Belgija, država znana po svoji liberalni zakonodaji na področju evtanazije, je ponovno dvignila obrv s primerom evtanazije prvega otroka po tem, ko je leta 2014 parlament izglasoval zakon, ki dovoljuje evtanazijo mladoletnikov brez starostne omejitve v primeru neozdravljive bolezni. Ta odločitev, ki je bila sprejeta kljub nasprotovanju nekaterih etičnih in verskih skupin, odpira vrsto vprašanj o meji med usmiljenjem in nečlovečnostjo, pravico posameznika do odločanja o svojem življenju in odgovornosti družbe do najbolj ranljivih.
Sprememba zakonodaje in prvi primer
Leta 2014 je Belgija postala prva država na svetu, ki je legalizirala evtanazijo za mladoletnike, pri čemer ni postavljena starostna omejitev. Pogoj za to odločitev je, da je otrok sposoben sprejemati racionalne odločitve in da je v eni od zadnjih faz neozdravljive bolezni. Vodja zvezne komisije za evtanazijo, Wim Distelmans, je potrdil prvi primer evtanazije otroka, vendar podrobnosti ni želel razkriti, dejal pa je le, da gre za izreden primer otroka z neozdravljivo boleznijo. Belgijska javna televizija VRT je poročala, da je šlo za najstnika, ki naj bi kmalu dopolnil 18 let. Distelmans je poudaril, da je sicer zelo malo otrok, ki razmišljajo o evtanaziji, vendar to ne pomeni, da bi jim morali odreči pravico do dostojne smrti.
Argument "spolzkih tal" in etični pomisleki
Enega izmed osrednjih argumentov, s katerim strokovnjaki svarijo pred uzakonitvijo evtanazije v kakršnikoli obliki že, imenujemo argument "spolzkih tal". Ta argumentacija temelji na prepričanju, da bi liberalizacija zakona o evtanaziji lahko vodila do postopnega razširjanja njene uporabe na vedno širši krog primerov, vključno s tistimi, ki niso nujno povezani z neozdravljivimi boleznimi ali neznosnim trpljenjem. Nasprotniki belgijske zakonodaje opozarjajo na več vprašljivih vidikov. Kot pravijo, protokol spodbuja selektivno prekinitev življenj na podlagi subjektivnih ocen, pri čemer je definicija "neznosnega trpljenja" lahko zelo široka in odprta za interpretacijo. Poleg tega je ocena staršev podvržena mnogim vplivom, kot so interesi zdravnikov, ki jim svetujejo, ter čustveno in finančno stanje družine.
B. S. Donahue opozarja še na dva pomembna vidika. Prvi je alarmanten podatek o zlorabah. Čeprav morajo zdravniki vse primere evtanazije po zakonu prijaviti, naj tega v Belgiji in na Nizozemskem ne bi storili v kar več kot 40 odstotkih primerov. Druga stvar, ki jo izpostavlja, je, da evtanazija novorojenčkov opušča upanje v razvoj medicine. Navaja namreč več primerov bolezni ali telesnih napak, ki so jih pred desetletji šteli za brezupne in zdravljenje zanje preveč tvegano.
Evtanazija odraslih in splošna liberalizacija
Zakonska ureditev v Belgiji je na področju evtanazije med najliberalnejšimi na svetu. Odraslim je dovoljeno z medicinsko pomočjo končati svoje življenje v primeru stalnega in nevzdržnega trpljenja, bodisi fizičnega bodisi duševnega, četudi njihova bolezen ni smrtna. Kljub ohlapnosti pogojev pa se dogajajo primeri, ki presegajo območje zakonitega. Strokovnjaki zagotavljajo, da je pri izvajanju evtanazije ali samomora z medicinsko pomočjo prisoten strog nadzor in da se ju uporablja le za ekstremne primere, vendar se v resnici dogaja ravno nasprotno. V državah, ki so evtanazijo že legalizirale, se je le-ta močno razširila in postala splošna praksa tudi za primere pacientov, ki bi lahko ozdraveli. Z legalizacijo evtanazije ali samomora z medicinsko pomočjo institucionaliziramo smrt kot zdravstveno terapijo in ju posledično težko odrečemo komurkoli, ki pravi, da trpi. Tako nastane t. i. pojav "slippery slope" oz. spolzek teren, saj zelo hitro pride do liberalizacije in vsestranske uporabe evtanazije. Ker so v sodobnem času v ospredju zdravje, lepota, moč in produktivnost, se starejše, onemogle in umirajoče poriva na rob družbe.
Primerjava z drugimi državami in statistika
Evropske države, ki so že legalizirale evtanazijo, so Nizozemska (leta 2001), Belgija (leta 2002) in Luksemburg (leta 2009). Samomor s pomočjo pa je legalno dovoljen v Švici, na Nizozemskem in v Luksemburgu. V Belgiji, kjer so leta 2002 legalizirali evtanazijo, je po uradnih podatkih zaradi evtanazije umrlo več kot 27.000 ljudi. Na Nizozemskem je v letu 2022 evtanazija predstavljala vzrok za 5,1 % smrti (1 oseba na 20 ljudi), v Belgiji 2,5 % smrti (1 oseba na 40 ljudi), v Luksemburgu pa 0,7 % smrti (7 oseb na 1000 ljudi).
Belgija je bila prva država, ki je leta 2014 ukinila starostno mejo za evtanazijo in uvedla evtanazijo za otroke do 18. leta. Otrok lahko zaprosi za evtanazijo, pri čemer je obvezno soglasje staršev. Na Nizozemskem se po zakonu lahko opravi evtanazija otrok, ki so mlajši od 1 leta in starejši od 12 let, pri čemer mora zdravnik upoštevati Groningenski protokol. Le-ta vključuje kriterije, pod katerimi lahko zdravniki opravijo evtanazijo otroka, ne da bi jih kdo lahko legalno kazensko preganjal. Med 12. in 15. letom lahko otroci sami zaprosijo za evtanazijo, vendar je za to potrebno starševsko soglasje. Od 16. leta dalje soglasje staršev ni več potrebno, so pa pri najstnikih do 18. leta vključeni v protokol evtanazije. V letošnjem letu nizozemski parlament pripravlja spremembo zakona, ki bi razširil možnost evtanazije tudi na otroke med 1. in 12. letom starosti.
Vprašanje otrok in njihove sposobnosti odločanja
Kljub temu, da zakon v Belgiji dovoljuje evtanazijo otrokom le pod pogojem, da so sposobni zdrave presoje, so tovrstni posegi v življenja novorojenčkov nezakoniti. Raziskovalci so iskali vzrok smrti pri vseh dojenčkih do enega leta starosti, ki so v omenjenem obdobju umrli na Flamskem. Ugotovili so, da je bilo 61 % otrok pred smrtjo deležnih potencialno smrtonosnih odločitev zdravnikov, kar lahko med drugim pomeni odločitev, da dojenčka ne bodo obravnavali (12 %) ali da bodo opustili njegovo nego (25 %). Med tistimi zdravniki, ki so storili slednje, jih je 91 % kot razlog navedlo, da ni bilo upanja za "vzdržno prihodnost" otroka. To predstavlja izjemno občutljivo področje, saj je presojanje o sposobnosti otroka za sprejemanje takšnih odločitev izjemno zahtevno in nosi s seboj veliko etično odgovornost.
Primerjava s splavom in "infanticid"
Nekateri kritiki izpostavljajo povezavo med splavom in evtanazijo, češ da oba napadata en in isti cilj - vrednost človeškega življenja. Po besedah Joannesa Bucherja, regionalnega predstavnika HLI (Human Life International) za Evropo, je "evtanazija smrtonosna posledica splava. Če ne zaščitimo življenja na samem začetku, se moramo pripraviti na žrtvovanje človeškega življenja tudi v primeru ostarelih in trajno bolnih v barbarskem prakticiranju evtanazije." Oba postopka sta namreč predstavljena kot nekakšna prekinitev "neželenega" stanja ali hitra in neboleča rešitev brez posledic. Most, ki povezuje oba postopka, naj bi bil infanticid, ki ga definiramo kot umor novorojenčka med porodom ali kmalu po porodu. V preteklosti je bil zelo razširjen med različnimi kulturami. V sodobnem svetu je (vsaj na papirju) definiran kot kaznivo dejanje, zločin. V resnici pa infanticid ni v vseh primerih zakonsko prepovedan, le nadeli so mu drugo ime. Infanticid so ponekod poimenovali kot evtanazija otrok; le-ta naj bi se uporabljala pri močno prizadetih dojenčkih v izjemnih primerih. Po drugi strani poznamo postopke splavov v pozni nosečnosti, pri katerih otroku vzamejo življenje med porodom (v preteklosti tudi po porodu). Zato bi infanticid lahko definirali tudi kot splav med ali takoj po rojstvu.
Splav in vrednost človeškega življenja
Podatki iz revije Prenatal Diagnosis kažejo, da je splavljenih v povprečju okoli 92 % otrok z Downovim sindromom, 64 % otrok s spino bifido (slednji so tudi med največkrat prepuščenimi smrti po rojstvu), 72 % otrok s Turnerjevim sindromom itd. Nekatere države, med njimi denimo Islandija, tako postajajo družbe povsem brez ljudi z Downovim sindromom. Ta statistika poudarja, kako globoko se v družbi ukoreninjena odločitev o prekinitvi življenja na podlagi potencialnih zdravstvenih težav ali invalidnosti.
Pravna ureditev splava v Evropi in svetu
Primerjava zakonodaje o splavu v različnih evropskih državah razkriva širok spekter pristopov, od popolne prepovedi do široke dostopnosti. Vendar pa formalna legalizacija ne pomeni vedno enake dejanske dostopnosti.
- Države z najstrožjo zakonodajo: Malta, Andora, Salvador, Honduras, Senegal, Egipt, Filipini, Laos. Na Malti je splav prepovedan v vseh okoliščinah, z izjemo reševanja življenja nosečnice, kar zahteva soglasje treh specialistov. Na Poljskem je splav dovoljen le v primerih posilstva, incesta ali ko je ogroženo življenje matere.
- Države z izredno omejenim dostopom: Več kot 50 držav dovoljuje splav le v primeru ogroženosti zdravja ali življenja ženske. Sem spadajo Libija, Iran, Indonezija, Venezuela in Nigerija.
- Države s splavom na zahtevo (z omejitvami): Večina evropskih držav, vključno s Slovenijo, omogoča splav na zahtevo ženske do določenega tedna nosečnosti (najpogosteje do 10. ali 12. tedna). Vendar pa so lahko ovire kot so ugovor vesti zdravstvenih delavcev, visoki stroški ali potreba po obveznem posvetovanju, dejanska dostopnost omejena.
- Države z liberalno zakonodajo: Francija je nedavno postala edina država, ki v svoji ustavi izrecno zagotavlja pravico do prekinitve neželene nosečnosti do 14. tedna. Nizozemska omogoča splav do 22. tedna nosečnosti. Velika Britanija do 24. tedna, z izjemami tudi kasneje.
Ugovor vesti in sistemske ovire
Ugovor vesti je pravica zdravstvenih delavcev, da odklonijo sodelovanje pri izvajanju splava iz verskih ali moralnih razlogov. Medtem ko je ta pravica priznana v mnogih državah, lahko njena široka uporaba, kot je to primer na Hrvaškem ali v Italiji, bistveno ovira dostop do splava, še posebej v javnem zdravstvu, kjer bi morala veljati enakopravnost vseh pacientk.
Zaključek
Primer evtanazije otroka v Belgiji in širša razprava o pravici do splava v Evropi in po svetu osvetljujejo kompleksnost etičnih, pravnih in socialnih vprašanj, povezanih z vrednostjo človeškega življenja. Medtem ko nekatere družbe stremijo k liberalizaciji in individualni avtonomiji, druge ostajajo zavezane tradicionalnim vrednotam in zaščiti življenja od spočetja. Iskanje ravnovesja med tema poloma ostaja eden najpomembnejših izzivov sodobne družbe. Ključno je, da se razprava nadaljuje, da se upoštevajo vse perspektive in da se sprejemajo odločitve, ki temeljijo na empatiji, spoštovanju in skrbi za najbolj ranljive člane družbe.