Pes je v Sloveniji izjemno priljubljen spremljevalec, kar potrjujejo tudi statistični podatki. Na začetku leta 2026 je kar 39 odstotkov slovenskih gospodinjstev imelo psa, v državi pa je bilo registriranih skoraj 250.000 psov. Ta visoka številka pa s seboj prinaša tudi povečano odgovornost lastnikov. Olja Ivanović, vodja Zavetišča za zapuščene živali Ljubljana, opozarja, da si ljudje pogosto omislijo psa, za katerega niso sposobni ustrezno skrbeti. Odgovorno lastništvo psa namreč ni zgolj vprašanje spoštovanja zakonov ali strahu pred globami, temveč predvsem vprašanje ustreznega odnosa, posvečenega časa in globokega razumevanja potreb živali.
Zgodbe o povezanosti in uspehih
Barbara Imperl iz Ljubljane si življenja brez svojega mešančka Johnnyja skoraj ne predstavlja. Pes jo spremlja povsod, v službi, na opravkih, pa tudi na priljubljenih izletih na Šmarno goro. Johnny je po njenih besedah osvojil verjetno več dvatisočakov kot marsikateri Slovenec. Barbara je sprva imela drugega kužka, a je zaradi dolgega delovnika, ko je pes ostajal sam, čutila veliko slabo vest. Na spletu je nato našla Johnnyja, ki je bil opisan kot mešanec pomeranca in čivave, čeprav se Barbara danes hudomušno nasmehne ob misli, da to verjetno ni popolnoma res. Kljub temu je neizmerno srečna, da ima prav njega.
Podobno močno vez s svojim psom goji tudi Marko Kardinar iz Dobrovnika, lastnik kraškega ovčarja Falca Raubarskega. Čeprav je Falco star komaj dobro leto, je na svoji prvi pasji razstavi v Šempetru pri Novi Gorici dosegel izjemen uspeh, vključno z naslovom šampiona v lepoti. Zmagal je praktično v vseh kategorijah, kar je bilo popolnoma nepričakovano. Marko poudarja, da razstave niso pomembne le zaradi tekmovanja, temveč predvsem zaradi socializacije psa. Pes se na njih navadi na druge pse in na množico ljudi, lastnik pa se hkrati preizkusi v obvladovanju psa v okolju, kjer je lahko prisotnih tudi do tisoč psov različnih pasem.
Izbira psa: Več kot le videz
Jože Vidic, kinolog in mednarodni sodnik, opozarja na pogosto napako lastnikov, ki pri izbiri psa dajejo prednost njegovemu videzu ali zunanjosti, namesto da bi se najprej posvetili njegovim genetskim in vedenjskim značilnostim. Zaradi tega se pogosto zgodi, da si ljudje omislijo pasmo, za katero niso pripravljeni ali ki jim preprosto ne ustreza. Pogosto se zgodi, da na podlagi lepega in mirnega psa, ki ga opazijo pri sosedih ali znancih, sprejmejo odločitev za isto pasmo. Ko pa psa pripeljejo domov, hitro ugotovijo, da je njihov pes povsem drugačen, saj obstajajo velike razlike tudi med posamezniki znotraj iste pasme.
Lastniki morajo pri izbiri psa upoštevati svoj življenjski slog: ali živijo v mestu ali na podeželju, koliko časa lahko posvetijo psu, ali ga lahko peljejo na aktivnosti in ali si lahko privoščijo stroške. "Pes povprečno stane približno 100 evrov na mesec," dodaja Vidic.
Odgovornost na vsakem koraku: Sprehodi in čistoča
Odgovorno lastništvo se začne že na sprehodu. Policija je med letoma 2023 in 2025 obravnavala več kot 5.000 kršitev zakona o zaščiti živali, najpogosteje zaradi psov, ki so bili na javnih mestih brez povodca. Po veljavnem odloku so psi na javnih površinah praviloma obvezno na povodcu, sicer lastniku grozi globa od 600 do 1.200 evrov.
Gašper Erjavec iz Voka Snage opozarja, da nekateri lastniki ta pravila ignorirajo. "Marsikdo spusti psa, da se 'zlaufá', a s tem lahko ogroža druge ljudi ali prostoživeče živali." Pojasnjuje, da sami nimajo pristojnosti za kaznovanje kršiteljev; nadzor in izrekanje glob izvaja redarska služba Mestne občine Ljubljana. Kljub temu pa delavci, ki na terenu skrbijo za urejanje javnih površin, pogosto prihajajo v stik z lastniki psov. Ob takšnih srečanjih jih opozarjajo na odgovorno ravnanje in jih spodbujajo, naj bolj dosledno skrbijo za svoje štirinožce ter za čistočo javnih površin.
V praksi se po Erjavčevih besedah pogosto izkaže, da so nekateri lastniki do teh opozoril precej brezbrižni. Na pobude in opazke se ne odzivajo oziroma jih preprosto preslišijo, kar kaže, da del ljudi še vedno ne jemlje dovolj resno odgovornosti, ki jo prinaša skrb za psa.
V Ljubljani živi skoraj 26.000 psov. Če vsak opravi potrebo vsaj enkrat dnevno, to pomeni približno 26.000 iztrebkov na dan, skoraj 10 milijonov na leto. V prestolnici je nameščenih 252 košov za pasje iztrebke, globa za nepobiranje pa je zrasla z 40 na 100 evrov. Kljub temu zaposleni pri čiščenju javnih površin pravijo, da težava ostaja. "Če komu rečeš, zakaj ni pospravil za sabo, dobiš odgovor: 'Povejte to županu'," pravi Alexander Xander iz Voka Snage, ki hkrati opozarja na problem kraje vrečk, namenjenih pasjim iztrebkom, zaradi česar nato ostali lastniki ostanejo brez njih.
Pobiranje iztrebkov sicer ni pomembno le zaradi urejenosti mesta, temveč tudi na podeželju. Tam, kjer je veliko travnatih in kmetijskih površin, se takšne situacije pojavljajo precej pogosto, vendar o njih redko prihajajo uradne pritožbe. Verjetno se večina primerov reši lokalno, še preden bi prišli do pristojnih služb. Kljub temu strokovnjaki opozarjajo, da gre predvsem za vprašanje družbene odgovornosti.
Veterinarka Mima Nabergoj iz Moravskih Toplic opozarja tudi na zdravstvena tveganja, povezana z nepobranimi pasjimi iztrebki. "Pes se lahko okuži že, če iztrebek povoha ali se ga dotakne s smrčkom. Zato je higiena izjemno pomembna. Pasji iztrebki na kmetijskih površinah lahko namreč predstavljajo tveganje za rejne živali. Če jih zaužije govedo ali druge domače živali, se lahko prenašajo različne bolezni." Takšne primere veterinarji najpogosteje opažajo pri psih, ki živijo na kmetijah in imajo neposreden dostop do krme ali drugih virov hrane za živali. V takšnih okoliščinah lahko pasji iztrebki pridejo v stik s krmo, kar v teoriji lahko privede tudi do resnejših okužb v hlevih. Zato sogovorniki poudarjajo, da je odgovorno ravnanje z iztrebki pomembno ne le v mestih, temveč tudi na podeželju.
Moravske Toplice: Primer dobre prakse in ozaveščenosti
Moravske Toplice, največja občina v Pomurju po površini, slovi tudi po ljubezni do psov. Po uradnih podatkih je v občini registriranih kar 986 psov, medtem ko je prebivalcev 5.948. To pomeni približno 166 psov na tisoč prebivalcev - enega psa na vsakih šest ljudi - kar je občutno nad slovenskim povprečjem. Kljub velikemu številu hišnih ljubljenčkov pa v občini ne zaznavajo večjih težav. Podžupan Sašo Koca pojasnjuje, da že dalj časa niso prejeli niti ene prijave o neprimernem ravnanju z živalmi. "Občina trenutno ne obravnava nobene prijave. Smo zadovoljni z ozaveščenostjo občanov in turistov. Živali danes niso več samo čuvaji hiš, ampak del družine," pravi Koca.
Enako sliko kaže tudi delo medobčinske inšpekcije, ki v zadnjem obdobju prav tako ni zabeležila prijav. Čeprav se ponekod po Sloveniji pojavljajo spori med kmeti in lastniki psov - predvsem zaradi sprehajanja po travnikih in nepobranih iztrebkov - se v Moravskih Toplicah s tem skoraj ne srečujejo. "Naše okolje je tradicionalno povezano s kmetijstvom. Pri skoraj vsaki hiši je bila nekoč kakšna žival, zato kmetje tega ne vidijo kot težavo," dodaja podžupan. Pred leti so sicer opazili več iztrebkov v javnem prostoru, a so stanje izboljšali z dodatnimi koši in ozaveščanjem. "Nismo šli v kaznovanje, temveč smo uredili več košev po ulicah. To je precej izboljšalo stanje."
Moravske Toplice so ena najpomembnejših slovenskih termalnih destinacij. Občina na leto zabeleži več kot 500.000 nočitev, s turisti pa prihaja tudi veliko psov. "Pri nas so živali dobrodošle. Večjih težav nimamo, večina obiskovalcev spoštuje pravila, psi so na povodcih, iztrebke pobirajo," poudarja Koca. Za to skrbi tudi dobra komunalna ureditev. Po naseljih je postavljenih več košev, ki jih redno praznijo, zato nesnage na terenu skoraj ni. "Če bi se pojavil kak incident, bi nas o tem obvestila policija ali inšpekcija," še dodaja podžupan.
Spremembe zakonodaje: Prepoved trajnega privezovanja psov
Od 11. novembra 2025 v Sloveniji velja pomembna sprememba zakonodaje: trajna namestitev psa na verigi ali vrvi je prepovedana. Kršiteljem grozi globa do 1.600 evrov, pes pa mora imeti ograjen prostor ali pesjak, zaščito pred vremenskimi vplivi in možnost gibanja. Zavetišča so po uvedbi zakona prejela številne klice lastnikov, ki niso želeli urediti novih pogojev za svoje pse. "Nekateri bi psa raje oddali v zavetišče, kot da bi mu uredili primeren prostor," pravi Nevenka Zrim, vodja zavetišča Mala hiša v Lukačevcih.
Simon Mihorič iz društva Srce za bulle dodaja: "Trenutno imamo največ opravka z ljudmi, ki so se po novem zakonu odločili, da svoje pse oddajo, ker jih ne želijo več imeti na verigi. Gre predvsem za pse, stare med pet in deset let. To je res noro, vsak dan prejmemo od deset do petnajst klicev, sporočil ali elektronskih pošt ljudi, ki bi radi, da prevzamemo njihove pse. Razlog je pogosto ta, da niso pripravljeni urediti ograje, pesjaka ali drugih pogojev za bivanje psa. Prav v takšnih primerih se pokaže, koliko jim pes v resnici pomeni in koliko sočutja je v odnosu med ljudmi in živalmi."
Kinolog Vidic poudarja, da je pes na verigi pogosto osamljen, še posebej, če je nanjo privezan ves dan. Sam zato raje govori o privezu kot o verigi, saj izraz "veriga" zveni kruto in daje občutek, kot da je žival dobesedno vklenjena. Po njegovem mnenju bi lahko bil primeren privez v določenih primerih celo manj problematičen. Na primer, če bi bil pes privezan le del časa, hkrati pa bi se družinski člani z njim vsak dan ukvarjali in ga redno vodili na sprehode. "V takšnih okoliščinah je lahko privez včasih celo boljša rešitev kot življenje v pesjaku. Pes v pesjaku je pogosto popolnoma sam, kar lahko primerjamo z življenjem zapornika v samici, eni najtežjih oblik kazni. Podobno je lahko tudi za psa, ki je zaprt v pesjaku brez družbe in stika z ljudmi."
Opozarja tudi, da se zakon s tem vidikom ne ukvarja dovolj. Skrbnik, ki ima psa ves čas v pesjaku, praviloma ne krši pravil, dokler mu zagotavlja osnovne pogoje: očisti iztrebke, zamenja vodo in mu priskrbi hrano. Toda pes pri tem pogosto ostane brez tistega, kar najbolj potrebuje: družbe, pozornosti in duševne stimulacije.
How To Cure A Dog's Separation Anxiety | It's Me Or The Dog
Izzivi zavetišč in sistemske težave
Zadnje spremembe zakonodaje so po besedah predstavnikov zavetišč prinesle dodatne zaplete. Z načinom financiranja, ki po 180 dneh pokriva le 35 odstotkov stroškov, lahko zagotovijo zgolj osnovno prehrano za živali. Stroškov dela, vode, elektrike, vzdrževanja objektov in drugih nujnih izdatkov kmalu ne bomo več mogli pokrivati", izpostavlja Dušan Hajdinjak, predsednik Združenja oskrbnikov zavetišč za živali. Zaradi prezasedenosti se že pojavljajo primeri, ko živali sploh ni mogoče namestiti v zavetišče. Predstavniki enega od zavetišč navajajo, da imajo trenutno na terenu dva psa, za katera ne morejo zagotoviti prostora. Čeprav zakon predvideva možnost namestitve v drugo zavetišče, je to v praksi pogosto neizvedljivo, saj so številna zavetišča po državi že zapolnjena.
Največ občin, ki nimajo sklenjene zakonsko zahtevane pogodbe z nobenim zavetiščem, je v podravski, savinjski in koroški regiji, do konca letošnjega leta pa naj bi kar polovica slovenskih občin ostala brez pogodb z zavetišči. Kje te živali končajo in ali so sploh oskrbljene v skladu z zakonom, žal ne vemo. Za nastalo stanje je odgovorna predvsem politika, ki je pri sprejemanju zakonodaje popolnoma izključila stroko, zavetišča in druge deležnike, ki se s problematiko zapuščenih živali srečujejo vsak dan.
Gregor Košir, župan Občine Kočevje in predsednik Skupnosti občin Slovenije, meni, da se država s problemom ne želi zares ukvarjati in odgovornost prelaga na lokalne skupnosti. Po njegovih besedah je zakonodaja porušila sistem oskrbe zapuščenih živali, ki je deloval desetletja, zdaj pa po njegovem mnenju ni prave volje, da bi nastale težave tudi odpravili. "Na žalost se tukaj predstavniki države nočejo s tem ukvarjati in trdijo, da je to problem lokalne samouprave. Se pravi z zakonodajo smo razrušili desetletja delujoč sistem, sedaj pa nekako ni želje, da bi to popravili."
Vloga prostovoljcev in spreminjajoči se odnos do psov
Posebno vlogo pri oskrbi zavetiških psov imajo prostovoljci. Vida Kološa je ena najaktivnejših sprehajalk psov v Sloveniji. Lani je opravila 1.400 ur prostovoljnega dela, v vseh letih pa sprehodila več kot 4.000 psov. "To ni samo lepo vreme in prijeten sprehod. Je tudi dež, veter in sneg. Ampak psi potrebujejo gibanje in stik z ljudmi." Kljub temu opaža, da se število prostovoljcev zmanjšuje, predvsem ob koncih tedna.
Zakon danes psa priznava kot čuteče bitje, vendar se odnos do živali v praksi še vedno razlikuje. Na nekaterih območjih pes ostaja predvsem čuvaj dvorišča, drugje pa postaja enakovreden član družine. "To so praktično kot naši majhni otroci," pravi Marko Kardinar. "Zato jim moramo dati čas, energijo in skrb."
Veterinarka Mima Nabergoj pa dodaja: "Vedno znova poudarjamo, da se moramo zavedati, da so psi čuteča bitja. Potrebujejo socializacijo, potrebujejo naš čas in ukvarjanje z njimi. Pomembno je, da jih imamo kot del družine, da jim nudimo tako mentalno kot tudi fizično stimulacijo in da pes ni zgolj pes na dvorišču. V zadnjih letih sicer opažamo, da se odnos do psov postopoma izboljšuje, iz generacije v generacijo dobivajo več spoštovanja in drugačen status v družbi."
S tem pa je povezana tudi odgovornost lastnikov. Sem spada skrb za higieno, pobiranje iztrebkov ter preventiva pri zdravju živali. S preventivnimi cepljenji lahko na primer preprečujemo bolezni, kot je leptospiroza, prav tako pa je pomembna zaščita pred notranjimi paraziti. Gre tudi za odgovornost do drugih živali in ljudi, saj se nekatere bolezni lahko prenašajo naprej. Ključno pa je, da se zavedamo, da pes potrebuje družbo, socializacijo in skrb ter da ga obravnavamo kot čuteče bitje.
V zavetiščih po Sloveniji vsak dan čakajo psi z različnimi zgodbami, nekateri so bili zapuščeni, drugi zanemarjeni, tretji izgubljeni. A vsake toliko se zgodi tudi srečen konec. V zavetišču Mala hiša je pes Jecky po dveh letih čakanja končno dobil nov dom. Za takšno zgodbo pogosto ni potrebna velika sprememba, le ena odločitev.
