Boris Pahor, rojen 26. avgusta 1913 v Trstu, je bil izjemna osebnost, katere življenje in delo sta globoko zaznamovala slovensko in širše evropsko kulturno in politično prizorišče. Kot eden najpomembnejših slovenskih zamejskih pisateljev in eden najbolj prevajanih slovenskih avtorjev, je Pahor s svojo pisateljsko in misleško močjo pustil neizbrisen pečat. Njegova dela, prevedena v številne jezike, med njimi v 18 jezikov roman "Nekropola", ki opisuje njegova doživetja v koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof, pričajo o njegovi neomajni borbi proti fašizmu, nacizmu in vsem oblikam zatiranja.
Pahorjeva življenjska pot je bila polna preizkušenj. Že v otroštvu in mladosti je bil priča vzponu nacionalistične ideologije in fašizma, kar je kulminiralo s požigom slovenskega Narodnega doma v Trstu leta 1920. Šolanje v italijanščini po Gentilejevi šolski reformi, študij teologije v Gorici, ki ga je opustil po brutalnem napadu fašistov na slovenskega zborovodjo Lojzeta Bratuža, in vpoklic v italijansko vojsko ter pošiljanje v Libijo, so ga dodatno oblikovali. Njegova izkušnja vojnega prevajalca v taborišču za sovjetske častnike in kasneje v nacističnih koncentracijskih taboriščih (Natzweiler-Struthof, Dachau, Bergen-Belsen) je pustila neizbrisen pečat, ki ga je pretresel do temeljev in ga motiviral k pričevanju o grozotah vojne in totalitarizmov. Po vrnitvi v Trst se je aktivno vključil v slovensko kulturno in politično življenje, pri čemer je pogosto zagovarjal tradicionalno demokratično politiko nasproti enopartijskemu sistemu. Njegovo delovanje je bilo usmerjeno v obrambo slovenske manjšine v Italiji, promocijo knjižnega jezika in ohranjanje slovenske identitete.
Boj proti fašizmu in nacizmu: Pričevanje iz prve roke
Boris Pahor je bil že od mladosti goreč antifašist. Kot otrok je bil priča požigu Narodnega doma v Trstu leta 1920, kar je bil zanj šokanten dogodek, ki je zaznamoval njegovo otroštvo in mladost. Kasneje je bil priča brutalnemu napadu fašistov na slovenskega zborovodjo Lojzeta Bratuža, ki je za posledicami mučenja umrl. Ta dogodka sta ga še bolj utrdila v prepričanju o nujnosti boja proti fašističnemu nasilju. V času študija je začel objavljati svojo prvo prozo pod psevdonimom Jožko Ambrožič, saj je bila javna in zasebna raba slovenščine v Julijski krajini prepovedana. V tem času je navezal stik s pesnikom Edvardom Kocbekom, ki ga je seznanil s sodobnimi literarnimi smermi in mu pomagal pri knjižnem jeziku. V Trstu je bil v tesnem stiku s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci, ki so delovali podtalno.
Leta 1941 je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan v Libijo. O tej izkušnji in osebni preobrazbi, ki so jo sprožila srečanja z arabskim svetom in istrskimi vojaškimi sotrpini, priča v romanu "Nomadi brez oaze". Po vrnitvi v Trst se je septembra 1943 pridružil osvobodilni fronti. Zaradi svojega delovanja je bil 21. januarja 1944 aretiran in predan gestapu. Sledila je deportacija v nacistična koncentracijska taborišča, med drugim Natzweiler-Struthof, Dachau, Mittelbau-Doro in Bergen-Belsen. Izkušnje iz koncentracijskih taborišč so postale osrednja tema njegovih del, predvsem romana "Nekropola", zaradi česar so ga primerjali s Primo Levijem, Imrom Kerteszem in Jorgejem Semprúnom. Njegovo pričevanje o grozotah nacizma je bilo ključno za razumevanje zgodovine in za opozarjanje na nevarnosti revanšizma.
Literarno delo in družbeno angažma
Pahorjeva literarna dela so globoko prepletena z njegovimi življenjskimi izkušnjami in družbenim angažmajem. Njegov stil označujejo kot nacionalno in humanistično angažirani realizem z idealnima vrednotama erosa in etosa. Poudarjal je, da je ljubezen edina vrednota, ki lahko človeka v osebnem in človeštvo v socialnem smislu odreši zla. Njegova proza je bila poudarjeno lirična, pod francoskim vplivom pa je razvil slogovni postopek asociativnega toka zavesti. V svetovnonazorskem pogledu je bil agnostik, vitalist, aktivist in pluralist. Venomer je poudarjal nacionalno zavest, ki je nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.
Po drugi svetovni vojni se je Pahor vrnil v Trst in se posvetil literarnemu delu ter aktivnemu sodelovanju v slovenskem kulturnem in političnem življenju v Italiji. V času študija na Univerzi v Padovi je navezal tesno prijateljstvo z Edvardom Kocbekom. Po Kocbekovi smrti sta Pahor in Alojz Rebula izdala brošuro "Edvard Kocbek: pričevalec našega časa", v kateri je Kocbek obsodil zunajsodno poboj 11.000 na Koroško prebeglih slovenskih domobrancev. Ta knjiga je v Jugoslaviji dvignila veliko prahu, Kocbek je bil obsojen in izločen iz javnega življenja, Pahorju pa je bil za nekaj časa prepovedan vstop v Jugoslavijo.
Pahor je bil tudi ustanovitelj in odgovorni urednik revije "Zaliv", ki je bila prostor za polemične objave slovenskih oporečnikov in je zagovarjala tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu takratne socialistične Jugoslavije. V tej vlogi je pokazal svojo neomajno zavezanost svobodi govora in demokratičnim vrednotam. Poleg slovenščine in italijanščine je tekoče govoril tudi francosko, kar mu je omogočilo širši kulturni in intelektualni doseg. S svojim delovanjem in javnimi nastopi je vedno znova opozarjal na zgodovinske krivice in na potrebo po soočenju z njimi.
Pogledi na sodobna vprašanja: Splav in istospolnost
Papež Frančišek, ki pogosto preseneti s svojim odnosom do tradicionalnih stališč Rimskokatoliške cerkve, je danes zelo jasno obsodil splav. "Sama misel, da obstajajo otroci, ki ne bodo nikoli ugledali luči sveta, žrtve splavov, je grozljiv," je poudaril Frančišek na novoletnem sprejemu tujih veleposlanikov v Vatikanu. Papež je tako dal jasno vedeti, da ne namerava spreminjati temeljnih naukov Cerkve. "Od Cerkve ne morete pričakovati, da bo spremenila odnos do tega vprašanja," je o splavu zapisal v dokumentu Radost evangelija. Po njegovem ni nič naprednega v poskusih reševanja težav z odstranjevanjem človeškega življenja. Je pa papež priznal, da je Cerkev doslej storila le malo, da bi pomagala ženskam v zelo težkih situacijah, na primer takim, ki trpijo zaradi izjemne revščine ali so zanosile ob posilstvu. Papež je sicer že včeraj poudaril, kako pomembni so otroci. Ko je v Sikstinski kapeli krstil otroke, je namreč matere, ki so čakale, da njihov otrok pride na vrsto, pozval, naj brez zadržkov dojijo. "Če so lačni, jih kar nahranite," je povedal papež. "Ker to so najbolj pomembni ljudje tukaj," je dodal.
Boris Pahor, čeprav je bil sam agnostik, je v svojih kasnejših letih z zanimanjem spremljal in komentiral sodobna družbena vprašanja, vključno s tistimi, ki delijo slovensko javnost. V enem od svojih intervjujev je izrazil stališče, ki ga je mogoče razumeti kot odraz njegovega liberalnega humanizma in zavezanosti človekovim pravicam. Glede vprašanja istospolnih partnerstev in posvojitev je Pahor izrazil razumevanje in spoštovanje do istospolno usmerjenih posameznikov. Dejal je: "Mi nismo proti osebam z istospolno usmerjenostjo. Imam kolege in prijatelje, ki so istospolno usmerjeni, občudujem njihovo zagnanost, občutek za estetiko, izjemno srčni so in absolutno nismo proti istospolnim." To stališče kaže na njegovo prepričanje v enakost vseh ljudi ne glede na njihovo spolno usmerjenost.
V zvezi z vprašanjem splava je Pahorjevo stališče, kot ga je izrazil v času predsedniške kampanje, nakazovalo na podporo ženski pravici do odločanja. V enem od intervjujev je dejal: "Starša, v zadnji instanci dekle ali ženska, imata pravico odločati o tem, ali se bosta ali se bo ona odločila za otroka ali ne." To stališče odraža spoštovanje do avtonomije posameznika in njegove pravice do odločanja o lastnem telesu in življenju. V kontekstu predsedniških volitev je Pahor, tako kot drugi kandidati, odgovarjal na vprašanja o splavu in posvojitvah, pri čemer je izrazil podporo pravici žensk do odločanja in naklonjenost do možnosti posvojitev otrok v istospolne skupnosti, ob tem pa poudaril pomen pravice otrok do srečnega otroštva.
Slavje Borisa Pahorja
Zapuščina in pomen
Boris Pahor je bil večkrat omenjen kot kandidat za Nobelovo nagrado za književnost, kar potrjuje njegovo izjemno vlogo na svetovnem literarnem prizorišču. Njegova zavezanost dialogu, spravi in razumevanju je ostala močno prisotna v njegovih zadnjih letih. Kot predsednik republike se je zavzemal za spravo med Slovenci in za ohranjanje spomina na žrtve vojn in revolucij. Ob odkritju spomenika vsem žrtvam vojn je poudaril pomen skupnih spominov za konstituiranje naroda in nacije, ter pozval k miru, strpnosti in sodelovanju. Njegova zapuščina je bogata in večplastna, saj je bil ne le izjemen pisatelj, temveč tudi mislec, borec za pravice in pričevalec zgodovine, ki nas opominja na minljivost zla in na nujnost iskanja resnice ter sprave. Njegova dela in misli ostajajo pomemben vir navdiha in pouka za prihodnje generacije.
tags: #pahor #splav #istospolno