Umetna prekinitev nosečnosti je kompleksno področje, ki se dotika tako reproduktivnih pravic posameznika kot tudi kazenskopravnih vidikov. V Sloveniji je ta tematika urejena s posebnim zakonom, ki določa pogoje in postopke za izvedbo umetne prekinitve nosečnosti, medtem ko Kazenski zakonik (KZ-1) opredeljuje kazensko odgovornost v primerih, ko se ti postopki ne izvedejo v skladu z zakonskimi določili ali ko pride do nedovoljenih posegov.
Zakonski okvir umetne prekinitve nosečnosti
Postopek za umetno prekinitev nosečnosti se začne na zahtevo nosečnice. V primerih, ko je nosečnica nerazsodna, zahtevo zanjo podajo njeni starši ali skrbnik. Zakon določa, da se postopek umetne prekinitve nosečnosti po desetem tednu nosečnosti vodi in o zahtevi odločajo komisije prve in druge stopnje. Za nosečnost, ki traja dlje kot 10 tednov, je treba oddati vlogo za odobritev umetnega splava na komisijo prve stopnje.
Če komisija prve stopnje meni, da niso izpolnjeni pogoji iz 18. člena zakona, zavrne zahtevo za umetno prekinitev nosečnosti. V takšnem primeru ima nosečnica možnost predlagati, da o njeni zahtevi odloči komisija druge stopnje. Če katera izmed komisij dovoli umetno prekinitev nosečnosti, nosečnico z vso potrebno dokumentacijo napoti v zdravstveno organizacijo, ki opravlja umetno prekinitev nosečnosti. Nosečnica podrobne informacije o postopkih umetnega splava in obravnavi na komisijah, zlasti če je noseča več kot deset tednov, prejme pri svojemu ginekologu, ki izda napotnico za umetni splav.
Kazenska odgovornost pri nedovoljeni prekinitvi nosečnosti
Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1) v 121. členu obravnava nedovoljene posege v nosečnost. Ta določba se sklicuje na druge pravne predpise, ki dopolnjujejo njeno vsebino, pri čemer KZ-1 še vedno vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja. Njegov namen je zagotoviti boljšo prepoznavnost kaznivega dejanja in jasnejše ločevanje med kaznivimi in nekaznivimi ravnanji.
Nedovoljen poseg v nosečnost z privolitvijo: Kdor v nasprotju z zdravstvenimi pogoji in načinom umetne prekinitve nosečnosti, ki jih določa zakon, noseči ženski z njeno privolitvijo prekine nosečnost, začne prekinjati ali ji pomaga pri prekinitvi nosečnosti, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. To pomeni, da tudi če ženska soglaša s posegom, je ta kazniv, če ne poteka v skladu z zakonsko predpisanimi pogoji in postopki. Zavestna privolitev ženske v takšnem primeru ne more izključiti protipravnosti ravnanja.
Nedovoljen poseg v nosečnost brez privolitve: Kdor noseči ženski brez njene privolitve prekine ali začne prekinjati nosečnost, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let. Ta odstavek obravnava najhujše primere, kjer pride do posega v telo ženske brez njene volje.
Vplivanje na izbiro spola otroka: Kdor z uporabo metod oploditve z medicinsko pomočjo vpliva na izbiro spola bodočega otroka, razen če je namen izogniti se hudi dedni bolezni, vezani na spol, se kaznuje z zaporom do treh let.
Protipravno nadomestno materinstvo: Enako kot v prejšnjem odstavku se kaznuje kdor protipravno opravi postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo zaradi nadomestnega materinstva.
Trgovanje z biološkim materialom: Enako kot v tretjem odstavku se kaznuje kdor trguje s semenskimi celicami, neoplojenimi jajčnimi celicami in zgodnjimi človeškimi zarodki.
Posledice posebne hude telesne poškodbe ženske: Če dejanja iz prejšnjih odstavkov povzročijo posebno hudo telesno poškodbo ženski, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
Posledice smrti ženske: Če ženska zaradi dejanja iz prvega, drugega ali tretjega odstavka umre, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.
Slovenska kazenska zakonodaja je glede prekinitve nosečnosti bolj stroga od nekaterih mednarodnih konvencij, saj kazensko sankcionira tudi pomoč pri nedovoljeni prekinitvi nosečnosti, kar nekatere konvencije ne inkriminirajo. Poleg tega je v primeru, ko nosečnost traja do 10 tednov, umetni splav dovoljen, če so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, kot so izrecna prošnja nosečnice in odločitev komisije.
#UstavimoDezinformacije: preBERI, preMISLI, PREVERI
Splošna načela kazenskopravne odgovornosti
Kazenski zakonik določa, da se za kaznivo dejanje vedno predpiše kazen, ki se izreče storilcu v sorazmerju s težo dejanja in njegovo krivdo. Kazenska odgovornost se ne uveljavi zoper osebo, katere krivda je izključena, ker ob storitvi ni bila prištevna. Ob pogojih, določenih s tem zakonikom, se storilcu, ki ni kriv, ker ob storitvi protipravnega dejanja ni bil prišteven, smejo izreči varnostni ukrepi, odvzem premoženjske koristi in objava sodbe.
KZ-1 ureja tudi različne vidike kaznovanja, vključno z višino denarne kazni, ki se določi glede na premoženjske razmere storilca. Določeni so roki za plačilo denarne kazni, možnost obročnega plačila ter vštevanje že prestanega pripora ali odvzema prostosti v izrečeno kazen.
Blanketne norme in njihova vloga
V kazenskem pravu se pogosto uporabljajo blanketne norme, ki se sklicujejo na druge pravne predpise. Takšne norme ne pomenijo kršitve načela zakonitosti, saj so vsi znaki kaznivega dejanja vsebovani v zakonu, le vsebina enega od znakov je določena v drugem predpisu. Ta napotitev omogoča boljše razumevanje znaka kaznivega dejanja. Pomembno je, da se drugi predpis, na katerega se blanketna norma sklicuje, drži okvira napotitve, da ne bi prišlo do nedopustne razširitve področja kaznivosti.
Poskus kaznivega dejanja in prostovoljni odstop
KZ-1 določa, da se storilec, ki je poskušal storiti kaznivo dejanje, a je prostovoljno odstopil od njegove storitve, sme kazni odpustiti. Pri nedokončanem kaznivem dejanju zadošča nadaljnja pasivnost, medtem ko pri dokončanem poskusu, ko storilec ne more več storiti ničesar, da bi preprečil posledico, ne more odstopiti. Če storilec prostovoljno odstopi, se kaznuje le za tista dejanja, ki predstavljajo drugo samostojno kaznivo dejanje.
Izločanje nedovoljenih dokazov
V kazenskem postopku velja načelo, da se sodna odločba ne sme opirati na dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaze, pridobljene s kršitvijo določb kazenskega postopka, če je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti. Takšni dokazi se izločijo iz spisa. V Sloveniji obstaja sistem izločanja nedovoljenih dokazov, ki zagotavlja "enakost orožja" med obtožbo in obrambo ter preprečuje uporabo dokazov, zbranih na nezakonit način.
Sterilizacija in njena kazenskopravna obravnava
Glede sterilizacije je treba poudariti, da ta predstavlja poseg v človekovo telo s trajnimi posledicami. Po zakonodaji RS je sterilizacija lahko kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po Kazenskem zakoniku (KZ-1), kadar niso izpolnjeni zakonski pogoji iz Zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ti pogoji običajno vključujejo starostno mejo (npr. 35 let), izrecno prošnjo za sterilizacijo in odločanje komisije. Tudi ob predhodni privolitvi ženske je sterilizacija protipravna, če niso izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Slovenska zakonodaja je v tem pogledu lahko strožja od mednarodnih konvencij.
tags: #samoposkodba #prekinitev #nosecnosti #kz