V času, ko se družba vse bolj zaveda kompleksnosti ženskih življenjskih odločitev, se poraja vse več pobud, ki ponujajo podporo in razumevanje v občutljivih življenjskih obdobjih. Ena takšnih je mednarodna konferenca nosečniških centrov Balkana z naslovom "Skupaj za življenje", ki je nedavno potekala v Sloveniji. Ta dogodek je poudaril naraščajočo potrebo po tovrstnih ustanovah v regiji, saj večina držav Jugovzhodne Evrope že gosti vsaj en nosečniški center, medtem ko se ustanavljanje novih načrtuje v Črni Gori, Bolgariji in na Kosovem. Presenetljivo je izpostavljena Romunija kot država z največ tovrstnimi centri.
Vloga in namen nosečniških centrov
Nosečniški centri, kot je na primer Lidija center, ki ga vodi Makedonka Svetlana Jovanova, vodja nosečniških centrov Balkana, igrajo ključno vlogo pri zagotavljanju celovite podpore ženskam. Njihovo delovanje se osredotoča na brezplačno psihološko svetovanje. To je namenjeno predvsem ženskam, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo, pa tudi tistim, ki so doživele izgubo otroka - bodisi zaradi spontanega ali umetnega splava, rojstva mrtvega otroka, ali pa se borijo z neplodnostjo. Poleg tega nudijo pomoč družinam, ki imajo otroke s posebnimi potrebami.
Svetlana Jovanova je za radio poudarila, da ženske, ki jih pokličejo ali obiščejo center, pogosto že vedo, da so noseče, vendar se ne znajdejo v novi situaciji. Pogosto se počutijo osamljene, brez podpore partnerja, očeta otroka ali lastne družine. V takšnih okoliščinah se jim lahko zdi splav edina možna rešitev. Vendar pa nosečniški centri ponujajo svetovanje, pojasnjujejo vse razpoložljive možnosti in tako ženskam pomagajo razumeti, da niso same in da imajo njihovo polno podporo. Ključno sporočilo teh centrov je: "Splav ni edina možnost, ki jo imajo ženske."
V družbi, ki pogosto poudarja pravice žensk, ki izbirajo kariero pred materinstvom, nosečniški centri ponujajo drugačno perspektivo. Prizadevajo si sporočiti ženskam, da je mogoče usklajevati materinstvo z uspešno poslovno kariero, kar je pogosto spregledano ali celo zavrnjeno stališče v sodobni družbi.
Osebne izkušnje in soočanje s posledicami splava
Izpovedi žensk, ki so bile deležne podpore teh centrov, razkrivajo globino čustvenih stisk, ki jih lahko povzroči splav. Ena izmed žensk opisuje obdobje po splavu kot "črno luknjo", ki je trajala dve leti, polno trpljenja, žalosti in občutka brezbrižnosti do stvari, ki so jo nekoč veselile. Nenehno jo je mučil notranji glas, ki jo je obtoževal: "Ubila si nedolžno bitje, odplaknila si ga v straniščno školjko, ja, morilka si!" Ta občutek krivde je bil tako močan, da so se ji vse druge napake zdele nepomembne. Sovraštvo do sebe in samouničevanje sta postala njena stalna spremljevalca.
V svojem iskanju razumevanja je preko spletnih forumov naletela na SARA CENTER ZA ŽENSKE. Tam je srečala žensko, ki je kot prva ni obsojala njenih občutkov, temveč jo je razumela. Zahvaljujoč tej podpori in programu "Rešiti eno", ki ga opisuje kot težkega, a učinkovitega, je ponovno začela dihati, se smejati in se vključevati med ljudi. Čeprav spomin na grozno dejanje ostaja, krivde in tisočerih vprašanj ni več. Verjame, da sta njena "angelčka" na varnem in čakata na njen objem, medtem ko skrbi zanje njen Gospod.
Druga izpoved pripoveduje o nenadni nosečnosti, ki je sledila opravljenemu splavu. Obdobje po posegu je bilo zaznamovano z bolečino, strahovi, notranjimi boji in samokaznovanjem. Ker je bil zakon na robu ločitve, ker mož ni razumel njenih stanj, je doživljala neznosno bolečino, jok, bes, jezo in občutke krivde. V tej stiski je našla spletno stran Sara centra in poklicala na pomoč. Prijazna gospa na drugi strani ji je vlila upanje in pogum. Po srečanju s Tanjo in Stanko iz centra, ki sta ji vlili pogum z Božjo pomočjo, se je vključila v tečaj "Rešiti eno". Po zaključenem tečaju je začutila olajšanje, a je vedela, da je to šele začetek. Negativni občutki, kot je krivda in strah pred boleznijo, so se ponovno pojavili, a se je v teh trenutkih avtomatsko obrnila k Bogu. Ugotovila je, da je edini izhod iz vsake situacije vsakodnevna hoja z Gospodom. Kljub težki poti ji je Bog odpustil, po 10 mesecih pa je ponovno zanosila.
Tretja izpoved, namenjena uporabnici "drejcy78", ki jo je globoko pretresla njena izjava, poudarja, da je splav nekaj, kar pušča globoke posledice. Avtorica je bila stara manj kot 18 let, nepremišljena in pod vplivom alkohola, ko je imela spolni odnos, ki je privedel do nosečnosti. Ker je imela neredne menstruacije, je dolgo potrebovala, da je ugotovila, da je noseča. V šoku je rekla ginekologu, da ne more imeti otroka, in ker je bilo že 8 tednov nosečnosti, je bil splav zadnja možnost. Zaradi strogega očeta in življenja v dijaškem domu si ni upala povedati doma, zato je s težkim srcem sprejela napotnico za splav.
Pogled iz druge perspektive: Odločitev za življenje
V nasprotju z izkušnjami, ki vodijo do obžalovanja in iskanja pomoči po splavu, obstajajo tudi zgodbe o odločitvi za sprejem otroka kljub težkim okoliščinam. Ena izmed žensk, ki se je znašla v podobni situaciji pred 28 leti, je živela v okoliščinah, ki so bile enake ali podobne kot pri "drejcy78". Čeprav si je življenje z očetom prvorojenke predstavljala kot popolno družino in so jo vsi nagovarjali k splavu, se je odločila za sprejem nebogljenega bitjeca. Danes z ponosom in veseljem pravi, da se ne bi odločila drugače. Njena izjava je namenjena potolažitvi in iskanju miru za "drejcy78", s poudarkom na tem, da je iskanje odgovorov na vprašanja "zakaj tako, kako bi bilo" lahko le še bolj boleče.
Oddaja Reflektor | Ko se zgodi spontani splav | Darja in Franci Pečnik
Socialna delavka in psihološka podpora
Jana Metelko, dipl. soc. del., ponuja vpogled v psihološko plat soočanja s posledicami izgube otroka. Poudarja, da ima mama v srcu prostor za vsakega otroka, ne glede na to, ali je živ ali mrtev. Razume stisko žensk, ki so izgubile otroka, saj ima tudi sama enega otroka "med angeli". Opozarja na pomanjkanje informacij o samem zarodku med postopkom splava, kar ženske prepušča samim sebi pri iskanju informacij o razvoju zarodka v določenem tednu nosečnosti. Meni, da je to velika krivica, saj bi morale imeti ženske vse podatke, da lahko sprejmejo pravo odločitev, še posebej, ko gre za tako življenjsko pomembno odločitev.
Metelkova kritizira tudi slovensko družbo in državo, ker ženske sploh pripeljejo v situacijo, ko morajo izbirati med službo in otrokom. Izpostavlja, da čeprav Ustava govori o svobodni odločitvi staršev o rojstvu otrok, je v praksi ta "svoboda" omejena na izbiro splava. Vlada prepričanje, da so se ženske "same" tako odločile, kar je po njenem mnenju krivica. Poudarja tudi odgovornost družbe, ki se obrača stran in ne naredi dovolj, da bi preprečili nastajanje takšnih stisk.
V tem kontekstu omenja društvo, ki pomaga moškim in ženskam pri sprejemanju izgube otroka zaradi splava, da si lahko odpustijo in ponovno pridobijo samospoštovanje. Predstavi kontaktne podatke Sara centra za ženske:
- REŠITI ENO: Čustveno ozdravljenje za ženske in moške, ki trpijo po splavu.
- E-pošta: saracenter(a)live.com
- Spletna stran: www.sara-center.com
- Telefon: 030 680 981
- Sara - center za ženske: Društvo za pomoč in svetovanje nosečnicam v stiski in družinam.
- Naslov: Opekarska 26a, 1000 Ljubljana
- Isti kontaktni podatki kot zgoraj.
Poudarja, da je pomoč v teh centrih verjetno brezplačna.
Družbena odgovornost in podpora
Primer moškega, ki je po zaporniški izkušnji in osebni tragediji začel prostovoljno pomagati mladim, da ne bi skrenili v kriminalne vode, ponazarja idejo, da vedno obstaja možnost popravljanja napak. Izpovedi žensk, ki so bile deležne splava, lahko prispevajo k dodatnemu premisleku deklet, ki se odločajo glede splava, saj jasno opisujejo boleče občutke, s katerimi se morajo soočati.
Za vernike je pogovor s duhovnikom lahko v pomoč. Če obstaja vera v posmrtno življenje, to lahko prinese upanje, da duša ne umre in je še vedno nekje v drugi dimenziji.
Na koncu, avtorici teme in drugim, ki trpijo zaradi umetnega splava v preteklosti, želi Metelkova čimprejšnje okrevanje, ozdravljenje in odpuščanje. Svetuje, naj zahtevajo pravico do odškodnine od države ali se pozanimajo o drugih možnostih, saj jim niso bili podani vsi podatki, kar jih je pahnilo v večletno trpljenje. To izpostavlja širšo družbeno odgovornost in potrebo po celovitem informiranju ter podpori ženskam v stiski.