Novorojenček je krhko bitje, ki se neverjetno hitro razvija. Za mnoge starše je držanje dojenčka v naročju povsem nova izkušnja in potrebujejo čas, da se nanjo navadijo. Še posebej očetje znajo biti v strahu. Ne zamerite jim. V prvih treh mesecih dojenčkovega življenja je zelo pomembno, da dojenčka pravilno držite, ne glede na to, ali ga dvigujete, spuščate, povijate, hranite, držite, nosite ali previjate. Verjetno ste že naleteli na angleški izraz 'baby handling', ki se nanaša na pravilen način ravnanja pri vseh dejavnostih z dojenčkom.
Zakaj je baby handling pomemben?
Baby handling, tj. pravilno ravnanje z dojenčkom, je pomembno za motorični in celoten razvoj vašega otroka. Ko dojenčka pravilno držite, dejansko pošiljate informacije otrokovim možganom o tem, kakšni naj bi bili gibi. Dojenčkovi možgani si te položaje zapomnijo in ko jih bo otrok nekega dne, v bližnji prihodnosti, pripravljen ponoviti, jih bo ponovil, tako kot ste jih učili v prejšnjih mesecih. Ravnanje z dojenčkom je še posebej pomembno za nevrološko ogrožene otroke v prvih treh mesecih, pomembno pa je tudi, da starši zdravih otrok vedo, kako pravilno ravnati z dojenčkom. Pravilno ravnanje z dojenčkom je pomembno za motorični in celoten razvoj vašega otroka.
Ste pomislili, da vaše težave z držo, bolečine v križu ali nepravilna hoja izvirajo iz obdobja, ko ste bili dojenček? Zelo verjetno je temu res tako, pravi fizioterapevtka in specialistka razvojno nevrološke obravnave Špela Gorenc Jazbec. Po besedah sogovornice moramo starši na prvo mesto postaviti aktivnost trebuščka. "Če dojenček v trebuhu ni stabilen in močan, gre vse po svoje. Tudi za kasnejši razvoj je to pomembno. Dojenček, ki je v trebuhu stabilen in močan, bo sam od sebe razvil pravilne vzorce. Tisti otroci, ki so v trebuhu dovolj močni, iščejo bližnjice in takšne stvari nam potem ostanejo celo življenje. Da bo otrok aktivno uporabljal trebušček, lahko dosežemo že pri dvigovanju in polaganju. Pomislite, kolikokrat v dnevu dojenčka dvignemo in položimo? Počnimo zato to pravilno! Če bomo pri dojenčku spodbudili delovanje trebušnih mišic, se lahko izognemo marsikateremu zapletu pri razvoju. Eden takšnih so recimo noge na x. »Vse težave z nogami, spet, izhajajo iz predela trebuha. Če nismo poravnani v medenici, imamo noge na notri, na ven ali na x. Noge na x so predmestne značilne za tiste dojenčke, ki jih držijo zelo na široko, so veliko nošeni v nosilkah, kjer so noge zelo narazen. Ti otroci pri razvojni fazi, ko bi s položaja iz vseh štirih morali v stranski sed, to spustijo in gredo raje v žabje sedenje."
Osnovna pravila ravnanja z dojenčkom
Osnovna pravila ravnanja z dojenčkom se nanašajo na položaj dojenčkovih rok in vrtenje trupa. Roke naj bodo med vsemi aktivnostmi pred dojenčkovim telesom in nikoli ne smejo zaostajati za trupom. Vrtenje trupa je pomembno, ker razvija gibljivost telesa in moč mišic trupa. Prve tri mesece dojenček ne more nadzorovati gibov glave, zato starši veliko pozornosti namenjajo podpori glave.
Najpogostejša napaka, ki jo starši naredijo, je, ko pri dvigovanju dojenčka iz ležečega položaja z eno roko podpirajo vrat in glavo, z drugo pa zadnjico in hrbet. Pri dvigovanju dojenčka na ta način otrokove roke padejo za telo, kar je napačen položaj. Dojenčka je treba pravilno dvigovati bočno. Glava in trup naj bosta v isti liniji, otrokove roke in noge pa naj bodo rahlo pokrčene pred telesom. Ko dojenčka spuščamo, je vrstni red obrnjen.
Kadarkoli držimo otroka v naročju, ga pritisnemo nase na telo, da ga ne držimo samo z rokami. Vedno ga pritisnite nase in z roko podpirajte medenico.
Kako pravilno dvigniti dojenčka?
Ko je otrok obrnjen na desni bok, mu z levo roko držimo naprej pokrčeno desno nogo, nato svojo levo roko samo pomaknemo naprej med otrokovimi nogicami do njegove desne rame, kjer svojo dlan položimo pod otrokovo ramo, lice oziroma glavo. Ko je naša roka pod otrokovo ramo, desno roko od komolca do prstov položimo na otrokovo zadnjico, hrbet in glavo. Pazimo, da s prsti pridemo na glavico in ne za vrat. Nato otroka z desno roko položimo na levo roko in z njima rahlo stisnemo (s celima rokama od komolcev do prstov) otroka ter ga počasi dvignemo, najprej glavo, nato ramena in nazadnje medenico. Tako dvigamo otroka, pri katerem nadzorovanje glave še ni dobro razvito.
Pri starejšem otroku, ki glavo že nadzoruje, je postopek enak, le da s prsti obeh rok ne sežemo na glavo, ampak le do ramen, pri dvigu otroka pa s svojo desno roko otrokovo levo ramo rahlo potisnemo navzdol, da sam dvigne glavo od podlage. Popolnoma enako ravnamo, če ga želimo dvigniti z drugega boka, le naše roke se zamenjajo.
Držanje dojenčka v naročju
V naročju ga lahko držimo tudi na tak način, da svojo roko med nogami pripeljemo čim višje na njegovo telo, z drugo roko sežemo čez svojo roko in ga rahlo pritisnemo nase. Če njegove roke pretirano zahajajo nazaj, si lahko pomagamo z drugo roko, da mu pomagamo roke obrniti naprej. V tem položaju ga lahko nosimo pokončno, da vzdržuje sam položaj glave, ena roka je pokrčena, druga noga pa je iztegnjena.
V obeh položajih dosežemo, da je ena noga pokrčena in druga noga iztegnjena. To je dobro za pripravo hoje, za plazenje po tleh, kjer tudi vedno ena noga pride pokrčena in druga iztegnjena.
Polaganje dojenčka
Ko želimo otroka položiti na desni bok, je naša leva roka med otrokovimi nogami položena na trup in pod otrokovo desno ramo. S svojo desno roko smo na otrokovem levem boku, delno hrbtu, in nadzorujemo položaj leve rame in glave. Ko otrokova medenica pride v stik s podlago, z obema rokama še vedno čvrsto držimo otroka. Preden spustimo na podlago še ramo, poskrbimo, da sta obe otrokovi roki usmerjeni naprej. Ko je rama na podlagi, jo spustimo in nadzorujemo še glavo, dokler tudi ta ni na podlagi. Čim starejši je otrok, tem bolj bo sodeloval in več bo naredil sam. Ko vidimo, da otrok sam nadzoruje glavo, mu to pustimo, prav tako tudi, ko se sam opre na roko pri polaganju. Enako ravnamo pri polaganju na drugi bok, zamenjamo le svoji roki.
✅ Položaji ploda, predstavitev in položaj ✅ Razlaga v 5 minutah ali manj
Ko želimo otroka položiti nazaj na podlago, je postopek podoben kot pri dvigovanju, le da ga izvedemo v nasprotni smeri. Tudi polaganje izvajamo na bok, nikoli neposredno na hrbet. Pri polaganju je pomembno, da v stik s podlago najprej pride otrokova medenica, nato rama in nazadnje glava. Roke so na otroka položene podobno kot pri dvigovanju. Ko otroka želimo položiti, na primer, na desni bok, je naša leva roka med otrokovimi nogami položena na trup in pod otrokovo desno ramo. S svojo desno roko smo na otrokovem levem boku, delno hrbtu, in nadzorujemo položaj leve rame in glave. Ko otrokova medenica pride v stik s podlago, z obema rokama še vedno čvrsto držimo otroka. Preden spustimo na podlago še ramo, poskrbimo, da sta obe otrokovi roki usmerjeni naprej. Ko je rama na podlagi jo spustimo in nadzorujemo še glavo, dokler tudi ta ni na podlagi. Čim starejši je otrok, tem več bo sodeloval in več bo naredil sam. Ko vidimo, da otrok sam nadzoruje glavo, mu to pustimo, prav tako tudi, ko se sam opre na roko pri polaganju.
Ravnanje z dojenčkom v različnih situacijah
Dvigovanje in polaganje: Dvigovanje in polaganje dojenčka sta osnovni, a ključni veščini, ki ju morajo starši in skrbniki obvladati za zagotavljanje varnosti in udobja novorojenčka. Pravilno dvigovanje in polaganje dojenčka ne prispeva le k njegovemu fizičnemu zdravju, temveč tudi k oblikovanju občutka varnosti in zaupanja.
Prvi meseci: V prvih mesecih dojenček sicer glavo obrača, ne more pa je zadržati proti sili teže. Zato naj v naročju LEŽI. Eno roko moramo imeti pod otrokom. Podpiramo mu hrbet in glavo, ki nam ne sme zdrkniti vznak čez naš komolec. Bradica naj se rahlo naslanja na njegove prsi, roki pa naj ne visita navzdol. Nosimo ga izmenoma na eni ali drugi roki. V tem obdobju ga nikakor ne smemo nositi v pokončnem položaju, stisnjenega na svojih prsih! Pod silo teže se bo ves zgrbil sam vase ali pa si bo pri obvladovanju glave pomagal tako, da se bo zakrčil v ramenskem obroču.
Uporaba nosilk in rut: Uporabo kengurujčka v prvih mesecih odsvetujemo. Bolj so priporočljive rute ali trakovi, v katerih dojenček počiva bolj postrani, vendar ga moramo tudi v tem primeru podpirati v trupu in paziti, da dojenček ni preveč pokrčen ali sključen, saj mu tak položaj lahko ovira dihanje. Ker se dojenček v njih ne more gibati, jih uporabimo le za krajši čas in ne za dolge izlete.
Voziček: Ko ga peljemo na sprehod, ga položimo v voziček, ki ima ravno dno in ga ne vozimo v »lupinici«. Saj tudi odraslim daljše sedenje ali celo spanje v avtomobilskem sedežu ni udobno. Dojenčki, ki v vratu in trupu še niso čvrsti, pa se pogosto zvijejo v povsem neustrezne položaje.
Hranjenje: Dojimo lahko leže ali pa v polsedečem položaju. Otroka k prsim prislonimo. Ni treba, da se sklanjamo nadenj. Tak položaj je neugoden tako za mamo kot tudi za otroka. Spet podpiramo trup in glavo, ki ne sme viseti vznak. Pri hranjenju po steklenički otroka vzamemo v naročje v podoben položaj. Tako bo dojenček vseeno čutil objem in toplino. Da bo otroku bolj udobno, prekrižamo svoji nogi (ko nam leži na levi roki, prekrižamo desno nogo čez levo in obratno). Tudi zdaj pazimo, da je glava poravnana s trupom in podprta, bradica naj bo rahlo naslonjena na prsi, z dudo jeziček malo potiskamo navzdol.
Podiranje kupčka: Kupček podiramo tako, da se nagnemo malo nazaj in si otroka položimo čez ramo. Ni treba, da hodimo z njim naokoli. Lahko ga rahlo masiramo po hrbtu, ne smemo pa ga stresati. Nekaterim otrokom bolj ustreza, če nam ležijo na roki ali pa so zleknjeni čez kolena.
Previjanje: Ko otroka polagamo v posteljico ali na previjalno mizo, ga objamemo okrog ramen tako, da podpremo še glavo, ga obrnemo na bok in na podlago najprej naslonimo ritko. Na hrbet ga obrnemo, ko že leži, rameni pa počasi spustimo šele, ko na njegovem obrazu razberemo, da se je novemu položaju prilagodil. Ko ga dvigamo, ponovimo gibe v obratnem vrstnem redu. Otroka primemo za rameni, ga obrnemo na bok, dvignemo najprej zgornji del trupa in si ga položimo v naročje. Pri previjanju otroka ne dvigujmo tako, da ga primemo za stopala, pač pa ga primemo za stegno, kot kaže slika, in mu nogici pokrčimo proti trebuščku. Pri tem ritko privzdignemo le toliko, da lahko postavimo pleničko.
Spodbujanje motoričnega razvoja
Še vedno velja staro navodilo, da naj dojenček »pase kravice«. Med previjanjem ga za krajši čas obrnemo na trebuh. Po prvem mesecu bo začel dvigovati glavico, pri treh mesecih pa se večina že lepo opre na komolce in v tem položaju celo uživa. Če mu roki uhajata nazaj, mu pomagamo tako, da ga podpremo ob ramenih in nadlahteh. Okrog petega meseca se otrok začne opirati visoko na iztegnjeni roki ali roki izteguje k igračam.
Ko dojenček glavo že dobro obvladuje (običajno med tretjim in četrtim mesecem, nekateri pa še kasneje), ga smemo nositi pokonci. Še vedno pa ga moramo podpirati v trupu. Zato je najbolj enostavno, da ga z eno roko naslonimo nase tako, da lahko gleda okrog sebe, z drugo pa podpremo pod ritko in stegni. Ko sedi v naročju, ga z drugo roko podpremo ob pasu.
Pri hranjenju po žlički je najbolje, da nam sedi v naročju. Spet mu podpremo hrbet in glavo, ki mora biti pokonci. Žličko položimo na spodnjo čeljust in konico jezika ter počakamo, da otrok z ustnicama sam pobere hrano z nje. Če se mu zaleti, pa ga le zasukamo navzdol in po potrebi udarimo z roko po hrbtu. V starosti, ko začnemo dodajati mešano hrano, dojenčki še ne morejo sedeti samostojno. Če otroka hranimo v stolčku ali »lupinici«, kjer je naslonjen nazaj, pa hrana sama steče navzdol in verjetnost, da se mu bo zaletelo, je večja. Dokler je otrok v hrbtu še mehak, ga ne posedamo med blazine. Bolje je, da ga položimo na tla. Tam bo lahko bral in se prevračal po mili volji ter si tako krepil mišice, hrbtenica pa pri tem s težo ne bo obremenjena. Samostojno lahko sedi šele, ko je sposoben sedeti z zravnano hrbtenico.
Ko otrok že obvladuje glavo in trup (večina okrog sedmega meseca), ga lahko nosimo v pokončnem položaju, in sicer tako, da ga z eno roko podpiramo pod stegnom in ritko, z drugo pa pazimo, da ne omahne. Običajno se močno zanima za svet okoli sebe in se v naročju ves čas vrti. Otroku se vedno dobro zdi, ko se z njim igrajo tudi starši. Prve mesece si ga položimo v naročje, kot kaže risba, in se pogovarjajmo z njim. Zazrl se bo v naš obraz, kmalu pa se nam bo tudi nasmehnil in nam začel »odgovarjati«.
Pot do hoje
Tudi glede hoje velja enako: nič siliti! Učenje hoje ni potrebno. Pustimo otroku, da kobaca po prostoru. Ko bo dovolj močan, bo začel plezati po nas ali se dvigovati ob pohištvu. S prestopanjem ob opori bo pridobil ravnotežje in ko bo dovolj stabilen, bo samostojno zakorakal v svet! Večina otrok shodi med 12. mesecem starosti.
Fizioterapevtka svetuje, da če se otrok usede po žabje, ga prestavimo v stranski sed in mu tega ne dopuščamo. "Če sedi na kolenih, noge pod ritko in ima pete skupaj, je v redu. Če pa se usede po žabje, njegov trup nič ne dela, verjetno bo še sključil hrbtenico. V stranskem sedu pa mora trebuh delati, sicer se bo prekucnil."
Pri starejšem otroku, ko je dovolj star, da sam drži zgornji del telesa, ga nosimo na tak način, da je ena noga pokrčena, druga iztegnjena. Tista noga, ki je bolj pri našem telesu, jo skušamo čim bolj iztegnit. Zgornja noga je pokrčena in svojo roko podpiramo njegovo zadnjico čez medenico in do njegove noge. Obe njegovi roki sta obrnjeni naprej. S tem dosežemo, da je zgornji del trupa zasukan v drugo smer kot spodnji del trupa. Če je otrok še ne stabilen, si lahko pomagamo z drugo roko tako, da ga držimo za trup. Drugače pa si lahko pomagamo z drugo roko, da podpremo svojo roko.
V obeh položajih dosežemo, da je ena noga pokrčena in druga noga iztegnjena. To je dobro za pripravo hoje, za plazenje po tleh, kjer tudi vedno ena noga pride pokrčena in druga iztegnjena.
Na trgu je na voljo ogromno pripomočkov, za katere nas proizvajalci in trgovci prepričujejo, da jih naš otrok mora imeti. Z nekritičnim nameščanjem vanje pa lahko otroka prezgodaj postavljamo v pokončni položaj ali mu gibanje preveč omejujemo. Za hojico je celo dokazano, da je za otroka lahko nevarna.