Francoski porodničar Michel Odent, pionir na področju rojevanja v vodi in uvajanja dojenja v prvi uri po rojstvu, že več kot petdeset let postavlja standarde na področju poroda. Njegovo osrednje sporočilo, ki ga prenaša že v visoki starosti, je hkrati zastarelo in revolucionarno. Raziskave namreč kažejo, da so otroci, rojeni v domačem okolju, bolj zdravi kot tisti, ki se rodijo v porodnišnici. Odent poudarja, da se v zadnjih desetletjih v človeški naravi ni nič spremenilo bolj kot rojevanje, a žal v negativnem smislu. Čas med nosečnostjo je dragocen, zato ga morajo ženske porabiti za gledanje v luno, poslušanje nežne glasbe in uživanje v naravi, ne pa za branje strokovnih knjig o rojevanju.
Spremembe v sodobnem rojevanju: Od narave k nadzoru
V preteklosti so imele ženske, ki niso bile bolne ali niso umrle, tudi po deset otrok. Dandanes pa ženske rodijo manj otrok zaradi drugačnega načina življenja in kontracepcije. Po drugi strani pa si pomagamo s carskim rezom, četudi ni nujne potrebe po njem. Z vsem tem spreminjamo zakone naravne selekcije. Rojevanje smo premaknili stran od domačega okolja matere. Pri ljudeh je namreč najpomembnejše, kako domači so prvi mikrobi in bakterije, ki preidejo na otroka. Prvi trenutki po rojstvu so izrednega pomena za otrokov razvoj. Bakterije in mikrobi vplivajo na zaščito pred boleznimi in infekcijami, zato je bistveno, da jih otrok prejme čim več od matere, saj so to mikrobi, ki lahko najbolje zaščitijo njegove telesce. Toda ker se večina otrok rodi zunaj prostora, kjer živi mati, jih kolonizirajo tuje bakterije, kar večkrat poveča potrebo otrok po jemanju antibiotikov.
Michel Odent v pogovoru izpostavlja težave z rojevanjem, ki zadevajo evropsko in severnoameriško družbo. Na intervju je prišel z dvema svojima knjigama, ki imata enako sporočilo, toda obrnjen pristop, zato različna naslova. Želi nagovoriti čim več ljudi, tudi tiste, ki jih to področje ne zanima. Rojevanje se nam zdi nekaj samoumevnega, toda v zadnjih desetletjih se v človeški naravi ni nič spremenilo bolj kot rojevanje. Prav nasprotno!
Ključ do lažjega poroda: Tišina, toplota in umirjenost
Vprašanje porodniškega okolja je ključno. Michel Odent pojasnjuje, da je idealno, če je ob porodu zraven samo ena oseba, ki je izkušena babica. V tradicionalnih kulturah to že dolgo vedo. Star perzijski pregovor pravi, da se v navzočnosti dveh babic otroški obraz zamakne. V temi se sprošča hormon teme melatonin, ki se odlično poveže s hormonom oksitocinom, ki je hormon ljubezni in se sprošča ob porodu. Skoraj nemogoče je ustvariti takšne okoliščine. Problem je tudi, da družba ne odobrava rojevanja na domu. V porodnišnico vsi vlečejo s seboj še očeta, porodne babice so moški … Ljudje smo preprosto dejavnost, kot je porod, spremenili v težko in zahtevno opravilo.
Odent izpostavlja, da ženske med porodom premalo sproščene. Recepta ni, a opisuje preprosto situacijo: pletenje se mogoče zdi nepomembna dejavnost, vendar se človek sprošča s ponavljajočimi se gibi, s čimer se pri babici zmanjšuje vrednost adrenalina. Stanje osebe, ki je zraven pri porodu, se vedno prenaša na porodnico, zato je nujna umirjenost. Če ima babica visoko raven adrenalina, ga bo prenašala na porodnico. To je še ena podrobnost. Znanstveno dokazano je, da se človeške sposobnosti zmanjšajo, ko smo opazovani, še posebno pri povsem novi izkušnji ali početju, ki ni vsakdanje.
Vloga moža in družbe pri porodu
Michel Odent meni, da moški nikoli ne bo mogel povsem razumeti, kako se počuti ženska s porodnimi popadki. "So, ampak trenutno niso družbeno sprejete," dodaja. Podobno je pri drugih težavah. V teoriji nam je povsem jasno, da lahko ukrepamo proti uničujočim podnebnim spremembam, če prenehamo uporabljati fosilna goriva, toda to je utopija. Enako, kot je utopija, da bi omogočili preprosto in hitro rojevanje. Nekaj bomo morali spremeniti, saj smo začeli nadzorovati naravo, zato se bližamo robu.
Ženska mora biti čim bolj sama. Porodnica se najbolje počuti v družbi ženske, ki že ima otroka. Pomembna je figura matere, kar je še eno preprosto življenjsko pravilo. Moški namreč nikoli ne bo mogel povsem razumeti, kako se počuti ženska s porodnimi popadki. Seveda, ker živimo v takšni družbi. Ta princip je del naše kulture. Toda poglejte prejšnje generacije. Brankovo rojstvo leta 1930 je bilo doma, njegova mama pa ni želela, da bi jo mož gledal. V besedah njegove mame, ki ni želela roditi zraven očeta, je bil skrit seksualni odnos, ki se spremeni, če moški gleda porod. Če je le mogoče, naj ne bo prisoten.
Idealno bi bilo, če bi se farmakološkemu lajšanju bolečine med porodom lahko izognili. Svetovno znani francoski porodničar Michel Odent je utemeljitelj rojevanja v vodi in pionir na področju uvajanja dojenja v prvi uri po rojstvu. Pravi, da pozna skrivnost hitrega in nebolečega poroda. Ta pa se po njegovem mnenju ne skriva v porodu s carskim rezom in tudi ne v rojevanju na naraven način.
Hitrejši in lažji porod skozi razumevanje fiziologije
Michel Odent že več kot petdeset let postavlja standarde na področju poroda in rojevanja. Prepričan je, da se skrivnost hitrega in nebolečega poroda skriva v fizioloških procesih, ki med rojevanjem potekajo v ženskem telesu. Če te procese poznamo, pravi, je marsikaj jasno in lahko razumljivo. Narava je namreč na različne načine poskrbela za čim hitrejši in lažji porod, s čim manj zapletov.
"Morda je nekaterim znano, da je ženska, ki rojeva sama, lahko zamaknjena in manj pozorna na dogajanje okrog sebe. Pozabi na nasvete iz knjig in tudi na manire; saj kriči in preklinja. Znane so zgodbe žensk, ki so med težkim porodom celo ugriznile babico. Vse to je znak zmanjšane dejavnosti možganske skorje oziroma neokorteksa."
Z možgansko skorjo razmišljamo in tako vplivamo na delovanje drugih delov možganov. Posledično z možgansko skorjo nadziramo celotno telo. Po besedah Odenta pa razmišljanje porod kvečjemu ovira. Govori nam, da bi morali med porodom zmanjšati dejavnost možganske skorje. "Ženska ob nedejavnosti možganske skorje sama najde ugoden položaj za rojevanje. Tako je narava našla pot, zaobšla možgansko skorjo in omogočila porod. Med porodom mora torej možganska skorja mirovati. Porod se je ne tiče, saj je v domeni starejših in bolj primitivnih možganskih struktur. Ob upoštevanju tega ni težko razumeti, katere so osnovne potrebe ženske med porodom."
Ženske izgubljajo moč rojevanja
Odent opozarja, da ženske izgubljajo moč rojevanja. Vzrok tiči tudi v uporabi protibolečinskih in hormonskih zdravil med porodom. "Izraza "naravni porod" nisem nikoli uporabljal," pojasnjuje. "Besedi porod tudi nisem nikoli pripel nobenega pridevnika. Bolj kot promociji naravnega rojevanja se je treba posvetiti samemu porodnemu procesu. Predvsem se moramo zavedati osnovnih potreb ženske med porodom in spremeniti tisočletno kulturološko pogojevanje rojevanja. Prvi pomemben korak je, da spremenimo besedišče, ki ga uporabljamo. Zdaj namesto matere in otroka izpostavljamo pomembno vlogo nekoga tretjega; ki pomaga, vodi, podpira in usmerja porod. Potrebujemo pa nove izraze, ki bodo sledili fiziologiji rojevanja. Ključna beseda je danes zaščita!" Pri tem ima francoski porodničar v mislih zlasti zaščito pred zunanjimi vplivi in posegi, ki zmotijo fiziološki potek poroda.
Porodna bolečina in naravni mehanizmi
"Da bi lahko razumeli porodno bolečino, moramo vedeti, da se proti njej telo zavaruje tudi samo," pojasnjuje Michel Odent. V ta proces so vključeni endorfini. To so naravni opiati, ki nas obvarujejo pred bolečino. Prav tako pa na njeno zaznavanje vpliva tudi zmanjšana dejavnost možganske skorje. Ženske ob njenem mirovanju bolečino zaznavajo drugače. Danes se torej sprašujemo, opozarja, kako lahko spodbudimo te naravne mehanizme zaščite proti porodni bolečini, da bodo kar najučinkovitejši. Da bo porod lahek in ne bo potrebe po protibolečinskih zdravilih. "Idealno bi bilo, če bi se farmakološkemu lajšanju bolečine med porodom lahko izognili. Vendar pa ga v resničnem življenju veliko žensk potrebuje - tudi najmočnejšo epiduralno analgezijo," končuje Odent.
Video sporočilo ob mednarodnem dnevu žensk
Osebne zgodbe in izkušnje: Branko in Verena
Zgodbi Branka in Verene ponujata vpogled v življenje slovenskih izseljencev in njihovo povezavo s slovensko kulturo. Branko je vezan na zemljišče v Prvačini, kjer so že predniki gojili trte, in se trudi obdržati to tradicijo ter jo predati otrokom, simbolično pa je posadil oljke, simbol miru. Verena rada obiskuje zamejstvo, rojstno hišo v Gorici, kjer ima sestri z družinama.
Branko izhaja iz delavske družine. Njegovo vsakdanje »delo« je bilo druženje s prijatelji na vasi. Ko je dopolnil sedem let, so zaradi ekonomskih razmer leta 1959 zbežali v Francijo in se nastanili na obrobju Pariza. Bili so priče takratnih hudih socialno-političnih razmer. Kot otroka so ga prizadeli atentati po Parizu. V spominu pa mu ostajajo tudi svetle podobe iz tega obdobja - uspehi v šoli. V stiku so bili s slovensko katoliško misijo in z bratom sta bila v privilegiranem položaju, da so ju slovenski duhovniki (Vladimir Klemenčič, Ciril Lavrič) nekaj časa poučevali verouk na dom. Vključeni so bili tudi v Društvo Slovencev v Parizu. Zelo lepe spomine ima na otroštvo, čeprav je bilo tudi pri njem vse skromno, a zelo ustvarjalno, živahno in zabavno.
Takoj po vojni, ko je Gorica prišla pod Italijo, je bilo treba obnoviti kulturne ustanove, zatrte v času fašizma, in oživiti prosvetno delovanje. Oče je stalno govoril o potrebi po lastnem kulturnem hramu. K njim domov so prihajali duhovniki in laiki, ki so si prizadevali za kulturno oživitev na Goriškem. Začelo se je govoriti o graditvi Katoliškega doma, danes ga poznamo kot Kulturni center Lojze Bratuž. Oče je bil član pripravljalnega odbora in je natančno spremljal gradnjo Katoliškega doma, ki ga je skoraj štiri desetletja upravljal z dušo in srcem, seveda brez vsakega honorarja. Zato je bilo za otroke samoumevno, da so se že zelo zgodaj vključevali v kulturno delovanje, na začetku še v dvorani Marijine družbe na Placuti, nato pa v Katoliškem domu. Tudi danes je tu kulturno delovanje izredno pestro in bogato. Verena je prepričana, da če Slovenci na Goriškem, Tržaškem in v Benečiji izginejo, bo hudo tudi za Slovence, ki živijo čez mejo, v matični domovini.
Verena je v Gorici končala osnovno šolo in klasični licej s slovenskim učnim jezikom. K odločitvi za študij umetnostne zgodovine je pripomoglo več stvari. Že oče je imel rad zgodovino in umetnost, rad je fotografiral in slikal. Močno se ji je v spomin vtisnilo družinsko potovanje iz otroških let v Firence in Rim. Vedno ji je bilo všeč tudi risanje in pritegnilo jo je vse, kar je bilo v povezavi z obliko in sliko. Na liceju so imeli dobrega profesorja umetnostne zgodovine, ki je imel jasen odnos do umetnosti in ustvarjanja na splošno.
Pot v dvoje: Zbor, Pariz in slovenska skupnost
Kje pa se začne njuna »pot v dvoje«? Verena odgovarja, da v zboru Lojze Bratuž. Šli so na gostovanje v Pariz. Poleti je namreč šla v Pariz na tečaj francoščine, s katero se je ljubiteljsko srečala na Filozofski fakulteti. Takrat je spoznala slovensko skupnost v Parizu in gospoda Naceta Čretnika, ki se je povezal z dr. Kazimirjem Humarjem, dušo kulturnega življenja na Goriškem.
V tistem obdobju je bil Branko fizično oddaljen od Društva Slovencev, ko pa je izvedel, da prihaja zbor s Primorske, je nekako čutil, da se mora bolj angažirati. Veliko časa so takrat posvetili pripravam in lepo izvedli gostovanje. Verjetno je francoščina pri srečanju z Vereno odigrala pomembno vlogo. Takrat Branko ni dobro znal slovensko, a je zbral dovolj poguma, da je šel do dirigenta zbora in vprašal, ali je kdo v skupini, ki zna francosko.
Dober mesec po poroki je moral Branko na služenje civilnega vojaškega roka v Maroko. Po koncu služenja sta se preselila na obrobje Pariza. V Franciji so prihajali otroci drug za drugim (Uroš, Nada in Matjaž), Verena pa je opustila misel na službo, saj je bil tu čas »porodniške« zelo kratek. Veliko ji je bilo tudi do tega, da bi se otroci naučili slovenskega jezika. V njuni družini so vedno govorili slovensko, tudi otroci med seboj in ko so šli v vrtec, niso znali francoščine.
Slovenci so se stalno dobivali. Z nakupom Slovenskega doma v Châtillonu (dom je bil kupljen predvsem z darovi slovenskih izseljencev s sveta in v Franciji) je slovenska skupnost dobila stalne prostore za svoje dejavnosti. Tudi otroci imajo lepe spomine na vse, kar se je dogajalo v Slovenskem domu in Društvu. Verena je vedno rada sprejemala vse, kar je bilo novega. Hvaležna je Bogu, da ji je bila dana možnost, da spozna še tretjo kulturo, vendar je bila v odločitvi za življenje v Franciji vedno v njej tudi odločitev, da se bo kdaj vrnila. Hitro se je vživela v njihovo slovensko skupnost, ki ji je takoj prirasla k srcu. Pomembno se ji je zdelo, da se pestra dejavnost Društva, Katoliške misije in drugi dogodki v zvezi s Slovenci v Parizu nekje zapišejo. Glasilo je bilo v začetku preprosto, tipkala ga je na sposojen pisalni stroj, kasneje na računalnik in zmanjšala format. Glasilo je izhajalo občasno, od leta 1984 do 1995.
Branko je Vereni vedno govorila: »Nekoč se bomo vrnili.« Čakal in bal se je trenutka, ko mu bo rekla, da grejo nazaj. Bil je zaposlen v bolnišnici, imel je tudi zasebno ordinacijo, v profesionalnem pogledu je bil zadovoljen. Verena pa je pogrešala slovensko kulturo in vse, kar jih povezuje s slovensko pradavnino. Starejši sin je dopolnil petnajst let, moral bi v srednjo šolo.
Branko meni, da je francoska kultura močna in v njej ni težko izgubiti identitete. Onadva pa sta želela ohranjati slovensko kulturo. Slovenijo sta čutila kot domovino. Obžalovala sta samo, da enako mislečih prijateljev nista mogla prepričati, da jih Slovenija potrebuje in naj jima sledijo.
Verena, kot umetnostna zgodovinarka, sodeluje pri pripravi raznih gradiv: knjig, zbornikov, katalogov, pri predstavitvi raznih umetnikov ob različnih priložnostih. Večkrat je njeno delo povezano s sakralno umetnostjo. Za diplomsko nalogo je pisala o baročni arhitekturi, morda tudi zaradi izrednih predavanj odličnega poznavalca baročne umetnosti prof. dr. Naceta Šumija, ki je imel že v sedemdesetih letih velik posluh za zamejce. Umetnost je nekaj najlepšega in najvišjega, kar se lahko rodi iz človekovega duha in je odraz presežnega. Včasih si je v sodobni umetnosti težko predstavljati, da je to še umetnost. Umetnost te mora nagovarjati, zatresti najtanjše strune tvoje notranjosti. Nihče pa ne more dati tega, česar sam nima. Zato se danes večkrat sprašujejo, kaj je danes z umetnostjo. Leta 2008 so pripravili slovensko-italijansko monografijo o cerkvenih poslikavah Toneta Kralja na Tržaškem, Goriškem in v Kanalski dolini. Za Primorce je bilo izredno, da se je Kralj tako vživel v njihov čas med obema vojnama. Čeprav ni doživela tega obdobja, ga je po vojni občutila. V Italiji še sedaj mnogi ne vedo, kaj je delal fašizem.
Za Goriško je pomembna cela vrsta osebnosti. Za zadnja desetletja bi lahko omenila žrtev fašizma glasbenika Lojzeta Bratuža, prof. Mirka Fileja, ki je zapustil velik glasbeni pečat na Goriškem, duhovnika, šolnika in kulturnika dr. Kazimirja Humarja, dr. Antona Kacina, kulturnika in politika, zaslužnega za povojno organizacijo slovenskega šolstva v Italiji, pesnico Ljubko Šorli …
Zdravstveni vidiki in izseljensko delovanje
Branko je zaposlen na Ginekološki kliniki v Ljubljani, na Kliničnem oddelku za reprodukcijo, njegova specialnost je zdravljenje moške neplodnosti. Težko bi rekli, da je več neplodnih parov, kot jih je bilo. Ljudje - tudi zdravniki - so bolje informirani, pari prihajajo bolj pravočasno. Kar zadeva moško neplodnost, so se diagnostične metode zelo izboljšale, drugačen je tudi pogled na moškega - včasih se je »krivda« za neplodnost naprtila ženskam. Razlogov za neplodnost je več: prirojene napake spolovil ali pridobljene napake - npr. stanje po udarcu v moda, ki lahko poškoduje nastajanje semenčic. Pogosto pozabimo na razvade, ki so pogosto krive za neplodnost - predvsem tobak, mamila. V raziskovanju so pesticidi - Evropska zveza je pred kratkim prepovedala uporabo treh pesticidov. Branko je zagovornik tega, da se je treba s parom temeljito pogovoriti, narediti čim več testov na semenčicah in šele nato poizkusiti z vzročnim zdravljenjem. Po letu 1950 so priporočali nekaj terapij, ki pa so se izkazale za neuspešne in jih odsvetujejo.
Ženske danes v povprečju rojevajo starejše. Statistike kažejo, da na izid umetne oploditve vpliva samo starost matere. Po 38. letu starosti ženske sicer lahko enako zanosijo kot mlajše, vendar je bistveno več splavov. Plodnost ženske se slabša že po 25. letu. Branko je pred tridesetimi leti za revijo Mladika napisal, kar je še danes aktualno: »Umetna oploditev je veliko upanje za neplodne pare.« Ob koncu diagnostičnega postopka se neplodni pari sami odločijo o možnostih zdravljenja. Umetna oploditev je nekakšna nadomestna pot, če so naravne možnosti za zanositev nične. Ženske z zamašenimi jajcevodi so žrtev vnetja, lahko tudi zaradi razlitega slepiča. Postavlja se vprašanje, ali je tej ženski zato prepovedano, da zanosi? Da bo mati? Odgovarja, da ne. Umetna oploditev nima namena spreminjati narave, popravi pa ali preskoči, kar je bilo zaradi bolezni dokončno okvarjeno. Pri umetni oploditvi pa je res vprašljiva zloraba, zamrzovanje in raziskovanje zarodkov. Parom, ki razmišljajo, da s tem nasprotujejo božjemu načrtu, razloži, da lahko žensko tudi tako stimuliramo, da zarodkov ne bo potrebno zamrzniti, ker jih bomo po postopku vstavili vse. Končno pa se vsak par odloči sam.
Branko je nadzorni zdravnik v ljubljanski porodnišnici, kar je zelo odgovorno mesto. Njihova porodnišnica je ena največjih v Evropi po številu rojstev. V porodnišnici je 6000-7000 porodov letno, zato je delo zelo pestro.
Aktivni sta tudi v Izseljenskem društvu Slovenija v svetu. Izseljensko društvo Slovenija v svetu organizira svoj 20. tabor. Za to priložnost so izbrali izzivalno temo: razlogi mladih za zaposlitev v Sloveniji.
Izseljenski duhovniki se srečujejo dvakrat letno na konferencah. Iz te izkušnje je nastala ideja, da bi se tudi laiki povezovali med seboj ter med Slovenci v Evropi ohranjali slovensko besedo in miselnost, rojake kulturno povezovali in jih navajali k izmenjavi izkušenj. Ustanovili so Svet slovenskih krščanskih izseljencev v Evropi. Poleg Verene so Branku stali ob strani Polde Cverle, Tone Casar in Minka Blachon. Ljudem so želeli ponuditi predavanja o aktualnih družbenopolitičnih temah. Društvo je delovalo od leta 1987 do njune preselitve v Slovenijo 1995.
Prvo srečanje je bilo na prvo nedeljo v avgustu leta 1989 v sklopu ciklusa »Slovenci v Evropi«. Ta srečanja so bila nekakšno nadaljevanje srečevanj, ki jih je na Višarjah prirejal dr. Lambert Ehrlich, potem pa nadaljevali z velikim pobudnikom. Pomembno je, da vsaj enkrat na leto lahko srečaš znance z različnih koncev. Z veseljem so prihajali in še prihajajo na ta srečanja. Višarje morajo ostati. Romanje je tudi pričevanje za druge ljudi, turiste, ko vidijo, da se zbirajo, da poslušajo predavanje. Taka srečevanja vzbujajo spoštovanje pri drugih narodih. Rada se vračata med prijatelje v Pariz. Slabše je, ker ni stalnega duhovnika v Parizu in osebe, ki bi stalno oskrbovala Slovenski dom. Tudi slovenska ambasada bi lahko bolj razgibala življenje Slovencev v Parizu. Verena meni, da imajo Slovenci velik potencial in velike ljudi, zato se jim ni treba sramovati pred drugimi narodi, ki so številčno večji. Če so zdržali toliko stoletij pod tujci in ostali Slovenci in kulturni narod, potem niso narod brez obraza.
Zaključek: Vrnitev k naravnim principom rojevanja
Michel Odent, mož, ki je prvi opozoril na to, da ženska pri porodu ob sebi ne potrebuje ničesar, razen tišine, toplote in tihega spremstva izkušene babice, je utemeljitelj rojevanja v vodi in pionir na področju uvajanja dojenja v prvi uri po rojstvu. V 23 letih, ko je v državni bolnišnici deloval kot vodja kirurškega in porodnega oddelka, se je začel bolj resno zanimati za dejavnike v okolju, ki vplivajo na proces rojevanja. Ena od njegovih znanih tez je, da ženska med naravnim porodom vstopi v drugačno stanje zavesti, pri katerem »izklopi« delovanje neo-korteksa (del možganov, ki nadzoruje višje funkcije, kot je senzorično in prostorsko zaznavanje, zavestno mišljenje in jezik). Če smo intelektualno stimulirani ali imamo občutek, da nas nekdo opazuje, je neokorteks aktiven, kar vodi v napetost in komplikacije pri porodu.
Kadar je neokorteks aktiven, nadzoruje primitivne možganske strukture in zavira porodni proces (tako kot tudi katero koli vrsto spolne dejavnosti). Zato mnogo žensk pove, da so se med porodom počutile, kot bi bile na drugem planetu ali da so popolnoma izklopile svet okoli sebe. Po njegovih dolgoletnih raziskavah porod moti že samo pogovarjanje s porodnico. Po naravi se sesalci med porodom usmerimo vase in »ugasnemo« zunanji svet. Po njegovem mnenju prisotnost moškega lahko vodi v daljši, bolj boleč in kompliciran porod, saj ženska čuti njegov strah, kar v njej sproža adrenalin, zaradi česar postane nemirna. To pa v njej upočasni sproščanje oksitocina, zaradi česar ne more imeti učinkovitih popadkov in vse postane veliko težje.
Dojenčkova pot na svet bi bila bolj direktna, če bi porodnice pustili same z babico. Tako kot je nekoč tudi bilo. »Popolno porodno okolje ne vključuje moških. V več kot 50 letih sem bil prisoten pri porodih doma in v porodnišnicah v Franciji, Angliji in Afriki in najboljše okolje za lahek porod je bil tam, kjer pri porodnici ni bilo ničesar drugega kot tišina in izkušena, ne visoko izobražena babica - in nobenega zdravnika, ne moža ne kogar koli drugega,« pravi Odent. O tem je pisal tudi v svoji zadnji knjigi Do we need midwives? (»Ali potrebujemo babice?«). Po njegovem mnenju prav maskulinizacija porodnega okolja lahko pojasni, zakaj se danes delež carskih rezov izrazito povečuje.
Seveda je to povezano tudi s tem, da smo ženske danes v zahodnem svetu primorane rojevati v ustanovah, kjer je zasebnost težje doseči in tisti, ki se z Odentom ne strinjajo, pravijo, da lahko prav mož, ki je v takih okoljih ženskina edina opora, bistveno pripomore k lažjemu porodu oz. temu, da je porodnica bolj sproščena, kot če bi bila med tujim ji osebjem sama. Sodobni porodi v bolnišnici porodnici žal pogosto ne zagotavljajo tistega, kar bi najbolj potrebovala.
Ko je Odent zaključil kariero v bolnišnici, se je posvetil porodom doma in v Londonu ustanovil center za raziskovanje zdravja v zgodnji otroški dobi (Primal Health Research Centre). Že leta 1986 je v svoji knjigi Primal Health pisal o dokazih, da se homeostaza (proces, ki omogoča, da se naši fiziološki procesi in spremembe v okolici bistveno ne spreminjajo) vzpostavlja v času našega življenja v maternici, poroda in mesecih po porodu. Danes pa se glede na te dokaze posveča raziskovanju tega, kako sodobni porodni procesi, ki so bistveno spremenili način rojevanja v zahodni kulturi, vplivajo na evolucijo človeka (homo sapiensa). Odent je tudi avtor prvih člankov na svetu o pomenu vzpostavljanja dojenja v prvi uri po porodu, uporabi porodnega bazena med porodi in teoriji vstopnih vrat za bolečino (Gate Control Theory of Pain). Odent je sicer avtor 14 objavljenih knjig in mnogih člankov v uglednih medicinskih revijah. Večino vsebin navezuje na svoj koncept zmanjšanega delovanja neokorteksa kot ključa do ponovnega odkrivanja osnovnih potreb porodnice in omogočanja resničnega poroda.
tags: #porodnicar #v #francoskem #okolju