Jok dojenčka pred spanjem je lahko eden najbolj izčrpljujočih izzivov, s katerimi se soočajo starši. Ko se soočajo s neutolažljivim jokom, ki se pojavi ravno takrat, ko bi moral otrok najti mir in počitek, se starši pogosto počutijo nemočne, izčrpane in obupani. Razumevanje vzrokov za ta pojav in iskanje učinkovitih strategij za obvladovanje je ključnega pomena za dobro počutje tako otroka kot celotne družine. Ta članek se poglobi v kompleksnost dojenčkovega joka pred spanjem, ponuja vpogled v njegove možne vzroke in predlaga praktične pristope za pomoč.
Zakaj dojenčki in otroci jokajo pred spanjem?
Jok je za dojenčke primarni način komunikacije. S tem izražajo svoje potrebe, nelagodje ali frustracije. Ko se ta jok pojavi pred spanjem, je lahko posledica več dejavnikov, ki se pogosto prepletajo.
Eden najpogostejših vzrokov je neprijetno okolje za spanje. Če je dojenčku prevroče ali prehladno, če so oblačila neudobna ali dražijo kožo, lahko to povzroči jok. Pomembno je zagotoviti primerno temperaturo v prostoru in izbrati mehka, zračna oblačila. Neprijetna tesna oblačila ali deli oblačil, ki jih motijo, sprožijo nelagodje in jok.
Dojenčkov boj/beg stresni odziv, ki ga kažejo z jokom, v nas vzbudi boj/beg stresni odziv in ima smisel, da vam je to zelo neprijetno, saj je narava to z namenoma ustvarila, da se na dojenčka odzovemo in mu zadovoljimo potrebe. Velikokrat pa starši v nemoči, ko svojemu otroku ne zmoremo pomagati in jok ne pojenja, drvimo v jezo ali bes, ki je pravzaprav odraz nemoči. Ljudje smo v navezavi preko zrcalnih nevronov. Vemo tudi, da se možganske strukture že v nosečnosti pri mami prilagodijo tako, da se določeni deli možganov zmanjšajo in določeni deli povečajo. Vse to je narava soustvarila, da se odzovemo na dojenčka in predvsem vse to ima velik smisel, saj naši vrsti omogoča večjo možnost preživetja. Dojenček nikoli ne »izsiljuje« možgani preprosto za to niso še dovolj zreli. Oba mama in otrok imata prva leta zelo dominantne strukture v možganih, ki nam omogočajo čutenje in zaznavanje. Kadar je dojenček v nelagodju se mu, aktivira boj/beg stresni odziv. To mi na nezavedni in zavedni ravni začutimo in hočemo to neprijetnost ponovno vrniti v homeostazo. Ko jok ne pojenja in ne dosežemo homeostaze, se v našem telesu nabira vedno več stresnih hormonov, in ko niso slišani pogosto, pride jeza in bes. Z občasno jezo in besom se soočamo mnogi in ne samo pri dojenčkih, tudi pri majhnih in velikih otrocih.
Včasih vzroka, zakaj dojenček joka preprosto, ne vemo. Da bi pri dojenčku tvorili varno navezanosti, nam ni vedno treba vedeti, zakaj joka, ker je to nerealno in preveliko breme, je pa dovolj, da smo tam zanj in ob njem. Značilnost boj/beg stresnega odziva je, da se nam možganske strukture, ki nam omogočajo ustvarjalno reševanje izzivov, izklopijo. Velikokrat pomaga, da ko dojenček joka, da skušamo regulirati naš boj/beg stresni odziv. Da bi dojenčka potolažili ali prej zaznali, kaj nam z jokom sporoča, moramo biti mi v parasimpatičnem živčnem sistemu in ne v simpatičnem (boj/beg). Dojenček sam ne more preiti v umiritev, saj nima dovolj zrelih možganov. Dojenček se umirja ob, ko-regulaciji zrelih odraslih možganov. Velikokrat pomaga, da smo do dojenčkovega joka radovedni. Radovednost ali čuječnost nam pomaga, da ostanem v zelenem območju in nismo reaktivni. Iz tega območja pogosto tudi prej zaznamo, kaj nam dojenček ali otrok sporoča in tudi prej se dojenček pomiri.
Pomemben dejavnik je tudi razvojni preskok. Zlasti okoli 5. meseca starosti se lahko pojavi povečan jok in razdražljivost pred spanjem. V teh obdobjih se v možganih otroka dogajajo intenzivne spremembe, krepi nove povezave, kar lahko povzroči težave z umiritvijo. V takih obdobjih je še posebej pomembno ohranjati stabilen urnik in ne uvajati novih sprememb. Držite urnik in zadeve čim bolj stabilne. Ne uvajajte novih sprememb. Držite približno isto uro jutranjega prebujanja. To je pomembno zaradi stabilizacije biološke ure. Naše telo spremembe biološke ure jemlje kot motnjo homeostaze in čeprav vas mika, da bi dojenčku, ki je bil ponoči buden, ponudili daljše spanje zjutraj to pogosto še poslabša izzive z jokom in večernim uspavanjem. Včasih pomaga, da dodamo dodatno pozornost na dnevno spanje. Mogoče je dojenček zvečer preprosto preutrujen.
Nekateri dojenčki imajo težave s cirkadianimi ritmi, ki še niso povsem dozoreli. To se lahko odraža v večernem joku, saj spalni pritisk in melatonin nista še dovolj sinhrona. To stanje, znano kot "Wake maintenance zone", je pogosto v prvih mesecih življenja. Postopoma, z dozorevanjem možganov in biološke ure, se ta dva biološka sistema uskladita in jok postopoma pojenja.
Včasih je vzrok za jok lakota ali žeja. Kljub temu, da so starši prepričani, da je otrok pojedel dovolj, se lahko zgodi, da potrebuje dodatno mleko ali tekočino. Tudi dojenje lahko služi kot način za regulacijo neprijetnega stanja, ki ga dojenček začuti v telesu.
Pomemben vidik je tudi spalna inercija. To je občutek omotičnosti, dezorientacije in zaspanosti, ki sledi prebujanju. Pri otrocih se to najbolj kaže kot jok, razdražljivost, slaba volja in simptomi so najbolj prisotni, ko se zbudimo ali se otrok zbudi po dolgotrajnem spanju ali dremežu. Adenozin, spojina v možganih, ki je ključni del spanja in budnosti, lahko ostaja na visoki ravni, kar povzroči, da se otrok zbudi iz dnevnega ali nočnega spanja, ker bi še spal, a ne zmore zaspati nazaj, kar izraža z jokom.
Nekateri dojenčki se lahko soočajo s separacijsko anksioznostjo. Približno po 6. mesecu starosti se začne otrok zavedati ločenosti od bližnjih. Njegova sposobnost razumevanja, da je mama prisotna, čeprav je ni v vidnem polju, je zelo okrnjena, kar lahko povzroči veliko stisko. Gre za pričakovano razvojno stopnjo, ki jo otrok z izkušnjami, da se mama vedno vrne, in dozorevanjem možganov preprosto preraste. V takem primeru so vam lahko v veliko pomoč razne igre skrivalnic.
V nekaterih primerih je jok lahko povezan tudi z kolikami ali drugimi fizičnimi nelagodji, kot so vetrovi ali bolečine v trebuhu. V takih primerih lahko pomaga nežno zibanje, nošenje, dojenje, petje, povijanje v stručko, beli šum ali celo topla kopel.
Kako pomagati sebi in otroku ter preprečiti jok?
Razumevanje vzrokov je prvi korak, vendar je ključno tudi, da se naučimo, kako otroku pomagati.
GLASBA ZA HITRO SPANJE - ZVOKI ZA ZDRAVLJENJE NESPEČNOSTI
Ostanite mirni in čuječni: Vaš boj/beg stresni odziv aktivira otrokovega in nastane začaran krog. Da bi dojenčka potolažili ali prej zaznali, kaj nam z jokom sporoča, moramo biti mi v parasimpatičnem živčnem sistemu in ne v simpatičnem (boj/beg). Poskusite ostati radovedni in čuječni, kar vam bo pomagalo ohraniti mir in ne biti reaktivni. Iz tega območja pogosto tudi prej zaznamo, kaj nam dojenček ali otrok sporoča in tudi prej se dojenček pomiri.
Regulacija z odraslimi: Dojenček sam ne more preiti v umiritev, saj nima dovolj zrelih možganov. Dojenček se umirja ob ko-regulaciji zrelejših odraslih možganov. Nudenje toplega objema, nežno zibanje, petje ali glasno branje lahko pomagajo vzpostaviti občutek varnosti.
Zadovoljite osnovne potrebe: Preverite, ali je otrok lačen, žejen, ali potrebuje previjanje ali pa mu je morda prevroče ali prehladno.
Učinkovito uspavanje: Poskusite z rutino pred spanjem, ki vključuje mirne aktivnosti, kot so kopanje, branje pravljice ali petje uspavanke. Ohranjanje stabilnega urnika spanja je ključno.
Nega sebe: Po obdobju intenzivnega joka svojega dojenčka ali otroka potrebujete vsaj malo počitka in umiritve. Naši možgani mislijo, da smo zbežali ali se borili s plenilcem, naše telo je porabljalo velike količine energije. Zato naredite nekaj, da se napolnite. Skrb zase je v starševstvu izjemno pomembna.
Razumevanje konteksta: Jok sam po sebi ni govor in zanj nimamo slovarja. Je alarmni signal. Ključ za njegovo razvozlavanje je poznavanje konteksta: »Zadnji obrok je bil pred tremi urami, verjetno je lačen«; »Njegova plenička je polna«; »Že nekaj časa je sam v zibelki«. Nova znanstvena spoznanja podirajo tradicionalna prepričanja o starševstvu in razkrivajo, da sposobnost razumevanja dojenčka ni prirojena, temveč pridobljena z izkušnjami. V obsežni študiji so v sobah 24 dojenčkov namestili avtomatske snemalnike in v prvih štirih mesecih njihovega življenja zbrali kar 3600 ur posnetkov, ki so vsebovali skoraj 40.000 »zlogov« joka. V eni od ključnih študij so primerjali sposobnost mater in očetov, da prepoznajo jok lastnega otroka med posnetki drugih dojenčkov. Nato so na delo poslali umetno inteligenco. Algoritme so naučili prepoznavati akustične lastnosti na tisoče posnetkov joka, da bi ugotovili, ali lahko sistem prepozna vzrok. Če bi obstajal specifičen jok lakote, bi ga umetna inteligenca morala zaznati. Rezultat je bil popoln neuspeh. Stopnja uspešnosti je bila zgolj 36-odstotna, kar je komaj kaj bolje od 33-odstotne verjetnosti pri naključnem ugibanju. Enako slabo so se odrezali tudi ljudje, tako starši kot nestarši, ki so dosegli 35-odstotno uspešnost. To seveda ne pomeni, da starši ne morejo razumeti potreb svojega otroka. Pomeni samo, da jok sam po sebi ni govor in da zanj nimamo slovarja.
Ne pustite otroka jokati samega (dolgotrajno): Čeprav nekatere raziskave nakazujejo, da kratkotrajno čakanje na odziv morda ne škoduje, je dosledno puščanje otroka, da se izjoče do konca, lahko škodljivo za varen razvoj navezanosti. Nova raziskava kaže, da starševska odzivnost - pravočasno in ustrezno reagiranje na dojenčkove potrebe - dejansko preoblikuje možgansko aktivnost dojenčka in pozitivno vpliva na čustveno regulacijo že v prvem letu življenja. Ugotovili so, da pri otrocih, ki so jih pustili jokati, pri 18 mesecih niso pokazali škodljivih učinkov na razvoj. Toda ugotovili so, da je pustiti dojenčka jokati od rojstva - večinoma v prvih treh mesecih življenja, povezano s krajšimi obdobji joka pri 18 mesecih. Rezultati študije kažejo, da vedenje staršev oziroma vprašanje, ali se odzvati otrokovemu joku ali ga pustiti, da se sam umiri, ne vpliva na kratkoročen ali dolgoročen odnos med materjo in otrokom. Znanstveniki so ocenjevali otrokovo navezanost na starša po poskusnem postopku pri starosti 18 mesecev. "Jok na razvoj in na navezanost otroka na starše ne vpliva. Ta metoda lahko dejansko zmanjša količino in trajanje joka v prihodnosti. Večina dojenčkov se dobro razvije ne glede na to, ali starši takoj posredujejo ali pustijo, da sami umirijo," je dejal avtor študije Dieter Wolke: "Staršem in dojenčkom moramo dati več zaslug. Večina staršev se intuitivno prilagaja in je prilagojena otrokovim potrebam. Počakajte malo, preden posežete v jok in dovolite svojim dojenčkom, da se naučijo samourejati. Večina dojenčkov se razvije kljub staršem, ki so takoj posredovali." Vendar pa dr. Mija M. Klemenčič Rozman opozarja: "Povzetek študije navaja k ravnanju, da naj od 18. mesecev otrokove starosti ne bi bilo škode, če bi otroka pustili izjokavati, tj. da bi jokal, dokler ne preneha, češ, da se bo s tem naučil samoregulacije. Seveda je potrebno, da se otrok nauči samoregulacije, a te se uči ob odrasli osebi, ki zmore prepoznavati otrokove potrebe in se nanje primerno odzvati. Novejše raziskave s področja razvojne psihologije in še posebej razvojne travme kažejo, da dosledno puščanje otroka, da se izjoče, dokler ne more več, puščajo resne posledice v razvoju otrok, v prvi vrsti kar se tiče varne navezanosti."
Dojenčkov jok kot sporočilo: Zavedajte se, da dojenček z jokom sporoča zgolj to, da vas potrebuje. Strokovnjaki trdijo, da dojenčki in otroci nikoli ne jočejo brez vzroka, zato se na njihov jok moramo odzvati. Vsak dojenček joka, saj zna izražati svoje potrebe in želje. Ampak ne bo nam pogledal v oči in rekel “Hej mami, to potrebujem…”, ampak bodo - uganili ste - zajokali. Jok je najenostavnejše komunikacijsko sredstvo, s katerim nam sporočajo, da potrebujejo pomoč.
Ko jok ne pojenja in ne dosežemo homeostaze, se v našem telesu nabira vedno več stresnih hormonov, in ko niso slišani, pogosto pride jeza in bes. Z občasno jezo in besom se soočamo mnogi in ne samo pri dojenčkih, tudi pri majhnih in velikih otrocih. Vendar pa je s svojo reaktivnostjo lahko izgubimo čudovito priložnost, da se ob otroku učimo, kako ne samo zaznati njegove potrebe ali kasneje želje, ampak tudi svoje.
Pomnite, da je starševstvo tek na dolge proge. Včasih dojenček in otrok preprosto potrebujeta prostor, da sprejmemo in zdržimo, da je trenutno težko in bo minilo. Vse to pa bomo zmogli, če bomo mi vsaj približno uravnovešeni. Zato je v starševstvu pomembno, da razvijemo skrb zase.
Informacije na spletni strani Spi kot dojenček niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran Spi kot dojenček je namenjena izobraževanju, vsebine v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe.
tags: #psihologija #dojencka #jok