Razvoj otroka je zapleten in dinamičen proces, ki se začne z rojstvom in se nadaljuje skozi celotno otroštvo. Mlade družine se pogosto soočajo z vprašanji, kot sta "Ali je razvoj mojega otroka normalen?" in "Ali je v redu, da moj otrok pri 12 mesecih še ne hodi?". Razumevanje ključnih razvojnih mejnikov ter vloge okolja in staršev je bistveno za zagotavljanje optimalnega razvoja vsakega posameznika.
Obdobja razvoja in ključni mejniki
Razvojno obdobje od rojstva do 6. leta je obdobje, ko se človeško telo najhitreje razvija. Z vidika razvojne psihologije se pri spremljanju in ocenjevanju optimalnega razvoja opazujejo področja grobe in fine motorike ter socialni, govorni in spoznavni razvoj. Vsa področja so med seboj izjemno prepletena, kar pomeni, da napredek na enem področju pogosto vpliva na napredek na drugih.
Novorojenček (0-1 mesec): Osnovne telesne funkcije, kot so prekrvavitev, dihanje, prebava, izločanje, homeostaza in uravnavanje telesne temperature, so pri zdravem novorojenčku dobro razvite, medtem ko so ostale funkcije še nedozorele. Novorojenček se na močne dražljaje (zvočne, vidne, taktilne, vohalne) odzove z refleksnimi gibi, kot so premikanje glave, jok, grimasiranje ali socialni nasmeh. Ti odzivi so ključni za njegovo preživetje. V tej fazi je ključnega pomena vzpostavitev varne navezanosti z glavno skrbnico, običajno materjo. Novorojenček potrebuje ritem (zibanje, materin srčni utrip) in telesni stik, ki ga pomirjata in mu dajeta občutek varnosti. Dojenje dodatno krepi ta občutek varnosti in povezanosti.
Zgodnje otroštvo (1-3 mesece): V tem obdobju se prične razvijati kontrola glave. Otrok leži na hrbtu in dvigne glavo, ko ga držimo ob rami. Roka, ki je bila v prvih dveh mesecih večinoma stisnjena v pest, se prične razklepati, palec pa se razširi v dlani. V usta poskuša dati roko. Ko leži na hrbtu, se poskuša dotakniti igrač nad seboj. Pojavi se socialni nasmeh kot odziv na dražljaje ljudi. Otrok posnema obrazno mimiko ljudi in skuša pritegniti pozornost s svojim vedenjem. Vzpostavlja se skupno usmerjena pozornost in učenje s posnemanjem.
Zgodnje otroštvo (3-6 mesecev): Otrok samostojno sedi (5.-7. mesec). Nadaljuje se razvoj funkcije rok; pri starosti šest do sedem mesecev otrok že aktivno in namensko poseže po predmetu, ga vzame v roko s palcem, kazalcem in srednjim prstom (radiopalmarni prijem). Predmet prestavlja iz roke v roko in ga daje v usta, kar vzpostavi vidno-motorično koordinacijo. V tem obdobju se začne razvijati tudi govor, ki se deli na predjezikovno in jezikovno obdobje. Otrok čeblja in posnema glasove, čeprav še brez razumevanja.
Pozno otroštvo (6-12 mesecev): Otrok se plazi (6.-10. mesec). Samostojno stoji ob opori (7.-9. mesec). Do konca prvega leta s pomočjo kazalca in palca otrok osvoji pincetni prijem, ki je ključen za poznejše učenje pisanja. Gradi stolp iz dveh kock in ponovi vstavljanje čepkov v podlago. Razlikuje med tremi predmeti. Najbolj se odziva na dražljaje ljudi. Pojavijo se prvi znaki separacijske tesnobe, saj otrok še ne dojema, da mama obstaja tudi, ko je ne vidi. Vendar se počuti najbolj varen v maminem naročju, od koder radovedno opazuje okolico, a se nenehno ozira k njej in preverja njeno prisotnost.
Zgodnje otroštvo (1-3 leta): Samostojno sedenje (5.-7. mesec), samostojno stoji (9.-15. mesec), samostojno hodi (9.-16. mesec), vrže žogo (12.-14. mesec). V tem obdobju se začne razvijati grafomotorika; čečka po listu, uporablja jedilni pribor in samostojno je hrano. Postopoma se tudi oblači samostojno. Prehod iz predjezične v jezikovno fazo se odvija pri približno osmih mesecih, ko otrok začne tvoriti vokalizacijo. Ob koncu predjezične faze se reducira veliko število glasov, ostanejo samo tisti glasovi, ki jih otrok sliši v svojem okolju (materni jezik). Izgovori prvo besedo (12.-20. mesec). Poimenuje predmete in osebe, besedni zaklad se razširi od 50 do 100 besed. Doseže kompetentnost v govoru in se učinkovito sporazumeva z drugimi.
Predšolsko obdobje (3-6 let): Otrok gradi most iz dveh kock. Prerisuje preproste oblike (like). Piše prve črke in številke. Samostojno zapenja gumbe. Napiše svoje ime. Hrano lahko namaže z nožem. Na risbi prepozna več elementov. Zaveže si vezalke in zapne zadrgo. V tem obdobju otrok doseže učinkovito sporazumevanje z drugimi, obnavlja daljše zgodbe. Jezikovno obdobje je povezano z mišljenjem, saj se jezika ne moremo naučiti neodvisno od mišljenja. To potrjuje tesno povezanost kognitivnega razvoja in razvoja govora.
Pogoji za normalen razvoj
Pogoji za normalen psihomotorični in psihosocialni razvoj so strukturno celosten ter za določeno razvojno stopnjo funkcionalno zrel nevrološki sistem. Ključno vlogo igra tudi spodbudno okolje, ki otroku omogoča normalne pogoje za rast in vzpostavljanje čustvenih povezav z drugimi osebami.
Glede na kognitivne teorije Jeana Piageta in Leva Vigotskega, teorijo psihoseksualnega razvoja Sigmunda Freuda ter razvojno teorijo osebnosti Erika Eriksona, v človekovem razvoju obstajajo tipična vedenja, ki se v točno določenem zaporedju pojavljajo pri večini otrok. Razvojni mejniki so večinoma skupni vsem kulturam.
Kdaj naj nas skrbi?
Čeprav ne moremo predvideti točnega časovnega mejnika, kdaj lahko rečemo, da razvoj ni več v mejah normale in se pojavi motnja, nas lahko skrbi takrat, ko pri otroku zaostaja pojavljanje več zaporednih oblik vedenja, ki je sicer tipično za njegove vrstnike. Zato je pri ocenjevanju psihomotoričnega in psihosocialnega razvoja treba upoštevati zakonitosti biološkega razvoja, ki vedno poteka v točno določenem zaporedju.
Termin "neskladni razvoj" uporabljamo takrat, ko ima otrok težave pri razvoju vsaj na enem področju, ki lahko pomembno vpliva na razvoj ostalih področij. Vsekakor je otroka treba spremljati in se ob večjih odstopanjih v razvoju pogovoriti s pediatrom, ki nato otroka po potrebi napoti na nadaljnjo obravnavo k psihologu, ki dobro pozna razvojne mejnike razvojne psihologije.
Vloga staršev in brezpogojna ljubezen
Starši pogosto mislijo, da imajo otroka najraje takrat, ko so nad njim razočarani. Veliko starševskih razočaranj nezmotljivo kaže na to, da je temeljno pričakovanje staršev, ki lahko vodi v neustrezen odnos, da bi moral biti otrok tak, kot si želijo. Otroci imajo svoje potrebe, želje in motive, ki se ne ujemajo nujno z našimi. Lahko se jezimo nanje, toda starši, ki imajo svojega otroka brezpogojno radi, bodo sprejeli tudi razlike in napake. Napake bodo sicer kritizirali, vendar otroku zaradi tega ne bodo odtegnili svoje naklonjenosti.
Brezpogojna ljubezen pomeni, da otroka sprejemamo in ga imamo radi takšnega, kot je. Od njega ne pričakujemo, da bo zadovoljeval naše potrebe ali da bo tak, kot bi si želeli.
V drugem letu starosti stopita v ospredje otrokovo samostojnejše raziskovanje in preizkušanje. Starši mu morajo dovoliti, da raziskuje, ne da bi bili pri tem pretirano zaščitniški. Pri tem mu je treba postavljati jasne meje, ki pa morajo biti obenem dovolj široke ter ponujati trdnost in gotovost, da se bo pri eksperimentiranju počutil varen.
Zadovoljen otrok se počuti spoštovan, upoštevan, sprejet in ljubljen, poleg tega je stabilen in uravnotežen. Tak odnos se lahko ustvari le med otrokom in staršem, ki se lahko osredotoči nanj in na njegove potrebe. Zadnje pomeni, da imajo starši otroka radi tudi takrat, ko ne uresniči njihovih pričakovanj (kadar jih razočara ali ujezi) ter mu oboje - ljubezen in nestrinjanje - tudi jasno pokažejo. Otrok potrebuje zaupanje staršev, tako vanj kot v njegove zmožnosti, zato ni treba odstranjevati vseh ovir, na katere naleti, ali namesto njega bíti njegovih bitk. Starši imajo pomembno vlogo pri oblikovanju otrokove pozitivne samopodobe. Tak otrok bo srečen otrok.
3 bližnjice, s katerimi bo vaš malček prej spregovoril
Pomembno je upoštevati, da je vsak otrok individuum zase in da kljub vsem teorijam ne moremo natančno predvideti točnega časovnega mejnika, ko lahko rečemo, da razvoj ni več v mejah normale. Zato je ključnega pomena razumevanje, sprejemanje in podpora staršev, ki otroku omogočajo varno okolje za rast in razvoj.
tags: #pojasnjevalne #opombe #razvoj #otrok