Rojstvo otroka je eden najpomembnejših dogodkov v življenju, ki ga povsod po svetu spremljajo edinstveni običaji. Ti običaji so pogosto globoko zakoreninjeni v tradiciji in kulturi, izražajo pa veselje, dobrodošlico ter želje za zdravje in srečo novorojenčka. V Sloveniji se tradicionalni običaji prepletajo s sodobnimi praksami, hkrati pa se navdihujemo pri tujih kulturah. V Prekmurju je eden najbolj prepoznavnih običajev »torjenje«. Ta tradicija vključuje sorodnike, prijatelje in sosede, ki okoli hiše staršev natrosijo slamo. Nekdaj je torjenje simboliziralo zaščito pred zlimi duhovi, danes pa izraža veselje in podporo ob rojstvu otroka. V sodobni Sloveniji je postalo priljubljeno, da očetje ob rojstvu organizirajo manjša praznovanja z družino in prijatelji. V zadnjih letih so postale priljubljene lesene štorklje ali drugi okraski, ki jih postavijo pred hišo staršev. Ena posebnih slovenskih tradicij, ki ob rojstvu otroka prinaša toplino in veselje, so telegrami. Čeprav je bila ta praksa najbolj priljubljena v preteklosti, še danes mnogi ponosni starši prejmejo telegram z voščilom v porodnišnico. Baby shower, poznan tudi kot zabava ob prihodu otroka, je sodoben običaj, ki izvira iz ZDA. Čeprav je ta tradicija razmeroma nova, je zaradi svoje topline in edinstvenega namena hitro postala priljubljena tudi v Sloveniji in drugod po svetu. Baby shower je zabava, ki jo navadno pripravijo prijatelji ali družina nosečnice približno dva meseca pred predvidenim rokom poroda. Glavni namen dogodka je praznovanje prihoda novega družinskega člana in izkazovanje podpore nosečnici. Na Finskem, podobno kot v Sloveniji, vsaka novopečena mati prejme t. i. »materinsko škatlo«, ki vsebuje osnovne potrebščine za otroka, kot so oblačila, plenice in igrače. Škatla je praktična in služi tudi kot prva posteljica za novorojenčka. V severni Nemčiji je tradicija, znana kot Babypinkeln, kjer očetje praznujejo rojstvo otroka s prijatelji. Gre za sproščeno druženje, ki vključuje nazdravljanje s pivom ali penino. Na Japonskem ima rojstvo otroka globok kulturni pomen, ki se odraža v številnih starodavnih običajih. Eden najbolj posebnih je »Oshichiya« (お七夜), tradicionalna slovesnost poimenovanja otroka, ki poteka na sedmi dan po rojstvu. Navajo tradicija praznovanja prvega otroškega smeha, znana kot First Laugh Ceremony, temelji na prepričanju, da smeh simbolizira otrokov prehod v družbeno skupnost. Prva oseba, ki izzove otrokov smeh, ima čast organizirati praznovanje, kjer deli sol in pogosti skupnost. Sajenje drevesa ob rojstvu otroka je običaj, ki simbolizira rast in življenje. Drevo, ki ga posadijo starši ali stari starši, raste skupaj z otrokom, kar ustvarja čustveno povezavo med naravo in novim življenjem. Običaji ob rojstvu niso zgolj starodavne tradicije; so način, kako ohranjamo čustveno povezanost in identiteto v sodobnem svetu. Današnji čas ponuja priložnost za ustvarjanje novih običajev, ki odražajo naš življenjski slog. Kako pa vi praznujete rojstvo v svoji družini?
V majhni prekmurski vasici Borejci sta po naključju, kar drug za drugim, včeraj v roku pol ure na svet prijokala mala Naja in Lian, ki pa nista dvojčka! Rodili sta ga namreč dve različni mamici. Tega dogodka so se vaščani zelo razveselili, zato so ga proslavljali kar ves konec tedna. Za marsikateri slovenski kraj je bilo to proslavljanje rojstva otrok svojevrstno družabno srečanje in svojevrsten vaški dogodek, na katerem je prišla izrazito do izraza vaščanska povezanost, ki jo v današnjih časih precej pogrešamo.
Nastiljanje slame: Starodavni običaj z različnimi interpretacijami
Nastiljanje slame ob rojstvu otroka je star prekmurski običaj; tako star, da se le redko kdo spominja, zakaj slamo sploh trosimo. Obstaja več različic, zakaj ta običaj sploh obstaja. Po eni naj bi ta običaj nekoč označeval sramoto, po drugi pa naj bi slamo in perje trosili zato, da bi otrok spal na mehkem. Etnolog in kulturni antropolog Boštjan Rous pojasnjuje, da so se včasih natrosile pleve ob rojstvu nezakonskih otrok. Črta plev je vodila od hiše, kjer se je rodil otrok, do hiše, kjer naj bi živel otrokov domnevni oče. »Kasneje se je ta praksa razširila, trosilo se je vse več in več slame, počasi se je tudi pozabilo, kaj je bil prvotni razlog tega. Spomnim se celo primera, ko so prišli trosit slamo kar z nakladalno prikolico, da je je bilo po vsem dvorišču več kot meter v višino. Kasneje so se slami pridružile še razne druge stvari, od perja do konfetov, stiropora in še česa, v zadnjih letih so stvari postajale pravzaprav že neokusne.«
Nekateri sogovorniki izražajo pomisleke glede obsežnosti tega običaja. »Bil je tudi že primer, da so pripeljali cel voz balirane slame, ki so jo potrosili po dvorišču, okoli hiše in še po dveh ulicah, tako, da je bilo s slamo pokrito celo cestišče. Potem so natrosili še perje, ki ga je veter nosil po celi vasi. Da o žagovini, ki so jo nametali na vrt niti ne govorim. In nič kaj prijetno ni za domače, ki morajo vse to počistiti.« drug pomisleki pa se nanašajo na primitivnost in neprimernost takšnega početja, ki bi lahko celo vodilo v kazni za onesnaževanje okolja. »Za moje pojme je zadeva totalno neprimerna in bi lahko začeli kasirati kazni za onesnaževanje okolja.«
Na drugi strani Mure, v Prlekiji, so običaji spet drugačni. Tam po Rousovih besedah poznajo t. i. gosaka - otrokovega očeta polijejo z vodo in nanj potrosijo perje, kar naj bi ponazarjalo tudi plodnost. O »polevanju« z vodo ali tudi z vinom, ki je značilno za Prlekijo, vse pogosteje pa se pojavlja tudi v Prekmurju, v svojem diplomskem delu piše Kleja Gregorinčič. Ugotavlja, da se s polivanjem zagotovi zdravje otroka. Obstaja več različnih razlag, zakaj se moškega poliva, najpogostejša je, da je moški, ki se mu rodi otrok, gosak in se ga poliva zaradi povezanosti gosaka z vodo. Druga pogosta teorija je, da se z vinom blagoslovi očeta in se tako pridobi zdravje pri otroku. V pretekosti so bile ženske izključene iz prakse in so nazdravljali ter polivali predvsem moški.
Ostali običaji ob rojstvu otroka v Prekmurju in drugod
Boštjan Rous med običaji, značilnimi ob rojstvu otrok, omenja še lutke, ki so jih včasih nesli na streho in zatlačili za dimnik, nato pa jo je moral nekaj dni kasneje nekdo sneti. Zatem so prišle makete štorkelj, ki jih še danes postavljajo, pa tudi otroška oblačila, izobešena na vrvi na hiši. O šegah in navadah ob porodu v Prekmurju piše tudi Dušan Rešek v knjigi Šege in verovanja ob Muri in Rabi. V Sebeborcih so tisto noč, ko se je rodil otrok, vaški fantje trosili po vasi pleve od hiše do potoka, da bi otrokov oče našel pot do njega in se umil, podobna šega je bila tudi v Murskih Črncih. Poleg »torjenja« obstaja še kup drugih običajev in verovanj, povezanih z rojstvom otrok. Tako so v Veliki Polani verjeli, da morajo ženske po porodu dati pod mizo rdečo krpo, ali pa je morala babica po porodu otroka umiti z rdečo krpo, da je bil ta vse življenje rdeč in zdrav. V Melincih so pravili, da morata biti tisti dan, ko se rodi otrok, na mizi kruh in vino. Takrat pridejo sojenice in določijo otroku prihodnost. Če ni kruha in vina na mizi, sodijo slabo in otrok ni srečen. V Rakičanu je bilo tako, da so po porodu posteljico vrgli v bister potok, da bi bil otrok vse življenje bister. V Porabju, natančneje na Dolnjem Seniku, so verjeli, da bo v letu, ko je dosti lešnikov, tudi dosti otrok. Vraža v Gančanih pravi, da je otrok, ki se rodi v nedeljo, srečen. Prav tako v Gančanih je botra po porodu porodnici šest dni prinašala hrano: prvi dan kuhano kuro v juhi z rezanci, nato kuhano govedino, retaše, gibanico in druge dobrote. Zadnji, šesti dan pa je prinesla vsakemu članu družine majhen vrtanik. Porodnica, tako je bilo v Lipi, po porodu ni smela zapustiti hiše tako dolgo, dokler ni šla prvič z otrokom v cerkev skupaj z babico. Temu so rekli »vpelavanje«.
Nekaj zanimivih verovanj je bilo povezanih tudi z nosečnostjo. V Sovjaku so verjeli, da noseča ženska ne sme gledati, ko koljejo prašiča, ker bi otrok utegnil biti trdosrčen. V Gančanih pa so verjeli, da noseča ženska ne sme gledati v zakurjeno peč, ker se ji lahko rodi otrok z rdečimi pegami na obrazu. Veliko zanimivih verovanj je povezanih tudi s krstom otrok. V Bogojini so otroku, ko so ga nesli h krstu, zavezali trak na desno roko, da ga ne bi »zvörkli«. V Veliki Polani niso nikoli krstili otroka v tretjem tednu, ampak teden dni prej ali kasneje. V Sovjaku so pogače, pečene za »krstitke«, razdelili tudi bližnjim sorodnikom in prijateljem, da bi otrok lepše rasel. V Tešanovcih so otroku v plenice na prsi zamotali večjo vsoto denarja (tega je dal boter) in list iz knjige, da bi bil bolj bogat in učen. V Puževcih je botra dala otroka po krstu najprej pod ognjišče, da bo znal opravljati vsa kmečka in ženska dela. V Lipi so verovali, da bo otrok, če je pri krstu močno jokal, dober pevec. Še en zanimiv običaj iz Turnišča: ko so prinesli otroka od krsta, so mati prinesli na prag liter vina in kos kruha. Botra je dala kruh na otroka, liter vina pa je prijela v roke in začela piti iz steklenice tako, da ji vino ni teklo v grlo, ampak po vratu in prsih.
Sodobne alternative in ohranjanje tradicije
Novemu družinskemu članu so se konec maja razveselili tudi pri Lazarjevih z Vaneče, dojenčka so sorodniki, prijatelji in sosedje »sprejeli« na prav poseben način. Okolico hiše so namesto s slamo in perjem »okrasili« s plišastimi igračkami. Kot pove Dušan Lazar, novopečeni dedek - hčerka je povila prvorojenca -, je bila to zelo lepa gesta. »Igračke so 'postavili' sorodniki, in ko so to videli tisti, ki so želeli natrositi slamo, jih je videno odvrnilo od tega dejanja, ker je bil prizor res ličen. Bilo je zelo lepo. Sami sicer nikoli nismo namignili, da ne želimo slame, celo čakali smo, da bo 'hudo', ampak se k sreči to ni zgodilo,« pripoveduje Dušan Lazar. Ko se je rodila njegova hčerka, so slamo okrog hiše trosili celo iz toplozračnega balona, fasado so jim namazali z medom, gor se je zalepilo perje … »Čiščenja je bilo za dva dni, počistili pa praktično eno leto. S tem se lahko naredi veliko škode,« pravi sogovornik, ki sicer podpira to, da se poveselimo ob prihodu novorojenčka na svet. »Prav je, da se malo proslavi, oznani, pa da se skupaj poveselimo. So pa pri nekaterih ti običaji šli že v skrajnost, zadeve so lahko bile zelo neokusne, zato so mi igračke toliko bolj všeč in dobra alternativa, pa tudi namenjene so navsezadnje otrokom. Pravijo sicer, da mora otrok 'priti na mehko', ampak navsezadnje so tudi igračke mehke.« Res je, še pravi, da po nastiljanju naslednji dan vedno priskočijo na pomoč pri čiščenju sosedje in prijatelji. Dojenček je pri Lazarjevih prišel na svet zvečer in kljub malo kasnejši uri se je proslavljanje zgodilo že isti dan, večja zabava, na kateri se je zbralo med 200 in 300 ljudmi, pa je sledila naslednji dan.
Običaj odpira vprašanje, ali bi bili morda potrebni odloki na ravni občin, s katerimi bi omejili ravnanje ob praznovanju rojstva otroka, da to ne bi povzročalo škode na lastnini. Vprašanja v zvezi s tem smo poslali pomurskim občinam, tiste, ki so nam do oddaje članka v tisk odgovorile, so večinoma povedale, da tovrstnih odlokov nimajo in jih niti ne načrtujejo. Mestna občina Murska Sobota ima v odloku o javnem redu sicer navedeno, da je zaradi varstva občanov in premoženja prepovedano stresati, puščati ali metati na javno pot kakršne koli predmete in material, kar bi ogrožalo ali oviralo promet na njej oziroma ogrožalo ali oviralo hojo pešcev. Odlok torej prepoveduje ogrožajoča ravnanja občanov na javnih poteh z vidika varovanja ljudi in premoženja, na zasebne površine pa se te prepovedi ne nanašajo. V Občini Šalovci so poudarili, da so veseli slehernega novega občana in ne nasprotujejo tradiciji praznovanja ob rojstvu. Imajo pa v javni obravnavi trenutno predlog odloka o javnem redu in miru, ki uvaja določene prepovedi, vezane tudi na ta običaj. Tako je v poglavju o varstvu zdravja in čistoče med drugim določeno, da je prepovedano metati, spuščati ali odlagati predmete, snovi in odpadke v naravno okolje, na javne površine in na druge prostore, ki niso za to določeni. V poglavju o varstvu okolja in zunanje podobe kraja pa je navedeno, da je prepovedano onesnaževati ali zasmetiti javne površine z blatom, gnojem, gnojevko, žagovino in podobnimi snovmi. Določba se ne nanaša na onesnaževanje javnih cest, kar že ureja prometna zakonodaja. Nadzor nad izvajanjem odloka bo v pristojnosti medobčinske inšpekcije, njegovo sprejetje pa načrtujejo na naslednji seji občinskega sveta.
Zaradi zahtevnega čiščenja okolice hiše lastniki včasih za pomoč prosijo tudi komunalne službe. Tudi Komunala Murska Sobota je pred leti ponujala in opravljala to storitev. Kot nam je pojasnil Dejan Kuhar z oddelka za urejanje javnih površin in zelenic, te dejavnosti že dlje časa ne izvajajo več. Za ta korak so se odločili, ker so, pojasnjuje Kuhar, v podjetju preobremenjeni z drugimi storitvami, ki jih izvajajo. »Načeloma vsak sam poskrbi za čiščenje, če pa je res nujno, potem pomagamo. Rojstvo otroka je lep dogodek in vsekakor ni potrebe, da s pretiravanjem pri »torjenju« delamo nekomu škodo.
Velikonočni zajec: Od poganskih korenin do sodobne simbolike
Velikonočni zajec danes kraljuje na trgovskih policah in v otroški domišljiji. A njegova pot do glavnega zvezdnika pomladi je precej bolj nenavadna, kot bi si mislili na prvi pogled. Čeprav bi bilo logično, da bi nam pirhe prinašala kokoš, se je v naša stanovanja in na praznične mize pritihotapil ta dolgouhec. Ste se kdaj vprašali, kako je ena najbolj plašnih živali v naravi sploh postala obraz največjega krščanskega praznika? Njegova zgodba ni le modna muha ali marketinška poteza, ampak fascinantna mešanica starodavnih mitov, ljudske trmoglavosti in simbolike, ki sega tisočletja nazaj. Velikonočni zajec in njegov izvor nista vprašanje ene same legende, temveč rezultat dolgotrajnega prepletanja različnih kultur. Če bi hoteli najti njegovega “rojstnega očeta”, bi se morali vrniti v predkrščanski čas h germanskim plemenom. Tam zajec ni bil le žival, ki beži pred plenilci, ampak spoštovan simbol, tesno povezan z vero v nove začetke. Zgodovinarji so si enotni: ta lik ni nastal čez noč, ampak se je počasi prebijal skozi ljudsko folkloro, dokler ga ni posvojila tudi cerkvena tradicija.
Ena najbolj priljubljenih legend pravi, da je zajec povezan z germansko boginjo pomladi in plodnosti, ki se je imenovala Eostre (ali Ostara). Po tej zgodbi naj bi boginja nekoč na polju našla ranjeno ptico, ki ji je od mraza zamrznila krila. Čeprav je bitje postalo zajec, je v sebi obdržalo svojo ptičjo naravo in sposobnost odlaganja jajc. V zahvalo za rešeno življenje je ta zajček vsako leto ob prazniku pomladi okrasil jajca in jih podaril svoji rešiteljici. Če iščemo neposrednega prednika današnjega zajčka, ga najdemo v Nemčiji v 17. stoletju. Prvi uradni zapisi o liku, imenovanem “Osterhase”, segajo v leto 1682, ko ga je v svojem medicinskem delu omenil zdravnik Georg Franck von Franckenau. Otroci so verjeli, da bo velikonočni zajec prinesel pisana jajca le tistim, ki so bili čez leto pridni in ubogljivi. Da bi ga privabili, so si otroci pripravljali posebna gnezda iz svojih kap, klobukov ali pletenih košar, ki so jih skrili v odmaknjene kotičke vrta ali hiše. Ta običaj se je s pomočjo nemških izseljencev v 18. stoletju razširil v Ameriko.
Mnogi se upravičeno sprašujejo, zakaj je prav ta majhna in plašna žival postala osrednji lik tako pomembnega praznika. Obstaja več razlogov:
- Plodnost in neusahljivo življenje: Zajci so znani po svoji izjemni sposobnosti razmnoževanja. Spomladi, ko se v naravi vse prebuja, je zajec postal naravni simbol vitalnosti.
- Povezava z luno: V nekaterih starodavnih kulturah so zajca povezovali z luninimi cikli.
- Duhovna budnost: Ste kdaj opazili, da zajci pogosto spijo z odprtimi očmi (ali pa se vsaj tako zdi)?
Na prvi pogled sta velikonočni zajec in jajce biološko povsem nezdružljiva, vendar v svetu simbolike oba predstavljata isto stvar: potencial za novo življenje. Jajce je starodavni simbol vesolja in stvarjenja, ki so ga častili že stari Egipčani. V krščanski tradiciji pa jajce predstavlja grobnico, iz katere je vstal Kristus.
Zanimivo je, kako se je zajec sploh znašel v vlogi kurirja. Ker so kokoši v tem času kljub postu pridno nesle, so ljudje jajca skuhali (da so se ohranila) in jih barvali, da so jih ločili od svežih. Ko se je post končal, so bila ta barvna jajca prvo praznično živilo.
- Čokoladni zajčki: Prvi užitni zajčki so nastali v Nemčiji v začetku 19. stoletja. Takrat so bili narejeni iz sladkorja in testa, kasneje pa so jih začeli izdelovati iz čokolade.
- Lov na jajca (Egg Hunt): To je ena najlepših tradicij za najmlajše. Starši na velikonočno jutro na vrtu ali po stanovanju skrijejo pirhe in sladkarije, otroci pa jih z navdušenjem iščejo.
Če želite v svoj dom prinesti nekaj starodavne tradicije brez pretiranega potrošništva, lahko velikonočnega zajca vključite na bolj pristen način. Namesto plastičnih košar in umetne trave uporabite tisto, kar ponuja narava. Velikonočni zajec je simbol z izjemno bogato zgodovino, ki nas opominja na naše korenine in povezanost z naravnimi cikli. Ko boste letos v travi opazili skrit pirh ali na mizo postavili praznične dobrote, se spomnite na vse tiste generacije pred nami, ki so v tem majhnem bitju videle čudež preživetja in novega upanja.