Otroci so resnično čudežna bitja. Njihovi možgani so že v predšolskem obdobju zmožni neverjetnih zmogljivosti učenja - izražanja za dosego svojih najosnovnejših potreb, prve komunikacije, učenja grobo motoričnih spretnosti, nadgrajevanja v intelektualnih zmožnostih in seveda namenskega govora in jezika. Pozornost na vsebine in razumevanje le teh postaja vse boljše, prav tako se razvija razumevanje in uporaba besed v vse daljše izjave. Govor je pomemben z več vidikov. Je zamotan psihofiziološki proces, ki se razvija na podlagi bioloških in psiholoških faktorjev ter socialnega okolja. Je pomemben dejavnik v razvoju osebnosti in njeni socializaciji. Z govorom otrok razvija umske sposobnosti. Ko nekaj pove, skuša z besedami izraziti misli. Tako misli postajajo jasnejše. Otrok napreduje od »zaznavno-praktičnega« k »verbalno-abstraktnemu« mišljenju. Otrok ubesedi zaznave in predstave, razvija sposobnost poimenovanja, kombiniranja, predvidevanja. To so besedne ustvarjalnosti. Govor se najbolj intenzivno razvija v predšolskem obdobju, izpopolnjuje pa se celo življenje. Ko se rodi dojenček in prvič zadiha, se v njem sproži jok, s čimer spodbudi svojo okolico, da so pozorni na njegove najosnovnejše potrebe.
Razvoj predverbalnih veščin in pojav prve besede
Prve 3 mesece otrokova mama že prepozna različne vrste joka, pojavijo se tudi prvi kriki in nasmeh. Od 3. do 9. meseca otrokova groba motorika in govorila postajajo vse bolj spretni, zato se pri otroku zasliši prva igra z govorili, s čimer začne nenamensko sprožati kopico glasov. Starši v tem obdobju spodbujajo svoje otroke z različnimi zvočnimi in vizualno zanimivimi igračami, za katerimi otrok vse bolj izkazuje zanimanje. Pomemben je tudi materin glas, ki je v tem obdobju do svojega otroka zelo speven, melodičen z visoko intonančnimi toni (»motherese«). Vsi ti materni glasovi sprožijo pri otroku prve odzive, zato otrok že pri svojih 6. mesecih imitira prve glasove. Že nekaj tednov kasneje so prisotni tudi prvi zlogi (npr. mamamama, bababa, dadada), ki pa jih ne smemo zamenjati za otrokovo prvo besedo. Še vedno je to le igra z govorili, tokrat na nivoju posameznih ponavljajočih zlogov in nimajo večje sporočilne vrednosti.
V prvem letu starosti poteka faza, ki jo imenujemo »pripravljalno predfonematično obdobje«. Ima več stopenj, ki si sledijo v sledečem vrstnem redu:
- KRIČANJE (vokalizacija): Vsi glasovi, ki jih dojenček izvaja instiktivno, so neopredeljeni, vendar so podobni samoglasnikom. Ti glasovi predstavljajo neko vrste priprave za kasnejšo izvedbo samoglasnika.
- BRBLJANJE: Brbljanje je nenamerno in refleksno. Je le izraz otrokovega občutenja ugodja ali neugodja.
- ČEBLJANJE: V drugi polovici prvega leta začne dojenček ritmično ponavljati zloge.
- EHOLALIJA: Eholalija je obdobje, ko dojenček začne posnemati govor odraslih. Ta pojav bistveno vpliva na nadaljnji razvoj govora. Otrok posluša govor okolice in tudi razne šume ter naravne zvoke, vse to pa poskuša posnemati z mimiko in sogibi. Oponašanje je še vedno instiktivno, vendar s poslušanjem in posnemanjem okolice začne prehajati v zavest. Proti koncu prvega leta se zelo razvije otrokovo slušno dojemanje, zato se njegovo razumevanje govora izboljša. Vpliv ugodnih čustev močno vpliva na razvoj sposobnosti razumevanja govora, z vsem tem pa se pospeši otrokov razvoj.
Okoli 9. meseca otrok navadno še ni zmožen izgovoriti prve namenske besede, vendar pa je njegov nivo razumevanja na tej točki že dodobra razvit. Rad se igra skrivalnice “ni-ni, ku-ku” (tudi druge podobne) ali posnema starše pri kašljanju, ploskanju. Razume pomen besede “ne” in prepozna imena družinskih članov. Prav zaradi vse boljšega razumevanja, vse več uporablja geste, kaže na stvari s kazalcem in tako vpliva na okolico. Starši otroka spodbujajo pomahati v pozdrav, poslati lupčka, odkimati z glavo idr. Ker je otrok še motorično nespreten in ne zmore v vsakem položaju izzvati okolico s pomočjo geste, je prisotno vse več »čebljanja« in že prej omenjena imitacija posameznih zvokov / glasov.
Prvo besedo spregovore nekateri otroci že v osmem ali devetem mesecu; največ otrok pa v enajstem ali dvanajstem. To je proces prisvajanja izrazov, ki so povezani z najosnovnejšimi potrebami in čustvi otroka. Vsak izraz označuje celotno situacijo. O prvi besedi pa lahko govorimo takrat, ko je zveza med besedo in osebo ali predmetom smiselna. Prve besede pomenijo misli ali stavke in jim pravimo »monoreme« (enobesedni stavki). To je obdobje, ko otrok zaradi še ne dovolj razvitega slušnega središča ne more natančno reproducirati besed. Tako je predvsem zato, ker je motorična plat otrokovega govora slabše razvita kot senzorična plat. Otrok razume veliko več, kot lahko pove.
Med 9. in 15. mesecev se otrok pričenja vse bolj osamosvajati, izkazovati čustva (kriki veselja, cviljenje; tudi razburjenje, jeza in upiranje), obenem se zgodi večji napredek na področju govora in jezika, ki so za starše pogosto zelo čustveni, predvsem ko otrok okoli 12 meseca izgovori prvo besedo. Največkrat je to beseda bližnje osebe (npr. mama, ata, tata) ali priljubljenega predmeta (npr. medo, avto). Njegov nivo razumevanja ne smemo podcenjevati in ga nikakor primerjati z zmožnostjo izgovora besed, saj razume mnogo mnogo več kot je zmožen povedati. Posebno skrb strokovnjaki namenjamo, če otrok v tem obdobju ni »klepetav«, se ne zanima za okolico ali posamezne igrače, se ne odziva oziroma ne razume svojega imena, ni pravega očesnega kontakta idr.
Obdobje prvega govora pa se začne med 15. in 18. mesecem starosti. To je čas, ko je otrok bolj stabilen in ga hoja ne zaposluje več toliko. Otrok tedaj spoznava, da ima vsaka beseda natančno določen pomen. Postane radoveden. Sprašuje: Kaj je to? S tem vprašanjem se vedno obrača na odrasle in jih s tem opozarja na svojo rastočo potrebo po govornem izražanju.
Razumevanje in raba vse več besed
Od 15. do 18. meseca se otroci na področju govora in jezika razvijajo različno, to pomeni, da ima lahko otrok med 5 do 20 besed, nekateri več, drugi manj. V večini so to znani samostalniki iz otrokovega ožjega družinskega okolja ali preprosti glagoli. Otrokovo razumevanje v tem obdobju postaja vse bolj obširno. Otrok sledi in se odziva na preprosta navodila (npr. “Prinesi žogo.”), na enostavna vprašanja smiselno odgovarja, kolikor že dopuščajo govorne zmožnosti, pokaže nekaj osnovnih delov telesa, predmete na slikah, odraslim prinaša stvari in ta na način usmerja pozornost nase - on je središče sveta, mar ne?
Pomembna področja razvoja govorno-jezikovne komunikacije:
- Vpliv okolja: Pravilen in zgleden govor otrokovega okolja je ključen. Starši in skrbniki z zgledom, poslušanjem in pozitivnimi spodbudami krepijo otrokov razvoj.
- Slušno dojemanje: Izboljšano slušno dojemanje omogoča otroku, da bolje razume govor in pospešuje njegov razvoj.
- Čustvena povezanost: Ugodna čustva močno vplivajo na razvoj sposobnosti razumevanja govora.
Združevanje dveh besed v stavek
Bolj kot se otrok približuje svojemu 2. rojstnemu dnevu, vse bolj lahko pričakujemo, da bo kmalu spregovoril dvobesedni stavek (npr. “To oga.” (To je žoga.) ali Mama daj!” .), takrat že ima 50 pomenskih besed, ki jih kombinira na različne načine, odvisno od situacije in njegovih potreb. Otrok približno vsako leto podaljša stavek za eno besedo. Za otroka v drugem letu je značilen stavek z dvema besedama, za petletnega pa stavek s petimi besedami. Precej časa odgovarja z eno besedo in kratkim stavkom, ker je tudi njegov interes še vedno kratek in mora tudi stalno menjavati dejavnosti. Stavki so zato pretrgani, nepovezani, pogosto tudi otroku zmanjka besed. Pa še nekaj za starše, ki pretirano zaskrbljeno opazujejo razvoj govora svojega malčka in ga primerjajo z vrstniki: med otroki so tudi individualne razlike. Če otrok govor razume, ni strahu, da ne bo slej ko prej tudi spregovoril.
Aktivnosti za spodbujanje komunikacijskih spretnosti pri otroku do 3. leta
Otroci lažje sprejemajo druge otroke, so pripravljeni na interakcijo z njimi in razumejo, kaj pomeni delo v skupini, če poznajo imena vrstnikov in se navadijo na takojšnje odzivanje na svoje ime. Škatlo ali odejo postavite tako, da zakriva del prostora. Odrasli za zaslonom pripravi otroke v tiho pričakovanje in pojoče pokliče enega izmed njih po imenu: »Ana, kje si?«. Otroka spodbudite, da se oglasi, npr.: »Tukaj sem.«. Odrasli pozdravi: »Zdravo, Ana,« in doda kakšno opažanje o otroku, npr.: »Ana, danes imaš lepo kito.«. Enako pozdravi vse otroke v skupini. Uporabite plišaste živali ali slike živali. Za zaslon skrijete žival in pokličete: »Žirafa, kje si?«, pokažete ali dvignete sliko živali in jo pozdravite. V škatlo ali za zaslon daste otroka. Zapojete kratko pesmico na izmišljeno melodijo, npr. »Kdo je v škatli? Kdo je v škatli? Tok, tok, tok. Kdo je v škatli?« Otrok pokuka iz škatle in skupaj z otroki zakličete: »Ana je! Otroku, ki težko slušno sledi in se težje odziva, pomagate tako, da se mu pokažete in ga pogledate, morda celo dotaknete. Otroke je včasih težko navaditi, da čakajo na vrstni red, so pozorni na druge v skupini, delijo stvari in spremljajo navodila. Pripravite predmete po izbiri ali igrače za učenje poimenovanja. V rokah držite predmet in rečete, »Imam žogo in jo dam Janu.« Spodbudite otroke, da ponovijo celo poved in dodajo ime naslednjega otroka, ko mu predmet izročijo. Igro lahko izvedete tudi, ko želite kaj razdeliti, vendar je primerna le za starejše otroke. V vrečo spravite npr. voščenke. Iz vreče vzamete eno in rečete: »Vzamem eno voščenko, ostale dam Evi.« Otroci nadaljujejo igro po vašem vzoru, dokler nimajo vsak svoje voščenke in lahko začnete z risanjem. Otroci, ki znajo poimenovati barve, naj poimenujejo barvo, ki so jo izvlekli iz vreče. Mlajši otroci bodo težko razumeli igro, če jim boste dali samo ustna navodila. Uvod v igro lahko izvedete tako, da greste z vrečo od otroka do otroka in usmerjate vsakega posebej. Če ima otrok velike težave s čakanjem na vrsto, aktivnost naprej izvedete v manjši skupini, npr.
Obdobje najintenzivnejšega razvoja
Med 2. in 3. letom starosti je obdobje najintenzivnejšega govorno-jezikovnega razvoja, saj otrok vse bolj podaljšuje dolžino stavka, večinoma so to dvo- do trobesedne povedi. Iz širšega okolja povzema in se uči novih besed. Iz novih še neutrjenih besed pogosto nastajajo nove izpeljanke, zato je 3. letnike tako zabavno poslušati, pogosto se jim nasmejemo, jih popravimo, opisujemo predmete in situacije. Zanima jih vse, so pravi mali radovedneži, vprašanjem »Kaj to?« ali »Kaj je to?« se ne moremo izogniti. 3. letni otrok v govoru že uporablja različne besedne vrste - združuje barve, poleg samostalnikov, glagolov vse bolj uporablja tudi predloge in zaimke, rad posluša kratke zgodbe, poje pesmice, lista po slikanicah in poimenuje najrazličnejše predmete. Govor je v 70-75 % razumljiv tudi neznanim komunikacijskim partnerjem.
Aktivnosti za spodbujanje poslušanja, razumevanja in govora otroka do 3. leta
Slušna pozornost je veščina, ki je pri otrocih v sodobnem multimedijskem času slabo razvita, je pa nujno potrebna, da bi se otrok ustrezno govorno-jezikovno razvijal in se pripravil na daljša poslušanja razlag v šoli. Zbrano poslušanje je temelj razumevanja jezika in govornega izražanja. Otrok ima slabo slušno pozornost, kadar ne more poslušati v za njegovo starost primernem obsegu. Prepoznamo jo po zunanjih znakih: otrok postane nemiren, se preseda, odide stran, se zaposli s kakšno drugo aktivnostjo, moti druge otroke. Slušni vtisi so kratkotrajni, saj besede izrečemo in že naslednji trenutek jih ni več. Otrok mora izrečene besede obdržati v spominu, jih povezati s pomenom in se primerno odzvati. Igre, v katerih otrok sledi preprostim navodilom, na primer: »Prinesi žogo.« ali »Daj mi kocko.« otrok zapomni nove besede tako, da jih večkrat sliši v kontekstu, pomembnem za razumevanje, npr. ob različnih slikah mačk sliši vedno znova besedo »muca«, zato jo počasi poveže s sliko in si besedo zapomni. Za razumevanje in zapomnitev besed otrok potrebuje veliko ponovitev. Mlajši ko je, več ponovitev potrebuje. Otrokov govor se običajno hitro bogati s samostalniki, težje se nauči pravilno uporabljati glagole, saj je njihov pomen bolj variabilen in odvisen od drobnih sprememb. »Prinesi« ne pomeni isto kot »odnesi«, »nesi«, »obesi«. Take spremembe besede lahko otroka zmedejo.
Pri zahtevnejši različici zamenjajte vrstni red aktivnosti (npr. hodim, stop, tečem, hop) in s tem še bolj spodbudite poslušanje. Ta predlog igre vsebuje gibalno aktivnost, ki otroku približa glagole hoditi, skočiti, teči in ustaviti se. Otroci se lahko gibajo v krogu ali prosto po igralnici, odvisno od velikosti prostora in števila otrok. Otrok, ki težko razume navodila, bo na začetku opazoval, kaj delajo drugi otroci, in jih posnemal. Otroci se hitro učijo pomenov besed in vam pokažejo imenovani predmet ali žival. Za razumevanje povedi je treba najti pomenski odnos med dvema ali več besedami in nekateri otroci imajo s tem težave. Razumeti več besed v povedi ne pomeni samo razumeti posamezne besede, temveč tudi povezave med njimi. Da bi otrok igro uspešno izvedel, mora razumeti vse besede v kratki povedi posebej, jih obdržati v delovnem spominu in med seboj povezati ter si ustvariti miselno predstavo o tej povezavi. Da bi otrok pravilno razumel preprosto poved: »Obesi jakno«, mora razumeti besedo jakna, poznati pomen besede obesi, vedeti, da se ta nanaša na njegovo jakno (in ne kakšen drug predmet, npr. perilo), in vedeti iz preteklih izkušenj, kje je njegov obešalnik, da to navodilo izpolni. Kolikor je več besed v navodilu, toliko težja je naloga. Če od otroka zahtevate, da še gibalno reagira v skladu z razumevanjem povedi, je to za nekatere otroke precej težko. Otrokom pojasnite in demonstrirate pravila igre. Ko poveste resnično trditev, otroci poskočijo, počepnejo ali naredijo kakšno drugo gibalno aktivnost po vaši izbiri. Nižja zahtevnost: uporabite enak glagol in spreminjate samostalnik, npr. Metulj leti. Stol leti. Mačka leti. Zajec leti. Ptica leti. Višja zahtevnost: spreminjate tako samostalnik kot glagol, npr. Pes skoči. Barvica hodi. Letalo leti. Ključ pade. Žirafa hodi. Za starejše otroke (5 let): Namesto trdilnih povedi uporabite nikalne: Miška ne leti. Mlajšim otrokom ali otrokom z govorno-jezikovnimi motnjami olajšate nalogo tako, da pred igro ob slikah predstavite vse pravilne in napačne trditve, nato poskusite brez slik v skupini. Če tudi po tej predstavitvi niso uspešni, na začetku gibalno sodelujte v igri in pokažite pravilne odzive, npr. zaploskajte ob resnični trditvi. Otroci s težavami opazujejo reakcije drugih otrok in včasih samo posnemajo, ne da bi poslušali in se trudili razumeti. Pri otroku, ki kljub večkratni ponovitvi igre ne razume takšnih povedi in ne zmore sodelovati v igri, je treba pozorno spremljati njegov razvoj.
Govor in jezik po 3. letu
Med 3. in 4. letom otroka ne zanima samo »Kaj je to?« npr. štedilnik, temveč tudi »Zakaj je to vroče?, Kako se to prižge? Zakaj je nevarno?«. Možganske povezave postajajo vse bolj aktivne, informacije se povezujejo, zato otrok razvije vrsto novih vprašalnic, na katere včasih, tudi zaradi neprestanega “Zakaj?”, odrasli nimamo pravega odgovora. Otrok po 3. letu v svojem govoru uporablja različne besedne vrste, ki jih strukturirano povezuje v daljše tri do štiri besedne povedi, s katerimi povezano razlaga o dogodkih, ki so se mu zgodili. Ob slikanicah začne pripovedovati (»brati«) krajše zgodbe, se vključuje v daljši pogovor in poskuša razložiti vsebino, ki je sogovornik morda ni razumel.
V obdobju od 4. do 5. leta lahko pogovorno rečemo, da imamo otroka, ki je »pomanjšan odrasel«. Govori z dolgimi stavki (od 4 do 6 besed), pripoveduje dolge zgodbe, pri katerih uporablja različne besedne vrste, pri tem je govor slovnično pravilen, le glasovi, ki se razvojno pojavijo kasneje, lahko še niso pravilno usvojeni (Š, Ž, Č, R). Njegov govor je popolnoma razumljiv tudi širšemu krogu poslušalcev. Prepozna barve, osnovna lika (krog, trikotnik), prav tako zna mehanično prešteti vsaj do 10.
Vzpodbujanje otrokovega govora
Govorimo in poslušajmo! Ne pozabimo pa, da »govor« ni namen samemu sebi. Starši moramo biti pozorni tudi na »pogovor«, na kvaliteto komunikacije, ki se razvija med ljudmi, bodisi med vrstniki ali v družini. S pogovori utrjujemo in dopolnjujemo otrokova spoznanja. Pogovor usmerja otroka v samostojno razmišljanje in sklepanje. Pogovor ni enosmerna cesta! Otroci se morajo naučiti poslušati sogovornika, počakati, da pridejo na vrsto, ne da govorijo hkrati. Govor je eno temeljnih orodij pri delu z otroki v vrtcu. Otroci se najlažje učijo z raziskovanjem, igro in socialnimi interakcijami. Dobra komunikacija je pomembna za otroke v vrtcu in kasnejše življenje. Pomaga jim razviti samozavest in dobre odnose z ljudmi, življenje naredi prijetnejše zanje in z njimi. Pomaga jim odrasti v ljudi, ki se v svoji koži dobro počutijo. Slaba komunikacija nasprotno vodi v neusklajene odnose, konflikte in občutke manjvrednosti. Otrok od odraslega prevzema modele komunikacije, zato ni vseeno, kako se z njimi pogovarjate in kako jih teh veščin učite. Dobra komunikacija ni samo ustrezen način govora, temveč zajema celoten odnos do otroka, vključno z besedami in dejanji. Otroci so pozorni opazovalci.
Pred vstopom v šolo
Med 5. in 6. letom starosti se pri otroku vzbudi vse večja domišljija, ki se prepleta z resničnim življenjem. Otrok se rad šali, zapomni si otroški humor, rad vidi, da se tudi drugi odrasli ali otroci šalijo na njemu razumljiv način. Izreka vseh glasov je usvojena. Otroci se pripravljajo na vstop v šolo, zato jih tudi že vse bolj zanimajo knjige in črke, nekateri že napišijo svoje ime. Po 5. letu otroci že najdejo rime (besede, ki se “skupaj dobro slišijo”), prepoznajo prvi glas v slišani besedi in podobno. Vse to so predopismenjevalne veščine, ki otroku kasneje pomagajo pri uspešnem učenju branja in pisanja.
Pogoji za razvoj govora
Za pravilen govorni razvoj mora biti izpolnjenih več pogojev. Podlaga vsega razvoja je zdrav živčni sistem z intaktnimi govornimi središči in živčnimi zvezami med njimi, ki nadzorujejo in usklajujejo delovanje govoril. Poleg tega morajo biti pravilno in dobro razvite psihične funkcije, kot so: pozornost, zaznavanje, mišljenje in pomnjenje s slušnim spominom. Čutila morajo biti razvita. Govorila morajo biti zdrava. Za povrh pa je pomemben še pravilen in zgleden govor otrokovega okolja.
Začetek govora je približno pri 15. mesecih. Ponavadi deklice spregovorijo nekoliko prej kot dečki. Med otroki pa so individualne razlike, ki so pogojene z izrazitejšimi dispozicijami za komunikacijo, z boljšimi govornimi vzorci, večjimi vzpodbudami za govorno aktivnost in z večjo pripravljenostjo za poslušanje in posnemanje. Do 3. leta je govor oblikovan v grobih potezah. Otrok izgovarja večino glasov in uporablja skoraj vse besedne vrste. Osvojene besede že zmore povezati v kratke stavke.
Vzroki govornih motenj
Govor je pomembno sredstvo za stike med ljudmi, zato motnje v tem razvoju povzročajo tudi motnje v socialnih odnosih. Obstaja več vzrokov za govorne motnje. Vzroki so včasih fizične narave, najpogosteje pa socialno-čustvene. Fizični vzroki so običajno napake na organih, ki omogočajo govor (na primer, zajčja ustnica, nepravilno razporejeni zobje, razdeljeno nebo). Vzrok pa so lahko tudi okvare sluha. V takih primerih otrok ne sliši v celoti tujega govora, pa tudi lastnega ne. Govorne motnje so lahko včasih tudi posledica napačnega učenja. Včasih jih povzročajo tudi socialno-čustvene motnje in psihonervoze.
Bebljanje in jecljanje
Najpogostejši pojavni obliki govornih motenj sta bebljanje in jecljanje. Pri bebljanju gre za napačno artikulacijo, v drugem primeru pa za motnje v ritmu govora. Bebljanje se pojavlja najpogosteje v predšolskem obdobju, včasih še tudi v prvem razredu osnovne šole. Bebljanje je lahko posledica napačnega učenja, včasih pa tudi znak duševne zaostalosti. Izgovorjava je nepopolna in zaradi tega nerazumljiva.
Jecljanje je zelo pogosta govorna težava, zlasti ob intenzivnem pridobivanju govora. Otroku se pri govoru zatika, ponavlja začetne ali končne zloge, govorni ritem ni skladen. Sami glasovi so pravilno artikulirani, vendar jih otrok ne more tekoče povedati. Najpogosteje se težava pojavi med 3. in 4. letom otrokove starosti, ker želi na hitro povedati, kar pač mora. Jecljanje ima lahko vzrok v organski okvari, najpogosteje pa je odraz neke notranje stiske v otroku ali preživete travme. Pri vsakem primeru je potrebna kompleksna obravnava, ker obstaja nevarnost, da s pretirano vnemo naredimo več škode kot koristi.
Kadar starši opazijo, da otrokov razvoj govora in jezika ne poteka v skladu s tipičnim razvojem, jim to lahko vzbuja skrb. Težko se odločijo, kdaj je posamezna govorna težava rizična in kdaj poiskati pomoč. V kolikor niso prepričani ali otrokov govorno-jezikovni razvoj poteka v skladu s pričakovanji, se lahko po nasvet obrnejo na otrokovega pediatra, ki po potrebi izda delovni nalog za logopeda. Če je otrok vključen v vrtec, se lahko posvetujejo z otrokovim vzgojiteljem in se prepričajo, ali razvoj govora pri otroku odstopa od vrstnikov. Logopedi so strokovnjaki, ki obširno ocenijo otrokovo stanje govorno-jezikovne komunikacije.
VIRI IN LITERATURA:Grilc, N. (2014). Govorno-jezikovne motnje. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
tags: #razvoj #govora #predsolskih #otrok