Razvoj dojenčka je nenehen proces učenja in odkrivanja, ki ga zaznamujejo številni pomembni mejniki. Med temi izstopata samostojno usedanje in vstajanje, ki predstavljata temelje za nadaljnje gibalne sposobnosti, kot so plazenje, kobacanje in hoja. Zavedanje pravilnih principov teh razvojnih faz je ključno za zagotavljanje optimalnega gibalnega razvoja in preprečevanje morebitnih dolgoročnih težav z držo in gibanjem.
Aktivno Sedenje: Več kot Le Počitek
Otrok je ves čas aktiven, tudi ko stoji ali sedi. Aktivno sedenje pomeni uporabljati obe roki v vseh smereh gibanja in ohranjati stabilen položaj (zmožnost mišične in skeletne odzivnosti) tudi ob izmikajoči površini, na kateri sedi. Skeletni in mišični sistem se s premikanjem nenehno na novo vzpostavljata in ustvarjata optimalno in nevtralno držo preko kontraravnotežnih povezav. Telo ima oporo v skeletu, mišice pa porabijo energijo za ohranjanje stabilnega položaja ob premikanju.
Za otroka je najpomembnejše, da sam najde pot iz ležečega položaja do sedenja. Ta proces omogoča optimalno in funkcionalno postavitev nevtralne skeletne drže, ob tem pa se mišice ravno prav vključujejo in organizirajo v aktiviranje za ohranitev stabilnega položaja. Kadar otroka posedete, se skeletna in mišična organizacija ne odvijata funkcionalno. Za ohranjanje stabilnega položaja se vključijo mišice, ki se krčijo po nepotrebnem, in otrok troši preveč energije, kar se pozna v slabi drži, prehitri utrujenosti in postavitvi nezdravih vzorcev drže in gibanja, ki dolgoročno prinašajo bolečine. Zaradi nevzpostavljenega spontanega aktiviranja kontraravnotežja je premikanje bolj naporno, okorno in nefunkcionalno.
Otrok je v svojem razvoju zelo malo pri miru. Tudi če sedi na stolu, se znotraj svoje postavitve nenehno premika, saj ga vitalna življenjska sila kar naprej sili, da se postavi v najbolj udobno in stabilno držo. Aktivno sedenje ohranja zdravo nevtralno postavitev skeleta in prožnost mišic, ki se ravno prav aktivirajo za potrebne akcije. Otroci, ki veliko časa preživijo za mizo ali ob gledanju televizije in so na miru, ob predhodno nevzpostavljeni nevtralni drži, se bolj posedajo v kalup drže, ki postaja vzorec in način ne samo sedenja, ampak tudi drže v stoji in hoji. Ob nevzpostavljanju skeletne reorganizacije tudi aktivnost mišic ne koristi za zdravo in aktivno nevtralno držo, ker mišice prevzemajo delo skeleta in se vključujejo tam, kjer ni potrebno in preveč, po drugi strani pa se določene mišice sploh ne aktivirajo. Skeletna postavitev ne zavzema zdravih nevtralnih položajev, ki so povsem biomehansko in fiziološko determinirani in jih zmoremo ob dovolj veliki količini premikanja tudi organizirati v prvem letu življenja in reorganizirati v preostalih življenjskih obdobjih. Vse se odraža v celokupni interakciji z okoljem, saj dobro počutje izvira iz notranjega čutenja varnosti in stabilnosti, kot tudi zmožnosti ohranjati željeni položaj in s tem usmerjeno pozornost.
Razvojna Pot do Samostojnega Sedenja: Ključni Koraki
Prvo leto otrokovega življenja je obdobje izjemnega razvoja in učenja, polno novih spoznanj tako za dojenčka kot za starše. V prvih mesecih po rojstvu dojenček postopoma spoznava svoje telo, svoje zmožnosti ter lastne odzive na okolje. Njegovo gibanje je sprva spontano, brez večjih ciljev ali namernih posegov v prostor. Z nadzorom in kontrolo nad svojim telesom ter gibi pridobiva postopoma, v določenem zaporedju.
Zaporedje Pridobivanja Motoričnih Veščin
Razvoj motoričnih sposobnosti sledi določenemu vrstnemu redu, ki omogoča postopno osvajanje kompleksnejših gibov. Najprej otrok osvoji nadzor in gibanje glave ter vratu, kar je ključno za nadaljnji razvoj. Sledi razvoj ramenskega obroča, ki predstavlja osnovo za gibanje zgornjih okončin. Nato pridejo na vrsto okončine, kjer otrok najprej začuti in spozna svoje roke in noge. Sledi razvoj dlani, stopal in nazadnje prstov, kar omogoča bolj fino motoriko in manipulacijo z objekti. Kot zadnje, otrok začuti in osvoji gibanje v medenično-hrbteničnem področju, kar je ključno za stabilnost trupa in pripravo na samostojno sedenje.
Z zorenjem in razvojem senzoričnega in motoričnega sistema se spreminjata tako način kot kvaliteta otrokovega gibanja. Da lahko dojenček osvoji fazo samostojnega sedenja, mora skozi kar nekaj ključnih korakov, ki so predpogoj za dosego tega cilja. Predpogoj za posedanje je kontrola glave, močne hrbtne in predvsem trebušne mišice. Potrebuje dobro oporo na roke, kar zajema kvalitetno razpiranje dlani, iztegnjen komolec ter zadostno mišično moč ramenskega obroča. Predvsem pa mora imeti sposobnost obvladovanja pokončnega položaja ter zadrževanja telesa v njem. Da pa vse to osvaja, mora preiti čez vse položaje.
Položaj na Hrbtu: Temelj Raziskovanja
Hrbtni položaj je v prvih štirih mesecih življenja položaj, v katerem dojenček preživi največ časa. Ta položaj mu daje možnost odkrivanja in raziskovanja lastnega telesa. Zaradi dobre aktivnosti v trupu začne z rokami raziskovati svoja kolena in noge. Kasneje, okoli šestega meseca starosti, noge ponese že do ust. Vse to zahteva dobro aktivnost v trupu ter dobro stabilnost in je tudi prvi trening ravnotežja, katerega otrok osvaja.
V smislu odkrivanja in raziskovanja svojega telesa, nekje okoli četrtega meseca dojenček, zaradi dobre aktivnosti v trupu in posledično privzdignjene medenice v hrbtnem položaju, opazi svoja kolena in noge. Z rokami prične raziskovati svoja kolena. Sčasoma se aktivnost v trupu poveča in nekje okoli petega meseca z rokami že seže do gležnjev. Kasneje, okoli šestega meseca, v hrbtnem položaju že raziskuje stopala in jih nemalokrat ponese tudi do ust, ter raziskovanje nadgradi še z usti. Vse to zahteva dobro aktivnost v trupu in tudi dobro stabilnost, da lahko toliko privzdigne medenico, da doseže kolena, gležnje in stopala. Pri vseh položajih raziskovanja svojega telesa, dotikanju kolen, gležnjev in stopal v različnih obdobjih, moramo biti pozorni, da je medenica res privzdignjena in da otrok gibov ne kompenzira s spuščeno medenico ter z razširjenim položajem nog, saj tako vseeno doseže kolena, gležnje, stopala, vendar brez primerne aktivnosti v trupu.
Ko razišče svoje telo, se prične tudi raziskovanje okolice in prostora, v katerem se tisti trenutek nahaja. Najprej bo to bližnja okolica. Torej, če leži na tleh na blazini, bo najprej raziskoval bližnje igrače, blazino, stvari, ki so mu blizu. Šele kasneje, ko bo prešel v bolj aktivno, bolj dinamično gibanje, bo začel raziskovati tudi ostale stvari po prostoru.
Bočni Položaj: Ključ do Obračanja
Za razvoj dojenčka v tem drugem obdobju je pomembno, da je suveren v obračanju iz hrbta na trebuh in obratno. Obračanje mora biti pravilno izvedeno, z aktivacijo trebušnih mišic, brez aktivacije iztegovalk hrbta ter preko obeh bokov. Predvsem pa je pomembno, da zna počasi zadržati tudi bočni položaj, da se torej lahko počasi zaigra tudi na boku.
Pri bočnem položaju je pomembno, da dojenček tudi na boku aktivira vzravnalne reakcije. To pomeni, da glava ne visi oziroma ni položena na podlago, temveč je dvignjena bočno v prostor. Ko se dojenček obrne na bok in kasneje na trebuh, naj tega ne naredi z iztegovanjem nazaj, ekstenzijo. Pomembno je, da primerno aktivira trebušček in je na boku v sredinskem položaju z aktivacijo stranskih vzravnalnih reakcij, torej glava privzdignjena navzgor in ne nazaj ter zgornja stran telesa pokrčena, spodnja iztegnjena in roke usmerjene naprej.
Tudi pri obračanju nazaj s trebuha na hrbet je pomembno, da to naredi aktivno in ne na račun iztegovanja nazaj, da ga glava ne prevaga nazaj na hrbet. Na boku mora primerno zadržati glavo, da ta ne pade v znak. Obračanje v vse smeri, torej s hrbta na trebuh in nazaj s trebuha na hrbet, naj bi dojenček usvojil nekje do šestega meseca.
Položaj na Trebuhu: Moč in Stabilnost
Trebušni položaj je za otroka zelo zahteven, vendar ko ga enkrat usvoji, je le ta pri otrocih zelo priljubljen. Dojenček, ki ima v trupu dobro stabilnost, dobro mišično moč in posledično dobro razvito stabilnost v ramenskem obroči, trebušni položaj ne dela več težav. Le ta z oporo na rokah je izrednega pomena za nadaljnji razvoj.
Pri obračanju je pomembno, da poteka v obe smeri, tako na levo kot na desno stran. Ko otroci usvojijo obračanje na trebušček, so zelo radi v tem položaju. Dojenčku, ki ima v trupu dobro stabilnost, dobro mišično moč in posledično dobro razvito stabilnost v ramenskem obroči, trebušni položaj ne dela težav. Trebušni položaj in opora na roke sta zelo pomembna za ves nadaljnji razvoj.
Predvsem moramo biti pozorni tudi na obdobja t.i. ‘plavanja’ dojenčka. Marsikdo bi znal to obdobje zamenjati za ekstenzijo oziroma za pretirano iztegovanje nazaj. Pri ekstenziji se vzorec iztegovanja nazaj težko prekine, ekstenzija kar vztraja. Pri plavanju pa se zgodi, da je dojenček določen trenutek uprt samo na trebušček, roke, noge in glava pa so privzdignjeni od podlage. Pri tem je pomembno, da glava kljub temu, da je privzdignjena, ni iztegnjena nazaj, ampak je ustrezno poravnana s trupom. Vendar to ne sme trajati predolgo, vmes mora znati to sam od sebe prekiniti, spustiti roke in noge, glavo zadržati in se opreti na roke. Med plavanjem se dojenček nauči, kako aktivirati oporo na roke, torej aktivirati ramenski obroč in trup, znati pa mora to tudi prekiniti. Plavanje, ki nastopi nekje okoli petega, šestega meseca, ni znak ekstenzije oziroma povečane patološke ekstenzije. Pojav je normalen za razvoj dojenčka. Čez določen čas mora plavanje preiti v naslednjo fazo razvoja.
V tem položaju otrok osvoji tudi »plavalca«, ki NI ekstenzijski vzorec ampak je zelo pomembna razvojna faza v kateri otrok dvigne roke, noge in glavo od tal in v tem položaju za nekaj trenutkov obstane. Pomembno je, da se otrok zna vrniti v aktiven trebušni položaj. Je eden izmed prvih kompleksnejših gibalnih vzorcev, ki jih otrok doseže.
Pot do Samostojnega Sedenja: Nadaljevanje Razvoja
Ko se dojenček zna sam obrniti na trebuh, je njegova naloga, da dobro osvoji oporo na roke. Pri opori na roke se mora predvsem naučiti prenašati težo z ene roke na drugo. To pomeni, da bo znal težo svojega telesa zadržati na eni roki, z drugo pa poseči po igrači ali preiti v oporo drugam.
Opora na roke ni več samo statična, ampak tudi dinamična. Ko dobro obvlada prenašanje teže z ene roke na drugo, se počasi nauči po trebuhu obračati okoli svoje osi. To imenujemo pivotiranje. Tudi pri pivotiranju moramo biti pozorni, da se ne obrača samo na levo ali samo na desno. Ko dojenčki pivotiranje obvladajo in jim ne povzroča več težav, se začnejo odrivati nazaj z obema rokama hkrati. Pri tem ponovno krepijo oporo na roke, trup, mišice ramenskega obroča, nadzor glave.
Pri odrivanju nazaj se dojenček torej že toliko opre na roke, da sta ves prsni koš in tudi trebuh že privzdignjena od podlage. In ker se sčasoma vedno bolj odriva nazaj, si zgradi že tako močno aktivnost v trupu, da iz tega odrivanja počasi privzdigne tudi medenico. Pri odrivanju nazaj je pomembno, da dojenčku pustimo prosto pot. Tako ga ne popravljamo in spodbujamo, da bi se začel po trebuščku plaziti naprej.
Plazenje po trebuščku naprej ni zaželjen gibalni vzorec v razvoju dojenčka. Pravilne faze v razvoju so namreč odrivanje po trebuščku nazaj in kasneje iz odrivanja nazaj v postavljanje na vse štiri in kobacanje. Ko zgradi še boljšo aktivnost v trupu in ko je opora na roke res dobra, pa se bo ob oviri oziroma ob zadostni aktivaciji trupa z rokami odrinil tako močno nazaj, da bo privzdignil tudi medenico in se na ta način, z odrivom nazaj, postavil na vse štiri. Torej na iztegnjene roke in kolena.
Položaj v kolkih in kolenih mora biti devetdeset stopinj. Kolena so v širini medenice in ne bolj narazen, gležnji so iztegnjeni, dlani pa morajo biti pod rameni in odprte. Na začetku dojenček ne bo popolnoma v pravilnem položaju, ker bo še preizkušal svoje gibanje, zmožnosti, ravnotežje in stabilnost. Na vseh štirih, da uskladi svojo mišično aktivnost, se na začetku ziba naprej in nazaj.
Kobacanje in Samostojno Usedanje: Dva Vzporedna Mejnika
Ko s tem uskladi svojo mišično aktivnost in prenose teže, bo slej ko prej poskusil premakniti roko, nogo in posledično, če bo imel dovolj možnosti za poizkušanje, ponavljanje in dovolj prostora, bo skobacal po vseh štirih. Ko se otrok začne postavljati na vse štiri oziroma nekje istočasno s kobacanjem, se običajno začne tudi samostojno usedati. Največkrat se to zgodi iz položaja na vseh štirih, ko težo svoje medenice prenese s sredine na eno stran in ga teža medenice potegne k podlagi na eno stran, druga stran pa je razbremenjena. Tako dobimo stransko sedenje z oporo na roke.
Stransko oziroma bočno sedenje pomeni, da je otrok naslonjen na notranjo nogico, bok in zadnjico, ter ima podporo na obeh rokah, ki sta pred njim. Dojenček, ki je dovolj močan in sposoben, da se lahko že samostojno usede, bo to začel kazati z različnimi znaki. Otroci se po navadi posedejo na enega od dveh načinov:
- Skozi trebušni položaj: V tem primeru se otrok na trebuščku upre na popolnoma iztegnjene rokice, preide v štirinožni položaj ter se z zasukom medenice v eno ali drugo stran usede v stranski sed.
- Preko boka: V tem primeru otrok iz trebušnega položaja preide v bočni položaj, iz katerega se z iztegom spodnje roke odrine v stranski sed.
Oba načina sta pravilna in pri obeh vzorcih otroci uporabljajo globoke trebušne mišice, odriv in oporo na iztegnjene roke. Na začetku dojenčki zelo hitro prehajajo med stranskim sedenjem ter štirinožnim položajem, saj stranskega seda še ne zmorejo zadržati dlje časa. To še ni samostojno sedenje, ampak je otrok na dobri poti, da le tega kmalu osvoji.
Kdaj Je Čas za Posedanje in Kdaj Naj Nas Skrbi?
Pomembno je, da dojenčka sami ne posedamo in počakamo toliko časa, da sam od sebe usvoji ta položaj. Če posedemo prezgodaj, s tem samo oteležimo razvoj dojenčka. Dojenčku lahko pomagamo in asistriramo njegovo prehod iz podlage samo do stranskega seda, nekje po dopolnjenem 6. mesecu starosti. Od tukaj naprej mora razviti gibanje sam. Če to počnemo, lahko storimo ogromno škode, katera se bo začela kazati predvsem v adolescenci in kasneje v odrasli dobi. Težave se lahko kažejo kasneje, kot težave na hrbtenici in v starejši dobi predvsem rezultirajo, kot bolečine v križu.
Če dojenčka posedamo, preden se usede sam, so možne naslednje negativne posledice:
- Otrok je v sedečem položaju statičen, sedi pri miru, saj iz tega položaja sam ne zna. Igra se le z igračami, ki so pred njim.
- Sedeč položaj, ob nezadostni mišični kontroli, ki še ni sposobna kljubovati gravitaciji, vodi v razvoj nepravilnih krivin hrbtenice.
- Ker še nima razvitega ravnotežja v tolikšni meri, da bi položaj bil sposoben zadržati, le tega ohranja s pomočjo iztegnjenih, »fiksiranih« nog.
- Ne raziskuje prostora in se ne nauči globinskih razmerij med objekti.
- Zaradi statičnega sedečega položaja, ni sposoben samostojno priti do igrače, ki je izven dosega rokic.
- Se ne rotira okoli svoje osi in nima primerne opore na roke, ter posledično ne razvija mišične moči v ramenskem obroču.
- Ker je odvisen od tuje pomoči, je čustveno nestabilen, jokav in želi imeti starša v videnem polju. Pogosto odreagira z jokom ali se cel vrže vznak.
Šele ko otrok zaseda fazo sedenja suvereno in stabilno ob optimalni poravnavi hrbtenice, je naš znak, da ga v sedeč položaj lahko posedamo tudi mi. V tem času lahko torej prestavimo otroka iz košare v športni del vozička. Prav tako je to čas, ko se ga lahko brezskrbno poseda v stolček za hranjenje. Ko ga posedamo v stolček moramo biti pozorni, da sta otrokovi podlahti na mizi, komolca v pravem kotu, ramena sproščena. Noge morajo biti tako podprte, da ima otrok pravi kot v gležnju, kolenu in kolku. Po sedenju običajno sledi štirinožno kobacanje, prehod v klečanje ob opori, vstajanje in spuščanje ob opori, prestopanje ob opori in nato samostojna hoja.
Povsem naravno je, da dojenčki dosegajo razvojne mejnike, ko so nanje pripravljeni. Vsak otrok je individum zase in razvoj vsakega poteka drugače. Če otrok do devetega meseca še ne obvlada samostojnega sedenja, prav tako pa zaostaja v drugih motoričnih mejnikih, je priporočljivo, da se posvetujete s pediatrom.
Vloga Staršev in Okolja pri Gibalnem Razvoju
Zavedanje o pomenu samostojnega gibalnega razvoja je ključno. Starši imajo pomembno vlogo pri ustvarjanju varnega in spodbudnega okolja, ki otroku omogoča raziskovanje in osvajanje novih gibalnih veščin.
Vstajanje in Spuščanje: Priprava na Samostojno Gibanje
Otroci lažje vstanejo in splezajo gor, kot pa se spustijo ali splezajo dol. V tem obdobju moramo poskrbeti za dodatno varnost pred padci. Pri spuščanju se začnejo najprej spuščati preko zadnjice in šele kasneje prek koraka. Dojenčku, ki stoji in joka, ker se ne zna spustiti, je potrebno pokazati, kako se lahko varno spusti na zadnjico (najbolje z zasukom na eno stran). V fazi vstajanja je pomembno, da dojenček ponavlja vstajanje/spuščanje čim večkrat, ker s tem izboljšuje ravnotežje v stoje. Za varno spuščanje so nujne dobre prestrezne reakcije, ki jih mora osvojiti že v fazi usedanja.
Ko dojenček obvlada vstajanje in spuščanje, se začne premikati ob opori v levo in desno stran. Najprej ob ravnih linijah, nato v kote in okoli vogalov. Sledi prestopanje med dvema oporama. Ko so bolj stabilni, lahko potiskajo oporo pred seboj (stol, koš, škatlo …) in gredo v prostor. Začnejo se naslanjati s trebuhom na oporo in se igrajo z obema rokama. Ko začutijo, da so dovolj stabilni, se spustijo in samostojno stojijo.
Več kot premaga različnih ovir v tem obdobju, in daljša kot je faza kobacanja, vstajanja ter prestopanja (pri zdravem otroku), bolj samozavestno in stabilno bo obvladal hojo. V tem obdobju je zaželeno, da uporabljamo „ovire“ (blazine, stabilne klopce, škatle, stopnice ter nižja otroška igrala) iz okolice in mu omogočimo, da raziskuje in rešuje gibalne probleme.
Otroka ne naučimo hoditi, temveč shodi sam. Ko otrok začuti, da je stabilen in si upa, bo shodil. Vodenje v hojo je nesmiselno tako za tistega, ki vodi, kot za otroka, ki je voden. Vodenje za roki sili otroka v ekstenzijo in posledično hojo po prstih, nestabilnost, odsotnost prestreznih reakcij in psihično odvisnost. Ko shodi sam, ima roki pred seboj pripravljeni za morebitni padec. Na začetku je hoja širokotirna z visoko prežo rok. Dokler otrok ne shodi, naj ima mehke copatke, nogavičke z »bremzicami«, ki ne ovirajo plazenja in presedanja čez stopalo. Za prve korake je potrebno kupiti čevelj, ki ima raven notranji del (brez podpornikov medialnega loka) in je tako mehak, da ga z lahkoto zmečkamo v dlani. Poleti naj bo čim več bos.
Nekateri vstajajo v prostor pred samostojno hojo, spet drugi po tem, ko so že shodili. Osnova je predhodno poizkušanje “medveda” ali “slona”, ki ga delajo že pred štirinožnim plazenjem. Lahko se na ta način tudi premikajo. Takšno premikanje se imenuje „medvedja hoja“, saj tako kot medved otrok stopa na celo stopalo. V tem položaju se raztegne več mišic trupa in nog, ki so pri normalnem odraslem najpogosteje skrajšane. Potem, ko je samostojno shodil, je pred njim nov svet, ki ga mora osvojiti. Z ravnih površin bo prešel na travnate, gozdne, kamnite, zavite, strme, snežne.
Vaje za krepitev stegenskih mišic
Vloga Strokovnjakov in Razvojnih Ambulant
V primeru, da si otroci na svoji poti ne zgradijo optimalno, kvalitetno gibalno osnovo, potem bodo imeli vse predpogoje, ki vodijo v slabo držo in dolgoletne težave s hrbtom. Kot drugo je potrebno razlikovati med besedama CILJ IN POT DO CILJA.
Če otrok do devetega meseca starosti še ne obvlada samostojnega sedenja, prav tako pa zaostaja v drugih motoričnih mejnikih, je priporočljivo, da se posvetujete s pediatrom. V takšnih primerih je lahko koristna obravnava v razvojni ambulanti s centrom za zgodnjo obravnavo (RA s CZO). Te ambulante so namenjene spremljanju in zgodnji obravnavi otrok z rizičnimi motnjami v razvoju. Z dejavnostjo, ki jo izvajajo, omogočajo otrokom kakovostno, celovito in sodobno diagnostično-terapevtsko obravnavo.
Otroci so v RA s CZO napoteni s strani izbranega pediatra, ki prepozna rizične dejavnike ali ugotovi odstopanje od pričakovanega razvoja. Otroka v RA s CZO najprej pregleda razvojni pediater in ga po potrebi napoti k fizioterapevtu, delovnemu terapevtu, logopedu, psihologu, specialnemu pedagogu in socialnemu delavcu. Razvojna ambulanta usmerja predšolske otroke s posebnimi potrebami v različne programe varstva in vzgoje. V obravnavo so vključeni otroci, ki imajo odstopanja na področju razvoja in gibanja.
Razvojno nevrološka obravnava temelji na celostnem pristopu (starš, otrok, terapevt), oceni in obravnavi otroka, kjer je osrednji pomen gibanje in drža trupa, ter razvoj gibalnih vzorcev, vzravnalnih, ravnotežnih in zaščitnih reakcij. Na otroka vplivajo s čutno-gibalnimi prilivi z uporabo različnih nevrofizioterapevtskih pristopov, metod in tehnik. Starše poučijo o pravilnem in vzpodbudnem ravnanju z otrokom in zakaj je to pomembno, svetujejo glede nakupa in uporabe različnih pripomočkov, ter sodelujejo z drugimi strokovnjaki, ki obravnavajo otroka.
Prijavite se na e-nasvete strokovnjakov. Pred časom je k nam prišla mamica z 11-mesečnim otrokom. V teh mesecih se nekateri postavijo na noge in poskušajo hoditi. Seveda to ni merilo! Ko smo otroka opazovali, smo mamico prosili naj ga položi na hrbet in ta se je takoj obrnil na trebušček. Obrat je bil zelo hiter, ampak žal nepravilen, a nič zato, žal pa se je s tem vsa aktivnost otroka končala. Sicer zelo lepo pase kravice in drži glavo, vendar so bile roke zelo pasivne. V tem trenutku smo spoznali, da otrok samostojno ne more še sedeti. Kdor razume lokomotorni razvoj otrok, ve, da v takšnem stanju otrok ni sposoben samostojnega sedenja. Ponovno smo vprašali mamico za otrokovo sedenje in kako to otroček izpelje. Ta ni čakala in na hitro pobrala iz tal, ter ga posedla. V tem trenutku je bilo vse jasno. Otrok je resnično sedel, sicer zelo zvit in nesposoben se samostojno držati, ampak je sedel. Mamica je bila v dobri veri verjetno zelo ponosna, da njen otrok samostojno sedi. Skratka svojemu otroku je poenostavila pot k samostojnemu sedenju s tem, da ga je dvignila in enostavno posedla. Žal pa je ta samostojna pot tu zelo ključna in potrebna.
Otrok ima gensko pogojeno, kdaj je približno čas za sedenje, puzanje, stanje itd. Mora poizkušati, razmišljati, iskati in premagati zelo veliko slepih poti. Na tej poti je nekaj ključnih trenutkov kot je recimo stranski sed, ko se otrok bočno naslanja s svojo roko in se počasi usede. Skozi te pridobljene izkušnje mora otrok iti in jih ne sme izpustiti, saj je od tega odvisen naslednji korak v razvoju. Celoten razvoj lahko primerjamo s puzlami, kjer en delček spada k drugemu. V primeru, da se otrok razvija fiziološko, gre skozi vse faze tako kot mora in se prej ali slej samostojno usede. Samostojno sedenje je v bistvu zaključek poti, ker je otrok na njega popolnoma pripravljen. Splošno razširjena je govorica, da naj bi bil dojenček pri 6 mesecih sposoben samostojno sedeti. Z vidika razvoja pa je ta zahteva pri večini dojenčkov povsem nerealna. To mnenje ostaja še iz časov, ko so otroci navadno pasivno sedeli, z namenom treniranja hrbtnih mišic. Žal se je šele z odraščanjem te generacije ugotovilo, da jih hrbet boli veliko pogosteje in prej kot druge generacije. In iskali so, zakaj. Na koncu so strokovnjaki ugotovili, da je bil hrbet preobremenjen že v otroštvu, mnenje o pasivnem sedenju otrok pa se je močno spremenilo. Na žalost so v ZDA šele zdaj v fazi pasivnega sedenja, zato vas lahko veliko knjig, prevedenih iz angleščine, spodbudi k pasivnemu sedenju.
Sedaj se bomo vrnili k našemu nekajmesečnemu otročku. Celo to razvojno pot je otrok preskočil, ker je bilo posedanje pasivno. Sicer je v sedenju zdržal (zaradi vsakodnevnega treniranja z mamico), ampak kvaliteta ni mogla biti drugačna kot zelo slaba. Saj to ni bila njegova lastna vztrajnost. Naš otrok bo rabil terapijo, sedaj bo rabil našo pomoč in mamica bo morala biti vztrajna in odgovorna. Kot prvo zaradi zelo praktičnega nasveta. Skratka, če otrok še ne zna teh stvari, ni še pravi čas. V primeru, da si otroci na svoji poti ne zgradijo optimalno, kvalitetno gibalno osnovo, potem bodo imeli vse predpogoje, ki vodijo v slabo držo in dolgoletne težave s hrbtom. Kot drugo je potrebno treba razlikovati med besedama CILJ IN POT DO CILJA.
ZA KONEC en dober nasvet. Ko Vas pediater na sistematskem pregledu vpraša »ŽE SEDI«? ali »ŽE STOJI?« to vsekakor ne pomeni, da s tem mislil, da bi že Vaš otrok že moral to narediti. Dojenček odrašča. Star je že 4 mesece in njegov razvoj gre naprej. Spoznal je že svoje rokice. Z njimi se igra, jih ogleduje in preprijema predmete. Še vedno naj bo dojenček čimveč na tleh. Iz dneva v dan je dojenček bolj močan in želi biti pokonci. Sploh proti 6. mesecu bi samo še sedel. Starši prehitro dojenčka posedejo na ritko, ko on sploh še ni pripravljen biti v tem položaju. S tem lahko naredijo zelo veliko škodo pri njegovem gibalnem razvoju. Ko bo dojenček pripravljen (zrel), se bo usedel sam!
Priporočila za Starše:
- Dojenček naj bo čimveč na tleh na trebuščku, na oblazinjeni, trdi podlagi. S tem raziskuje svoje telo in ima priložnost razviti samostojno gibanje v prostoru. To je zanj največja izkušnja. Iz pasenja kravic, vrtenja okoli svoje osi na trebuhu, se bo zgodil pol dvig v bočni sed.
- Dojenčku lahko pomagamo pri poskusih dvigovanja od podlage samo do bočnega seda. Naprej mora razviti gibanje sam. Ali se bo iz bočnega seda usedel na ritko ali se bo obrnil na vse štiri, je njegova pot.
- Učenje sedenja. Dojenček se mora usesti sam! Posedanje dojenčka prej, preden je on sposoben sedeti, je lahko zelo škodljivo za njegov razvoj. Od 6. meseca naprej mu pred njega postavite mizico, ne sme biti višje od višine njegovega prsnega koša. Na mizico položite igračko in ga spodbujajte, da se bi z njo igral. Vaša naloga je, da ga ne držite in podpirate, ampak varujete pred padcem in spodbujate k gibanju in lovljenju ravnotežja.
Pomembno Obvestilo: Informacije na spletni strani niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletne strani so namenjene zagotavljanju splošnih informacij, ki v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe.