel, kako tvegano je vse to, a ostal je pogumen. Njegove odločitve so prenagle, po mojem mnenju tudi neumne in nesmiselne, saj ubijanje in skrivna poroka ne more rešiti njunih problemov. Ravnati bi moral drugače. Vsaj jaz bi. S pogovorom bi mogoče lahko rešil stvari in prihranil nekaj krvi, a povsem razumem njune odločitve. Kaj bi bilo, če bi sodobni Romei bili takšni? No, to je skoraj nemogoče. Že ob pogledu na njih veš, da ti takšnega dvorjenja in primerjanja s svetnico ne bi dali. Zate ne bi zapustili svojih družin in se odpovedali svojemu imenu, kakor se je bil pripravljen Romeo v tej neskončni ljubezni. Lahko smo srečne, da nam še kdaj prinesejo rože in rečejo te čarobne besede. “Ljubim te” je že zadnje čase težko slišati, kaj šele vsaj del Romeovega dvorjenja pod Julijinim balkonom. Vsi čakajo, da bo dekle naredilo prvi korak priznanja ljubezni. Na svetu je mnogo fantov, ki še čakajo na njihovo ljubezen. To razmišljanje Urške Zorec, 9. razreda, ponazarja klasično ljubezensko zgodbo, ki se prepleta z današnjo realnostjo.
Ljubezen je lepa, a hkrati nevarna stvar. Ljubezen lahko ljudi pripelje do njihove največje plasti veselja, lahko pa nas tudi uniči in pripelje do prazne temne ceste, kjer smo popolnoma sami. Beseda ljubezen je pa tudi ključni pojem zgodbe Romeo in Julija. William Shakespear je bil znan pesnik in dramatik, ki se je rodil 23. aprila 1564 v Stratfordu, ki se nahaja v Angliji. Njegovo najbolj znano delo je pa Romeo in Julija. Družini Montegov in Capuletov sta bili močno sprti. Romeo je bil Montegov, Julija pa Capuletova. Nekega dne je družina Capuletovih priredila ples v maskah, na katerega je šel tudi Romeo, saj tako pod masko ni bil prepoznan. Tisto noč Romeo spozna Julijo in ugotovita, da se ljubita do neskončnosti. Odlomek govori o prizoru, ko se Romeo odpravi na Julijin vrt po plesu. Pod njenim balkonom spregovorita o svojih čustvih in načrtujeta skrivno poroko. Ugotovimo, da je Romeo pripravljen narediti vse za Julijo in njuno ljubezen. Brigala ga je le Julija. Prepiri med družinama ga niso zanimali. Po skrivni poroki Romeo sreča Julijinega bratranca Tybalta, ki mu ubije prijatelja. Od jeze Romeo ubije Tybalta. Zaradi njegovih dejanj je izgnan iz Verone. Juliji ukažejo, da se poroči s Parisom, a Julija tega ni hotela. Hotela je njenega ljubeznivega Romea, zato je spila strup, zaradi katerega je bila navidezno mrtva za 42 ur. Ko Romeo ugotovi, da bi Julija naj bila mrtva, spije smrtonosen strup, ki ga ubije. Julija se prebudi, zagleda Romea in se zabode. Na koncu sta mrtva oba … Romeo je bil neumen, da je dovolil, da se stvari odvijajo tako hitro. Prvič jo je zagledal in že je bila edina stvar v njegovi glavi. O njej ni vedel skoraj nič. Ko nekoga prvič spoznaš, ni pametno, da se naslednji dan že poročiš… Romei 21. stoletja niso enaki, saj si jih večina vzame čas pri spoznavanju deklet. To je analiza Roka Senekoviča, 9. razreda.
Ljubezen je močno čustvo, ki nas vodi in usmerja skozi naša življenja. Julija od Capuletov in Romeo od Montegov sta se spoznala na plesu v maskah, ki so ga priredili Capuleti. Romeo, ki se je takrat zaljubil v Julijo, še ni vedel, da bo težka pot do njune skupne sreče. Julija je bila na začetku precej sramežljiva in ni dala vedeti Romeu, da isto močno čuti kot on. Romeo ves zaljubljen do ušes je bil za Julijo pripravljen storiti vse, da bi jo osrečil. Naj povem, da sta se družini Capulet in Monteg sovražili, zato sta morala biti res močna, da sta vse to premagala. Romeo se je bil pripravljen odpovedati svojemu priimku. Julija je bila precej sramežljiva in bilo jo je tudi strah, ker ni vedela, ali ima Romeo res tako močna čustva do nje ali je vse to samo igra. Romeo je bil precej zaslepljen zaradi ljubezni. Bil je ljubezniv, prijazen in pripravljen narediti vse za Julijo. Romeo je precej nepremišljeno ravnal, ko se je hotel takoj odpovedati vsemu. Jaz ne bi ravnala tako kot on, verjamem, da je ljubezen lahko močno čustvo, ki te pelje, vodi in usmerja skozi življenje, vendar vse ima svoje meje. Romei 21.stoletja se res razlikujejo od Romeov 16.stoletja. To je odraz Maruše Majer, 9. razreda.
William Shakespear je bil rojen 23. aprila 1564. leta ob reki Avon. Bil je tretji izmed osmih otrok. Pri svojih 18-letih se je poročil z 26-letno Anne. Naslov Ljubezen, ta me je gnala te iskati velja predvsem za Romea, saj je šel za Julijo, se odpovedal družini ter se z njo na skrivaj poročil. To je vpeljava Maruše Majer, 9. razreda, v razmišljanje o Romeu.
Ljubezen je močno čustvo. Povzroča bitke, spore, vojne … Na to temo je nastalo mnogo filmov, zgodb, pesmi … O tej temi je pisal tudi angleški renesančni umetnik William Shakespear. William Shakespear se je rodil 23. 4. 1564 v Stratfordu. Že kot otrok si je zelo rad ogledal veliko dramskih iger. Poročil se je pri osemnajstih letih in imel tri otroke. Sredi osemnajstega leta se je preselil v London, kjer je bil sprva pomočnik delavca v gledališču, kasneje pa je postal igralec, dramaturg in dramski pisec. Pisal je dolge pripovedne pesnitve, sonete, drame, tragedije … Smrt ga je doletela pri dvainpetdesetih letih, torej leta 1616. Njegovo najbolj znano delo je Romeo in Julija. Literarno delo Romeo in Julija pripoveduje o družinah Capulet in Monteg, ki sta bili med seboj sprti. Družina Capulet je priredila ples v maskah, kamor se je uspelo na skrivaj priplaziti tudi Romeu, ki je bil iz družine Monteg. Na plesu se je med Romeom in Julijo Capulet zgodila ljubezen na prvi pogled. Še isto noč je Julija odšla na balkon, da bi se lahko »izpovedala«, ne da bi jo kdo slišal, toda Romeo ji je »prisluškoval«, saj se je priplazil na njihov vrt. Romeo je šel naslednji dan k menihu Lorenzu, da bi mu povedal, da se z Julijo nameravata na skrivaj poročiti. Lorenzo ju je na skrivaj poročil, čeprav je vedel za spor med družinama. Dan po poroki je šel Romeo s prijateljem po Veroni in srečala sta Tybalta, ki je bil Julijin bratranec. Tam so se sporekli in je najprej Tybalt ubil Romeovega prijatelja. Romeo je bil jezen, zato je kasneje Romeo ubil Tybalta. To so vsi izvedeli, zato je knez dal izgnati Romea iz Verone. Julija je bila žalostna zaradi smrti Tybalta, toda bila je vesela, da je Romeo ostal živ. Čez nekaj časa ji je oče povedal, da se bo poročila s Parisom, Julija se seveda ni želela, zato je šla do meniha Lorenza in mu povedala za načrtovano poroko, da se ona ne želi poročiti s Parisom. Menih ji je dal napoj, da bo navidezno mrtva 42 ur. Lorenzo pa je dal selu pismo za Romea, zato so morali namesto poroke imeti pogreb. Toda Julija je bila še »mrtva«, ko je prišel Romeo. Hkrati je na pokopališče prišel tudi Paris, ki ga je Romeo ubil, sam pa je spil strup, ki ga je dobil v izgnanstvu. Ko se je Julija zbudila, je videla oba mrtva, zato se je tudi sama ubila. Kasneje so prišli na pokopališče tudi Capuleti in Montegi, ki so končno zakopali dolgoletno bojno sekiro. Ta odlomek je del balkonskega prizora. Moje mnenje o Romeovem dejanju je, da ni izbral najbolj prave poti, saj bi lahko Tybaltu in družini povedal za poroko, saj bi tako ali tako morali enkrat izvedeti. Današnji »Romei« se z Romeom iz 16. stoletja ne morejo primerjati, saj je Romeo iz 16. stoletja pogumen in romantičen. Romei v 21. stoletju pa so romantični, ker se bojijo, da jih bo dekle zapustilo in druge ne bodo dobili, saj mnogi moški ne znajo sami prati, likati, kuhati … Valentina Kauran, 9. razred, in Alina Draškovič, 7. razred, ponujata poglobljen vpogled v Shakespearovo delo in ga primerjata s sodobnim pojmovanjem ljubezni.
Oh, ta ljubezen. Tako močno in tako neskončno čustvo, ki terja ljudi. Ljubezen pa je le redkokrat popolnoma srečna, vedno se najdejo ovire in pregrade, ki otežijo pot do popolnega uspeha, takšni ljubezni pravimo tudi nesrečna ljubezen. Nesrečna ljubezen je kot mavrica brez konca, kot globina brez dna, včasih pa kot nenapisana pesem. O takšni ali drugačni ljubezni lahko debatiramo ob prebiranju zgodbe Romeo in Julija, ki je delo renesančnega pisatelja, dramaturga in dramskega pisca Williama Shakespeara. Rodil se je že davno aprila leta 1564, umrl pa leta 1616. Že zgodaj je imel družino, pri osemnajstih letih je že bil poročen. V osemdesetih letih 16. st. je odpotoval v London, kjer se je najprej zaposlil kot pomočnik v gledališču, nato pa nadaljeval kot igralec in dramski pisec. Njegova edinstvena zgodba o ljubezni Romeo in Julija govori o dveh na smrt sprtih družinah. Nekega dne ena izmed družin (Capuleti) priredi ples v maskah, na katerem se znajde tudi njihov sovražnik Romeo, sin Montegov. Na ples je prišel zaradi svoje simpatije, a kaj kmalu se je popolnoma in z vsem srcem ter dušo zaljubil v Julijo, ne vedoč, da je prav ona njegova največja sovražnica. Ker po plesu ni mogel zapustiti Julije, je splezal čez zid Capuletov, pod njen balkon, kjer sta si kasneje izpovedala ljubezen in se odločila za skrivno poroko. In res, tako se je tudi zgodilo. Romeo in Julija sta se naslednji dan poročila, toda njuna sreča je v hipu izhlapela zaradi pretepa in umora Tybalta, Julijinega bratranca, ki ga je storil Romeo in tako bil izgnan iz Verone. Toda Julija se od njega še ni hotela ločiti in se poročiti s Parisom, moškim, ki so ga zanjo izbrali njeni starši. Z menihom sta skovala plan. Spila bo napoj, zaradi katerega bo 42 ur navidezno mrtva, Romeu pa bodo poslali pismo z načrtom in mu naročili, naj jo vzame s seboj izven mesta. Vendar Romeo ni dobil sporočila, je pa izvedel, da je umrla, zaradi česar je v njeni grobnici ubil najprej Parisa, nato pa še samega sebe. Ko se je Julija zbudila in zagledala mrtvega Romea, je ubila še samo sebe. Tako se je njuna ljubezen prehitro končala, družini pa sta se zaradi tragedije na koncu le spoprijateljili. Izhodiščni odlomek nam jasno prikaže čustva, tako Romea kot tudi Julije. Iz njega lahko o Romeu sklepamo, da je zelo nepremišljen, da bi se kar tako odpovedal vsemu, še svojemu lastnemu imenu, le če to Juliji ne bi bilo všeč. Čeprav je nepremišljen, pa ima srce na pravem mestu. Julijo neznansko ljubi in bi zanjo naredil vse, pa če je še tako neumno. Romeo je neizmerno pogumen in neustrašen, kar je vidno v vseh neumnostih, ki bi jih naredil za Julijo, kot na primer skok čez steno Capuletov, samo da bi jo še enkrat videl. Je zelo predan ljubezni, saj bi zanjo tudi dobesedno umrl. Romeo je poleg vs… To je analiza Valentine Kauran, 9. razreda.
Entre o AMOR e a TRAGÉDIA: qual o real significado de Romeu e Julieta?
Osebne izkušnje in odraščanje
Nekaj besedil, ki jih je uporabnik posredoval, se dotika tudi osebnih izkušenj in odraščanja, ki niso neposredno povezane z zgornjimi temami, a dopolnjujejo celotno sliko raznolikosti človeških doživetij.
"Ljubil sem Ljiljano to poletje, joj, kako sem jo ljubil! Z besedami se tega ni dalo povedati, ne s pesmijo, molitvijo ali kletvijo, še manj z romanom, ki ga takrat seveda ne bi znal niti napisati. Bilo je to, kar sem čutil ob njej, povsod v meni in me je celega prežemalo. Obhajalo me je, grelo in opijanjalo, tako da sem se moral kdaj ščipati. A tudi to ni zares pomagalo. Dogajalo se je z mano nekaj, česar nisem še doživel in nisem imel s čim primerjati. Bilo je, se mi je zdelo, iz take snovi kot sanje in ni se dalo zmeraj kar tako prebuditi v resničnosti. Ljubil sem jo torej brezmejno. Bilo je dekle iz deških sanj, za kakršne dotlej nisem verjel, da v resnici obstajajo. Še manj sem lahko upal, da me bo, če jo bom kdaj po kakem čudežnem naključju vendarle srečal, sploh pogledala. Ona pa je kar stala tam na tistem zlizanem stopnišču stare zemunske gimnazije in me je gledala, gledala, gledala in me je za čuda gledala, gledala, gledala tudi še, ko me je že spreletaval srh. Doumeval sem, da je prav ona tista, ki je običajno v življenju nikoli ne srečaš, če pa ti že prekriža pot, je edino odrešujoče, da se čim prej obrneš vstran in si niti slučajno ničesar ne obetaš. Vlekel sem glavo med ramena in se s podrsavajočimi koraki vzpenjal proti vhodnim vratom, ki so bila, hvala bogu, na stežaj odprta. Njene velike oči so bile modre, kot je bilo v tistih dneh vedro nebo nad sremskimi ravnicami in Fruško goro. Toda tukajšnje široko nebo, najsi je bilo še tako čisto, je bilo le osončena nebeška praznina, njene oči pa so bile polne veliko bolj skrivnostne lepote. Kako, za božjo voljo, sem si na tihem pravil, lahko vidiš v teh očeh nekaj, kar zagotovo ni tebi namenjeno? Kaj natanko je bilo to, kar me je begalo, pa si seveda tudi še nisem znal pojasniti. Zdelo se mi je, da je lahko tak le srčni smeh. Ali morda povsem nedolžno otroško veselje. Toda pod gladino njenih iskrih oči se je potem zganilo še nekaj, kar me je dokončno zmedlo in zaustavilo. »Zdravo,« sem torej rekel. »Mi lahko pomagaš?« sem v en dah tudi vprašal. »Kaj pa,« je pritrdila. »Starega pač na tej šoli ni težko najti,« se je namrdnila. »Saj ni kaj razumeti,« se je nasmehnila. »To, to,« je povzdignila glas. »Ampak nima,« je zmignila. »Bogme, da nima,« se je posmehnila. Tega pač nisem pričakoval iz njenih ust in učinkovalo je nadvse neobičajno. Bil sem že dobra dva meseca tu in tudi najhujše vojaške kvante mi niso več mogle do živega, ta pa me je zdaj kar zasačila. Ni bilo videti, da bi ga res sovražila, in ni bilo slišati, da bi mu to res želela, pa vendar je bil cenjeni tovariš, h kateremu me je poslal zastavnik, da bi se dogovoril za sodelovanje dijakov na kasarniških prireditvah, zame odtlej pokveka. »Uf,« je kar pihnila. »Oprosti,« se je raznežila. »Res sem koza,« se je karajoč se skesala. »Kaj - ne?« je smeje se vprašala. Doumel sem, da je pravzaprav le prepolna radoživosti in navdiha, ki mu sam takrat nisem bil dorasel, zato sem se moral umakniti. No, zapravil sem s tem, hvala bogu, le prvo priložnost in moja olesenelost ni bila usodna. Saj že tedaj, v tistih naslednjih, kratkih, res bliskovitih trenutkih, ko sem se vzpenjal za njo po notranjih stopnicah do ravnateljeve pisarne, sem bil še bolj prepričan, da grem za dekletom, ki me neubranljivo zasvaja. Resnično, bilo je na njej nekaj čarobnega. Njeni bežeči koraki, s katerimi se je poganjala navzgor in vmes preskakovala tudi po dve stopnici, so izpod rožnatega krila izrisovali take noge in ritnice, da bi z njimi zlahka prišla na naslovnice vseh moških revij tega sveta. A saj tja bi gotovo lahko prišla tudi zaradi ozkega, ribjega hrbta, dvignjenih ramen in res polnih prsi. Obenem pa pri vseh njenih čarih najverjetneje sploh ni šlo za to. Skrivnost je bila v neki posebni skladnosti ali pač nečem, kar jo je napravilo res samosvojo. Kaj natanko je to bilo, mi takrat seveda še ni uspelo zgruntati. Zvrstilo se je vse to pred menoj z naglico, ki me je zopet puščala ob strani. Počutil sem se kot polž ob splošnem umikanju na Noetovo barko. Ostal sem že naslednji hip sam pred vrati ravnateljeve pisarne, si dolgo popravljal uniformo in se skušal spomniti, kaj vse mi je predpostavljeni pravzaprav naročil. Čeprav sem še malo prej prihajal s strahom in se mi je zdelo povsem neodgovorno, da je tako pomembno nalogo prepustil navadnemu vojaku, sem bil zdaj za čuda prepričan, da tokrat ne bom zamočil. Bil sem odslej nekdo, ki ga je Ljiljana opazila, tovariš tu notri pa je bil zgolj stremuh, ki se mu je na glavo podelal ptič. Vem, da ste se zdaj že zagledali v mojo Ljiljo in vas najina usodna ljubezen najbolj zanima, a pojdimo raje od začetka. Novica, da bom moral zaradi težav s študijem in izgubljenega študentskega statusa že kmalu v Jugoslovansko ljudsko armado, na obvezno služenje vojaškega roka, je v našo hišo udarila kot vodéna strela. Medtem ko so se v tistih časih v mnogih družinah te fantovske iniciacije celo veselili ali pa so jo vsaj sprejemali kot sveti dolg do domovine, so se moji starši vedli, kot da bi mi bila z vpoklicem izrečena nekaka huda kazen. Pa tudi preostanka rodbine, se mi zdi, to neodložljivo dejstvo ni najbolj osrečilo, saj je bilo ob vseh poslovilnih obredjih in veseljačenjih naše poslavljanje videti kot sedmina. Zakaj je bilo tako, nisem vedel in si sprva niti nisem znal z ničimer pojasniti. Bili smo navzven povsem krotka družina, mama, ki je bila vzgojiteljica, je bila celo v partiji, pa tudi naše družinsko deblo ni imelo nobenih sumljivih ali zatajenih korenin. Ni bilo torej pomisliti, da bi me lahko tam za obzidjem vojašnice kdo vzel na piko zaradi česa, česar nisem sam zagrešil. Dopolnil sem tudi že enaindvajset let in gotovo je bilo upati, da se bom med rekruti, ki so bili večinoma osemnajstletniki, lahko bolje znašel. Moralo je torej res biti kaj tretjega, kar je zgoščalo malodušje in porajalo zaskrbljenost. A spraševati o tem nisem želel. Pravzaprav sem vse skupaj celo nekako potlačil in mirno prepustil drugim, da so namesto mene odštevali dneve do odhoda. »Veš, saj ne vem, kako naj ti povem,« je dejal s spremenjenim glasom, ki je naznanjal, da gre zdaj zares. »Ampak nekaj zanesljivo vem,« je še pripravljal nagovor. Vsaka vojska je vojska, sem ponovil v sebi in prikimal. Oče, ki je večino svojih dni prebil ob lesni stružnici, ni nikdar leporečil in posebej razpredal. Zanj je bila klada klada, iver pa iver, vojska pa je bila pač vojska. Imela je svoj ustroj, pravila in hierarhijo - in tu se ni dalo nič spremeniti. »Sam sem sicer služil še v kraljevini Jugoslaviji,« je po premolku nadaljeval. »Prisegel sem tudi kralju Petru, ko so ga pučisti razglasili za polnoletnega,« je spet podaljšal uvod. »Tam so nas prekleti oficirji še lahko tepli,« je nato iztisnil skozi zobe. »Vsak bedak z epoletami te je lahko za prazen nič švrknil s sabljo po goli riti,« me je ošinil. »Veš, da ne smejo,« je pritrdil. No? sem zinil vase. S tem pa mi je zdaj že res nekaj namignil. Ko je na mojem obrazu zaznal, da nisem več tako nadvse prostodušen, je zaupljivo pristopil in me prijel za laket. »Poslušaj,« me je povlekel k sebi. »Veliko ti lahko to zdaj pove o ljudeh v uniformah,« je zašepetal. »Zaklinjali so se tam, da so nam kot očetje in bratje. Šopirili so se in petelinili, kot bi imeli zlato pero v riti. Zagotavljali so nam, da bomo skupaj, z ramo ob rami, ubranili domovino pred Hitlerjem, ko pa so začele v Beogradu padati prve bombe, so nas pustili same v rovih,« je še stiskal zobe. »Razumeš?« me je prestrelil s pogledom. »Samo obrnil si se, pa že spet enega nepremagljivega oficirja ni bilo več,« je stresal z rameni. »Verjemi, kako usrani ljudje so bili to, res,« je zatrdil. »Potem?« je skomignil. »Kaj pa bi lahko še bilo po tem, ko je vsa tista brezglava vojska razpadla?« se je namrdnil. »Šli smo lahko le vsak po svoje, kamor je kdo vedel in znal,« je pojasnil. »Vojne ne bo,« je pritrdil. »Čakaj,« se mi je zataknilo. »To pa ne bo ravno držalo,« sem mu moral ugovarjati. »Od drugega zasedanja Avnoja v Jajcu Jugoslavija ni več tista tvoja Jugoslavija,« sem bil prepričan. »Saj takrat je bila kraljevina, potem je bila federativna ljudska republika, zdaj pa je že kar nekaj časa socialistična federativna republika,« sem zdrdral. Moje šolsko znanje ga je očitno spravilo v zagato. A tudi sam sem bil zdaj v zadregi. Ne boš vendar lastnemu očetu, ki je vse to doživel, razlagal, kako je bilo in kaj o tem piše v knjigah. Družbene spremembe so bile brez dvoma tako temeljite, da se tega preprosto ni dalo spregledati. »Hja,« je spet rekel oče, kot da mi je bral misli in ni ravno soglašal. »Sistem se je že spremenil, ampak v Jugoslaviji pa še zmeraj živijo različni,« je bil trdovraten. »Saj vem, no,« sem mu segel v besedo. »Živijo še tudi drugi, ampak so bratje!« sem skorajda vzkliknil. »Bratje pa so pač bratje,« sem to podkrepil na njegov način. In tedaj je obmolknil. Saj moj stari je bil nekje globoko v sebi pravzaprav blaga duša, le da tega ni znal izraziti. Tako kot mi ni znal dovolj razumljivo povedati, zakaj ga tako skrbi zame. Nikogar nisem poznal, ki se ne bi cel vrnil iz vojske, in tudi še nisem srečal koga, ki bi potem pravil naokoli, da je vojaščina tako zagamana reč. Vsi so se kvečjemu važili, kako so se ravno oni najbolje znašli in kako dobro so prišli skozi. Resnica pa je bila prej ko slej vmes. Bila je to potemtakem za večino izkušnja, po kateri se je še dalo vse slabo pozabiti, spomin na dogodivščine pa je ostal lep. Tak obet pa navsezadnje ni bil slaba popotnica. »Oče ti je želel samo povedati, da pazi,« je že naslednji dan spregovorila tudi mama. »Zdaj še ne veš, kaj vse te čaka, a prav bi bilo, da se zbereš,« me je opomnila. »Eno leto pa človek že lahko zdrži z odprtimi očmi,« je bila prepričana. »Včasih zadošča že, če si dnevno enkrat poveš, včasih pa je treba nenehoma ponavljati,« me je učila. »Pa še nekaj je,« se je čez čas spomnila. »Ko je človeku res hudo, mu najbolj pomaga misel, da bo tudi to enkrat mimo,« me je skušala tolažiti. »Verjemi, to res deluje,« mi je pravila. Razumel sem - šlo je torej za psiho. No, za tak dvom pri meni gotovo ni mogla najti tehtnega razloga. Bila je to spet le njena projekcija, saj je bila kvečjemu ona tista, ki kdaj ni vzdržala. Ali so leteli po hiši krožniki ali je že stotič začenjala ločitveni postopek ali pa se je preprosto zglasila na psihiatriji in prosila, da jo za nekaj časa zadržijo. A tega ji zdaj, le par dni pred odhodom, seveda nisem mogel oponesti. Želel sem oditi v miru, pa naj je bil še tako navidezen in pravzaprav tesnoben. Kaj se bo potem dogajalo doma, me niti ni zanimalo. »Dobro je tudi, če znaš svoje mnenje obdržati zase,« je nadaljevala s podukom. »Ljudje so tja zneseni z vseh vetrov in nikakor ne moreš vedeti, komu lahko zaupaš,« je bila prepričana. »Hitro te tudi kak povleče za jezik, da začneš filozofirati, in že sta lahko pri politiki,« je pomenljivo privzdignila obrvi in me pogledala, kot da bi bila politika bomba. Pa ni bilo tisto, kar je verjetno želela slišati. »Saj v vojski je lahko včasih tudi to problem,« je hitro rekla. »Povedal bom, da imamo v familiji že enega komunista, pa da je to čisto dovolj,« sem kar malce zbadljivo odrezal, čeprav sem tudi sicer tako mislil. Vsaj kar je zadevalo družbenopolitično zglednost, sem bil na tihem ves čas na očetovi strani. Si bom že kaj izmislil, sem bil prepričan - samo nisem si znal izmisliti zdaj, pa naj si je tega še tako želela. Tega pomirjevala ji pač nisem mogel ponuditi. Preveč sem bil še z obema nogama tu, niti za pod nohtom nisem bil še vojak, pa tudi ne vem, zakaj bi pravzaprav moral biti. Problem, ki naju je naposled privedel do tega, da sva kar precej časa skupaj molčala, pa je bil v tem, da tudi mama očitno ni vedela, kako bi se moral izgovoriti, da ne bi bilo nič narobe. »V naši partiji se zadnje čase dogaja nekaj, česar niti sama dovolj ne razumem,« mi je naposled priznala. »Veš, da so lani v Zagrebu zamenjali Savko Dabćević Kučar in Mika Tripala, zdaj pa se, pravijo, nekaj takega kuha tudi v Srbiji,« je bila zaupljiva. »Slišati je celo, da niti v Zvezi komunistov Slovenije nekateri niso več na liniji - a kako zaboga naj ob vsem tem navaden človek sploh ve, kje je ta linija?« se je povprašala. »A glej,« je nato zaobrnila. »Ko je tako, da so vsi proti vsem in pri najboljši volji ne moreš vedeti, kdo je na kateri strani, potem je zmeraj najbolje poslušati, kaj pravi tovariš Tito,« mi je prišepnila. »Njemu si ne upa nihče glasno ugovarjati,« je bila prepričana. Prikimal sem, saj se mi je zdelo smiselno, čeprav seveda ni rodilo odgovora. Ni se dalo kar reči, da ne greš v Zvezo komunistov, ker tako pravi Tito, lahko pa je sicer prišlo še kako prav. Ta odlomek iz besedila o ljubezni in odraščanju prikaže kompleksnost družinskih odnosov in zgodovinskih okoliščin, ki vplivajo na posameznika.
Sanjal sem, da letim. Ta čudoviti občutek in ptičji pogled na mestne vedute sta mi bila ljuba, saj sem tako pogosto drsel skozi sen. A tokrat pod mano ni bilo znanih ulic in sploh ničesar, kar bi lahko prepoznal. Cerkveni zvoniki so bili gotski, fasade povsod naokoli kamnite in skoraj svinčeno sive. Naslanjal sem se na zračne blazine in se skušal še dvigniti, saj le tako je bilo upati, da bom v daljavi ugledal kaj znanega in se nekako usmeril. Med tem iščočim obračanjem sem nato ugotovil, da nimam več rok, temveč krila. Čudil sem se, se med plahutanjem razgledoval in gruntal, kaj se z menoj pravzaprav dogaja. Seveda nisem bil Peter Pan, pa tudi ne Superman, saj moja krila niso bila pripomoček, temveč so mi bila prirasla. Čutil sem že, kako zanesljivo z njimi zajemam zrak in kako me ubogajo, tudi ko želim spremeniti smer. Zdelo se mi je, da sem ptica, pa ni bilo tako. Moja zunanja krila so bila žametna in škrlatna, notranja pa svilena in skoraj prosojna. Ni bilo dvoma - spremenil sem se v metulja. Gotovo je bila vmes napaka, me je vse bolj skrbelo. Imel sem metuljevo telo, nisem pa imel njegovega uvida, čuta, verjetno niti instinkta in sploh ničesar, kar bi mi dalo vedeti, kako ti stvori bivajo. Resnično, bil sem zdaj del njihovega sveta, nisem pa vedel, kaj jih poganja, zanima, vznemirja, česa si mogoče želijo ali kaj sploh počnejo, razen da seveda letijo. Bilo me je zato tudi strah, da bom katerega srečal. Gotovo se mu bom zdel čuden in bo zlahka opazil, da sem drugačen, pa mu ne bom znal povedati, kaj se mi je zgodilo. Začela me je grabiti panika, letel sem vse niže in želel sem si čim prej na tla. Vodila me je le še rešilna misel, da bom ljudem laže pojasnil svojo nesrečo. Ljudje, ki so me zaradi mojih škrlatnih kril takoj opazili in sem se jim zdel nekaj posebnega, so me začeli loviti. Nastala je nepopisna zmeda in začel se je neizprosen lov, saj si me je vsak želel prvi dobiti v pest. Plahutal s… Ta domiselni opis sanj in preobrazbe v metulja razkriva globoko notranjo borbo in iskanje identitete.
Tako se skozi zbirko različnih zgodb, od otroških domislic do odraslih razmišljanj, izrisuje slika človeškega življenja, polnega presenečenj, izzivov, ljubezni in iskanja smisla. Vsaka zgodba, ne glede na svojo dolžino ali izvor, nosi v sebi delček resnice o nas samih in svetu, ki nas obdaja.