Vprašanje pravice do splava na Hrvaškem je že dolgo časa predmet intenzivnih razprav in polarizira javnost. Medtem ko zakon uradno dovoljuje umetno prekinitev nosečnosti do določenega tedna, se ženske v praksi pogosto soočajo z ovirami, ki jim to pravico dejansko omejujejo. Ključni problem predstavlja široko razširjen ugovor vesti med zdravstvenimi delavci, ki v nekaterih ustanovah celo onemogoča izvajanje posega. Nedavni dogodki, vključno s pretresljivim primerom Mirele Čavajda in poročili o splavih brez anestezije, so ponovno osvetlili kompleksnost te problematike in potrebo po nujnih rešitvah.
Ugovor vesti kot ovira do dostopa
Na Hrvaškem je po zakonu splav dovoljen do desetega tedna nosečnosti, po tem obdobju pa je potreben poseben nadzor in odobritev komisije. Kljub tej zakonski določbi, se ženske pogosto srečujejo z dejstvom, da v nekaterih bolnišnicah sploh ni ginekologov, ki bi bili pripravljeni opraviti poseg. Po podatkih iz zadnjih let se kar 195 od skupno 359 ginekologov sklicuje na ugovor vesti, kar pomeni, da skoraj 60 odstotkov zdravnikov zavrača opravljanje splava. Ta pojav je še posebej izrazit v šestih javnih bolnišnicah, med katerimi so klinika Sveti Duh v Zagrebu ter bolnišnice v Vinkovcih, Našicah, Požegi, Virovitici in Novi Gradiški. V nekaterih primerih, kot je bolnišnica v Požegi, ugovor vesti uveljavljajo celo vsi anesteziologi, kar je neposredno povezano s poročili o posegih brez anestezije.
Poleg ginekologov ugovor vesti pogosto uveljavljajo tudi medicinske sestre in farmacevti, čeprav natančnih podatkov o tem ni. Ta široka uporaba ugovora vesti ustvarja situacijo, ko v posameznih ustanovah splav praktično ni mogoče opraviti. Zakon sicer nalaga bolnišnicam, da v takih primerih ženske napotijo k drugemu zdravniku v isti ali drugi ustanovi, vendar se v praksi izkaže, da je to pogosto težko izvedljivo, še posebej v manj naseljih ali specifičnih regijah.
Primer Mirele Čavajda: Simbol boja za pravico
Javno razpravo o dostopnosti do splava je v zadnjem času močno razvnel primer 39-letne nosečnice Mirele Čavajda. V 24. tednu nosečnosti je izvedela, da njen otrok trpi za velikim tumorjem na možganih, zaradi česar ob rojstvu ne bi preživel ali pa bi bil hudo prizadet. Ko je želela opraviti splav, so jo zavrnile vse klinike, na katere se je obrnila. Hrvaške klinike so ji ponudile inducirani porod, ne pa prekinitve nosečnosti, in jo napotile v Slovenijo. Ta izkušnja je poudarila globoko vrzel med zakonsko pravico in praktično realnostjo, s katero se soočajo hrvaške ženske.
Primer Mirele Čavajda je postal simbol boja za varen splav v Evropi in je sprožil širšo mednarodno pozornost. Inštitut 8. marec je njeno zgodbo delil v sklopu kampanje "My Voice, My Choice" (Moj glas, moja odločitev), s čimer so želeli opozoriti na potrebo po zagotavljanju varnega in dostopnega splava. Mirela Čavajda je kasneje pojasnila, da bi bilo "čakati, da Grga umre v moji maternici, ga roditi in potem gledati, kako umira, zame kot mater čisti sadizem." Zaradi zavrnitve v domovini je morala iz Hrvaške odpotovati v Slovenijo, da je lahko opravila umetno prekinitev nosečnosti.
Poročila o splavih brez anestezije: Vrh ledene gore?
Eden najbolj šokantnih vidikov te problematike so poročila o primerih, ko naj bi bili splavi na Hrvaškem opravljeni brez anestezije. Čeprav je v praksi splav običajno opravljen z lokalno ali splošno anestezijo, obstajajo izjeme. Te naj bi bile posledica neodgovornega in neprofesionalnega ravnanja, vendar nekateri strokovnjaki, kot je zagrebški ginekolog Dubravko Lepušić, menijo, da izpovedi žensk niso izmišljene.
Poročilo o primeru, ko naj bi ženski v bolnišnici v Dubrovniku opravili splav brez anestezije, ker naj bi vsi anesteziologi v bolnišnici podali ugovor vesti, je še dodatno razvnelo strasti. Medtem ko so v bolnišnici zatrdili, da s primerom niso seznanjeni, so se oglasile organizacije, ki opozarjajo, da je splav marsikje na Hrvaškem že nemogoče opraviti, ker zaradi številnih ugovorov vesti enostavno - ni osebja. Te izkušnje, čeprav morda redke, nakazujejo na sistemske težave in na to, da je splav brez anestezije morda le vrh ledene gore.
Zakonska in politična prizadevanja
Hrvaško ministrstvo za zdravje je te dni razglasilo, da jim ne bo uspelo ugoditi zahtevi vrhovnega sodišča, da do konca julija oblikuje nov zakon o splavu. Po sedaj veljavnem zakonu iz leta 1978 so dovoljeni zgolj splavi pred 10. tednom nosečnosti, v redkih primerih in ob zdravstveni nevarnosti za mater pa pred 20. tednom nosečnosti. Glavni problem za ženske na Hrvaškem, ki želijo opravljati splav, pa sta stigma in okolje, v katerem so ga prisiljene opravljati.
Poslanka Ivana Ninčević Lesandrić je v parlamentarni razpravi o zakonu slikovito opisala, kako so ji po spontanem splavu brez anestezije opravljali kirurško čiščenje maternice. Po njenih besedah je največji problem stigmatizacija v samem zdravstvenem sistemu, kjer so ženske pogosto tarča posmeha in žalitev s strani zdravnikov. Poleg tega so posegi lahko zelo dragi, kar je velika težava za mlajše ženske, ki v teh primerih pogosto ne morejo računati na pomoč družin v konzervativnem okolju.
Predlog novega zakona sicer predvideva zvišanje časovne omejitve za splav iz 10 na 12 tednov nosečnosti, kot je to običajno v drugih evropskih državah, ter bolj celostno ureditev ugovora vesti. Cilj je zagotoviti, da do situacij, ko v posameznih zdravstvenih ustanovah splava ni mogoče opravljati zaradi ugovora vesti, ne bi več prihajalo. Vendar pa se politična volja za reševanje teh perečih vprašanj pogosto izkaže za nezadostno. Premier Andrej Plenković je v "ogenj" poslal zdravstvenega ministra Vilija Beroša, ki v maniri politika le "zagotavlja, da bodo primer natančno proučili." Predsednik Zoran Milanović je sicer izrazil kritiko nad "konzervativnim nazadovanjem" in poudaril, da je bil zakon iz leta 1978 "človeški, razumen zakon".
Statistika in primerjava z drugimi državami
Število splavov na Hrvaškem sicer v zadnjih letih drastično upada. Iz poročila hrvaškega zavoda za javno zdravje (HZJZ) za leto 2021 izhaja, da so lani zabeležili 7.712 splavov, kar je 2.512 manj kot leta 2006, ko jih je bilo 10.224. Pred 15 leti so na Hrvaškem opravili 4.733 umetnih prekinitev nosečnosti, kar je skoraj enkrat več kot lani, ko so jih opravili 2.617. Predstavniki nevladnih organizacij to zmanjšanje pripisujejo predvsem večjemu številu nelegalnih posegov, ki so za pacientke nevarni.
Veliko večino umetnih prekinitev nosečnosti, 80 odstotkov, so opravili na zahtevo žensk, 7,3 odstotka zaradi ogroženega zdravja matere, 3,1 odstotka pa zaradi anomalije ploda. V skupno število splavov so všteti tudi splavi iz medicinskih razlogov, vključno s spontanimi splavi. Največ, 39,5 odstotka splavov spada v kategorijo anomalij zarodka, na drugem mestu so s 34,6-odstotnim deležem prekinitve nosečnosti na zahtevo ženske, 17,1 odstotka vseh prekinitev nosečnosti pa predstavljajo primeri spontanih splavov. V 84,3 odstotka primerov splavov na zahtevo ženske partnerja pred spočetjem nista uporabljala kontracepcije.
Za splav se odloči največ žensk med 30. in 39. letom starosti, nanje odpade 44,8 odstotka primerov. Skoraj tretjina žensk, ki so se odločile za splav, je bila poročenih in so že imele po dva otroka. Skrb vzbujajoče je tudi dejstvo, da na Hrvaškem zdravstvena zavarovalnica ne krije kontracepcijskih tablet (cena na mesec je med 10 € in 15 €), niti tablet "plan B" (cena med 25 € in 30 €), prav tako pa je plačljiva umetna prekinitev nosečnosti.
Kljub temu, da je kontracepcija v Sloveniji cenovno bistveno bolj dostopna kot na Hrvaškem (kontracepcijske tabletke so celo brezplačne), je število splavov na 1.000 živorojenih otrok v Sloveniji mnogo višje kot na Hrvaškem, vseeno pa pod povprečjem Evropske unije. Število splavov v Sloveniji je primerljivo s Češko in malenkost višje od števila splavov na 1.000 živorojenih v Nemčiji. To nakazuje, da višja dostopnost do kontracepcije ne pomeni nujno nižjega števila splavov, ampak je odvisna od številnih drugih dejavnikov, vključno z izobraženostjo, družbenimi normami in dostopnostjo do reproduktivnih storitev.
Siva cona in prihodnost
Informacija o opravljanju splavov brez anestezije na Hrvaškem je bila v nekaterih objavah označena kot "siva cona", kar pomeni, da ne drži v celoti ali pa je delno napačna. Ginekologi anestezijo pri splavu običajno uporabljajo. Izjemoma je ne v dveh primerih: v zelo zgodnji nosečnosti, kar je skladno s strokovnimi smernicami, ali pa zaradi "neodgovornosti in neprofesionalnega ravnanja". Vendar pa to ne predstavlja splošnega realnega stanja na Hrvaškem.
Kljub temu pa ostaja dejstvo, da je dostop do splava na Hrvaškem izjemno otežen zaradi visoke stopnje ugovora vesti med zdravstvenimi delavci. Ta "siva cona" zakonodaje in prakse ustvarja negotovost in frustracijo za ženske, ki se želijo odločiti za prekinitev nosečnosti. Prihodnost bo pokazala, ali bo Hrvaška uspela vzpostaviti učinkovit pravni in praktični okvir, ki bo zagotavljal spoštovanje zakonskih pravic in dostopnost do varnih reproduktivnih storitev za vse ženske.
tags: #splav #na #hrvaskem #brez #anestezije