Slovenija se že več kot dve desetletji sooča z vprašanjem pravice samskih žensk in žensk v istospolnih zvezi do oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP). Zapletena pravna in politična bitka, ki vključuje odločitve ustavnega sodišča, sprejemanje novel zakona ter referendumsko odločanje, je pokazala globoke razpoke v družbi glede enakosti in temeljnih človekovih pravic. Trenutna situacija, ko je bil sprejet nov zakon, ki sledi odločitvi ustavnega sodišča, a je ponovno sprožil pobudo za referendum, ponovno postavlja pod vprašaj dostop do starševstva za vse.
Zgodovinski pregled: Od prvotne enakosti do diskriminacije
Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, sprejet leta 1977, sprva ni deloval razlik med ženskami glede na njihov zakonski stan ali zmožnost zanositve. Bistvena sprememba se je zgodila leta 2000 z zakonom, ki ga je sprejela vlada Andreja Bajuka. Ta zakon je pravico do umetne oploditve izrecno omejil le na moškega in žensko v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Kljub poskusom stranke LDS, da bi z dopolnilom razširili pravico na vse ženske, je bil ta predlog zavrnjen.
Naslednje leto, v času vlade Janeza Drnovška, je bila sprejeta novela, ki bi pravico do umetne oploditve omogočila tudi samskim ženskam in ženskam v istospolni zvezi. Vendar je ta novela kmalu zatem postala predmet referendumskega odločanja. Pobudo za referendum je najprej vložil Dominik Frelih, študent Teološke fakultete in kasnejši svetovalec. Njegovo pobudo je opisal Aleš Primc kot eno od predhodnic kasnejše koalicije "Za otroke gre!". Frelih sicer ni zbiral podpisov, saj so jih prispevali poslanci opozicije. Ta referendum, ki je potekal 17. junija 2001, je bil prvi v nizu referendumov, kjer je večina odločala o pravicah manjšine. Z 72,36 % glasov proti so bile spremembe zakona zavrnjene, kar je pomenilo, da je diskriminatorna ureditev ostala v veljavi.
Referendumska bitka in ustavne presoje
Referendum leta 2001 je bil le začetek dolge pravne in politične bitke. Sledili so mu referendumi o popravi krivic izbrisanih (2004) ter o družinskih pravicah istospolnih parov (2012 in 2015), ki so prav tako predstavljali odločanje večine o pravicah manjšin. Med razpravo o noveli zakona leta 2001 so nekateri poslanci opozicije izražali zaskrbljujoča stališča, ki so diskreditirala samske ženske. France Cukjati iz SDS je denimo menil, da takšne ženske potrebujejo psihiatrično pomoč, Pavel Rupar pa je izražal dvome o njihovi sposobnosti skrbi za otroka.
Po padcu novele zakona je sledilo več poskusov ustavne presoje. Vloga za ustavno presojo je bila vložena s strani posameznice z diagnosticirano neplodnostjo, ki ni bila upravičena do umetne oploditve zaradi samskega stanu. Sledila je zahteva skupine poslancev, ki pa jo je ustavno sodišče zavrglo zaradi postopkovnih razlogov. Enako usodo je doživela zahteva nove skupine poslancev v naslednjem sklicu državnega zbora, saj je sodišče menilo, da bi lahko poslanci sami odpravili domnevne neustavnosti. Šele leta 2020 je stranka Levica s sopodpisniki ponovno vložila zahtevo za zakonsko presojo ustavnosti. Zaradi spremembe zakona o ustavnem sodišču je sodišče zahtevo obravnavalo tudi po poteku poslanskega mandata vlagateljev. Končno, več kot 23 let po referendumu, je ustavno sodišče ugotovilo zakonsko neustavnost in naložilo državnemu zboru, da jo odpravi.
Nova novela, nov referendumski izziv
Konec lanskega leta je ustavno sodišče presodilo, da je ureditev, po kateri samske ženske ter ženske v istospolnih zvezah niso upravičene do postopkov OBMP, neustavna. Državnemu zboru je naložilo odpravo neskladja v roku enega leta. Koalicijski poslanci so nato konec marca vložili predlog novele zakona, ki je bil junija potrjen. Novela je sledila odločitvi ustavnega sodišča in omogočila dostop do postopkov OBMP tudi samskim ženskam in ženskam v istospolnih zvezah.
Vendar pa je koalicija "Za otroke gre!" na čelu z Alešem Primcem ponovno vložila podpise za začetek postopka za razpis zakonodajnega referenduma o noveli, ki jo ocenjuje kot krivično in diskriminatorno. Koalicijske stranke so v odgovor trdile, da razpis referenduma ni dopusten, saj zakon odpravlja protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Državni zbor je zato sprejel sklep o nedopustnosti razpisa referenduma. Pobudnika referenduma Aleš Primc in Apolonija Naglič sta sklep DZ poskušala izpodbijati na ustavnem sodišču. Med drugim sta navedla, da je bila novela sprejeta po skrajšanem postopku v nasprotju s poslovnikom DZ in da se spreminjajo tudi določbe, ki niso neposredno povezane z odpravo ugotovljene protiustavnosti, kot so izvedba postopkov OBMP ter določbe glede shranjevanja celic in zarodkov.
Pobudniki referenduma opozarjajo, da je bila OBMP doslej razumljena kot sredstvo za zdravljenje neplodnosti, novela pa njen namen "prenaša od zdravljenja biološke neplodnosti k izpolnjevanju individualnih želja po starševstvu mimo naravnih pogojev". Po njihovem mnenju novela ne odpravlja ugotovljene protiustavnosti na ustavnoskladen način, saj naj bi zanemarjala otrokove koristi, predvsem njegovo naravno pravico do očeta. Trdijo, da je mati naravna, oče pa "nadomestni" ali "izbrisan".
Državni zbor je v odgovoru ustavnemu sodišču pojasnil, da so bile novelirane tiste določbe, za katere je ustavno sodišče ugotovilo, da niso v skladu z ustavo, ter tiste, ki so bile ocenjene kot premalo natančne in neučinkovite. Namen novele je celovita ureditev področja zdravljenja neplodnosti in postopkov OBMP, pri čemer se sledi stališčem odločbe ustavnega sodišča.
Ustavno sodišče in načelo prevlade ustavnih vrednot
Ustavno sodišče je v svoji odločbi pojasnilo, da pri presoji sklepa DZ o nedopustnosti referenduma ne opravi tehtanja med prizadetimi ustavnimi vrednotami, temveč oceni le, ali gre za zakon, o katerem referendum ni dopusten, kot je določeno v 90. členu ustave. To pomeni, da sodišče v teh primerih ne presoja ustavne skladnosti nove ureditve, s katero naj bi se odpravljala ugotovljena protiustavnost. Očitek o protiustavnosti postopka sprejemanja novele in njene vsebine torej ne moreta biti predmet presoje v tem postopku.
Sodišče je pritrdilo, da je zakonodajalec z novelo prvenstveno uredil ugotovljeno protiustavnost. "Morebitni posredni učinki odprave protiustavnosti te ureditve niso upoštevni za ugotovitev, da je sklep protiustaven in da je treba referendum v tem primeru dopustiti, saj bi to pomenilo izogibanje volji ustavodajalca, da referendumi o zakonih, ki odpravljajo protiustavnosti, niso dopustni," so pojasnili.
Predavanje strokovne skupine o ženskah in reproduktivnih pravicah
V zvezi z navedbami predlagateljev, da je treba ob preurejanju temeljev družinskopravnih razmerij upoštevati tudi večinska stališča državljanov, ki se lahko izrazijo na referendumu, je ustavno sodišče poudarilo, da je v Sloveniji vzpostavljena ustavna demokracija, katere bistvo je, da lahko vrednote, ki jih varuje ustava, in med njimi posebej temeljne človekove pravice in svoboščine, prevladajo nad demokratično sprejetimi odločitvami večine. Odločbo so sprejeli s petimi glasovi za in tremi proti.
Različne perspektive: Pravica do otroka ali pravica otroka do staršev?
Vprašanje, ali otrok potrebuje mamo in očeta, ni predvsem pravno vprašanje, temveč se dotika globljih etičnih in družbenih dilem. Pobudniki referenduma, kot je Aleš Primc, poudarjajo, da večina na ustavnem sodišču ni upoštevala ugotovitev znanstvenih študij, ki naj bi dokazovale pomembnost očeta za otrokov razvoj. Njihova argumentacija temelji na prepričanju, da je oploditev z biomedicinsko pomočjo namenjena zdravljenju neplodnosti, ki pa je možna le v paru moškega in ženske. Samska ženska ali lezbični par naj ne bi bila neplodna v smislu zdravljenja, temveč naj bi šlo za odsotnost sposobnosti, ki jo lahko nadomesti OBMP, kar naj bi pomenilo ustvarjanje pravice do otroka kot predmeta storitve.
Na drugi strani zagovorniki novih zakonskih rešitev, med katerimi so poslanci Levice, Gibanja Svoboda in Socialnih demokratov ter organizacije civilne družbe, kot sta Ženski lobi Slovenije in Legebitra, poudarjajo enakost in nediskriminacijo. Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec je odločbo ustavnega sodišča označil kot veliko zmago za enakopravnost, saj želja po družini in pravica do starševstva ne smeta biti omejeni z diskriminatorno zakonodajo. Poudarjajo, da so enostarševske družine tretji najpogostejši tip družine v Sloveniji in so po skrbi za otroka primerljive z dvostarševskimi družinami. Ustavno sodišče je v svoji odločbi izpostavilo, da bi bilo zahtevati od ženske, da najprej poišče partnerja, bi bilo v očitnem nasprotju z njenim dostojanstvom in zasebnostjo.
Nekateri, kot je Vida Čadonič Špelič iz NSi, so nad odločitvijo ustavnega sodišča negativno presenečeni in menijo, da je sodišče zanemarilo osnovno pravico otroka, da ima oba starša. Akademsko društvo Pravnik je izrazilo zaskrbljenost, da nova ureditev otroka povsem razčloveči in ga spremeni v objekt pravice drugega, ter da z razpravljanjem o pravicah samskih žensk in lezbijk otroke prikrajšajo za očeta.
Prihodnost: Kljub oviram k enakosti
Kljub zapletenim pravnim postopkom in referendumskim pobudam, ki poskušajo ohraniti obstoječe stanje, se zdi, da se Slovenija postopoma premika k bolj vključujoči zakonodaji na področju OBMP. Odločitev ustavnega sodišča iz leta 2020, ki je razveljavilo starostno mejo za oploditev z biomedicinsko pomočjo, ter nedavna odločitev o neustavnosti prepovedi za samske ženske in ženske v istospolnih zvezah, kažejo na naraščajoče zavedanje o pomembnosti enakosti in človekovih pravic.
Kljub temu pa je pot do polne enakosti še vedno posuta z ovirami. Referendumske pobude, ki temeljijo na tradicionalnih pogledih na družino in starševstvo, še vedno predstavljajo resno grožnjo napredku. Vendar pa je pomembno poudariti, da so vrednote, ki jih varuje ustava, vključno s temeljnimi človekovimi pravicami, namenjene prevladovanju nad odločitvami večine, kadar te posegajo v te pravice. Zato je ključno, da se zakonodaja odzove na odločitve ustavnega sodišča in zagotovi, da bo dostop do starševstva z biomedicinsko pomočjo enak za vse, ne glede na njihov socialni ali družbeni status.