Pravica do splava je v Sloveniji zagotovljena v 55. členu Ustave Republike Slovenije, ureja pa jo Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Izvaja se z napotnico izbranega ginekologa do 10. tedna nosečnosti, pri višjih nosečnostih o splavu odloča komisija za umetno prekinitev nosečnosti, ki jo imajo vsi ginekološko-porodniški oddelki v bolnišnicah. Na papirju zveni povsem enostavno, pa je tako tudi v praksi?
Malo je tem, o katerih so si mnenja tako nasprotujoča, kot je v primeru splava. Nekateri zagovarjajo nedotakljivost pravice do življenja, drugi nedotakljivost pravice do izbire. Zakonodaja je jasna in postavljena na stran svobodne odločitve vsake posameznice. Za splav ni starostne omejitve niti ni potrebno dovoljenje staršev (pri mladoletnicah), edini pogoj je, da je ženska razsodna. Odločitev za splav ni in ne more biti lahka, a ženske, predvsem tiste po 30. letu starosti, verjetno dobro vedo, zakaj so se odločile za prekinitev nosečnosti. A čeprav je v teoriji vse jasno, v praski ni vedno tako. Lep primer je denimo zgodba Slavonke Lize, ki je pri 32 letih natančno vedela, da si ne želi otrok. Tudi njen partner. A ko je po nesreči zanosila in želela prekiniti nosečnost, je naletela na številne prepreke.
Neuspešna kontracepcija in prve ovire
»Zanosila sem, ker naju je izdala kontracepcija. Zaradi določenih zdravstvenih težav ne smem jemati tabletk, zato se je zgodilo najhujše - med spolnim odnosom nama je počil kondom. S fantom sva bila v zvezi 11 let in pravzaprav moja zgodba ni dramatična v smislu, da sva imela samo romanco ali da sva se za splav odločila zato, ket nisva imela denarja, pogojev za življenje, končane šole in podobnega. Oba sva bila stara 32 let in sva preprosto vedela, da si ne želiva imeti otrok,« je o svoji izkušnji s splavom hrvaškemu portalu Express zaupala v Zagrebu živeča Slavonka Liza.
Ko sta se na testu nosečnosti pokazali dve črtici, jo je skoraj kap. Kot pravi, se ni niti malo borila z dvomi glede odločitve o splavu, veliko hujši in dolgotrajnejši je bil boj, da je do splava zares tudi prišlo. »Da sem noseča, sem posumila potem, ko sem teden dni vsako jutro bruhala in dvakrat celo padla v nezavest. Naredila sem test nosečnosti in ko sta se pokazali dve črtici, mi je ponovno postalo slabo. Bila sem prestrašena in jezna, predvsem zato, ker je bila kontracepcija najin sveti gral. A verjetno je res tako, da se pač samo 'zgodi',« je povedala Liza in dodala, da se je nemudoma odpravila do ginekologinje.
Predsodki in zdravniški ugovor vesti
Takoj, ko je medicinski sestri zaupala, da je verjetno noseča, so jo sprejeli - kar preko vrste. »Iskreno sem mislila, da se bom srečala s kakšnimi predsodki ali da mi bo misel na otroka, ko bo enkrat prišlo do nosečnosti, začela ugajati, pa se ne bom odločila za splav. A ni bilo tako. Ginekologinja je potrdila, da sem noseča približno šest tednov in ko sem ji povedala, da si želim splaviti, mi je zelo prijazno povedala, da mi bo pomagala. Takoj mi je povedala, naj pohitim, ker v Zagrebu ni lahko dobiti termina za tak poseg. Ni me vprašala, zakaj ne želim obdržati otroka, niti me ni skušala pregovoriti, naj ne prekinem nosečnosti, prav tako ni z mano delila svojega modrovalnega stališča o pomenu materinstva, za kar sem ji zelo hvaležna, čeprav sem prepričana, da to pri nekaterih ženskah deluje,« je povedala Liza, ki je, takoj ko je prišla domov, začela klicati v bolnišnice.
Počutila se je grozljivo, ko se spominja tega dela odločitve za splav. To je bila res nočna mora. V bolnišnicah, s katerimi je uspela priti v stik preko telefona, so ji povedali, 'da oni tega ne izvajajo' ali da je 'edini zdravnik, ki nima uveljavljenega ugovora vesti na letnem dopustu'. Po delu je začela vsak dan hoditi po bolnišnicah, ki jih prej ni uspela dobiti na telefon. Iskreno, bilo je veliko neprijaznih pogovorov, in na vhodih je morala večkrat moledovati, da so jo sploh spustili do zdravnika. Številne sestre so ji dopovedovale, da je to, kar počne, teroristično dejanje.
Finančne ovire in boj za pravico
Na koncu se je vendarle uspela dogovoriti za termin v eni izmed zagrebških bolnišnic. V telefonskem pogovoru so ji povedali, da lahko tam opravi tudi krvne preiskave, ki so potrebne pri samem postopku. »Pet dni pred posegom sem poklicala, da vprašam o točni ceni in koliko časa me bodo zadržali v bolnišnici, a so mi povedali, da je operacija preklicana, ker imajo že preveč rezervacij. Znorela sem, ženska na telefonski zvezi pa mi je odgovorila, da pač 'nisem njihova prioriteta'. V moje sanje so se prikradle nočne more, sanjala sem, da pulim vse iz svoje maternice, samo da se znebim bremena, ki je v njej. Morda zveni grobo, a tisti, ki si ne želijo otrok, vedo, o čem govorim,« je povedala Liza, ki je na krvne preiskave na koncu odšla v zasebni laboratorij, za nujen novi termin splavitve pa se je dogovorila v eni izmed zadnjih zagrebških bolnišnic s seznama, ki si ga je pripravila takoj, ko je izvedela za nosečnost.
Liza si ni mislila, da je tako težko prekiniti nosečnost. Je rešitev v sterilizaciji? »Res sem jim zelo hvaležna, bili so hitri in učinkoviti. Nihče se ni izživljal nad mano in dva dni po posegu sem bila že v službi. Pogovor z ginekologinjo je bil fantastičen, brez kančka pritiska, govorili sva o drugih metodah kontracepcije, povedala sem ji, da me zanima tudi sterilizacija,« je dejala sogovornica. To bi pomenilo, da bi ji prerezali jajcevode in s tem preprečili potovanje jajčeca od jajčnika do maternice. A sterilizacija je pri ženskah bolj zapleten proces kot vazektomija pri moških, saj poteka v anesteziji, poleg tega mora poseg odobriti posebna komisija, ki pozitivni odgovor večinoma da samo v primeru, da je ženska že vsaj enkrat rodila.
Starostna meja za sterilizacijo je v Sloveniji vsaj 35 let, tako za moškega kot za žensko, obvezna je čakalna doba pol leta. Zahtevek se vloži pri socialni delavki. Čakalna doba ni zato, ker uradniški mlini počasi meljejo, ampak zato, ker je odločitev za sterilizacijo ena izmed težjih, ki jih človek sprejme v življenju. Sposobnost oploditve in zanositve sta eni izmed pomembnejših človeških funkcij. Marsikdo odločitev obžaluje. Včasih je sterilizacija veljala za dokončno in nepovratno metodo, vendar temu ni več tako, saj je tudi po sterilizaciji nosečnost še vedno možna, in sicer z biomedicinsko pomočjo. Zdaj je možno moškemu vzeti semenčice iz mod, ter v laboratoriju dozoreti in oploditi jajčece, spet v epruveti. Prav tako je možno na novo vzpostavljati prehodnost jajcevodov, vendar gre za precej hud in tvegan poseg.
Tudi v tujini ni enostavno
A vrnimo se k Lizi, ki je povedala, da je za ves postopek, torej krvne preiskave, splav in anestezijo, plačala več kot 400 evrov - znesek, ki ga številne ženske na Hrvaškem ne premorejo. »Ni poceni, kaj šele brezplačno, pa čeprav plačujem tako obvezno kot tudi dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ob tem pa te lahko v številnih bolnišnicah zavrnejo, ker ne želijo biti del tvojega 'kriminalnega dejanja'. Kako naj torej nosečnost prekine sramežljivo dekle iz kakšne zakotne vasice, ki morda nima niti podpore družine in nima pri roki 400 evrov?! Kar pa zadeva ugovor vesti, se osebno ne strinjam niti z večino mojih prijateljev, da bi ga bilo potrebno regulirati - potrebno ga je prepovedati, tistim, ki jim država financira specializacije, in potem pozneje zaradi bizarnih izgovorov, kakršen je ta, ne želijo opravljati svojega dela, pa bi morale doleteti sankcije v obliki finančnega kaznovanja in odpovedi pogodbe. Pa naj gredo delat v zasebne katoliške zdravstvene ustanove, ne pa da se igrajo s svojimi pacienti,« je svoje razmišljanje o hrvaški sistemski ureditvi pokomentirala razjarjena sogovornica.
»Če bi ti isti zdravniki ležali v kakšni bolnišnici in bi jim nekdo zaradi svojih verskih prepričanj odrekel transfuzijo krvi, bi takoj zahtevali, naj jih umaknejo iz bolnišnice,« trdi razjarjena Liza, ki je od takrat začela pomagati dekletom, ki zaradi finančnih ali družinskih ovir morajo splav opraviti v drugi, tuji državi, in, kot pravi, teh ni malo. Motijo jo tudi manipulacije verskih organizacij, ki poskušajo ženske od splava odvrniti s trditvami v slogu »na koncu vsaka obžaluje, da se je odločila za splav«. Meni, da bi za ženske bolje poskrbeli, če bi se bil v tistih težkih trenutkih kdo voljan z njimi pogovarjati. »Nikoli mi ni bilo žal, da sem se odločila za splav. O tem niti ne razmišljam, razen ko pogovor v družbi kdaj nanese na to temo. Splav vsekakor ni kontracepcija, že zgolj zaradi zdravja ženske, a balade o tem, da vse ženske obžalujejo odločitev, da ubijejo še nerojenega otroka, in da imajo zaradi tega vse življenje travme, so popolni nesmisli.«
Nadzor nad lastno usodo
»Ko so me štiri ure po posegu odpustili iz bolnišnice, sem bila srečna, zadovoljna sem se odpravila na krof in sladkarije. Nikoli ne bom pozabila, kako zelo sem bila takrat evforična, saj sem čutila, da je moje življenje ponovno postalo samo moje. In ne morem si niti predstavljati, kaj bi se zgodilo z menoj, če mi ne bi uspelo prekiniti nosečnosti. Iskreno, verjetno tisto najhujše,« je povedala Liza, ki s svojo zgodbo poskuša pokazati, da taktika odlašanja in omejevanja odločitev nikoli ne bo preprečila splava, ker bodo ženske vedno našle način, da prevzamejo nadzor nad svojo usodo. Kot je dejala, s tem ne želi odvračati od materinstva, saj je prepričana, da je to najlepši poklic in najlepša vloga, ki jo ženska lahko ima - a le, če si tega resnično želi.
Primerjava z drugimi državami: Missouri in Poljska
Pravico do splava omejujejo tudi v Missouriju. Zakonodajno telo ameriške zvezne države Missouri je v petek potrdilo predlog zakona o prepovedi splava po srčnem utripu zarodka. Republikanci iz Missourija so se tako pridružili kolegom v Kentuckyju, Ohiu, Mississippiju in Georgii, ki so letos potrdili podobne zakone. Najstrožji zakon na tem področju so sicer pred dnevi sprejeli njihovi kolegi v Alabami, kjer zdravnikom, ki bi si drznili opraviti splav ne glede na trajanje nosečnosti, grozi 99 let zapora. Vsi ti zakoni imajo namen razglasiti zarodek za državljana z vsemi pravicami na čelu s pravico do življenja. Le Georgia je v svojem zakonu dovolila izjemo v primeru posilstva ali incesta. V drugih državah so izjeme dovoljene, če je ogroženo življenje nosečnice. Missouri zdravnikom za kršitve grozi s 15 leti zapora. Vsi ti zakoni imajo namen razglasiti zarodek za državljana z vsemi pravicami na čelu s pravico do življenja. Le Georgia je v svojem zakonu dovolila izjemo v primeru posilstva ali incesta. V drugih državah so izjeme dovoljene, če je ogroženo življenje nosečnice. Missouri zdravnikom za kršitve grozi s 15 leti zapora.
Vsi ti zakoni bodo predvidoma padali na zveznih sodiščih, kar predlagatelji pričakujejo. A obenem upajo, da jim bo nova konservativna večina na vrhovnem sodišču pomagala prepovedati splav. Ameriški pravni strokovnjaki sicer opozarjajo, da morda ne bo tako enostavno, saj vrhovno sodišče ZDA nerado odpravlja lastne odločitve, razen če nastane nova situacija z novimi argumenti in novimi dejstvi. Republikanci so že doslej vztrajno izgubljali podporo volivk po vseh ZDA, s podobnimi zakoni pa tvegajo, da se selitev žensk k demokratom pospeši in to pred splošnimi volitvami prihodnje leto. Washington Post poroča, da so ženske v ZDA mesec dni po odločitvi vrhovnega sodišča, da ukine pravico do umetne prekinitve nosečnosti, izpostavljene različnim zmešnjavam in okrutnosti. Ženska v Louisiani je v 16. tednu nosečnosti ugotovila, da zarodek nima možnosti za preživetje. Zdravniki so želeli opraviti splav, vendar pa zakon to prepoveduje, zato je morala nosečnica obdržati zarodek ter opraviti porod, čeprav se je zavedala, da rojeva mrtvega otroka. Zdravnik je zapisal, da je posledično utrpela čustvene travme. Nekateri ženski v Teksasu so povedali, da njen zarodek nima več srčnega utripa, vendar je morala dva tedna čakati na še eno potrditev z ultrazvokom, preden je bila deležna zdravniške oskrbe. Za časnik Washington Post je povedala, da se je počutila kot hodeča krsta. Druga Teksašanka je zaprosila za splav, potem ko je v 15. tednu nosečnosti spontano splavila enega od dvojčkov. Zdravniki so jo obvestili, da z nadaljevanjem nosečnosti tvega smrtno nevarno infekcijo. Po drugi strani pa so ji povedali, da njeno življenje še ni dovolj ogroženo in lahko opravi splav šele, če bo res tik pred smrtjo. Potem je morala nekaj tednov trpeti hude bolečine in okvaro ledvic.
Zakoni ne določajo, kako resno mora biti ogroženo življenje nosečnice, da lahko opravi splav. Zakoni, ki jih proti splavu sprejemajo konservativne republikanske zvezne države ZDA, se ne ozirajo na zdravstveno stroko in niti ne upoštevajo spontanih prekinitev nosečnosti. Ne določajo, kako resno mora biti ogroženo življenje nosečnice, da lahko opravi splav, kjer seveda zakoni sploh dovoljujejo izjemo v primeru ogroženega življenja nosečnice.
Na Poljskem je nosečnica umrla zaradi zdravniške napake. Trije zdravniki na Poljskem so bili obsojeni na zaporne kazni zaradi zdravniške malomarnosti v primeru smrti nosečnice leta 2021. Ženski, ki so ji v 22. tednu nosečnosti počili plodovni ovoji, niso pravočasno opravili umetne prekinitve nosečnosti, čeprav bi ji ta lahko rešila življenje. Primer je sprožil obsežne proteste in dodatno razburil poljsko javnost, že sicer pretreseno zaradi ene najstrožjih zakonodaj o splavu v Evropi. Eden izmed zdravnikov je bil obsojen na 18 mesecev zapora, drugi na 15 mesecev, obema pa je bila za šest let odvzeta pravica do opravljanja zdravniškega poklica. Njihovemu nadrejenemu so prisodili enoletno pogojno kazen in štiriletno prepoved opravljanja medicine. Dogodek, ki je leta 2021 povzročil množične proteste, je danes označen kot prelomni v boju poljskih žensk za človekove pravice. Zadeva je izpostavila posledice zakonskih omejitev, ki jih je prinesla odločitev ustavnega sodišča iz leta 2020, ko je bil splav prepovedan celo v primerih hudo prizadetih plodov. Še nimate računa? Žiberna, A. (1973). O problematiki splava v Ljubljani v letu 1972. Obzornik Zdravstvene Nege, 7(4), 265-267. Na Obzornik zdravstvene nege, Ob železnici 30A, 1000 Ljubljana, prenašam naslednje materialne avtorske pravice: pravico reproduciranja v neomejeni količini, in sicer v vseh poznanih oblikah reproduciranja, kar obsega tudi pravico shranitve in reproduciranja v kakršnikoli elektronski obliki (23. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah - v nadaljevanju ZASP); pravico distribuiranja (24. čl. ZASP); pravico dajanja na voljo javnosti vključno z dajanjem na voljo javnosti prek svetovnega spleta oz. računalniške mreže (32.a čl. ZASP); pravico predelave, zlasti za namen prevoda (33. čl. ZASP). Prenos pravic velja za članek v celoti (vključno s slikami, razpredelnicami in morebitnimi prilogami).
Razumevanje spontanega splava in medicinske napake
Modro je poiskati več podatkov o spontanem splavu, da se ženska pouči in opolnomoči za soočanje z izgubo, saj je splav ena najbolj čustveno bolečih izkušenj, ki jih lahko doživi ženska. Čeprav bo veliko žensk doživelo splav vsaj enkrat v življenju, se mnoge nikoli ne zavedajo, da so ga sploh imele. Splav se nanaša na odmiranje zarodka ali ploda, preden postane sposoben preživetja. Simptomi zgodnjega splava so lahko zelo podobni simptomom redne menstruacije. Po podatkih ACOG je približno 50 % izgub v zgodnji nosečnosti posledica kromosomskih nepravilnosti pri plodu ali zarodku. Kromosomska nenormalnost je, ko število ali zdravje kromosomov, potrebnih za razvoj ploda, ni izpolnjeno. Večinoma so to naključni dogodki. Izpostavljenost strupenim snovem (tj. Kot je bilo že navedeno, so nekateri simptomi zgodnje izgube nosečnosti podobni tistim pri redni menstruaciji. Lahko jih celo zamenjajo za simptome zunanje nosečnosti, normalne nosečnosti ali molarne nosečnosti. Nenormalen izcedek (tj. Čeprav je poznavanje znakov in simptomov splava koristno, je vedno najbolje, da ne domnevate, ali ga imate ali ne. Kot veliko žensk že ve, vaša starost pomembno vpliva na možnost splava - višja kot je vaša starost, večja je verjetnost, da ga boste imeli. Vaše tveganje se poveča, če ste že imeli splav. To velja tudi za ženske, ki so pred tem doživele dve ali tri nosečnosti. Drugi dejavniki tveganja so teža, invazivni prenatalni testi, kajenje, uživanje alkohola in drog ter kronična stanja, kot je nenadzorovana sladkorna bolezen. Stres je lahko tudi odgovoren za spontani splav, saj lahko neravnovesje v imunskem sistemu in ravni hormonov moti nosečnost. Dejavniki, ki NE bodo povzročili splava, so vadba, spolna aktivnost in delo. Nekatere raziskave so bile izvedene, da bi ugotovili, ali lahko uživanje kofeina prispeva k zgodnji izgubi nosečnosti. Vse vrste izgube nosečnosti se običajno imenujejo spontani splav, vendar boste morda slišali, da se za njihovo opisovanje uporabljajo drugi izrazi, saj obstajajo različne vrste splavov. Ta vrsta splava se običajno začne v prvih 20 tednih nosečnosti. Prvi simptomi možnega splava so kakršna koli vaginalna krvavitev, ki ni večja od madežev na spodnjem perilu in je ne spremljajo bolečine v trebuhu. Krvavitev, povezana z grozečim splavom, je običajno blaga in v večini primerov maternična odprtina ostane zaprta in iz maternice ne prehaja nobeno tkivo. V večini teh primerov krvavitev traja le nekaj dni in nosečnost se lahko nadaljuje normalno. Ko je splav neizogiben, je krvavitev pogosto močnejša in bolečine v trebuhu so močnejše. Ta vrsta splava, ki je najbolj znana kot nepopoln splav, se začne z enakimi simptomi kot večina; vaginalne krvavitve in bolečine v trebuhu. V tej fazi je maternični vrat in prehod nosečnosti odprt. Predhodnik popolnega splava, znan tudi kot popoln splav, je, da se nosečniško tkivo izloči iz maternice. Za te vrste splavov so pogosto značilne hude krvavitve in bolečine v trebuhu. Za razliko od drugih vrst splavov, pri zgrešenem splavu ni tipičnih simptomov, kot so bolečina ali krvavitev, in ni izmeta tkiva. Ta vrsta splava je, ko plod umre v zgodnji nosečnosti. Če posteljica še vedno sprošča hormone, lahko ženska še naprej doživlja simptome nosečnosti in se ne zaveda stanja ploda. Če je posteljica prenehala razvijati hormone, lahko simptomi nosečnosti začnejo bledeti. Pri tej obliki spontanega splava je nosečnostna vrečka v maternici prazna, čeprav je test nosečnosti pozitiven. Prisotna je pri 50 do 90 odstotkih splavov v drugem mesecu nosečnosti. Vaš zdravnik bo večinoma ugotovil splav z ultrazvokom. Glede na vrsto splava so na voljo različne možnosti zdravljenja. Posvetujte se s svojim zdravnikom, če ste že imeli splav ali imate kakšno osnovno zdravstveno stanje. Opravite lahko teste, da ugotovite, zakaj bi lahko doživeli splav ali ste morda v nevarnosti za splav. “Vsebine na naši spletni trgovini so izobraževalne narave in so usmerjene k posameznikovi krepitvi lastnih kompetenc ter posledično ne predstavljajo oziroma ne nadomeščajo zdravstvenega nasveta. Objavljene vsebine niso namenjene in se ne smejo razumeti kot zagotavljanje ali izvajanje zdravniških, negovalnih ali strokovnih zdravstvenih storitev/posegov/svetovanj. Zaradi nenačrtovanega rojstva otrok, kot posledica zdravniške napake, škoda vsekakor lahko nastane.
Pravdni postopki in zdravniške napake
V sodni praksi se sicer pojavljajo primeri, ko pride do zdravniške napake pri splavu. Ena izmed takšnih sodb opisuje primer, ko je prvostopno sodišče obsodilo zdravnika in zavarovalnico na plačilo odškodnine za prestani strah zaradi neuspele prekinitve nosečnosti. Tožnica je bila namreč kot 17-letno dekle obveščena, da je noseča z dvojčki. Umetna prekinitev nosečnosti je bila opravljena v splošni anesteziji, vendar pa se je izkazalo, da poseg ni bil uspešen. Šele čez nekaj časa je bila ponovno pregledana in ugotovljeno je bilo, da še vedno nosi dvojčka. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je zdravnica storila strokovno zdravniško napako, saj je pri pregledu spregledala ali napačno ocenila velikost maternice, kar je vodilo do nadaljevanja nosečnosti. Zaradi neskrbnega pregleda je prišlo do rojstva zdravih dvojčkov, česar tožnica ni želela.
Sodišče je poudarilo, da rojstvo zdravih otrok samo po sebi ne predstavlja škode, vendar pa je odškodnina upravičena zaradi posega v pravico ženske, da odloča o svojem telesu. V primeru, da bi bil pregled opravljen skrbno, bi se tožnica verjetno odločila za ponovno prekinitev nosečnosti, saj bi ji to v zgodnejši fazi nosečnosti predstavljalo manjše tveganje. Odklonitev splava s strani tožnice po ugotovitvi nosečnosti je bila razumna in življenjsko sprejemljiva, zato ni vplivala na znižanje odškodnine. Sodišče je potrdilo upravičenost do odškodnine za prestani strah, ki se je pri tožnici odražal kot strah za rojstvo zdravih otrok in za njeno lastno zdravje.
Zaključek
Zgodba Lize in sodni primer ponazarjata, da kljub zakonsko zagotovljeni pravici do splava, ženske v praksi pogosto naletijo na številne ovire. Te segajo od zdravniškega ugovora vesti, pomanjkanja informacij, finančnih težav do sistemskih pomanjkljivosti. V svetu, kjer se pravice žensk na nekaterih področjih krčijo, je še toliko bolj pomembno, da se o teh vprašanjih odkrito govori in da se zagotovi dostop do varnih in zakonitih zdravstvenih storitev. Informiranost, podpora in spoštovanje individualne odločitve so ključni za zagotavljanje reproduktivne pravice.
tags: #primer #zdravniske #napake #pri #splavu