Vprašanje "Ali spite?" je zagotovo eno izmed prvih, ki jih novopečeni starši pogosto slišijo. Kako nehvaležno vprašanje, ki po nepotrebnem starše spravlja v dodatno stisko. Draga starša, popolnoma običajno je, da vaš dojenček (še) kar nekaj časa ne bo prespal noči. Izraz "spim kot dojenček" je verjetno izjavil nekdo, ki nima svojih otrok. Prej, ko se boste sprijaznili, da spanje in dojenčki praviloma ne gredo skupaj, lažje bo za vas. Na dojenčka, ki noče spati, ne glejte kot na svoj osebni neuspeh. Številne raziskave so pokazale, da se dojenčki zbujajo veliko pogosteje kot odrasli, njihov cikel spanja pa v povprečju traja 50 minut. Spanje je naša osnovna biološka potreba, ki pomembno vpliva na zdravje - tako otroka kot tudi cele družine. Ko pa dojenček končno zaspi, se odprejo vrata do dragocenih trenutkov miru za starše. Kako najbolje izkoristiti ta čas, ko dojenček spi, da bi si povrnili energijo, se posvetili sebi ali pa opravili nujna opravila, je vprašanje, ki si ga zastavlja marsikateri starš.
Razumevanje dojenčkovega spanca: Ključ do mirnejših trenutkov
Spanje dojenčka je ena največjih skrbi vsakega starša. Ali vaš dojenček spi dovolj? Ali spi preveč? Se prepogosto zbuja sredi noči? To so vprašanja, ki si jih zastavljajo novopečeni starši, ko njihov novorojenček spi nemirno. Kot starš moramo razumeti spalni ritem dojenčka in kako se ta skozi mesece spreminja. Dojenčki imajo popolnoma drugačne spalne navade kot odrasli, saj še nimajo razvitega cirkadianega ritma. Zaradi tega se med spanjem pogosto prebujajo, kar pa je povsem normalno. Vseeno pa obstajajo načini in metode, kako lahko pomagate svojemu dojenčku, da bo spal mirneje, vi pa boste lahko bolj sproščeni.
Večina mladih staršev še ni slišala za regresijo spanja oziroma jim ta izraz ni poznan. Na kratko vam lahko regresijo spanja obrazložimo kot obdobje, ko dojenček, ki je prej dobro spal, doživi začasno zmanjšanje vzorcev spanja, se zato pogosteje zbuja in težje umiri. Regresija spanja se običajno pojavi, ko dojenček dopolni 4, 9 in/ali 18 mesecev. Traja lahko od treh do šestih tednov. Pogosto sovpada z razvojnimi in/ali fizičnimi mejniki, kot sta na primer kobacanje ali izraščanje prvega zoba.
Novorojenčki spijo kar 16 do 18 ur na dan. V prvem mesecu življenja njihov spalni ritem še ni pravilno razvit, zato se pogosto prebujajo - kar je povsem normalno. Medtem ko odrasli prehajamo skozi 90-minutne cikle ali faze spanja, imajo novorojenčki krajše spalne faze, ki trajajo med 40 in 50 minutami. To pomeni, da se lahko prebujajo vsako uro, kar je za starše lahko izjemno naporno in lahko vodi v izgorelost.
Kako spijo novorojenčki?
- Spijo med 16 in 18 urami na dan - vendar v kratkih intervalih.
- Dnevni in nočni spanec še nista ločena, ker cirkadiani ritem še ni razvit.
- Veliko sanjajo - približno 50 % časa preživijo v REM fazi spanja, kar je ključnega pomena za razvoj možganov.
- Ker imajo majhen želodec, se pogosto prebujajo zaradi lakote.
Pri enem mesecu starosti dojenček še vedno spi v kratkih intervalih - med 2 in 4 ure naenkrat. Cirkadiani ritem se že začne razvijati, nekateri dojenčki pa še vedno spijo več čez dan kot ponoči. Spijo med 14 in 17 ur na dan, njihov spalni cikel pa traja med 40 in 50 minut. Zbujanje ponoči je še vedno pogosto (zaradi lakote, neudobja).
Pri dveh mesecih se spanje dojenčka začne nekoliko urejati. Dojenčki se še vedno pogosto prebujajo, vendar pa lahko opazite, da se intervali spanja nekoliko podaljšujejo. To je posledica razvoja možganov, ki povzroči, da dojenček postaja vse bolj pozoren na okolico. Skupno v dnevu spijo 14-16 ur, njihov spalni cikel pa traja 45-60 minut. Še vedno se pogosto prebujajo ponoči, podnevi pa dremajo 3-4 krat.
Pri starosti pol leta je spanje dojenčka lahko že veliko bolj urejeno, saj dojenčki ponoči spijo tudi 6-8 ur neprekinjeno. Vendar pa v tem času pride do novih izzivov, kot so izraščanje zob in večja želja po telesni aktivnosti. Spijo približno 14-15 ur na dan, od tega 6-8 ur neprekinjeno ponoči. Čez dan spijo 2-3 krat po približno 2 uri.
Pri osmih mesecih veliko dojenčkov razvije ločitveno tesnobo, kar pomeni, da se bolj zavedajo, da so odvisni od staršev, in se lahko prestrašijo, ko se sredi noči zbudijo sami. Zato je pomembno, da ga že od malega navajate na samostojnost v prostoru, ohranjate ustrezno spalno rutino in mu čez dan namenite dovolj pozornosti. Skupno v dnevu spijo 13-15 ur. Nočni spanec traja 6-8 ur, a s pogostejšimi prebujanji. Dnevni spanec obsegajo 2 dremeža.
V obdobju približno 10 mesecev po rojstvu začnejo dojenčki spati dnevno le okoli 12-14 ur. Od tega je večina časa prespanih ponoči. V tem času namreč dojenčki spijo le še 1-2-krat čez dan - vedno več pa jih spi samo enkrat na dan. Skupno spanje znaša 12-14 ur na dan, nočni spanec pa je lahko 6-10 ur neprekinjeno. Dnevni spanec je 1 ali 2 dremeža.
Otrok (zdaj ni več dojenček) pri dopolnjenem enem letu starosti lahko prespi celotno noč brez hranjenja, vendar se lahko zaradi razvoja možganov in domišljije začnejo pojavljati nočne more ter večja potreba po neodvisnosti od staršev. Nekateri otroci se v tem času začnejo tudi upirati odhodu v posteljo, saj zaradi vedno večje radovednosti in želje po raziskovanju želijo ostati budni, tudi ko so utrujeni. Skupno spanje znaša 11-14 ur na dan, večina otrok zdaj spi 10-12 ur neprekinjeno. Dnevni spanec je enkrat na dan - navadno opoldne, traja pa približno 2 uri.
Ustvarjanje varnega in spodbudnega okolja za spanje
Prostor, ki je namenjen spanju, mora biti v prvi vrsti za dojenčka varen. Da bi pri dojenčku čim bolj zmanjšali tveganje za sindrom nenadne smrti v zibki (SNSD), je potrebno upoštevati previdnostne ukrepe, ne glede na to, ali dojenček spi v svoji postelji ali v skupni postelji s starši. Pomembno je, da dojenček spi na trdi vzmetnici, pokrit le do višine pazduh. Naj ne bo obrnjen z obrazom navzdol. Noge naj ima na končnem delu postelje, da ne more zlesti pod odejo. Dojenčkova glava med spanjem nikoli ne sme biti pokrita. Temperatura v sobi naj bo med 16°C in 20°C. Dojenček naj spi v vaši sobi vsaj prvih šest mesecev. Prav tako naj dojenček ne spi med dvema osebama. Če kadite, jemljete zdravila ali pa ste preveč izčrpani, ne spite v isti postelji z vašim dojenčkom.
Otrok naj spi v svoji postelji, ki je v vaši neposredni bližini. Glede na vse do sedaj znane raziskave in materinski čut pa vam priporočamo, da dojenček spi v vaši sobi vsaj prvih šest mesecev.
Najbolj varno mesto za spanje dojenčka je v posteljici, zibelki ali prenosni posteljici, ki ustreza vsem varnostnim standardom. Preverite, če je mogoče plenička zapeta preveč tesno in ga to moti. Poskrbite pa tudi, da njegova pižamica ni prevelika (ko brca lahko eno hlačnico sleče in ima potem obe nogici ujeti v eni hlačnici in se počuti neprijetno) ali premajhna.
Ustvarite mu udobno in varno gnezdece za spanje. Sploh na začetku se otročki radi počutijo utesnjene. Primerne so zibke, manjše posteljice ali pa stranice posteljice obložite z vzglavniki in tako zmanjšate spalni prostor. Mehka zaščitna obroba na stranicah posteljice ne sme manjkati, da se otroček pri premetavanju ne poškoduje. Če otročka muči dvigovanje kisline iz želodčka, poskusite dvigniti vzglavje (podložite pod jogi pri glavi kakšno odejico, ki bo vzglavje dvignila. Nikakor pa ne dajajte otročku vzglavnika!).
Morda se otroček boji biti v temi. Pomagajte mu z lučko z medlo svetlobo. Nikakor pa ni dobro, da prižigate luč, saj mu na tak način, torej z ustvarjanjem svetlobe, zmanjšujete nivo melatonina - hormona spanja.
Otroka navadite na kakšno igračko ali ninico, ki naj jo ima pri spanju pri sebi, da se počuti varnega. To lahko naredite tako, da izbran predmet mama nosi pri sebi, mu tako navda svoj vonj, kar pomeni, da je dobro, da je igračka vsiljivec pri dojenju. Dojenček se tako nanjo navadi, pomirja ga pa tudi vonj, ki ga ima igračka po mami.
Duda je lahko dobro sredstvo za uspavanje. Lahko je pa tudi krivec, da se dojenček zbuja, saj jo lahko išče, ko mu pade iz ust in je ne najde. Takrat vas pokliče z jokom, da mu jo zopet vstavite vi.
Večerna rutina: Ključ do mirnega uspavanja
Ko se približuje čas za uspavanje, je prav od vas odvisno, kako uspešni boste. Otroci vas čutijo in zelo dobro znajo prepoznati ton vašega glasu. Če želite, da otrok zaspi, mora le-ta imeti občutek varnosti. Vaš miren in pomirjajoč glas bo zagotovo prispeval k temu, da se bo otrok potolažil, umiril in lažje zaspal. V kolikor ste napeti in razdraženi, bo to zagotovo začutil tudi vaš otrok. Še kako dobro se zavedamo, da slej ko prej pride trenutek v dnevu, ko enostavno ne zmoremo več. In zaradi tega ni z vami čisto nič narobe. Prav vsakemu staršu se je to že zgodilo, pa čeprav se o tem največkrat ne govori na glas. Če imate le možnost, si takrat vzemite nekaj minut zase.
Zelo pomembno je, da poskusite ustvariti prijetno in pomirjajočo večerno rutino, ki se je boste dosledno držali. Otroku bo lažje, če bo lahko predvideval zaporedje dogodkov, ki se običajno začnejo po večerji. Ob vsakodnevni rutini se bo počutil veliko bolj varnega v svojem malem svetu. Ritual poskusite vzpostaviti že pri majhnem dojenčku (npr.: hranjenje, previjanje, crkljanje, poslušanje uspavanke, spanje,..). Kasneje, ko je otrok že nekoliko večji, pa v večerno rutino vključite še druge aktivnosti, kot so na primer poslušanje zgodbe. Poslušanje zgodbe bo aktiviralo njegova čelna režnja (višje možgane) - del, ki onemogoča motorične impulze (kot je npr. vstajanje iz postelje).
Pred spanjem naj otrok ne je hrane, bogate z beljakovinami, ki aktivira dopamin (možgansko poživilo), kot so na primer ribe ali meso. Kot ste verjetno že sami ugotovili, tudi čokolada pred spanjem ni najboljša ideja. Boljša izbira je hrana, bogata z ogljikovimi hidrati (npr. riževi krekerji ali sadje).
Če opazite, da se otrok nečesa boji, njegove strahove vzemite resno. Pred spanjem ga vedno pomirite. Če se na primer boji teme, mu prižgite nočno lučko. Če spi pri vas, se uležite poleg njega in se osredotočite na vaše globoko dihanje. Ni vam potrebno govoriti. V kolikor spi v svoji posteljici mu ponudite ninico, ki jo bo lahko ponoči prijel in bo dišala po vas. Še posebej priporočljivo je, če dojenčku ponudite mehko blago, ki diši po vašem mleku. Vaš vonj lahko sproži v otrokovih možganih pozitivna občutja in deluje kot močno pomirjevalo. Če vas dojenček potrebuje, ga ne pustite samega.
Kako zgraditi spalne rutine za svojega novorojenčka
Starši, ki imate že nekoliko starejše otroke, ste se zagotovo že srečali s situacijo, ko vaš triletnik nikakor ne želi zaspati, kar naprej vstaja iz postelje, hoče na stranišče ali vas prosi še za en kozarec vode. To pogosto počnejo, ker si v resnici želijo kupiti čas z vami in vam sporočiti, da so prestrašeni ali si želijo pozornosti. Pogosto se jim v teh primerih v možganih aktivira sistem za strah in ločitveno stisko.
Sožitje in skupno spanje: Prednosti in pomisleki
Ste vedeli, da noben drug sesalec svojega dojenčka / mladička ne uspava, tako da ga socialno izolira? Ste vedeli, da devetdeset odstotkov staršev na svetu spi v postelji skupaj s svojim dojenčkom? Tako je bilo že od začetka človeštva. Vprašanja o tem, kje in kako naj otrok spi, pravzaprav sprožajo burne odzive samo v nekaterih delih sveta. V marsikateri državi je spanje v isti postelji z otrokom nekaj povsem samoumevnega in v veliki meri povezano z dejstvom, da marsikje otroka niti ni mogoče dati spati v drugo sobo. To, da dojenčki spijo sami, je v zadnjih nekaj desetletjih predvsem značilno za srednji razred na Zahodu.
Številne raziskave so pokazale, da je spanje z otrokom v isti postelji (seveda ob upoštevanju vseh zgoraj naštetih varnostnih ukrepov) naložba v njegovo čustveno in telesno zdravje. Telesni stik (dotikanje) namreč pomaga uravnavati sistem za odzivanje na stres v možganih. Psihološke raziskave dokazujejo, da imajo prav otroci, ki so v prvih letih življenja spali v skupni postelji s starši, boljše kognitivne spretnosti, boljše mnenje o sebi, manj so anksiozni. V odrasli dobi pa so bolj zadovoljni s svojim življenjem in imajo manj duševnih težav.
Otrok več časa preživi v plitvejšem spanju, kar ga lahko varuje pred sindromom nenadne smrti v zibki. Izboljša vaše spanje, saj lahko dojenčka, ki je ob vas, hitreje pomirite, kot če morate vstajati in iti do otroka. Nekateri starši imajo o spanju v isti postelji z otrokom pomisleke, ker se bojijo, da se bodo ulegli nanj in ga zadušili. Ameriška akademija za pediatrijo s stališča preprečevanja nenadne smrti dojenčka odsvetuje spanje v skupni postelji predvsem takrat, kadar imajo starši čezmerno telesno težo in so kadilci. Je pa pred kratkim mednarodna raziskovalna organizacija SIDS Global Task Force odkrila, da imajo prav kulture, kjer dojenčki najpogosteje spijo skupaj v postelji s starši, najmanjšo stopnjo sindroma nenadne smrti v zibki na svetu.
Čeprav mnogi pametujejo, da pestovanje, ljubkovanje ali spanje otročka s starši ni dobro, ker ga to razvaja, moderni zapisi govorijo nasprotno. Ali boste otroka pustili, da joka, dokler ne obupa in od tega zaspi, ali ga boste vzeli k sebi v posteljo, pa je seveda odločitev vsakega posameznika. Otrok vas pač potrebuje. In pri tem ne gre za izsiljevanje. Pika. Ne izgubite svojega občutka, starševskega instinkta zaradi mnenj in informacij iz okolice. Sledite sebi, otročku in se mu prilagajajte - drugega vam tako ali tako ne preostane.
Če se kljub temu odločite za skupno spanje, je ključnega pomena, da upoštevate varnostne smernice, ki zmanjšajo tveganja in ustvarijo varno spalno okolje za dojenčka. Poskrbite za trdo in ravno površino: uporabite trdo vzmetnico, ki ne bo preveč mehka. Bodite pozorni na svoj položaj v postelji: upoštevajte, da je pomembno, da dojenček vedno spi na hrbtu. Ko dojenček spi ob tebi, poskrbi, da se ne prekotališ nanj med spanjem. Ne puščaj dojenčka samega v tvoji postelji: nikoli ne pusti dojenčka samega v postelji.
Samostojno spanje: Kdaj in kako?
Enotnega odgovora na vprašanje o samostojnem spanju v literaturi žal ne boste dobili. Po našem mnenju je pravi čas za to takrat, ko to ustreza izključno vaši družini. V kolikor se vi in vaš otrok dovolj naspita, s partnerjem pa imata kljub skupnemu spanju dovolj telesne intimnosti, ni nobenega razloga, da bi se temu morali odpovedati. Skrb, da otrok kasneje ne bo želel spati v svoji postelji, je odveč. Temu v prid govorijo dejstva, da otrokovi hitro razvijajoči se višji možgani začnejo moč sistema za ločitveno stisko zmanjševati in le-ta s časom zelo oslabi. Seveda pa v kolikor vam skupno spanje ne odgovarja in se ne morete naspati, je bolje, da spite vsak v svoji postelji. Če boste zaradi neprespanosti razdražljivi in preutrujeni, prav gotovo ne boste mogli biti dojenčku v veliko pomoč čez dan.
Otrok je po šestem mesecu starosti praviloma že sposoben prespati vsaj šest zaporednih ur. V tem obdobju začnejo običajno jesti gosto hrano, zato je dobrodošlo, da mu v drugi polovici prvega leta življenja daste priložnost, da poskusi spati v svoji posteljici. V kolikor želite biti pri tem uspešni, se izogibajte uspavanja v naročju, vozičku, avtosedežu ipd. Zavedamo se, da je za starša to zagotovo najlažji in najhitrejši način uspavanja, vendar bo otrok (ko se bo po prespanem ciklu prebudil) točno vedel, da je zaspal drugje. Posteljica, v katero ga naknadno odložite, pa mu ne bo poznana. Da lahko sam preide iz enega ciklusa spanja v drugega, ob sebi običajno potrebuje ninico, ki mu pri tem pomaga.
Vendar pa smo si ljudje različni. In tako je tudi pri otrocih. Nekateri gredo z veseljem spat v svojo posteljo, povezujejo jo z dobrimi občutki in nanjo gledajo kot na prostor, kjer se počutijo varne. Brez da bi jih starši morali kdaj navajati na to. Če se odločite, da bo vaš otrok spal v svoji sobi, vam resnično odsvetujemo, da se poslužujete načinov, ki zagovarjajo, da otroka pustite jokati, brez da bi ga skušali potolažiti. Ko se razvijajo višji možgani, otroci prerastejo odzivanje s paniko / žalostjo, do takrat pa je izjemno pomembno, da se na njihovo stisko vedno odzovete s pomirjanjem in tolaženjem. Dojenček se namreč sam ni sposoben spraviti v stanje notranjega miru in dobrega počutja. Če se nihče ne odzove nanj in mora zaspati po neskončnih neuslišanih klicih na pomoč, ga to lahko zaznamuje za celo življenje, saj bo razvil preobčutljiv sistem za odzivanje na stres. Govorimo o dolgotrajnem joku, ki ga vsak človek - občutljiv za stisko drugega človeka - prepozna kot klic na pomoč.
Veliko večja naložba v zdrav razvoj vašega otroka bo, če si vzamete čas in poskrbite, da boste otroka prijazno navajali na samostojno spanje. Poslužujte se varnih načinov, pri katerih otroku ni treba jokati. Še enkrat poudarimo, da je redna večerna rutina za otroka izjemno pomembna. Tako se počutijo varni. Bodite ob njem toliko časa, kolikor vas potrebuje. Naj ima ob sebi svojo najljubšo ninico, ki naj po možnosti diši po vas. Otroška soba naj bo njegov prav posebni prostor, v katerem se bo počutil varno in se tam z veseljem zadrževal. Če vam sledi vsakič, ko odidete iz njegove sobe, se takoj obrnite, mu povejte, da je vse varno in se kmalu spet vidita. To ponavljajte vsakič, ko vstane iz postelje. Ne odvihrajte iz sobe in ne pustite ga jokati. To zna situacijo samo še poslabšati. Izogibajte se navajanju na samostojno spanje, ki temelji na dogovoru, da boste pustili vrata odprta, če ostane v postelji, ter jih zaprli, če bo poskušal iz postelje vstati. Tak način se sicer obnese, vendar so dokazali, da le zato, ker v nižjih možganih aktivira sistem za strah in povzroči skrb vzbujajočo visoko raven kortizola. Raziskave so pokazale, da ponavljajoče se aktiviranje tega sistema v otroštvu povzroči anksiozne motnje kasneje v življenju.
Izkoristite čas med dojenčkovim spanjem
Nespanje otroka ima zagotovo velik vpliv na vso družino. Še kako dobro vemo, da je to obdobje za starša izredno stresno in naporno. Upamo, da vam bodo zgornji nasveti vsaj malo v pomoč ali pa zgolj v tolažbo, saj nikakor niste osamljen primer. Vsekakor pa bodite pozorni, če pri nespečemu otroku opazite tudi dnevne simptome, kot so razdražljivost, motnje pozornosti, hiperaktivnost.
Ko dojenček spi, je to vaš dragoceni čas. Kako ga najbolje izkoristiti, je odvisno od vaših potreb in želja. Tukaj je nekaj idej:
- Počitek: Če ste izčrpani, je najpomembnejše, da si vzamete čas za počitek. Ulezite se, zaprite oči in se poskusite sprostiti. Tudi kratek počitek lahko naredi veliko razliko.
- Osebna higiena in nego: Ko otrok spi, je odličen čas za tuširanje, urejanje ali kakšno drugo dejanje osebne nege, ki si jo sicer težko privoščite.
- Preprosta opravila: Če imate kakšna nujna opravila, ki jih je treba opraviti, kot je na primer plačilo računov, odgovarjanje na elektronska sporočila ali priprava hitrega obroka, je čas, ko dojenček spi, idealen za to.
- Kratka vadba ali raztezanje: Če imate dovolj energije, se lahko posvetite kratki vadbi ali nekaj razteznim vajam, ki vam bodo pomagale razgibati telo in izboljšati počutje.
- Branje ali poslušanje: Vzemite si čas za branje knjige, revije ali poslušanje podcasta. To je odličen način, da se sprostite in posvetite svojim interesom.
- Priprava na naslednji obrok: Če imate čas, lahko pripravite del obroka za kasneje, kar vam bo prihranilo čas, ko boste bolj utrujeni.
- Povezovanje s partnerjem: Če imate partnerja, ki je prav tako doma, izkoristite ta čas za kratek pogovor ali skupno sprostitev.
- Tišina: Včasih je najdragocenejše, da si preprosto privoščite trenutek tišine. Uživajte v miru in tišini, preden se vaš dojenček znova zbudi.
Pomembno je, da se ne obremenjujete s tem, da bi morali v tem času postoriti vse. Osredotočite se na to, kar je za vas v tistem trenutku najpomembnejše. Če je to počitek, potem počivajte. Če je to hitro opravilo, ga opravite. Ključ je v tem, da izkoristite te dragocene trenutke za svoje dobro počutje, kar bo pozitivno vplivalo tudi na vaše starševstvo.
Drage mamice, se vam zdi, da vas res nihče več ne zna vprašati čisto nič drugega kot to, kako spite, kdaj spite, kje spite? Vprašanje, ki pride pred »Živjo« je: »Kako ste danes spali«? Se dobite s kolegico in prvo, kar izusti, je: »In, kolikokrat ste se danes zbudili«? Ok, paaaa dobro, pač ne spimo oziroma spimo bolj slabo, pa kaj, bomo že porihtali prej ali slej…. Spanje v začetku starševstva je zagotovo ena od najbolj obleganih tem daleč naokoli. Glede slednjega pa sta se nekako izoblikovali dve metodi. Ena govori o izjokavanju; o tem, da moramo dojenčka pustiti jokati in na tak način bo sam prišel do spoznanja, da jok nima smisla in bo zaspal (resno?). A zaspal bo od utrujenosti. Zaspal bo z mislijo, da sta starša nad njim obupala. Sama sem kritična do te metode in je ne podpiram, čeprav priznam - dvakrat sem jo preizkusila in še zdaj mi je za to žal. Na drugi strani zaprtih vrat sem namreč jokala skupaj z dojenčkom… Zato pa bolj podpiram metodo, ki je usmerjena v sočutno starševstvo.
Dejstvo je, da je spanje pomembno, saj se med tem, ko dojenček spi, razvijajo njegovi mali možgančki. O tem, kako je spanje pomembno za starše, pa sploh ne bom 😉 Zato je dobro, da delamo vse v smeri, da otročička nežno uspavamo in ga naučimo, da spanje ni noben bav bav. Kot prvo pa se je potrebno zavedati, da je vsak dojenček zgodba zase. Nekateri so bolj aktivni in ne potrebujejo toliko spanja kot večni zaspančki. Prav tako ni vedno mogoče uspavati vseh otrok na enak način. Prav tako pa je spanje povezano še z navadami družine - če se v družini ves čas nekaj dogaja, je velika verjetnost, da bo dojenček bolj dovzeten za stvari v okolici in bo posledično manj spal, saj si ne bo želel ničesar zamuditi. Druga stvar, ki je zelo pomembna, je ta, da svojih pričakovanj o spanju dojenčka ne gradite na mnenju in izkušnjah drugih. Če vam soseda očita, kako njen otrok spi od rojstva celo noč v svoji posteljici in ne razume, kaj se pri vas dogaja, še ne pomeni, da je narobe nekaj z vašim načinom uspavanja, ampak prej z njenim občutkom za sočutje in realnost. Realnost je namreč taka, da večina otrok ne spi redno, se veliko zbuja in išče stik s starši. Pomislite, preden je dojenček pokukal na svet, je bil v varnem zavetju vašega trebuščka. Spal je kadar je želel, kolikor je želel, toplo mu je bilo in bil je na varnem - vedno in povsod. Sedaj pa mora spati v »hladni« posteljici in po navadi brez staršev. Pa še to, dokler se otrok doji, je normalno, da se zbuja. To veleva njegova narava in njegov nagon po preživetju, saj se dejansko zbuja lačen. Materino mleko se prebavi v eni uri in pol in seveda se med spanjem oglasi njegov lačen in prazen želodček. Zato si ne delajte nepotrebnih skrbi, se ne počutite, da ste slaba mama in ne bodite stalno v stresu zaradi nerednega spanca vašega sončka. Ja, definitivno se strinjam, da je grozno naporno, ampak veste kaj: ni večno. Ko bo otroček najstnik, bo do 12h kraljeval v svoji postelji in definitivno ne bo iskal vaše bližine 😉 Proces spanja se ustvarja, se razvija več mesecev in tudi pri vas bo prišla noč, ki jo bo mali mišek ali miška prespal celo. Ob tem pa vam podajam par nasvetov, vzrokov in posledic, do katerih sem se dokopala skozi izkušnje in, ki so mi ostali v spominu od branja člankov in priročnika o spanju - Otroško spanje, brez joka v sanje. Najprej pa se je treba dokopati do ugotovitev, kaj so lahko možni vzroki za ne-spanje dojenčka. Premislite, kaj bi lahko otročka med spanjem motilo - lahko je to mokra plenička, prevelika utesnjenost oblačil, lahko mu je pretoplo/prehladno - primerna temperatura je 18 stopinj. Ob tem je priporočljivo, da dojenček spi v spalni vreči, ki ga greje, saj se lahko v odejico zaplete ali se ustraši brcanja v »prazno« - v trebuščku je namreč vedno brcnil v vaše rebro ali pač kam drugam. Pri nas je bila spalna vreča zakon do 7. meseca, potem pa je očitno malemu kratila preveč svobode gibanja. Otrok se lahko zbuja tudi zaradi podoživljanja vseh predmetov, ljudi, dogodkov, ki jih je videl, spremljal, opazoval čez dan. Dojenček v spanju pogosto joka tudi zaradi sanj. To pa ne pomeni nujno, da se je zbudil. Opazujte ga: če joka in ima očke zaprte oziroma vidite, ko ima priprte oči, da izjemno hitro premika zenice, ga ne budite, saj zagotovo le sanja. V tem primeru le nežno položite roko na njegovo prsnico in roko rahlo pomikajte levo in desno (kot bi ga zares na rahlo zibali). Dojenčki se v spanju tudi oglašajo, tako kot nekateri v spanju govorijo, to pa ne pomeni, da so budni. Otroček lahko čuti vašo napetost, ki jo izražate kot: »daj zaspi že enkrat nooo« in je zato v stresu. Lahko mu izraščajo zobki, kar ga skrbi in boli. Mogoče ga bolijo mišice ali kolenčka in komolčki, če se plazi in so bolečine oz. »musklfibr« izrazitejše ponoči. Če pred spanjem zaužije npr. sadje, ga lahko muči napenjanje ali vračanje kisline iz želodčka. Lahko so krivi krči oz. kolike. Morda čuti strah, ker ni staršev. Predstavljajte si sebe, kako bi spali sami na Marsu. Ne ravno mirno in brez skrbi, a ne? Lahko se boji posteljice, ki mu predstavlja neznan prostor. Čez dan se zato večkrat igrajte z njim v njegovem prostoru za spanje, da se ga navadi. Mogoče mu v posteljici ni udobno. Jogi mora biti primerno trd, posteljnina pa udobna in mehka - bombažna. Dojenček lahko s težavo zaspi ali se zbuja tudi, če je preutrujen. Ja, prav ste prebrali, preutrujen. Saj veste, včasih ste tako zmatrani, da ste prepričani, da boste v minuti zaspali. Pa ste po uri in pol še vedno kot sova. Dojite? Pa zaradi pomanjkanja časa in utrujenosti večkrat pojeste kaj sladkega ali spijete kavo? Potem lahko pripišete delež krivde za otrokovo spanje tudi sebi. Vsaj 5 ur preden otroka podojite za večerjo, naj ne bi uživali sladkega in hrane, ki vsebuje kofein, saj otročka to drži pokonci. Kaj pa lahko pomaga? Ritual uspavanja - uro pred spanjem naj se vzdušje umiri. Vsak večer se poslužite istih dogodkov - branja, petja, kopanja, oblačenja v pižamo, masaže, šepetanje na uho… Otroci imajo radi glas svojih staršev in če mu govorite pred spanjem, ga to pomirja in zaziba v sanje. Svojega otroka poslušajte, opazujte in tako boste ugotovili, kaj ima rad in kaj mu ne ustreza. Nekateri otroci pač potrebujejo več bližine kot drugi. S tem pa seveda ne trdim, da morate pozabiti na spanje, ampak vam samo podajam smernice za razumevanje spalnih navad vašega zakladka. Zato napisano jemljite kot iztočnico, kako otroku pomagati, da se spanja nauči. Poskusite: Ustvarite mu udobno in varno gnezdece za spanje. Sploh na začetku se otročki radi počutijo utesnjene. Primerne so zibke, manjše posteljice ali pa stranice posteljice obložite z vzglavniki in tako zmanjšate spalni prostor. Mehka zaščitna obroba na stranicah posteljice ne sme manjkati, da se otroček pri premetavanju ne poškoduje. Če otročka muči dvigovanje kisline iz želodčka, poskusite dvigniti vzglavje (podložite pod jogi pri glavi kakšno odejico, ki bo vzglavje dvignila. Nikakor pa ne dajajte otročku vzglavnika!). Morda se otroček boji biti v temi. Pomagajte mu z lučko z medlo svetlobo. Nikakor pa ni dobro, da prižigate luč, saj mu na tak način, torej z ustvarjanjem svetlobe, zmanjšujete nivo melatonina - hormona spanja. Preverite, če je mogoče plenička zapeta preveč tesno in ga to moti. Poskrbite pa tudi, da njegova pižamica ni prevelika (ko brca lahko eno hlačnico sleče in ima potem obe nogici ujeti v eni hlačnici in se počuti neprijetno) ali premajhna. Otroka navadite na kakšno igračko ali ninico, ki naj jo ima pri spanju pri sebi, da se počuti varnega. To lahko naredite tako, da izbran predmet mama nosi pri sebi, mu tako navda svoj vonj, kar pomeni, da je dobro, da je igračka vsiljivec pri dojenju. Dojenček se tako nanjo navadi, pomirja ga pa tudi vonj, ki ga ima igračka po mami. Duda je lahko dobro sredstvo za uspavanje. Lahko je pa tudi krivec, da se dojenček zbuja, saj jo lahko išče, ko mu pade iz ust in je ne najde. Takrat vas pokliče z jokom, da mu jo zopet vstavite vi. Zobki. Pomaga masiranje z mokro tetra pleničko, z grizali, gelom, ki hladi dlesni. Napenjanje. Pri tem pomaga masaža trebuščka in dvigovanje nogic. Če zaspi ob dojenju, mu dojko nežno izvlecite iz ustk in mu jih zaprite. Če zahlasta za dojko, ga nežno s prstom pritisnite za bradico ali na spodnji del lička. Če zajoka, mu dojko ponudite nazaj ali pa ga vzemite v naročje in zibajte. Ko zaspi, ga položite v njegovo posteljico (če spi v svoji posteljici) in ga še nekaj sekund držite, da se umiri. Najbolje pa je, da ga položite v njegov prostor, ko še ne spi trdno. Saj veste, ko se pozneje zbudi drugje kot je zaspal, se lahko prestraši. Tudi vam verjetno ne bi bilo nič jasno, če bi zaspali v eni sobi, zbudili bi se pa v drugi. Lakota. Žal, ko preidete na gosto hrano, ni nujno, da bo otroček spal dlje, kot mnogi pričakujejo. Otrok je mogoče zares lačen, zato ga ne pustite lačnega. Lahko pa, da se je navadil na ure, kdaj je jedel in se tako zbuja iz navade. Takrat mu ponudite vodo (čaj se ne priporoča) ali pa se, če ga dojite, postavite v tak položaj na hrbtu, da se bo malce matral držati dojko v ustih. Počasi se bo navadil, da se mu ne splača tako truditi za par kapljic mleka. Ko se dojenček sredi noči zbuja, mu ne govorite in se z njim ne igrajte. Nežno mu šepetajte in mu ponavljajte ene in iste besede, npr. »nočka je, pančkamo«, ki jih bo začel povezovati s spanjem. Otrok naj spi čez dan. Vsaj dvakrat ga »prisilite, da zaspi«. Če se zbudi ob 6h zjutraj, kot otroci radi počnejo, naj bi bil utrujen že okrog 8h - 9h. Odnesite ga v posteljo in ga umirjajte, da bo zaspal. Skrbno opazujte znake utrujenosti in ga takoj spravite spat, ko zasledite enega od njih. To so lahko: zehanje, mencanje oči, sitnost, nezanimanje za okolico in igrače… Na začetku boste potrebovali kar nekaj časa, a se bo ta čas skrajševal. Preverjeno. Pa tudi po kosilu ga dajte spat. Otroček naj bi (po statistiki, ki seveda ne velja za vse) spal v razmaku 4 ur. Ni pa to seveda nujen razlog. Sama kot otroček nisem spala čez dan nič, a sem ponoči spala celo noč. V mamini in atijevi postelji in z mamino roko v svoji rokici. 🙂 Tako, upam, da sem vam s temi nasveti kaj pomagala. 🙂 Pa čim daljše noči brez številnih vmesnih zbujanj vam želim. Avtorica: K.V.
tags: #rekreacija #ko #dojencek #spi