Nesreče se zgodijo nepričakovano in pogosto pustijo nepopravljive posledice, ki zaznamujejo življenja posameznikov in družin za vedno. Vendar pa nekatere tragedije izstopajo po svoji pretresljivosti in poudarjajo, kako tanka je meja med sproščujočim trenutkom in nepopravljivo izgubo. Takšna je tudi zgodba mlade družine, ki se je soočila z neizmerno žalostjo ob bregu reke, ter zgodbe drugih, ki so se spopadle z najhujšimi izkušnjami, povezanimi z izgubo otrok, najsi gre za smrt ob rojstvu, domnevne kraje ali tragične nesreče.
Nesreča pri Gostinu: Ko reka vzame najdražje
Mlad par, 20-letna Stefania in 26-letni Robert iz Bukarešte, sta s svojo devetmesečno hčerkico v torek nameravala na divji plaži pri mestu Gostinu preživeti sproščujoče popoldne. Kot je običajno ob takšnih priložnostih, sta se želela osvežiti v plitvini ob bregu reke. Vendar pa se je idilično popoldne hitro spremenilo v nočno moro. Ko se je mamica z dojenčico v naročju želela malce osvežiti, je nenadoma stopila v luknjo, nato pa jo je močan rečni tok potegnil v globoko vodo.
Oče, ki je vse opazoval z obale, je brez premisleka skočil v vodo, da bi ju rešil. Njegova hitra reakcija je rešila življenje njuni hčerki. Uspelo mu je zagrabiti dojenčico in jo držati nad gladino, dokler je ni prevzel drugi kopalec. Na žalost pa je izčrpanega očeta rečni tok potegnil pod vodo, kot poroča Observator News.
Malo Aišo je njen reševalec moral oživljati, a je kmalu začela dihati. Dojenčica je na varnem in zanjo zdaj skrbi družina preminulih staršev.
Vodni tok je potegnil tudi Stefanijino 13-letno sestro. Rešil jo je policist, ki ni bil na službeni dolžnosti in je imel pri sebi vodni skuter. "Videl sem to 13-letno deklico približno kilometer stran od kraja, kjer se je zgodilo. Lebdela je na vodi. Bila je zelo prestrašena, tiho je kričala na pomoč, da nima več moči," je povedal policist za Observator News. "Ustavil sem vodni skuter poleg nje, jo prijel za roko, jo spravil na vodni skuter in jo odpeljal do avtomobila, kjer so bili njeni sorodniki."
Takoj so sprožili tudi iskalno akcijo, da bi iz vode rešili pogrešana starša. Potapljači so šele v sredo našli truplo 20-letnice, nato pa v četrtek zjutraj še truplo 26-letnika.
Lokalne oblasti so napovedale, da bodo okrepile nadzor na divjih in neurejenih plažah, da bi preprečile podobne nesreče v prihodnosti. "To je velika tragedija. Mlad par se je utopil v Donavi, čeprav sta bila v vodi, globoki manj kot meter," je dejal eden od predstavnikov oblasti. "Obiskal sem to plažo, ki pogosto terja žrtve, in našel nepravilnosti pri terasah, zaprta stranišča in kupe smeti. Srce se mi je zlomilo, ko sem zagledal obraz deklice, ki je postala sirota. Kljub opozorilom ta neurejena plaža privablja turiste, ki se ne zavedajo nevarnosti. Luknje v rečni strugi ustvarjajo močne vrtince. Kljub temu na to plažo ob vikendih prihaja na tisoče kopalcev, saj je le uro vožnje od prestolnice in je v zadnjih letih postala znana kot 'morje blizu Bukarešte'. Na območju je sicer več znakov, ki označujejo prepoved plavanja."
Izgubljeni otroci: Boleče zgodbe mater in dvomi o smrti
Poleg tragičnih nesreč, ki se zgodijo v trenutku, obstajajo tudi zgodbe, ki se vlečejo skozi leta in nosijo s seboj težo neznanih okoliščin ter globok dvom. Takšne so zgodbe mater, ki so prepričane, da njihovi otroci niso umrli, kot so jim povedali v porodnišnicah.
Novinarka Mateja Cankar je v prispevku za Tarčo predstavila izkušnjo Anice Bračko, ki je leta 1986 v mariborski porodnišnici ob rojstvu svoje hčerke doživela pretres. "Ko sem rodila, so mi otroka vzeli, so rekli, da mi ga uredijo, so mi ga uredili, punčko, prinesli k meni, sem jo lahko pocrkljala, potem so pa rekli, da gre v inkubator. Rodila sem malo prehitro, ni bila dovolj težka, tako so mi rekli, da ni bila dovolj težka, in so jo dali v inkubator. In od takrat je več nisem videla," je povedala Anica. Njen dvom v smrt otroka se je poglobil, ko je šest let po smrti svoje prvorojenke prejela potrdilo o državljanstvu za svojo hčerko Simono Bračko. "Takrat, ko je bila osamosvojitev, je tudi moja hči dobila ta listek, to knjižico, kjer gor pišejo njeni podatki," je poudarila. Potrdilo o državljanstvu iz leta 1992, izdano v času, ko Slovenija že ni bila več del Jugoslavije, je potrjevalo, da je njena hčerka živa državljanka. To dejstvo je sprožilo številna vprašanja o verodostojnosti dokumentacije in morebitnih napakah ali celo zlonamernih dejanjih.
Še bolj šokanten je zapis na prijavi rojstva v primeru Anice Bračko: "Ni dala denarja, otrok umrl." Podobno izjavo najdemo tudi na prijavi rojstva Dragane Naumoski, ki je leta 1990 v isti porodnišnici doživela podobno izkušnjo. "Ginekolog je prišel do vrat in rekel: 'Vaš otrok je umrl.' In odšel, ne da bi se obrnil," je opisala Dragana. Na obeh dokumentih je podpisana ista oseba: Amalija Kac, nekdanja administratorka v mariborski bolnišnici. Kacova je pojasnila, da so mamice morale plačati dva ali pet dinarjev za tiskovine, če je otrok umrl, pa tega plačila ni bilo. Vendar pa tako Anica kot Dragana trdita, da ju nihče ni prosil za denar.
Statistični urad Slovenije in notranje ministrstvo sta potrdila, da so bili obrazci za prijavo rojstva in smrti brezplačni, prav tako pa je bil vpis rojstva v uradno evidenco v zadnjih desetletjih brezplačen. Vendar pa to ne izključuje možnosti administrativnih napak ali celo naklepnega zavajanja.
Še bolj presenetljiv je dokument, ki ga je pridobila mati Dragana Naumoski. Na odpustnem pismu iz porodnišnice je zapisano: "Otrok je zdrav", "A- in D-vitamin, pet kapljic dnevno", "obisk v posvetovalnici čez mesec dni". Na enem dokumentu torej piše, da je otrok umrl, na drugem pa, da je zdrav. Ta protislovja vzbujajo resne dvome o tem, kaj se je dejansko zgodilo z novorojenčki.
Policija je opravila številne kriminalistične preiskave v povezavi z domnevno ukradenimi otroki, vendar do zdaj ni ugotovila elementov kaznivega dejanja. Vendar pa časovna oddaljenost, izgubljena dokumentacija in nasprotujoča si pričevanja otežujejo preiskovanje. Trenutno ne moremo z gotovostjo trditi ničesar, ali gre za administrativne napake, zdravniške napake ali pa za organiziran kriminal v najvišjih strukturah nekdanje države.
Tudi vprašanje pokopa umrlih novorojenčkov ostaja nejasno. V nekaterih primerih so starši prejeli informacijo, da so bili otroci pokopani v vrečah skupaj z drugimi pokojniki, ali pa so po izkopu groba ugotovili, da v njem ni ležal njihov otrok. Zanimiv je tudi primer, ko so staršem, ki so plačevali grob v Kopru, po analizi DNK-ja sporočili, da v njem ni ležal njihov otrok.
Drugi tragični primeri: Ko izguba zaznamuje življenje
Poleg omenjenih primerov obstajajo še številne druge zgodbe, ki pričajo o tragičnih izgubah otrok in bolečini, ki jo te pustijo za sabo.
Na Hrvaškem se je zgodil grozljiv umor, ko naj bi 39-letna mati enajstletnemu sinu sodila z več noži. Psihiatri sumijo, da je psihozo skrivala. Po pisanju portala Kronen Zeitung naj bi mama v stanju "popoldne duševne stiske" prerezala vrat svojega sina. Obdukcija je pokazala, da je fant umrl za posledicami več vbodov in rezov.
V Avstraliji je 30-letna Stacey Hatfield Warnecke umrla po porodu doma brez zdravniške pomoči. Po iztisu posteljice je začela močno krvaveti in kljub nujni medicinski pomoči ni preživela. Preiskava njenega dela je v teku, saj obstajajo informacije, da je oseba, ki je bila prisotna pri porodu, omogočala ali sodelovala pri porodih doma, ki lahko ogrozijo zdravje mater in otrok.
V Sloveniji vsako leto 15. oktobra zaznamujejo mednarodni dan otrok, umrlih med nosečnostjo ali kmalu po porodu. Metka Horvat iz Murske Sobote je svojega sina Alena pokopala aprila letos. Njena zgodba priča o hitrem razvoju bolezni, levkemije, in o bolečini ob izgubi otroka. Želi povezati starše, ki so izgubili svoje otroke, da bi skupaj prebolevali in si pomagali.
Ema Hozanović iz Domžal je aprila letos v ljubljanski porodnišnici rodila mrtvega otroka. Nosečnost je potekala brez težav, vendar so jo ob sprejemu v porodnišnico, ko je bila odprta le dva centimetra, poslali domov. "To je bila moja največja napaka," pravi Ema. Ko je pozneje iskala odgovore, so ji dejali, da je odločitev temeljila na centimeterih. "Se pravi, je o življenju in smrti mojega otroka odločal - centimeter! En sam, samcat centimeter." Tudi v njenem primeru so se pojavila neskladja med izjavami zdravnikov in obdukcijskim listom glede vzroka smrti.
V bazenu Bioterm Mala Nedelja je umrl deček z downovim sindromom, ki se je utapljal. Kljub reševanju in prevozu v bolnišnico je fant umrl. Njegov oče je povedal, da se je grozljiv dogodek pripetil, ko je sam šel v zunanje bazene, mama pa je stopila 20 metrov stran po rokavčke.
Te zgodbe, čeprav se nanašajo na različne okoliščine, povezuje skupna nit neizmerne bolečine ob izgubi otroka. Poudarjajo pomen previdnosti, odgovornosti in predvsem človeške empatije v trenutkih, ko se soočamo z najbolj ranljivimi življenji.