Rojstvo otroka je eden najpomembnejših in najlepših dogodkov v življenju staršev. To je trenutek, ko srečni družinici izrečemo dobre misli in želje, trenutek, v katerem se pričenja novo življenje drobcenega bitja in trenutek, ki ga preprosto moramo obeležiti. Kot pravi slovenski pesnik Tone Pavček: »Svet naokrog je vabljiv in ranljiv, čudno resen in nemalo slovesen. Nekdo se je pravkar rodil in to je najlepša pesem.« Življenje nas vodi skozi različna obdobja, v katerih se naše vloge menjujejo. Ob tem nas spremljajo različna čustva, deležni smo različnih sprememb, sprejemati pa moramo tudi nove odgovornosti. Rojstvo, poleg poroke in smrti, uvrščamo med življenjske ali družbene šege oziroma navade. Še danes je zaznamovano kot zelo pomemben dogodek v družini, vendar so se ljudske navade ob tem pomembnem življenjskem mejniku zelo spremenile.
Tabuji v času nosečnosti in priprave na prihod
Knjiga etnologa in kulturnega antropologa dr. Ambroža Kvartiča z naslovom "Od imena do spomina" osvetljuje številne vidike življenjskih prelomnic, med drugim tudi tabuje v času nosečnosti. Ti so se nanašali na številna področja življenja otroka, ki je prihajal na svet. Med tabuje, ki so skušali zagotoviti, da bo otrok prišel na svet lep, zdrav in močan, sodi na primer ta, da se nosečnica ni smela ničesar zbati ali čutiti gnusa. Tako so nekdaj verjeli, da se ne sme ustrašiti požara ali se dotakniti požarišča, saj bi otrok lahko dobil kje na telesu materino znamenje v obliki ognja.
Starejši se še pogosto spominjajo stare navade, po kateri pod vzglavnik v naključnem vrstnem redu položijo nož in škarje. Ta običaj naj bi služil kot napoved spola otroka: »Če nosečnica sede na stran z nožem, pričakuje sina, če na stran s škarjami, pa hčer.« Čeprav je ta praksa danes bolj redka, še vedno ostaja zanimiv vpogled v pretekle predstave o določanju prihodnosti.
Vile, sojenice in zaščita pred zlimi duhovi
Ljudje so verjeli, da ob rojstvu hišo obiščejo vile rojenice in sojenice, ki otroku napovejo usodo. Prva naj bi napovedovala mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost. Da bi otroka zaščitili pred zlom in smrtjo, so jim do krsta prižigali svečko. Ta praksa je bila razširjena vse do sredine 20. stoletja. Rojenice in sojenice, bajeslovna bitja, ki so določala otrokovo usodo, naj bi obiskale otroka prvo, tretjo ali sedmo noč po rojstvu. Ljudje so jim pripravili kruh, pogačo in vino, zato da bi bila njihova napoved čim ugodnejša.
Novorojenca so varovali pred zlom in smrtjo tako, da so mu na zibelko vrezali ali naslikali trutamoro, pentagram ali vzorce prekrivajočih se krožnih lokov. Na Koroškem so v zibelko dali tudi ogledalo, da bi se pošast prestrašila sama sebe, na Gorenjskem pa ploščate rečne kamne z luknjo. V Prekmurju je eden najbolj prepoznavnih običajev »torjenje«. Ta tradicija vključuje sorodnike, prijatelje in sosede, ki okoli hiše staršev natrosijo slamo. Nekdaj je torjenje simboliziralo zaščito pred zlimi duhovi, danes pa izraža veselje in podporo ob rojstvu otroka. V Pomurju še danes ob rojstvu otroka trosijo slamo, čeprav mnogi pravzaprav niti ne vedo, zakaj to počnejo. Nekoč je veljalo za sramoto, če se je otrok rodil neporočeni materi. Sosedje so to sramoto drugim vaščanom razglasili tako, da so natresli plevel ali perje od hiše novopečene matere do hiše domnevnega očeta, če je bilo to potrebno, tudi čez vso vas. Kar je ostalo, so vsuli v vodnjak. Danes je ta navada dobila pozitivno plat. Ljudje namreč verjamejo, da natresena slama novorojencu prinaša srečo.
Krst: pot k družbi in pomenu imena
Krst spada med prve življenjske šege. Nekdaj so otroka nosili h krstu takoj po rojstvu, saj je umrlo veliko otrok. Šantla ga je nesla h krstu, spremljal jo je šantlo, ter otrokov oče. Mati ni smela prisostvovati pri krstu, saj je veljalo, da mora obrodnica še štirideset dni po porodu ostati doma. Če bi v tem času zbolela, bi po verovanju ostala bolna celo življenje. Prav tako bi jo lahko videle štrige, ki bi škodovale njej in otroku. Novorojenčka so povili in pokrili z lepim belim oblačilom, navadno so ga prepletli z rdečimi trakovi za odvračanje duhov. Po krstu je sledila botrinja, krstno slavje. Pot domov pa se ni vedno končala čisto brez zapletov. »Med potjo domov s krsta so se sicer botri z otrokom pogosto ustavili v gostilni, kjer so otroka ‘zapili’, pili ‘krstno vino’ oziroma ‘preganjali judovščino’ (nekrščenost).« Ob tem se je tu in tam zgodilo, da so otroka v gostilni tudi pozabili.
Otrok je bil povit v belo plenico, oblečen v fruštanjevo srajčko, na glavi pa je imel beretko. Botra je otroka nesla v prtu od krsta. Prt je bil različno okrašen, glede na spol. Fantki so imeli moder prt, dekleta pa rožnat. Otrok je ležal na botrini levi roki, če je bila zima, so ga še dodatno pokrili s šajćlonom. Povit je bil cel, tako da so bile skrite tudi rokice pod belim povojem. Verjeli so, da se otroka ni smelo nesti iz hiše, ko se je mračilo, sicer bi otroka vzel zli duh Mrak.
Na Gorenjskem so nekoč, in ponekod še danes, ohranili običaj, da pred krstom spečejo pogačo pletenico ali kruh, ki ga na poti do cerkve podarijo prvemu, ki ga srečajo. Verjeli so, da zato otrok nikoli v življenju ne bo nesrečen in lačen. Tukaj pa naletimo na prvo bistveno spremembo med rojstvom nekoč in danes. Nekoč so otroka krstili prvi ali drugi dan po rojstvu, danes pa ga krstimo šele po nekaj mesecih. Vse do 20. stoletja so imeli pri krstu najpomembnejšo vlogo botri, danes pa so to vlogo prevzeli otrokovi starši. Krst je hkrati pomenil tudi obred, pri katerem je otrok uradno dobil svoje ime. Kadar je šlo za prvega sina, je otrok dobil ime po svojem očetu, prva hči pa je ime dobila po materi. Naslednjim otrokom so dodelili imena svetnikov, ki so godovali na dan njihovega rojstva. Ime sta lahko izbrala tudi krstna botra. Tudi nezakonski otroci so dobili ime po svetnikih, nekaterim izmed njih pa je ime izbral kar župnik. Tudi tukaj naletimo na spremembo. Otroci dandanes zelo redko prejmejo svoje ime po starših.
Nekoč so novorojenčka dvignili pod strop in ga potrepljali po ritki, saj bi mu naj to prineslo moč in pogum. Botrinja je bila krstna gostija, ki so jo priredili takoj ali nekaj dni po krstu. Šlo je za dogodek, ki so se ga udeležili vsi vaščani.
Kaj je KRST in zakaj je POMEMBEN?
Prehod v izobraževalni in družbeni svet
Knjiga dr. Kvartiča nas popelje skozi stopnje izobraževanja, od vrtca do osnovnošolske valete. Šege ob maturi, kot sta maturantska osmrtnica in predaja ključa ter maturantski obhod, ter brucovanja s svojimi pravili, so del tega prehoda. Takšen je bil krok, ali skok čez kožo na Naravoslovnotehniški fakulteti, ki je znamenje trenutka prehoda. Novinec stopi na sod in skoči čez razpeto kožo, ki jo držita dva starejša člana skupnosti, k svojemu botru, ta pa ga opaše s kožo.
Otroštvo sta nekoč in ga marsikje še danes zaznamujeta prvo obhajilo in birma pa tudi vstop v otroške in mladinske organizacije. Organizirano gibanje za otroke je prinesla druga polovica 19. stoletja s sokolstvom. Sokolska društva niso bila le telovadna društva, njihovo delovanje je bilo namenjeno tudi narodnemu prebujanju, njihovi člani so se družili na raznih prireditvah, izletih in podobnem.
Vstop v fantovsko in dekliško skupnost
V knjigi je tudi zanimivo poglavje o skupnostih mladih samskih fantov, ki so bile veliko močnejše od dekliških. Prirejali so tudi plese in prodajali pravico do plesa, zato tisti, ki je ni kupil, ni smel na plesišče. Obred sprejema v fantovsko skupnost je bil po vaseh zelo različen, v preizkusu je moral fant pokazati pamet, moč in spretnost, navadno tudi, da zna peti in vriskati. Z njimi je po vaseh živelo petje, recimo na koledovanjih ob božiču, novem letu in prazniku Svetih treh kraljev, streljali so z možnarji, jurjevali.
V tem obsežnem poglavju zvemo tudi o vožnji bale, njena osrednja sestavina je bila velika poslikana kmečka skrinja, drugače pa so vanjo sodile še obleke, posteljnina, kmečko orodje, kolovrat pa tudi kakšna živila in domača žival. Balo je na dom prinesla nevesta sama ob spremstvu svoje botre, večje dele pa so po ženinovem naročilu prišli iskat fantje balarji z vozovi. Belih poročnih oblek pri nas nekoč niso poznali. Nekdaj so ženske za to priložnost oblekle najboljšo obleko, kar so jih imele. Nevestina obleka je imela pogosto podkrilo, ki je poudarilo boke in pomenilo simbol rodnosti.
Duh hiše in gradbeni običaji
Poseben mejnik v človekovem življenju je bila tudi gradnja hiše. Med zanimivostmi je stavbna žrtev iz davnih časov - ko so v zidove zazidali žive ljudi ali živali, ki naj bi zgradbi dali dušo ali ustvarili duha, ki jo je varoval. Šega stavbne daritve, piše Kvartič, zazidavanja raznih predmetov v temelje ali zidove hiš, pa je bila pri nas razširjena še v prvi polovici 20. stoletja. Vanje so včasih zazidali tudi sporočila, namenjena prihodnjim rodovom. Med drugim zvemo tudi o temeljnem kamnu in gradbenem likofu.
Smrtna znamenja in napovedi
Ob poletnem sončevem obratu, na kresni večer, je bila nekoč razširjena šega, da so na zunanjo stran okna vsi člani družine položili vsak svojo ivanjščico. Tisti, ki je prvemu ovenela, naj bi umrl prvi med njimi. Ste vedeli, da naj bi smrt kmalu obiskala hišo, po kateri je lezel črn polž lazar ali je vanjo zašla krastača, ali pa družino gospodarja, ki je imel tisto leto na zemljišču največ krtin? Smrtno uro so napovedovali cahni - nenavadni zvoki, kot so trkanje na okno, škripanje vrat, škrtanje v ključavnici, pa tudi lučke v jutranjem ali večernem mraku.
Sodobni običaji in ohranjanje tradicije
V sodobni Sloveniji se tradicionalni običaji prepletajo s sodobnimi praksami, hkrati pa se navdihujemo pri tujih kulturah. V zadnjih letih so postale priljubljene lesene štorklje ali drugi okraski, ki jih postavijo pred hišo staršev. Ena posebnih slovenskih tradicij, ki ob rojstvu otroka prinaša toplino in veselje, so telegrami. Čeprav je bila ta praksa najbolj priljubljena v preteklosti, še danes mnogi ponosni starši prejmejo telegram z voščilom v porodnišnico.
Baby shower, poznan tudi kot zabava ob prihodu otroka, je sodoben običaj, ki izvira iz ZDA. Čeprav je ta tradicija razmeroma nova, je zaradi svoje topline in edinstvenega namena hitro postala priljubljena tudi v Sloveniji in drugod po svetu. Baby shower je zabava, ki jo navadno pripravijo prijatelji ali družina nosečnice približno dva meseca pred predvidenim rokom poroda. Glavni namen dogodka je praznovanje prihoda novega družinskega člana in izkazovanje podpore nosečnici. Danes se zabave udeležujejo predvsem moški in ženske v paru, ki bodočima staršema prinesejo darila za novorojenčka.
Prav tako se danes rojstvo otroka »zapije« že kmalu po porodu. Od novopečenega očeta se pričakuje, da bo že uro po porodu za nekaj ur zapustil svojo družinico in se tako posvetil prijateljem in pijači. Pogosto se tudi zgodi, da novopečena mamica pride domov, kjer jo pričaka razmetano stanovanje, ker je novopečeni očka praznovanje rojstva s prijatelji razvlekel na več dni, potem pa ni utegnil pospraviti doma.
Na Finskem, podobno kot v Sloveniji, vsaka novopečena mati prejme t. i. »materinsko škatlo«, ki vsebuje osnovne potrebščine za otroka, kot so oblačila, plenice in igrače. Škatla je praktična in služi tudi kot prva posteljica za novorojenčka. V severni Nemčiji je tradicija, znana kot Babypinkeln, kjer očetje praznujejo rojstvo otroka s prijatelji. Gre za sproščeno druženje, ki vključuje nazdravljanje s pivom ali penino. Na Japonskem ima rojstvo otroka globok kulturni pomen, ki se odraža v številnih starodavnih običajih. Eden najbolj posebnih je »Oshichiya« (お七夜), tradicionalna slovesnost poimenovanja otroka, ki poteka na sedmi dan po rojstvu. Navajo tradicija praznovanja prvega otroškega smeha, znana kot First Laugh Ceremony, temelji na prepričanju, da smeh simbolizira otrokov prehod v družbeno skupnost. Prva oseba, ki izzove otrokov smeh, ima čast organizirati praznovanje, kjer deli sol in pogosti skupnost.
Sajenje drevesa ob rojstvu otroka je običaj, ki simbolizira rast in življenje. Drevo, ki ga posadijo starši ali stari starši, raste skupaj z otrokom, kar ustvarja čustveno povezavo med naravo in novim življenjem. Običaj sajenja dreves sega daleč v preteklost in ga poznajo v mnogih kulturah. Keltsko ljudstvo je denimo v drevesih videlo skrivnostno prisotnost bogov in utelešenje človeških značajev. Tako je še danes keltski horoskop razdeljen na 21 dreves, od katerih vsako izmed njih ustreza določenemu tipu človeka. Eno izmed najbolj tradicionalnih dreves pri nas je lipa. Že naši predniki so jo največkrat posadili ob kakšnem pomembnem dogodku, denimo prav ob rojstvu otroka, drevo pa je obenem simboliziralo moč osebe, zaradi katere so ga posadili. Pri nas je bilo nekoč v navadi, da je drevo zasadil dedek ob rojstvu vnuka, običajno pa je pri tem izbral orehovo drevo.
Običaji ob rojstvu niso zgolj starodavne tradicije; so način, kako ohranjamo čustveno povezanost in identiteto v sodobnem svetu. Današnji čas ponuja priložnost za ustvarjanje novih običajev, ki odražajo naš življenjski slog. Rojstvo otroka je neprecenljiv in dragocen dogodek, ki ga je z besedami težko opisati. Radi tudi rečemo, da gre za čudež življenja in pravilno bi bilo, da bi ljudske navade ob tem pomembnem mejniku v življenju poskušali vsaj delno ohraniti. Gre namreč za človeško kulturo, za način življenja, za našo skupno zgodovino.