V Sloveniji se je leta 2001 odvil pomemben naknadni zakonodajni referendum o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Ta referendum je postal prelomnica v razpravi o pravicah posameznikov do reproduktivnega zdravja in je še danes pomemben za razumevanje sodobnih dilem na tem področju. V nadaljevanju bomo podrobno osvetlili dogodke, ki so vodili do referenduma, njegovo izvedbo, rezultate ter kasnejše pravne in družbene odzive.
Ozadje nastajanja zakona in prve ovire
Zapleteni proces nastajanja Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOBMP) se je začel že leta 1994. Takrat so ginekološke klinike zaradi nezadostnih zakonskih podlag prenehale s postopki oploditve s semenom darovalca. Problem je širšo javnost pritegnil januarja 1999, ko je skupina poslank in poslancev v zakonodajni postopek vložila zakonski predlog, ki naj bi urejal omenjeno področje.
Spornost zakonske določbe o omejitvi pravice do umetne oploditve samo na ženske, ki živijo v zakonski ali zunajzakonski skupnosti z moškim, je bila "opažena" šele v zadnji fazi zakonodajnega postopka, po padcu Drnovškove vlade, ko je vodenje države prevzela Bajukova vlada. Takrat je skupina 23 poslank in poslancev poskušala popraviti diskriminatorno omejitev z amandmajem, s katerim bi pravico do umetne oploditve razširili na vse ženske, kar je zagotavljal že zakon iz leta 1977. Po dolgi, široki in polemični razpravi v Državnem zboru, ki je bila pogosto izjemno žaljiva in celo sovražna do žensk, je bil julija 2000 amandma zavrnjen in zakon sprejet.
A zgodba se tu ni končala. Takoj po volitvah oktobra 2000 so poslanka Darja Lavtižar Bebler ter poslanca Janez Kopač in Jelko Kacin vložili predlog Zakona o spremembah ZZNPOBMP. Ta predlog je predvidel razširitev pravice do umetne oploditve na vse ženske in uvedel možnost umetne oploditve s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic, ki bi umetno oploditev omogočila tudi v primeru, ko sta neplodna oba v paru. Poleg tega je predlog omejil pristojnosti Državne komisije za OBMP. Nova (Drnovškova) vlada je novelo podprla, Državni zbor pa jo je aprila 2001 po hitrem postopku sprejel.
Referendumsko vprašanje in javnomnenjske raziskave
V javni razpravi o zakonu se je vse od julija 2000, ko je Državni zbor obravnaval amandma, ki bi odpravil diskriminacijo žensk brez stalnega moškega partnerja, govorilo skoraj samo še o pravici samskih žensk do umetne oploditve. V razpravah so neštetokrat zaokrožili isti argumenti o nevarnih samskih materah oziroma samskih ženskah nasploh. Tolikšna zaskrbljenost glede dobrobiti otrok v Državnem zboru in zunaj njega ni bila zaznati nikdar prej - lahko jo primerjamo le še z zaskrbljenostjo, ki so jo poslanci in poslanke pokazali v razpravah o pravici do abortusa, kjer pa zagovornike omejitev skrbijo le "pravice" zarodka oziroma "pravice nerojenih otrok". Državni zbor in Slovenijo je preplavila zaskrbljenost zaradi "kršenja pravice otrok do obeh staršev" ter psihosocialne in ekonomske prikrajšanosti otrok brez očeta; poslušali smo katastrofične napovedi o neslutenem porastu socialnih problemov (ker naj bi bile enostarševske družine same po sebi socialni problem).
V tem kontekstu je bil 17. junija 2001 izveden naknadni zakonodajni referendum o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Vprašanje referenduma se je nanašalo na strinjanje z uveljavitvijo sprememb zakona, ki bi med drugim omogočile pravico do umetne oploditve tudi samskim ženskam.
Pred referendumom je agencija za proučevanje javnega mnenja Cati Center izvedla raziskavo (28. maj do 2. junij z 903 anketiranimi). Namen raziskave je bil ugotoviti seznanjenost anketiranih z referendumom, njihovo mnenje o referendumskem vprašanju ter verjetnost njihove udeležbe na referendumu. Po podatkih te raziskave bi se referenduma zagotovo ali verjetno udeležilo 43 % vprašanih; za bi glasovalo 34 % vprašanih, proti 46 % vprašanih, neodločenih pa jih je bilo 20 %. Raziskava je pokazala, da so zakon podpirali mlajši anketiranci, tisti z vsaj srednješolsko izobrazbo, višjimi dohodki in samski.
Potek in rezultati referenduma
Na referendumu, ki je potekal 17. junija 2001, se je udeležilo 567.878 volivcev oziroma 35,66 % volilnih upravičencev. Kljub izjemnemu, organizacijsko in vsebinsko zahtevnemu angažmaju Odbora za svobodno odločanje, široke ljudske iniciative, ki je povezovala zagovornike in zagovornice novele, je bila novela zakona na naknadnem zakonodajnem referendumu zavrnjena.
Rezultati so pokazali, da je bilo 72,36 % glasov oddanih proti spremembam zakona, medtem ko jih je bilo 26,4 % za. To je pomenilo, da spremembe zakona o postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo niso bile sprejete. Nedeljskega referenduma o pravici samskih žensk do umetne oploditve se je torej udeležila tretjina volilnih upravičencev.
Podatki o glasovanju po regijah so pokazali zanimive razlike. Pravici samskih žensk so najbolj nasprotovali na Ptuju in Lenartu, kjer je proti noveli zakona glasovalo kar 88 % volilnih udeležencev. Kot največji zagovorniki novele zakona pa so se pokazali Koprčani in Ljubljančani, kjer je glasovalo "za" več kot 50 % udeležencev referenduma.
Najvišja volilna udeležba je bila v Ribnici (več kot 53 %), medtem ko je bila najnižja na Obali (v Piranu le 23,2 % volivcev, v Kopru 23,9 %). Zanimivo je, da je bila v okrajih z visoko volilno udeležbo pogosto tudi velik odstotek glasov proti noveli. V Ribnici je proti glasovalo kar 86,8 % ljudi, s 87 % glasov proti pa so jih prekosili le na Ptuju in Lenartu (88 %).
Za izvedbo referenduma je skrbelo približno 23.000 ljudi. Volišč je bilo 3297. V nekaterih območjih so referendumsko odločanje zmotila tudi neurja s točo. Na ministrstvu za notranje zadeve so prejeli 28 prijav o domnevni kršitvi volilnega in referendumskega molka, predvsem zaradi raznašanja zloženk po nabiralnikih. Šest prijav je bilo zaradi medijskega kršenja referendumskega molka.
Pravne posledice in nadaljnji razvoj
Na podlagi rezultatov referenduma je moral Državni zbor sprejeti sklep, da novela zakona o umetni oploditvi, ki je dopuščala umetno oploditev tudi samskih žensk, ne velja. Državni zbor prav tako najmanj eno leto ni smel sprejeti odločitve, ki bi bila v nasprotju z večinsko voljo udeležencev referenduma. Zagovornikom možnosti "za" je tako ostala le še možnost pritožbe na ustavno sodišče.
V dvajsetih letih po referendumu so bile vložene štiri pobude za presojo ustavnosti določbe, ki pravico do umetne oploditve omejuje na zakonski ali zunajzakonski heterospolni par. Prva vloga za ustavno presojo zakona je bila vložena s strani posameznice z diagnosticirano neplodnostjo. Decembra 2014 je 61 poslancev iz strank SD, SMC, ZaAB, ZL in DeSUS zahtevalo oceno ustavnosti zakona o postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Po mnenju predlagateljev je bilo osem členov zakona v neskladju s 55. členom Ustave RS, ki določa svobodno odločanje o rojstvu otrok in državi nalaga dolžnost zagotavljanja možnosti uresničevanja te svoboščine. Zakon naj bi bil tudi v neskladju s 14. členom Ustave (enakost pred zakonom) in 34. členom Ustave (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti).
Oktobra 2020 je ustavno presojo zakona ponovno vložila stranka Levica s sopodpisniki iz strank SAB, SD in LMŠ. Po mnenju vlagateljev naj bi bila obstoječa zakonodaja diskriminatorna do samskih žensk in zato protiustavna. Kljub trem predhodnim zahtevam za presojo ustavnosti pa se Ustavno sodišče do zakona nikoli ni vsebinsko opredelilo; zahteve je v vseh primerih zavrnilo zaradi postopkovnih razlogov.
Kaj ima menstrualni cikel z razumevanjem žensk? | VESNA JUVAN | TEDxLjubljana
Sodobni odzivi in ustavna odločba
Februarja 2021 je Ustavno sodišče kot neustavno razveljavilo člen zakona, ki je umetno oploditev prepovedoval za ženske po 43. letu starosti. Ta odločitev je odprla prostor za ženske, za katere so bile kljub diagnosticirani neplodnosti zaradi njihovega trenutnega samskega stanu vrata do zdravljenja zaprta.
V Gibanju Svoboda so pozdravili odločitev ustavnega sodišča, da je trenutna ureditev oploditve z biomedicinsko pomočjo neustavna, saj so prepričani, da ta diskriminira samske ženske in tiste ženske, ki živijo v istospolnih skupnostih. Poslanka Svobode Tamara Kozlovič je napovedala, da si bodo s koalicijo in ministrstvom za zdravje prizadevali, da to neustavnost odpravijo v roku, ki ga je določilo ustavno sodišče. K temu so se kot stranka zavezali tako v volilni kampanji kot tudi po volitvah. Pri tem je izpostavila vprašanje, "v kakšni državi si želimo živeti, torej ali dovolimo ženski, da rodi in vzgaja otroka tudi brez moškega".
Po mnenju predlagateljev je bilo osem členov zakona v neskladju s 55. členom Ustave RS, ki določa svobodno odločanje o rojstvu otrok in državi nalaga dolžnost zagotavljanja možnosti uresničevanja te svoboščine. Zakon naj bi bil tudi v neskladju s 14. členom Ustave (ki določa enakost pred zakonom) in 34. členom Ustave (ki določa pravico posameznikov do osebnega dostojanstva in varnosti). Po besedah vlagateljev naj bi bilo sporno stališče nasprotnikov sprememb zakona iz leta 2001, ki so samskim ženskam odrekali pravico do umetne oploditve, saj so ti samovoljno presodili, da bi s tem nastala nepopolna družina.
Kot ugotavlja ustavno sodišče, je zakonodajalec s takšno ureditvijo poskušal preprečiti, da bi otrok, spočet z OBMP, odraščal brez očeta. Korist otroka v primeru izpodbijanih zakonskih določb je zakonodajalec primarno utemeljil z oceno, da otroku, spočetemu z OBMP, ne more biti v korist, če odrašča sam z materjo ali v istospolni družini. Otrokova korist je bila po mnenju zakonodajalca varovana le, če odrašča v t.i. tradicionalni družini. Sprejeli so jo s petimi glasovi proti enim. Za so glasovali Matej Accetto, Rok Čeferin, Rajko Knez, Špelca Mežnar in Katja Šugman Stubbs, proti pa Marko Šorli.
Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta, do takrat pa se sporne določbe še naprej uporabljajo. Iz koalicije so že prihajale napovedi, da se bodo uresničevanja ustavne odločbe lotili v najkrajšem možnem času. Po drugi strani pa so bili nad odločitvijo ustavnega sodišča negativno presenečeni v opozicijski NSi. S tem se uresničuje pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok za vse, priznava pa se tudi vse raznolike vrste družin, ki obstajajo v družbi.
tags: #referendum #o #umetni #oploditvi #2001