Plovba po reki Dravi je v preteklosti predstavljala pomemben gospodarski steber, ki je omogočal prevoz blaga in lesa ter zagotavljal preživetje številnim družinam. Danes se ta bogata dediščina ohranja skozi turistične vožnje s splavi, ki obiskovalcem ponujajo edinstveno izkušnjo stika z naravo in zgodovino. Ko pomožni motor sredi reke ugasne in se pluje le še s pomočjo toka in spretnih rok, ki držijo pravo smer, Stanko Zorec uvodne besede posveti njihovim predhodnikom, pravim splavarjem.
Zgodovina splavarjenja na Dravi
Prvotno splavarjenje ni bilo osredotočeno na prevoz lesa, temveč na manjše transportne potrebe. Na mariborskem vinogradniškem območju so denimo napolnili sode z vinom in jih po reki Dravi prepeljali naprej proti Hrvaški, vse tja do Osijeka, kjer se Drava zlije v Donavo. "Nekateri pa so nato potovali naprej vse do Beograda, obstajajo celo zapisi, da so prišli celo do Črnega morja, kar je kar dolga pot," pripoveduje Stanko Zorec. Poleg vina so prevažali tudi oglje ter razne poljščine, ki so bile na Hrvaškem in v Srbiji zelo cenjene.
Prevoz lesa pa je dosegel svoj višek med obema svetovnima vojnama. "Takrat se je letno po reki Dravi prepeljalo celo tisoč splavov. Vedeti moramo, da se je na en tak splav natovorilo celo do 150 kubikov lesa, če to zdaj pomnožimo krat tisoč, je to 150.000 kubikov lesa. To so ogromne količine in zato je prišlo do pravih izsekov na območju Koroške, kjer je na eni strani Pohorje, na drugi Kozjak, ki sta oba zelo bogata z gozdovi," pojasni Zorec.
Prvi, ki so pluli na splavih, so bili večinoma mladi domačini, Korošci. Njihove poti so se pogosto končale že v Mariboru ali na meji. "Iz Avstrije, od Beljaka morda že naprej, pa vse tukaj do Maribora, je bila reka Drava zelo nevarna. Bila je polna čeri, bile so razne vremenske neprilike, ovire, mostovi, tako da so morali biti fantje kar precej izkušeni. Nato je reka postala precej bolj mirna in velikokrat so se tukaj ali pa takoj na hrvaški meji za gradom Borl zamenjali s hrvaškimi splavarji, ki so nato pluli do končnega cilja," dodaja Zorec. Po njegovih besedah si je kruh vsako leto na ta način služilo od 500 do 700 fantov, kar je pomenilo, da je bilo splavarjenje vir prihodka za približno 3000 ljudi, če upoštevamo povprečno štiri člane v družini.
Oblačila in prehrana splavarjev
Splavarji so nosili značilna oblačila, ki so bila prilagojena zahtevnim razmeram na reki. Nosili so telovnike temnejše barve, umazano bele srajce iz lanu ter kratke hlače do kolen, imenovane pumparice. Čevlji so bili robustni, izdelani iz svinjskega usnja, da so preprečevali vstop vode in ohranjali noge suhe. Potovanja so trajala tudi do mesec dni, zato so s seboj nosili le osnovne zaloge hrane. Običajno so imeli s seboj kakšno slanino, ki je bila trajna in se jo je dalo kuhati v vodi za pripravo močnejše juhe. Jedli so tudi močnik, kavo in projo. Ko so zaloge pošle, so se oskrbovali na pristaniških stojnicah ob poti.
Zanimiv podatek iz zgodovine je, da so si gospodarji, ki so najemali splavarje, pogosto želeli, da ti ne bi znali plavati. To naj bi zmanjšalo možnost, da bi pobegnili s splava, saj je bilo delo težavno in marsikdo je po nekaj kilometrih skočil v reko in se raje vrnil.
Sodobno splavarjenje na Dravi
Danes se splavarjenje na Dravi ohranja kot turistična dejavnost. Miha Lešnik, ki se ukvarja s turizmom, vodenjem po Mariboru in vinskimi turami, je prepoznal potencial splavarjenja. "Ko sem se prišel dogovarjat s splavarji, da bi promoviral njihovo dejavnost, sem se jim pridružil, ko sem ugotovil, kako je tukaj pravzaprav fino. Zdaj pa je to moja največja prodajna uspešnica," pravi Lešnik. Večina sodobnih splavarjev se s tem ukvarja ljubiteljsko, pri čemer je ključno, da se zbere dovolj ljudi za varno plovbo.
Splav se premika s tokom reke, naloga splavarjev pa je, da ga usmerjajo. Spredaj je kormilar, ki skrbi za smer, zadaj pa "ravnjaki", ki s pomočjo lemeža zagotavljajo ravno vožnjo. Za vrnitev proti toku poskrbi privezan motorni čoln. Splavarska sezona traja od začetka maja do sredine oktobra. Ponudba je raznolika, od turističnih skupin, rojstnih dni, do butičnih koncertov in vinskih večerov z lokalnimi vinarji.
Mariborski flosarji imajo več splavov, ki jih lahko povežejo in sprejmejo do 150 ljudi. Čeprav se občasno zgodi, da kdo pade v vodo, splavarji hitro priskočijo na pomoč. "Nekateri mislijo, da je Drava nevarna, ampak tukaj ni. Mi smo tu že dolga leta, poleti se tudi kopamo. Tako da tudi če kdo res pade v vodo, ni nobenega problema," zagotavlja Lešnik.
Mnenje udeleženke Splavarjenja na reki Dravi
Izdelava in vzdrževanje splavov
Nosilnost splavov je natančno preračunana. Največji, registriran za 80 ljudi, tehta kar 50 ton. Splave izdelujejo sami, pogosto s pomočjo dijakov Srednje lesarske in gozdarske šole Maribor. Profesor praktičnega pouka in vodja oziroma kapitan splava, Aljaž Fijačko, poudarja pomen sodelovanja s šolo pri prenosu znanja na nove generacije.
Življenjska doba podvodnega dela splava je lahko do 20 let, medtem ko je zgornji del, ki je izpostavljen vlagi in soncu, potrebno menjati približno vsakih pet let. Izdelava novega velikega splava zahteva osem parov rok in približno dva tedna dela po 10 ur na dan. Splavi so zgrajeni iz okroglih hlodov (hlodovci), običajno iz bora ali smreke. Gradnja poteka v vodi, na suhem se izdela le okvir. Material za tak splav stane okoli 5000 ali 6000 evrov, brez upoštevanih ur in znanja.
Fijačko je doslej zgradil šest splavov. Ob tem se spominja tudi neprijetnih dogodkov, kot je bila tatvina splava, ki ga je nato razbilo ob mostu.
Druge oblike vodnih aktivnosti na Dravi
Poleg splavarjenja se na Dravi izvajajo tudi druge vodne aktivnosti, kot je rafting s kajaki in kanuji. Boštjan Kozel in Peter Gornik, ki vodita tovrstne izlete v okolici Ptuja, poudarjata pomen sodelovanja z lokalno skupnostjo in organizacijo team buildingov. Njune triurne plovbe po reki omogočajo prijeten odklop od vsakdanjika.
Karmen Razlag, vodja sektorja za turizem na Regionalni razvojni agenciji za Podravje-Maribor, izpostavlja raznolike možnosti, ki jih ponuja Drava, vključno s kopanjem na Mariborskem otoku in dogodkom Zdravantura, ki združuje vožnjo s kajaki in kanuji z izpiranjem zlata. Izpiranje zlata je še ena izmed zgodovinskih dejavnosti, povezanih z Dravo. Čeprav se z dravskim zlatom ne da obogateti, predstavlja zanimivo izkušnjo.
Agencija sicer že vrsto let dela na celovitem razvoju reke Drave, pri čemer se osredotoča na urejanje plovnosti. Zori ideja o "vodnem taksiju" za javni potniški promet med Mariborom in Ptujem ter koncept "gondole čez vodo" za kolesarje.
Splavarjenje na Savinji in zgodovina splavarjenja v Sloveniji
Zgodovina splavarjenja sega tudi na reko Savinjo. Prva stopnja flosarjev so bili celjski zadnjeki, ki so po pridobljenih izkušnjah postali prednjeki. Mitnina od splavov se je začela pobirati v Mozirju leta 1524. Savinja je bila plovna v dolžini 68 km, od Grvoljeve žage nad Ljubnem. V Celju so izdelovali dolge splave, po dva in dva "samca" združena z deskami, na Hrvaškem pa še večje splave, imenovane "mitrovčana".
Od sredine 19. stoletja so se splavi delili na "zvezane" (iz hlodov) in "rezane" (iz desk in letev). Vsak splav je imel dve vesli, pritrjeni v "sedlu". Splave so vezali od konca zime do pozne jeseni. Pred drugo svetovno vojno je samo z Ljubnega vsako leto krenilo po 600 splavov, kar je predstavljalo približno 7200 kubičnih metrov lesa. Splavarji so se ob poti znali poveseliti, peti in se priporočati svojemu patronu, sv. Miklavžu, v čigar imenu so tudi krstili novinca.
Poplave v Notranjski in njihova povezava s plovnostjo
Besedilo omenja tudi poplave v Notranjski, ki so vplivale na vodostaj in plovnost rek. Zaradi obilnega deževja so se reke razlivale, požiralniki pa so ob izjemnih količinah vode odpovedali. Te poplave, kot tista maja 1933, so poudarile potrebo po regulaciji vodotokov. Čeprav se neposredno ne nanašajo na splavarjenje na Dravi, prikazujejo vpliv naravnih pojavov na vodne poti.
Splavarjenje in splav kot najstarejša oblika plovila
Splav je najenostavnejša in verjetno med najstarejšimi oblikami plovila, sestavljen iz medsebojno povezanih debel ali desk. Že od nekdaj so ga uporabljali za prevoze po rekah, predvsem lesa, nepokvarljivega blaga in ljudi. Šajko je izrinil zaradi hitrejšega nakladanja in prevoza večjih količin lesa, kar je pocenilo stroške. V primerjavi s šajkami, ki so lahko prepeljale okoli 60 kubičnih metrov lesa, so splavi lahko prepeljali okoli 130 kubičnih metrov.
Razvoj splavarstva se je močno razvil po letu 1918, ko se je lesno tržišče za pohorske in kobanske gozdarje razširilo na Hrvaško in v Srbijo. V Dravski dolini se je v "splavarski ceh" združilo okoli 500 ljudi, od katerih je bilo odvisnih vsaj 2000 ljudi.
"Talijančki" in konec množičnega splavarjenja na Dravi
Zahvaljujoč italijanskim trgovcem, tesarjem in gozdarjem, so slovenski splavarji spoznali vezavo lesa na splavih, kar je pripeljalo do poimenovanja "talijančki". Ti so omogočali vgradnjo več kvalitetnega, rezanega lesa, ki je bil tržno bolj zanimiv. Graditelji elektrarne Fala so morali vgraditi kanal za spust splavov. Z letom 1941 je bilo konec množičnega splavarjenja na Dravi, najprej zaradi elektrarne Mariborski otok, kasneje pa še ostalih elektrarn. Politične spremembe so prav tako prispevale k izgubi dela za splavarje.
Ljubljanica: zgodovina plovnosti in sodobne rešitve
Besedilo se dotakne tudi zgodovine plovnosti reke Ljubljanice, ki je bila v preteklosti pomembna trgovska pot. Rimljani so jo uporabljali kot plovno pot, v 2. stoletju pa naj bi celo prestavili njen tok za lažje prevažanje kamna za gradnjo Emone. V času Habsburžanov se je promet povečeval, vrhunec pa je dosegla v sredini 19. stoletja, ko je železnica povezala Ljubljano in Trst.
Kljub temu je rečni transport ohranil pomen za lokalno prebivalstvo, saj so po Ljubljanici vozili les, kamen, opeko in šoto. Po potresu leta 1895 je bil rečni transport ključen za obnovo mesta. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so zadnjič prevažali kamen iz Podpeči za obnovo Narodne in univerzitetne knjižnice.
Gabrijel Grubar je konec 19. stoletja izsušil Ljubljansko barje z izkopom kanala, kar je vplivalo na tok Ljubljanice. V začetku 20. stoletja so postavili zapornice za preusmerjanje vode skozi center Ljubljane. Mojster Jože Plečnik je v dvajsetih letih uredil Ljubljanico od Špice do zapornic, pri čemer je poglobil reko in naredil betonsko dno. Po drugi svetovni vojni so vstavili elektromotorje, očistili reko in podrli jez med Špico in Trnovim, s čimer se je Ljubljanica ponovno v večini stekla skozi Ljubljano.
V sedemdesetih letih se je življenje na reki začelo vračati z uporabo čolnov. Leta 1990 je Veslaški klub Ljubljanica zgradil prvi splav z imenom Julija, ki je bil dolgo časa edino turistično plovilo na reki.
Danes se na Ljubljanici pojavljajo nove ideje, kot je razširitev plovnosti na Ljubljansko barje, ki bi omogočila turistične vožnje v naravi. Znanstveniki dokazujejo, da rečna plovba ni moteča za naravo in je bolj ekološka od drugih oblik transporta.
tags: #splav #na #vodi #v #preteklosti