Nosečnost je obdobje v življenju ženske, ki zahteva posebno pazljivost. Potrebno se je izogibati nekaterim stvarem, na katere pred nosečnostjo mogoče sploh niso bile posebej pozorne. Dodatna pazljivost je potrebna prav zato, ker v primeru ogrožanja ne ogrožate samo sebe, temveč zraven ogrožate še eno življenje, ki se je komaj začelo razvijati in ste vi odgovorni za njega, saj ga na vsakem koraku nosite s seboj.
Dejavniki tveganja v nosečnosti
Rizične dejavnike lahko razdelimo v več skupin. Na nekatere ne moremo vplivati, drugim pa se lahko izognemo.
Genetski dejavniki tveganja
Oziroma ponavljajoči se dejavniki v družinah: sem spadajo razne oblike dednih bolezni in pa druge genetske mutacije. Na to vrsto dejavnikov tveganja ne moremo vplivati. Če se v družini opazi ponavljajoče pojavljanje določenih bolezni ali okvar pa se je pametno pred nosečnostjo posvetovati s strokovnjaki iz genetske ambulante.
Biološki dejavniki tveganja
Sem prištevamo vse viruse, bakterije in protozoe (praživali). Še posebej so nevarni virusi v prvem delu nosečnosti. Med najnevarnejše viruse prištevamo citomegalovirus, virus HIV, virus rdečk, … Prav tako so nevarne bakterije in protozoe skozi celo nosečnost (salmonela, toksoplazmoza, listerioza, …). Biološkim dejavnikom se do neke mere lahko izognemo, tako da pazimo s kom smo v stiku, kakšno hrano jemo, v kakšnem okolju živimo, …
Kemični dejavniki tveganja
Med kemične dejavnike uvrščamo alkohol, mamila, nikotin, kofein, zdravila, pesticidi, težke kovine, … Tej vrsti dejavnikov se lahko v veliki meri, če ne popolnima, izognemo, saj so večina od njih razvade sodobnega življenja. Tudi pri uživanju raznih zdravil je potrebno biti izjemno previden in na nosečnost opozoriti zdravnika, da bo lahko presodil katera zdravila bi bila primerna in katera ne.
Fizikalni dejavniki tveganja
K fizikalnim dejavnikom štejemo predvsem razna škodljiva sevanja, zato ni priporočljivo, da nosečnice hodijo na rentgensko slikanje. K fizikalnim dejavnikom prištevamo tudi razne poškodbe in udarce v trebuh (prometne nesreče, padci, …).
Mešani dejavniki tveganja
Sem spadajo vsi ostali dejavniki tveganja, ki se jih ne da razvrstiti pod zgoraj omenjene kategorije dejavnikov tveganja. Med njimi so razne bolezni matere (sladkorna bolezen, fenilketonurija, epilepsija (zdravila - antiepileptiki), povišan krvni tlak, …), pomanjkanje hrane, nepravilna prehrana, dvojčki, trojčki, …, psihološki stres, … . Stres v nosečnosti je zelo pomemben dejavnik tveganja, saj fiziološke odgovore, s katerimi se telo odzove na stres, doživlja tudi otrok. To pa se opazi po rojstvu, saj je tak otrok bolj razdražljiv, jokav, občutljiv, … . Pri tem pa je potrebno vedeti, da je kronični (ponavljajoči se) stres nevarnejši od enkratnega oziroma akutnega.
Dejavniki tveganja med porodom
Tudi med samim porodom se pojavljajo določeni dejavniki tveganja, na katere je potrebno biti še posebej pozoren. Mednje uvrščamo hipoksijo (pomanjkanje kisika), nedonošenost, pri kateri so glavni problem možganske krvavitve, medenično vstavo, pri kateri je nevarnost izpada popkovnice in s tem prekinitev oskrbe s krvjo in kisikom. V to kategorijo pa uvrščamo tudi carski rez, saj to ni naravna pot, po kateri naj bi se otrok rodil, in se ga ponavadi poslužijo ob raznih zapletih.
Fetalni distres
Stanje ploda ugotavljamo na več načinov: štetje gibov otroka, kar izvaja nosečnica sama; kardiotokografija ali CTG; UZ merjenje pretokov krvi v žilah ploda; UZ biofizični profil, pri katerem z UZ gledamo tonus ploda, plodove gibe, plodove dihalne gibe, količino plodovnice, kakovost posteljice in CTG; amnioskopija in med porodom pH metrija, pri kateri iz vzorca otrokove krvi ugotavljamo vsebnost kisika v krvi.
Najpogostejša vzroka fetalnega distresa sta popuščanje prehranjevalne in respiratorne (posteljica plod prehranjuje in skrbi za dovajanje kisika in izplavljanje ogljikovega dioksida preko popkovničnih žil) funkcije posteljice in pomanjkanje kisika zaradi oviranega pretoka krvi skozi popkovnico. Do popuščanja posteljice prihaja v nosečnosti predvsem zaradi staranja posteljice ob terminu ter zaradi bolezenskih stanj v drugi polovici nosečnosti (preeklampsija, diabetes …). Pri popuščanju posteljice je najprej prizadeta prehranjevalna funkcija, ki otroka ne ogroža akutno, na koncu pa je prizadeta tudi preskrba s kisikom, ki se pokaže z znaki distresa ploda. Do oviranega pretoka krvi skozi posteljico lahko pride v nosečnosti ob tesno oviti popkovnici ali pri pravem vozlu popkovnice, ki se zadrži, kar je redko, in pa pri pritisnenju popkovnice ob porodu, če pri popadku glavica otroka pritisne na popkovnico ali pa če pride do izpada popkovnice in njenega stisnenja.
Če stanje otroka ni več dobro, lahko nosečnica zazna, da se je plod zelo umiril, če bi poslušala srčne utripe, bi lahko zaznala, da je frekvenca nizka, pod 100 utripov na minuto. Do fetalnega distresa pride seveda tudi ob predčasni ločitvi posteljice, kar se pokaže s hudimi bolečinami in krvavitvijo iz nožnice. Bolj ogrožene so nosečnice s kroničnimi boleznimi, npr. povišan pritisk, diabetes na insulinu, preeklampsija, nosečnice s slabo porodniško anamnezo, kadilke, pri katerih je funkcija posteljice zmanjšana. Običajno se pri omenjenih nosečnicah pokaže slaba prehranjevalna sposobnost posteljice že v drugi polovici nosečnosti, kar se odraža z upočasnjeno rastjo ploda. Upočasnjena rast ploda se ugotovi z UZ, ki ga opravi ginekolog. Nosečnice, ki so bolj ogrožene, naj redno hodijo na ginekološke preglede v nosečnosti, diabetičarke naj imajo dobro urejen krvni sladkor, nosečnice s povišanim pritiskom ali preeklampsijo, naj se držijo navodil o počitku. Seveda bi bilo najbolje, da nobena nosečnica ne bi kadila, saj s tem lahko resno ogroža svojega otroka.
Če distres traja dalj časa, lahko resno ogrozi otroka. V primeru dokazanega fetalnega distresa je potrebno porod dokončati. S prej omenjenimi metodami najprej ugotovimo, kakšno je stanje ploda. Če je stanje še dobro, porod sprožimo, tudi če se sam še ni začel. Želimo, da bi porod potekal ob takem stanju posteljice, da bodo rezerve še tako velike, da bo plod preživel napore poroda brez škodljivih posledic.
AVC em crianças: causas, sinais de alerta e quando suspeitar
Poškodbe možganov pri novorojenčkih zaradi pomanjkanja kisika
Poškodbe možganov so najresnejše vrste porodnih poškodb. Poškodba možganov pri novorojenčku je najpogostejši vzrok umrljivosti dojenčkov in trajnih telesnih okvar, kot je cerebralna paraliza. Simptomi poškodbe možganov so različni in odvisni od posameznih dejavnikov, predvsem pa od resnosti poškodbe. Veliko dojenčkov s poškodbo možganov ima le blago poškodbo. Znake je veliko težje opaziti. Travmatska poškodba možganov se pojavi, ko fizična sila od zunaj udari ali pritisne na glavo. To se lahko pojavi pri dojenčku med porodom zaradi porodnih poškodb. Pridobljena možganska poškodba se pojavi znotraj lobanje ali možganov. Med porodom skoraj polovico vseh poškodb možganov povzroči zadušitev, ko možganom primanjkuje kisika. Poškodba možganov dojenčka je lahko posledica zdravniške napake, napake zdravstvenega delavca pri oskrbi, ki jo je mogoče preprečiti.
Intrakranijalne krvavitve
Intrakranijalne krvavitve (krvavitve v tkivih pod lobanjo) so navadno pri novorojenčkih. Frekvenca in vrsta krvavitev zavisi od trajanja nosečnosti. Čim krajše je trajanje nosečnosti, večja je frekvenca krvavitev. Epiduralna krvavitev je navadno v povezavi s prelomom lobanje. Subduralna krvavitev je danes zelo redka, vzrok zanjo je predvsem travma v času poroda, posebej ko je potrebno posredovanje kirurga pri porodu (ozka medenica pri ženski, ki prvič rodi, pri starejši ženski, ki je že večkrat rodila, nepravilno razmerje materine medenice in glave otroka, porod z ritko naprej, izpadla rokica itd.). Ponavadi se ta pojavlja pri novorojenčkih, ki so donošeni. Subarahnoidalna krvavitev pa je krvavitev z najboljšo napovedjo od vseh oblik krvavitev. Pogostejša je pri nedonošenčkih. Najpogostejši vzrok je hipoksija (pomanjkanje kisika), redkeje travma. Intracerebralne krvavitve so krvavitve v možganskih tkivih. Razlikujemo periventrikularne krvavitve in intraventrikularne krvavitve, odvisno od razmerja ventrikul (možganske komore). Čeprav se predvsem štejejo kot poškodbe pri nedonošenčkih, se vse pogosteje kažejo pri donošenih novorojenčkih. Ponavadi so povzročena zaradi hipoksije ali travme. Obseg krvavitev se stopnjuje po Papilleovoj. Razlikujemo štiri stopnje krvavitev. Krvavitev prve stopnje je lokalizirana na ti. germinativni matrici, ki je najpogostejše mesto, kjer se krvavitev pojavi. Pri krvavitvah druge stopnje prodira krvavitev v možganske komore, a jih ne širi. Krvavitve I in II stopnje imenujemo kot nezapletene krvavitve. Krvavitev tretje stopnje nastane, če kri prodre v večji količini v možganske komore in povzroči njihovo širjenje. Četrta stopnja nastane s prodorom krvi iz možganske komore v možgansko tkivo. Krvavitve III in IV stopnje so tako imenovane zapletene krvavitve. Glavni dejavnik, ki vpliva na napoved, je obsežnost krvavitve in razvoj zapletov. Manjše krvavitve so vzrok za blažjo klinično sliko, večje krvavitve pa težjo. Krvavitve I in II stopnje so redkeje vzrok za motorične in kognitivne posledice, čeprav po mnenju nekaterih avtorjev do 30% otrok s takšnimi stopnjami krvavitev kažejo nekakšno nevrorazvojno motnjo. Pri do 20% novorojenčkih s krvavitvami III stopnje pride do smrtnega izida, pri ostalih se lahko v visokem odstotku razvije cerebralna paraliza ali nekakšna oblika nevromotoričnega odstopanja.
Hipoksično-ishemična encefalopatija
Hipoksično-ishemična encefalopatija je postopna encefalopatija, ki nastane kot posledica pomanjkanja kisika v krvi (hipoksemija) in/ali motnje pri preskrbi možganov s krvjo in kisikom (ishemija). Frekvenca hipoksično-ishemične encefalopatije ni natančno poznana, vendar je pogostejša pri nedonošenčkih. Posledice hipoksično-ishemične encefalopatije pri novorojenčkih so lahko trajne poškodbe, cerebralna paraliza, mentalna zaostalost in epilepsija. Najpogostejši vzrok žariščne in večžariščne možganske poškodbe so tromboembolična dogajanja, povezana z infarkti posteljice, infekcijo, travmo, ustvarjanjem trombov, motnjami strjevanja in drugo. Pri 50% novorojenčkov z žariščnimi ishemičnimi poškodbami je zajeta srednja možganska arterija (arteria cerebri media), pogosteje leva. Venske tromboze so redkejše. Žariščne in večžariščne poškodbe lahko nastanejo v različnih fazah razvoja možganov in pripeljejo do smrti celic z izgubo možganskega tkiva in nastanka votlin.
Periventrikularna levkomalacija
Periventrikularna levkomalacija je hipoksično-ishemična poškodba, ki običajno nastane pri nedonošenčkih, pri katerih je bilo kratko trajanje nosečnosti, prav zaradi specifičnosti stopnje razvoja njihovih možganov. Zaradi smrti celic prihaja do nastanka votlin, ki se nahajajo v bližini možganskih komor, ponavadi je povezano s povečanjem možganskih komor (ventrikulomegalijo).
Primer iz prakse: Zapleten porod in zaskrbljenost staršev
V enem od primerov se je porod začel z razpokom mehurja in odtekom plodovnice, nato pa je od sprejema v porodnišnici do samega poroda trajalo skoraj 21 ur. Prišlo je do zastoja na medeničnem dnu, porod je bil dokončan vakumsko. Fantek se je rodil obrnjen z glavico navzdol, ovit s popkovnico, ki je bila dvakrat ovita okrog vratu. Plodovnica ob koncu poroda je bila mlečna z merkonijem. CTG na koncu poroda je bil zožen, a reaktiven. Apgar ocena je bila 8/9, slabša ocena je bila za tonus in barvo. Starši so bili zaskrbljeni, saj niso slišali otrokovega joka in niso bili prepričani, ali se je porod zakompliciral. V porodni zapisnik so med drugim zapisali, da je bil CTG na koncu zožen, a reaktiven. Vprašanje, ki se je pojavilo, je bilo, ali to pomeni, da je prišlo do pomanjkanja kisika v tistem zastoju.
Na Pediatrični kliniki so 17 dni po rojstvu opravili UZ glavice. Izvid je pokazal, da je ventrikularni sistem primerno širok in oblikovan, pomikov sredinskih struktur ali strukturnih nepravilnosti ni videti. Glava je normocefalno oblikovana, velika fontanela primerno odprta, v nivoju. Postavilo se je vprašanje, ali bi tovrstni ultrazvok lahko videl morebitne poškodbe možganov ali krvavitve, nastale zaradi poroda ali pomanjkanja kisika, tudi po 17 dneh.
Strokovno mnenje o primeru
Glede na opisani zapleten porod, vključno z dolgotrajnim porodom, zastojem v medeničnem kanalu, ovito popkovnico okoli vratu in vakuumsko ekstrakcijo, je zaskrbljenost staršev razumljiva. Vendar pa je strokovno mnenje poudarilo, da ne nujno vsi našteti pojmi predstavljajo vzrok za trajne posledice. Vakuumski porod je bil v tem primeru ocenjen kot rešilna odločitev, ki je preprečila morebitne hujše zaplete, ki bi lahko nastali pri carskem rezu v dani situaciji. CTG, ki je bil zožen, a reaktiven, je nakazoval, da je bil plod še dovolj pri sebi, kar pomeni, da ni prišlo do pomembnega pomanjkanja kisika. Apgar ocena 8/9, zlasti če je otrok zadihal in zajokal, čeprav morda ne takoj, kaže na dobro stanje novorojenčka po porodu. Otroku ni nujno zadihati takoj ali zajokati, saj nekateri ne jokajo takoj, pa zato ni nič narobe. Če je otrok "zamrt", ga vedno oživljajo, vendar to pri tem otroku očitno ni bilo potrebno, sicer ne bi dobil ocene po Apgarjevi več kot 6. Ultrazvok glavice, opravljen 17 dni po porodu, ni pokazal strukturnih nepravilnosti, kar nakazuje, da ni vidnih poškodb možganov ali krvavitev. Čeprav preiskava ni 100 % zanesljiva, je kljub temu dober pokazatelj. V takšnih primerih je pomembno spremljanje otrokovega razvoja, saj se nekatere posledice lahko pokažejo kasneje.
Nove metode zdravljenja in priprave na porod
Najnovejše raziskave so pokazale nov način zdravljenja za preprečitev tveganja možganskih okvar. Asfiksija se ob rojstvu pojavi, ko dojenčkovi možgani in drugi pomembni organi med in po porodu ne dobijo dovolj kisika ali krvi. Strokovnjaki bodo z novo tehniko lahko pomagali več kot 100 dojenčkom v Veliki Britaniji, in sicer z zmanjšanjem telesne temperature s 36 stopinj Celzija na približno 33, čemur nato sledi postopno ogrevanje na intenzivni negi. Ta metoda hlajenja telesa se je izkazala kot učinkovito sredstvo za zmanjševanje možganskih okvar pri dojenčkih, ki se rodijo z asfiksijo.
Porod ni le rojstvo otroka, je tudi trenutek, ko se iz ženske rodi mama. Kljub vse večji emancipaciji in zavesti o tem, česa vse smo ženske sposobne, pa je dandanes strah pred porodom verjetno prisoten precej bolj kot kadar koli prej. Porodna izkušnja lahko žensko zaznamuje za vse življenje - lahko pusti nezaceljene brazgotine, ne le na telesu, temveč tudi na duši, ali pa ji da vedeti, česa vse je sposobna. Porod je izkušnja, ki lahko žensko opolnomoči in jo pripravi na prihodnje materinstvo, a po drugi strani tudi tako nepredvidljiva izkušnja, da njenega poteka ni mogoče vedno predvideti. Nosečnice, ki prihajajo k strokovnjakom, se srečujejo z najrazličnejšimi strahovi, predvsem strahom pred negotovostjo. Preseneti jih sama bolečina, saj si tako intenzivne bolečine preprosto ne morejo predstavljati. Nekatere tudi niso zadosti informirane o samem poteku poroda. Spet druge preseneti dejstvo, da porod ne gre po njihovem načrtu in ga je treba dokončati drugače (z izhodnim vakuumom, carskim rezom). V porodnišnicah bodočim mamicam s pomočjo posveta z babico, individualnih ogledov porodnišnice, pogovorom z anesteziologom o lajšanju porodne bolečine skušajo odgovoriti na njihova vprašanja, jim pomagati premagati strah, jim omogočiti, da pobližje spoznajo okolje in osebje, v katerem bodo rodile. Skušajo se jim približati, odgovoriti na njihove strahove in jih pomiriti ter jim s tem nudijo psihološko in čustveno podporo. Spodbujajo, da kljub bolečini in strahu, povezanim s porodom, zaupajo osebju, s katerim se srečajo v porodni sobi, in se z njim tudi pogovorijo.
Poporodno obdobje in morebitni zapleti
Poporodno obdobje se začne tri ure po rojstvu posteljice in zajema involucijske procese in procese celjenja, za to obdobje pa je značilna tudi ponovna vzpostavitev delovanja jajčnikov in laktacije z dojenjem. Po porodu se začne celjenje maternice, kar se odraža s poporodno čiščo - izcedkom iz maternice, ki traja tja do šest tednov po porodu. Maternični vrat in nožnica sta po porodu otečena, cervikalni kanal pa se po štirih tednih vrne v stanje pred nosečnostjo. Nožnica kmalu pridobi prvotni tonus, medtem ko je njen epitelij zadebeljen še dva tedna po porodu. Zaradi poškodb genitalnega trakta, do katerih je prišlo med porodom, in zmanjšane vlažnosti so spolni odnosi lahko neprijetni še tedne po porodu. Z rojstvom posteljice se koncentracija hormonov in razmerja med njimi počasi vrnejo v ravni pred porodom, z izjemo oksitocina in prolaktina, ki igrata pomembno vlogo pri vzpostavitvi laktacije in dojenja. Dojke so sicer po porodu bolj občutljive, sploh tretji ali četrti dan po porodu, ko pride do navala mleka. Hormonske spremembe po porodu botrujejo k povečanemu izločanju vode iz telesa, nekaj dni po porodu pa se tako izločanje urina lahko dvigne na tri litre na dan. Prve ure je lahko uriniranje oteženo, se pa pričakuje, da bo porodnica prvič obiskala stranišče v treh urah po porodu oz. najkasneje šestih.
Ženske po porodu se pogosto soočajo tudi z inkontinenco (stresna inkontinenca je uhajanje urina med kihanjem, kašljanjem, smejanjem, pri hoji itd.). Prve dni po porodu je povsem normalno, da ženske težje nadzorujejo izločanje urina, saj se tkiva počasi obnavljajo. Vaje za mišice medeničnega dna lahko okrepijo mišice v tem predelu in prispevajo k hitrejšemu okrevanju. Če vaje niso dovolj, je potrebna fizioterapevtska obravnava. V redkih primerih je potrebno tudi kirurško zdravljenje, če konzervativno zdravljenje ni učinkovito.
Po porodu so pogoste tudi manjše motnje v delovanju črevesja, predvsem zaprtje. Carski rez velja za najbolj zahteven način poroda, saj zahteva kirurški poseg, ki lahko ženski oteži poporodno obdobje. Okrevanje matere je dolgotrajnejše, prilagajanje novorojenčka na življenje zunaj maternice zahtevnejše. Po posegu je bistvenega pomena okrevanje, ki je ključno pri preprečevanju nadaljnjih zapletov, ki bi lahko vplivali na nadaljnjo kakovost življenja. V prvih tednih po porodu sta zato ključna primerna oskrba rane in počitek, odsvetuje se čezmerno naprezanje ali obremenitev trebušne stene.
Še ena izmed tegob, ki lahko po porodu težijo novopečeno mamico, pa je posledica epiziotomije presredka - t. i. epizotomijska rana. V nekaterih primerih je namreč med porodom potreben prerez presredka, da se otrok lažje porodi, raztrganina pa se po porodu zašije. Okrevanje je lahko boleče, odvisno od globine in dolžine same raztrganine.
V poporodnem obdobju ženske pogosto občutijo tudi nezadovoljstvo z videzom, za nekatere težavo predstavlja tudi povečana telesna teža, ki je posledica nosečnosti. Marsikatera mama se zato želi po porodu čim prej spraviti nazaj v formo, spet druge motijo strije, oblika dojk, ohlapnost kože in druge vidne telesne spremembe. Prvi tedni po porodu so namenjeni predvsem spoznavanju matere z novorojenčkom, saj hormoni še nihajo, dojenje se šele vzpostavlja. Zato je pomembno, da ženske vsaj šest tednov po porodu, vse do ginekološkega pregleda, počivajo. To ne pomeni, da le ležijo, ampak so lahko zmerno aktivne in skrbijo zase, s kratkimi sprehodi itd.
Odziv na pomanjkanje kisika pri novorojenčku
V primeru, da je novorojenček po porodu dlje časa brez kisika (ga oživljajo) in je nato na oddelku za intenzivno nego, je čas do odpusta domov odvisen od resnosti stanja. V primeru kratkotrajnega pomanjkanja kisika pri plodu, ki je bil v dobri "kondiciji", je adaptacija na samostojno življenje lahko motena, a so težave kratkotrajne in je novorojenček na intenzivni bolj na opazovanju ter je že po dnevu ali dveh pri mami. Ob zmerno hudi obporodni asfiksiji (ki označuje pomanjkanje kisika IN motnjo v pretoku preko žil, zlasti v možganih) so težave lahko resnejše - in lahko novorojenček potrebuje celo pomoč pri dihanju, zdravila za preprečevanje krčev ipd. Pri teh obstoji vsaj 50% tveganje za kasnejše posledice, ki pa so spet zelo različne v teži in klinični sliki. Odpust domov pri teh novorojenčkih je običajno v enem tednu dni. V najtežjem primeru, ko je bil novorojenček po rojstvu dlje časa oživljan, ko so poleg možganov prizadeti tudi drugi organi, ko je lahko v komi tudi nekaj dni, pa so posledice vedno prisotne. Na srečo se z zadnjo obliko pomanjkanja kisika med porodom v Sloveniji srečujemo zelo redko, največ 1-2x letno. Če otrok preživi najtežje, s šokom povezano obdobje, lahko potrebuje bolnišnično zdravljenje tudi več tednov. Marsikaj glede izida lahko napovemo že v prvih tednih oziroma takrat, ko je dojenček odpuščen domov. Večina težav pa se "pokaže" šele po prvih tednih ali celo mesecih. Mreža razvojnih pediatrov v Sloveniji pa je usposobljena, da težave prepozna zgodaj in usmeri dojenčka k tistim specialistom, ki lahko posledice (vse tiste, ki ste jih omenili) omilijo.
Zgodnji, zunanji znaki poškodbe možganov dojenčka so pogosto zgrešeni. Nekateri dojenčki z zelo hudimi možganskimi poškodbami morda ne kažejo nobenih zgodnjih telesnih znakov. Ko dojenčki rastejo, običajno dosežejo določene razvojne mejnike v določeni starosti (npr. prevračanje, sedenje, govorjenje, hoja itd.). Ti razvojni mejniki so lahko kognitivni in fizični. Otrok je lahko prostorsko dezorientiran ali ima večjo bolečinsko občutljivost. Vedenjski izzivi lahko vključujejo nadzor impulzov ali delovanje. Majhen dojenček običajno ne more nakazati, kdaj se počuti preobremenjenega - vendar je to lahko znak, kdaj je bolj vznemirjen, razdražljiv, tišji ali bolj zaprt. Če se simptomi pojavijo kmalu po rojstvu, lahko zdravnik diagnosticira poškodbo možganov s pomočjo slikovnih pregledov, kot sta CT ali MRI. Če poškodba ni jasna, je diagnoza težavnejša.
tags: #pomanjkanje #kisika #pri #porodu