Dojenčkova koža je v prvih mesecih življenja izjemno občutljiva in se še razvija ter prilagaja na zunanje okolje. Medtem ko je med nosečnostjo dojenčkova koža obdana z naravnim zaščitnim filmom, imenovanim »vernix caseosa«, ki ima hranilne in antioksidacijske lastnosti, se po rojstvu ta zaščita postopoma zmanjšuje. Dojenčkova koža se bo s tedni in meseci razvijala, preden bo počasi dozorela v kožo odrasle osebe. Tanjša in manj pigmentirana, z manj aktivnimi lojnicami in znojnicami, funkcija kožne pregrade pri dojenčkih ostaja slabša, kar se kaže v slabšem zadrževanju vlage v koži. Posledično je otroška koža bolj nagnjena k izsušenosti, občutljivosti ter bolj dovzetna za UV-sevanja in druge zunanje škodljive dejavnike, kot so alergije, mikrobi, bakterije in razni dražilci. Vse našteto lahko povzroči spremembe na občutljivi dojenčkovi koži, ki starše običajno prestrašijo. V določenih primerih je strah upravičen, v nekaterih pa je skrb povsem odveč in spremembe ob ustrezni negi izzvenijo same. Da boste znali ločiti, v katerih primerih je bolje oditi do pediatra in kdaj je dovolj že samo skrbna nega doma, smo na enem mestu zbrali nekaj najpogostejših kožnih sprememb, ki se pojavljajo pri dojenčkih, s posebnim poudarkom na rdečem lasišču.
Seboroični dermatitis pri dojenčkih (temenice)
Temenice so rumenkaste, mastne in luskaste obloge na lasišču dojenčkov, ki so posledica seborejičnega dermatitisa. Ta vnetna bolezen kože prizadene predvsem območja z veliko lojnicami, zato se poleg lasišča lahko pojavijo tudi okoli ušes, na obrveh, vekah, pod pazduho in na ostalih predelih. Pri dojenčkih se pogosto pojavijo že v prvih mesecih po rojstvu, običajno pa izzvenijo pri 6. mesecih oziroma najkasneje pri enem letu, v nekaterih primerih pa lahko trajajo tudi dlje.
Vzrok nastanka temenc še ni popolnoma razumljen. Kljub temu pa raziskave kažejo, da k razvoju bolezni prispeva več dejavnikov. Med njimi so glivice iz rodu Malassezia, ki naravno živijo na koži, vendar se pri ljudeh, ki so nanje občutljivi, lahko razmnožijo in povzročijo vnetje. Te glivice se hranijo z olji, ki jih proizvajajo lojnice, kar pojasnjuje, zakaj se seboroični dermatitis najpogosteje pojavlja na mastnih predelih kože. Prekomerno izločanje sebuma pri dojenčkih je eden glavnih razlogov za nastanek seboroičnega dermatitisa, kar potrjujejo različne medicinske študije. Pri novorojenčkih in dojenčkih je povečano izločanje sebuma pogosto posledica vpliva materinskih androgenih hormonov, ki prehajajo skozi posteljico in ostanejo aktivni v telesu dojenčka tudi po rojstvu. Malassezia kvasovke se hranijo s sebumom, kar vodi do njihovega prekomernega razmnoževanja. To lahko sproži vnetni odziv v koži, saj razgradni produkti kvasovk in presežek lipidov motijo kožno bariero in povzročajo draženje. Poleg tega sebum deluje kot fizična pregrada, ki zadržuje odmrle kožne celice in mikroorganizme na površini kože, kar dodatno prispeva k nastanku vnetja. Dojenčkova koža proizvaja več sebuma kot odrasla, kar ustvarja idealno okolje za rast glive. Malassezia je lipofilna gliva, kar pomeni, da se hrani z maščobnimi kislinami v sebumu. Povečana aktivnost lojnic pri dojenčkih je odgovorna za prekomerno izločanje sebuma. Poleg tega Malassezia deluje kot aktivator imunskega sistema, kar vodi do sproščanja pro-vnetnih citokinov in s tem povečanja vnetnega odziva. Ta cikel povzroča značilne simptome seboroičnega dermatitisa.
Genetika prav tako igra pomembno vlogo pri ranljivosti posameznika za to kožno bolezen. Raziskave so pokazale, da so polimorfizmi genov, ki so vključeni v sintezo kožnih lipidov in imunski odziv, pomembni pri razvoju seboroičnega dermatitisa pri dojenčkih. Skratka, seboroični dermatitis pri dojenčkih je kompleksen rezultat interakcije med genetsko nagnjenostjo, imunskim odzivom in mikrobiološkimi dejavniki na koži. Nezrelost imunskega sistema prav tako igra ključno vlogo pri razvoju seboroičnega dermatitisa pri dojenčkih. Prirojeni imunski sistem je prvotna obramba, medtem ko je adaptivna imunost še nezrela.
Pomembno je poudariti, da slaba higiena ali alergije niso vzrok nastanka temenc. Priporočljivo je, da temenca odstranimo na nežen način. Na prizadet predel nežno nanesemo ustrezen izdelek, ki kožo temeljito navlaži, da pospeši odstranjevanje lusk, hkrati pa ščiti pred izsušitvijo, jo nahrani in obnavlja njeno zaščitno bariero. Izdelek pustimo delovati glede na priporočilo navedeno na embalaži ter speremo z nežnim otroškim šamponom.
Plenični izpuščaj (plenični dermatitis)
Plenični izpuščaj je izjemno pogosta sprememba na dojenčkovi koži, ki se kaže kot rdeča, vneta in dražeča koža v predelu plenic. Značilen je na mestih, kjer plenička pokriva dojenčkovo kožo. Pojavi se lahko kadarkoli in brez posebnega razloga, saj je koža pri nekaterih otrocih že po naravi občutljivejša. Običajno gre za kombinacijo različnih dejavnikov: vlažnosti, trenja, dolgotrajne izpostavljenosti urinu in blatu ter občutljivosti dojenčkove kože. Ritka je izjemno vlažen predel z veliko površino, ki je podvržena maceraciji in napadu mikroorganizmov. Plenični osip prizadene 60% dojenčkov, starih med 6. in 12. meseci. Mokra plenička draži kožo, amoniak pa stanje še poslabša. V primeru pleničnega osipa je koža vneta v predelu plenic zaradi blata, urina, znoja in sekundarne okužbe z glivo. Povzroči ga lahko mnogo dejavnikov, kot so vročina pod pleničko, visoka stopnja vlage, zaradi maceracije in stika kože z urinom in blatom se pH zviša na 7 ali 8, poleg tega pa se aktivirajo še encimi, ki so prisotni v blatu. Vlažno in toplo okolje pod plenico omogoča razrast glivic kvasovk iz rodu Candida.
Milejše oblike vnetij se kažejo kot enostavna rdečina (eritem), kasneje pa lahko postane koža suha in luskasta. V resnejših oblikah se pojavijo izpuščaji (papule), mehurčki, erozije in hipertrofične papule. Vse te pojave spremlja tudi srbenje, ki se najpogosteje pojavlja v starosti od 4 do 12 mesecev. V določenih obdobjih življenja so dojenčki občutljivejši in dovzetnejši za plenični izpuščaj, denimo ob prehodu z dojenja na hranjenje s stekleničko, rasti prvih zobkov, uvajanju nemlečnih živil v prehrano, uživanju prvih obrokov kravjega mleka in po zdravljenju z antibiotiki.
Plenični izpuščaj je lahko tudi posledica pomanjkanja higiene in preredkega menjavanja pleničk. Pri uporabi pleničk za enkratno uporabo velja v takem primeru staviti zlasti na takšne, ki imajo veliko moč vpijanja in visok delež bombaža.
V primeru blažjih vnetij lahko uporabljamo mazila oziroma paste, ki pomirijo vneto kožo, jo ščitijo ter pospešujejo obnavljanje in celjenje kože (mazilo s cinkovim oksidom). Na razdraženo ritko nikoli ne nanašajte pudra, saj lahko njegovi drobni delci razdražijo dojenčkova pljuča. Na razdraženo ritko lahko uporabite tudi praškasto pasto ali ribje mazilo. V primeru močnejšega pleničnega osipa poskrbite za redno menjanje pleničk, temeljito čiščenje z micelarno raztopino ali čistilnimi robčki ter nanos kreme, ki vsebuje cink. Za še dodatno zaščito lahko poskrbite z izbiro pleničk, ki so dermatološko testirane, narejene iz bombaža vrhunske kakovosti in ne vsebujejo dodanih dišav in losjonov. Pojavu pleničnega izpuščaja se lahko izognete tako, da pri vsakem previjanju kožo temeljito, a nežno očistite in pustite, da se do konca posuši.
Če koža v predelu plenic postane rdeča, luskasta ali polna mozoljčkov, je vzrok zato lahko glivična okužba, ki jo pogosto spremlja tudi okužba ustne sluznice. Glivice iz ust namreč potujejo na splovila in z blatom okužijo tudi predel ritke. Pediater v tem predpiše mazilo in tinkturo za usta, znaki okužbe pa običajno izginejo v nekaj dneh.
Atopijski dermatitis
Atopijski dermatitis, znan tudi kot atopični ekcem, je kronična vnetna kožna bolezen, za katero so značilni suha koža, draženje in vnetne lezije. Prizadene približno 15-20 % otrok, najpogosteje pa se pojavi med 2. mesecem in 5. letom starosti. Pri dojenčkih se simptomi lahko pojavijo že v starosti 2-3 mesecev. Izpuščaj se pojavi nenadoma, koža pa postane suha, luskava in srbeča. Če se bolezen pri otrocih razvije kasneje (med drugim letom in puberteto), je izpuščaj običajno suh s srbečimi, luskavimi predeli. Pri otrocih, ki niso več dojenčki, se izpuščaj pogosto najprej pojavi na telesu - v pregibih komolcev ali kolen.
Še posebej pri dojenčkih je dermatitis pogosto povezan z občutljivostjo kože, ki je nagnjena k draženju, alergijam, njegov pojav pa je pogosto pogojen z dednimi dejavniki. V primeru, da sta oba starša atopika, je 70 % tveganost za razvoj atopije pri otroku, v primeru, da je en starš atopik, pa je 30 % tveganost. Vzroki so genetski in imunološki. Suha in razdražena koža ne opravlja več barierne funkcije in postane prepustna za bakterije (vključno z bakterijo Staphylococcus aureus) ter ostale agresivne molekule, ki povzročajo alergične kožne reakcije. Ti alergeni se lahko nahajajo v otrokovem okolju (pršice, živalska dlaka, cvetni prah), pridejo v stik s kožo ali pa jih zaužijemo (arašidi, kravje mleko, jajca…).
Atopijski dermatitis se lahko poslabša s praskanjem, saj nohti poškodujejo kožno bariero in kožo izpostavijo bakterijam, kar povzroči vnetje. Dojenčki pogosto drgnejo kožo ob posteljnino ali igralne podloge, da bi ublažili srbečico. Ta lahko pri otrocih vseh starosti postane tako močna, da preprečuje spanec. Poleg tega, da je bolezen mučna za otroka, njegovim staršem vliva občutek nemoči, kar povzroča psihološko obremenitev.
Čiščenje in nega kože naj vključujeta izjemno blag izdelek za čiščenje, ki ne vsebuje mila in dišav ter emolient za obnovo kože. Pomembno je, da otroka redno mažemo in ne zgolj, ko se stanje poslabša. Osnovna nega zahteva vsakodnevno umivanje z mlačno vodo in čim manj sredstvi, če že uporabljate negovalne izdelke, naj bodo ti primerni za kožo z atopijskim dermatitisom. Kopanje naj ne traja predolgo. Držite se "pravila treh minut": po umivanju kožo nežno obrišite in nato na še vlažno kožo v roku treh minut nanesite negovalni preparat. Ob prepoznani alergiji se je treba izogibati alergenom, ki so lahko prehranski ali inhalacijski. Prehranski alergeni so npr. mleko, jagode, arašidi, meso, rumenjak in beljak, morski sadeži, žita ipd., medtem ko so inhalacijski alergeni pršice v hišnem prahu, pelodi trav in dreves, perje in plesni.
Uporaba protivnetne kreme in lokalni kortikosteroidi predstavljajo primarno zdravljenje v primeru atopijskega dermatitisa. Za atopijski dermatitis je značilno intenzivno srbenje kože, česar posledica je praskanje in motnje spanca. Takoj po nanosu negovalnega izdelka je koža pomirjena, potreba po praskanju pa zmanjšana. Če ob redni negi in izogibanju alergenom vnetje kože še naprej vztraja, se je treba po nasvet obrniti k zdravniku pediatru, ki bo predpisal ustrezno terapijo in ob morebitnem sumu na alergijo izdal napotnico za nadaljnje preiskave pri alergologu. V primeru hujše oblike atopijskega dermatitisa, ki se ne odzove na s strani pediatra predpisano terapijo, je smiselno opraviti še pregled pri dermatologu.
Perioralni dermatitis
Perioralni dermatitis je manj pogosta vrsta dermatitisa, ki se pojavi okoli ust in včasih nosu. Pogostejši je pozimi, koža pa se pri majhnih otrocih lahko vname zaradi dude, sesanje palca, dekice, izraščanja zob, mraza in vetra, neustreznih čistilnih izdelkov, uporabe kortikosteroidov, kasneje pa tudi zaradi flouriranih zobnih past.
Zdravljenje lahko poteka s pomočjo krem, ki so namenjene odpravljanju prav tovrstne težave. Pomembno je, da se kremo nanese na očiščen in dobro osušen razdražen predel večkrat na dan.
Zaščita pred soncem
Dojenčkov in otrok mlajših od 3 let ne smemo nikoli neposredno izpostavljati soncu, saj je to škodljivo za njihovo zdravje. Otroka vedno zaščitite z lahkimi oblačili, klobukom in sončnimi očali, na gole predele kože pa enakomerno in v bogatem sloju (2 mg/cm2) nanesite izdelek z ZF 50+. Nanose redno ponavljajte, vsaj vsaki dve uri ter vedno po kopanju in brisanju z brisačo. Soncu se izogibajte med 11. in 16. uro. Izdelek z zaščitnim faktorjem naj vsebuje izključno mineralno fotozaščito, ki preprečuje netoleranco na sonce s pomočjo maksimalne učinkovitosti proti UVB in UVA. Mineralni filtri so primerni za najbolj občutljive, alergične kože ter kože z atopijskim dermatitisom in izključno te naj se uporablja vsaj do 3. leta starosti.
Obračanje dojenčka 0 - 2. mesec
Suha koža pri dojenčkih
Suha koža je najpogostejši pojav pri dojenčkih. Lahko je posledica še ne povsem razvitih lojnic, prav tako pa jo lahko izsušijo še pogostejše kopeli in uporaba mil. Milo namreč odstrani naravno naoljenost kože, ki zadržuje vlago. Koža lahko posledično postane suha in luskasta. Prav tako na suhost kože lahko vpliva vreme oz. zunanji dejavniki, kot so visoke oz. nizke temperature z nizko ravnijo vlažnosti. Ostali vzroki so lahko še dedne bolezni, kot razni ekcemi oz. vnetja. Redka oblika izredno suhe kože, grobe na dotik in s suhimi luskami, se imenuje ihtioza, ki je dedno pogojena, zdravljenje pa vključuje lajšanje simptomov z vlažilnimi sredstvi in ustreznimi zdravili.
Pri negi dojenčkove kože, zlasti če je suha ali nagnjena k dermatitisu, je ključnega pomena uporaba blagih, brezdišavnih vlažilcev z okluzivnim delovanjem. Izogibajte se izdelkom, ki temeljijo na mešanici olj, saj lahko nekatere naravne mešanice olj, ki so priljubljene v naravni kozmetiki, na dolgi rok močno poslabšajo kožno stanje. Priporočamo uporabo negovalnih izdelkov, ki vsebujejo konopljino olje in olje grozdnih pešk, ki kožo oskrbita z lipidi, potrebnimi za obnovo kožne bariere ter mehčanje in vlaženje kože.
Zaključek
Večina bolezenskih težav, ki jih imajo otroci, z odraščanjem izzveni, nekatere celo brez zdravljenja. Vendar pa je pri nekaterih stanjih, kot so različne oblike dermatitisa, ključnega pomena pravilna in dosledna nega ter, po potrebi, zdravniško posredovanje. S skrbno nego, pozornostjo na sestavo negovalnih izdelkov in izogibanjem dražilcem lahko bistveno izboljšate stanje dojenčkove kože in mu zagotovite boljše počutje. Vendar pa je pomembno poudariti, da so te smernice namenjene informiranju in ne predstavljajo zdravniškega nasveta. V primeru kakršnih koli dvomov ali resnejših težav se vedno posvetujte s svojim pediatrom ali dermatologom.