Človeško življenje se začne s spočetjem in preden se ženska zave, da je noseča, otroku že bije srce (biti začne v petem tednu nosečnosti oz. 22 dni po oploditvi). Umetna prekinitev nosečnosti oziroma splav s kirurškim posegom (npr. aspiracija) ali z zdravili (kemično) je v Sloveniji vsako leto opravljen pri več kot 3.000 ženskah. Odločitev za splav je nedvomno ena izmed najtežjih in čustveno najbolj obremenjujočih odločitev, s katerimi se lahko sooči ženska ali par. V Sloveniji je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ustavno zagotovljena, vendar se postopki in pogoji za izvedbo prekinitve po preteku določenega tedna nosečnosti bistveno spremenijo.
Metode splava
V Sloveniji se za umetno prekinitev nosečnosti uporabljata dve glavni metodi: kemični splav z zdravili in kirurški splav z vakuumsko aspiracijo. Poleg tega obstajajo tudi postopki za prekinitev nosečnosti v kasnejših obdobjih, predvsem iz medicinskih razlogov.
Kemični splav (z zdravili)
Cytotec in mifepriston predstavljata najpogostejšo obliko umetne prekinitve nosečnosti v Sloveniji in po vsem razvitem svetu. Ta metoda se lahko izvaja vse do 21. tedna nosečnosti. Postopek zahteva tri obiske pri zdravniku. Na prvem obisku ženska prejme tabletko, ki prekine delovanje posteljice. Na drugem obisku dobi tabletko, ki izzove krče maternice, kar vodi do izločitve zarodka. Tretji pregled je namenjen preverjanju, ali je postopek splava zaključen. V nekaterih primerih se življenje otroka - zarodka konča z iztisom v straniščno školjko ali pa se ga zavrže skupaj z biološkimi odpadki.
Metoda prekinitve nosečnosti z zdravili je lahko uspešna v približno 95 % primerov. V določenih situacijah, kot so znana alergija na zdravila, huda oblika ali neurejena astma, srčna aritmija, zmanjšano delovanje ledvic ali jeter, visok krvni pritisk, huda slabokrvnost in nekatera druga redka obolenja, je potrebna skrajna previdnost pri uporabi teh zdravil, zato je vedno potreben temeljit pogovor z zdravnikom pred izvedbo. Po pregledu v zdravstveni ustanovi ženska zaužije tabletko mifepristona (200 mg) in nato odide domov. Sledi drugi del postopka, ki vključuje uporabo vaginalet ali drugih oblik zdravil, ki sprožijo krčenje maternice. Po tem lahko pričakujete blago slabost z bruhanjem, zmeren glavobol ter menstrualnim krčem podobne bolečine v spodnjem delu trebuha ob hkratni blagi krvavitvi iz nožnice ali brez nje. Če do krvavitev ni prišlo, se lahko dajejo dodatna zdravila. V 3-5 % primerov je postopek prekinitve nosečnosti z zdravili neuspešen, kar se lahko pokaže šele po odhodu domov. Po odhodu domov se svetuje nekaj dni (3-5) bolniškega staleža. Prve dni je lahko prisotna menstruaciji podobna krvavitev, nato pa še nekaj dni rjavega izcedka. V primeru uspešne prekinitve nosečnosti z zdravili, naslednji kontrolni pregled pri izbranem ginekologu opravite 14 dni kasneje.
Aspiracija (vakuumska ali kirurška)
Aspiracija, znana tudi kot vakuumska ali kirurška umetna prekinitev nosečnosti, je postopek, ki se izvaja od 6. do 14. tedna nosečnosti po zadnji menstruaciji. Med posegom se v maternico vstavi cevka, ki s pomočjo vakuuma odstrani plod skupaj s posteljico. Ta način se zadnja leta uporablja redkeje. Preizkušena učinkovita kirurška metoda umetne prekinitve nosečnosti je vakuumska aspiracija s kontrolo kirete (kirurški instrument). Primerna je predvsem za ženske, ki so že rodile in tudi za doječe matere. Gre za kratkotrajen poseg (nekaj minut) in je malo boleč - opravi se ga v splošni anesteziji.
Kot vsak kirurški poseg ima tudi ta določena tveganja in možne zaplete, med njimi najpogosteje: poškodba maternice ali njeno predrtje, obilnejša krvavitev iz maternice, vnetje po posegu s posledično tvorbo zarastlin v votlini maternice, neuspešna izvedba posega ali zaostali delčki produktov nosečnosti, zapleti zaradi anestezije (alergijske reakcije ali poslabšanje druge že obstoječe bolezni). V takšnem primeru je potrebna hospitalizacija, ukrepanje glede na zaplet in poskrbljeno za varnost, kar praviloma zahteva dodatno terapijo (antibiotiki, analgetiki, drugi obsežnejši operativni posegi itd.). Če med posegom ni prišlo do zapletov, lahko bolnišnico zapustite v nekaj urah, priporočljivo je v spremstvu svojcev ali partnerja.
Feticid (po 22. tednu nosečnosti)
Feticid je uboj nerojenega otroka z vbrizganjem kalijevega klorida v otrokovo srce, ki povzroči odpoved srca. Ta postopek se izvaja pri prekinjanju nosečnosti iz medicinskih razlogov (pri anomalijah ipd.). Postopku feticida ponavadi sledi sprožitev poroda. Pri zelo visokih nosečnostih (običajno po 22. tednu), ko bi se plod lahko rodil z znaki življenja, a zaradi hudih nepravilnosti ne bi preživel ali bi trpel, se pred sprožitvijo poroda lahko izvede postopek feticida. To pomeni, da specialist pod nadzorom ultrazvoka z injekcijo ustavi srce ploda še v maternici, da se prepreči rojevanje živega otroka in njegovo trpljenje po rojstvu.
Umetna prekinitev nosečnosti in vpliv na ponovno zanositev
Nekatere mame po umetnem splavu nočejo več zanositi, ker menijo, da si naslednjega otroka ne zaslužijo, spet druge si želijo čim prej zanositi, da bi “nadomestile” splavljenega otroka. Vsekakor pa je pred naslednjo nosečnostjo tako za mamo kot za otroka najboljše, da se mama s svojimi čustvi iskreno sooči, saj jih s tem najlažje predela in je tako naslednja nosečnost psihično precej lažja. Enako velja tudi za mame, ki so doživele spontani splav. V nosečnosti se namreč prebudijo tudi tista čustva, ki so bila prej zanikana in lahko na nosečnico delujejo precej moreče in vzbujajo strahove ter negotovost.
Po splavu v drugem trimesečju se priporoča okrog 3 mesece čakanja pred ponovno zanostitvijo. Vendar pa nekatere ženske zaradi strahu ali čustvene priprave potrebujejo več časa. Ključnega pomena je, da ženska po splavu prejme ustrezno psihološko podporo, ki ji pomaga pri soočanju z izgubo in žalostjo.
Odločitev za splav in časovni okvir
V trenutku, ko mama izve za nosečnost, ki je ni načrtovala, življenje morda res deluje brezupno, a otrok, ki raste v njej, nosi novo upanje. S ciljem ohranjanja reproduktivnega zdravja žensk, se v Sloveniji dopušča umetno prekinitev nosečnosti (UPN) na prošnjo ženske do 10. tedna nosečnosti (kar običajno ustreza 12 tednom od zadnje menstruacije). Po tem obdobju nastopijo spremembe v zakonodaji in medicinski praksi.
Ko nosečnost preseže to časovno mejo, prekinitev ni več zgolj stvar osebne odločitve nosečnice, tempač mora zanjo pridobiti odobritev. Tu nastopi Komisija za umetno prekinitev nosečnosti. Komisija I. stopnje deluje na ravni regionalnih bolnišnic in klinik, sestavljajo jo ginekolog, internist, socialni delavec in drugi strokovnjaki. Komisija II. stopnje deluje na Kliničnem centru v Ljubljani, nanjo se nosečnica lahko pritoži, če komisija prve stopnje njeno prošnjo zavrne.
Komisija odobri prekinitev nosečnosti po 12. tednu (šteto po amenoreji) le v specifičnih primerih, ki jih zakonodaja jasno opredeljuje. Ti razlogi se delijo na medicinske, etične in psihosocialne.
- Medicinski razlogi: To je najpogostejši razlog za odobritev posega po 12. tednu. Sodobna medicina omogoča odkrivanje razvojnih nepravilnosti z ultrazvokom (morfologija ploda v 20.-22. tednu) ali z invazivnimi testi, kot je amniocenteza. Če se ugotovi, da ima plod hudo telesno ali duševno okvaro (npr. razvojne nepravilnosti), se lahko odobri prekinitev.
- Zdravstveni razlogi za nosečnico: Prekinitev se odobri, če bi nadaljevanje nosečnosti resno ogrozilo življenje ali zdravje nosečnice. To vključuje poslabšanje kroničnih bolezni (srčne napake, bolezni ledvic, rakava obolenja, ki zahtevajo takojšnje zdravljenje s kemoterapijo) ali akutna stanja, ki se pojavijo med samo nosečnostjo (npr. zapleti pri okužbah).
- Psihosocialni razlogi: Komisija upošteva tudi težke socialne in osebne stiske. Čeprav so ti primeri redkejši pri poznih prekinitvah, se upoštevajo okoliščine, v katerih bi rojstvo otroka žensko pahnilo v nepremostljivo stisko.
Večina žensk si splava ne želi in kot same povedo, so se v ta postopek počutile prisiljene s strani partnerja, staršev, delodajalca ali medicinskega osebja (v primeru najstniške nosečnosti ali zdravstvenih zapletov pri otroku) ali zaradi finančnih okoliščin. Imele so občutek, da nimajo druge izbire. Nekatere kot odločitev za splav navajajo občutke osamljenosti ali zapuščenosti v nosečnosti, npr. ko se partner čustveno umakne in odločitev ter odgovornost popolnoma prepusti njej. Mnoge pa povedo, da kljub vsem informacijam, ki so na voljo, niso resnično razumele, v kaj se podajajo in kaj bodo s tem dejanjem naredile - tako sebi kot otroku.
Posledice splava na žensko
Umetna prekinitev nosečnosti ali splav (kemični ali kirurški) ima lahko neželene telesne učinke, med drugim: bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje, krvavitve, poškodbe organov (materničnega vratu, brazgotine na maternični sluznici …), sepso in celo neplodnost.
Bolj kot neželene telesne učinke pušča splav čustvene posledice, ki jih s skupno besedo imenujemo postabortivni stres. Postabortivni stres je sestavljen iz telesnih, psiholoških in duhovnih posledic splava, saj gre za nerešen proces žalovanja za umrlim otrokom. Starši, s katerimi so se srečevali, so največkrat omenjali depresijo, anksioznost, panične napade, nizko samozavest, neodločnost, obup, živčnost, nemir, samomorilne misli, motnje prehranjevanja, težave z medsebojnimi odnosi, krivdo in sram, razhod s partnerjem, čustveno otopelost.
Fizično okrevanje je običajno hitro, vendar zahteva nekaj dni počitka. Laktacija: Ker telo po 16. tednu nosečnosti že pripravlja mleko, lahko po splavu pride do pojava mleka.
Finančna plat in zasebnost
Da, v Sloveniji stroške umetne prekinitve nosečnosti v celoti krije obvezno zdravstveno zavarovanje. To vključuje vse preglede, postopek pred komisijo, hospitalizacijo, zdravila in morebitno bivanje v bolnišnici. Postopki so obravnavani kot nujni.
Ko ginekolog odda vlogo, komisija običajno zaseda v nekaj dneh (npr. enkrat ali dvakrat tedensko). Če je gestacijska starost blizu mejnih vrednosti, se komisija lahko sestane tudi izredno. Bolnišnično osebje se trudi zagotoviti čim večjo zasebnost. Ženske, ki prestajajo umetno prekinitev nosečnosti, so običajno nameščene v sobe, ločeno od nosečnic, ki so v bolnišnici zaradi vzdrževanja nosečnosti, in ločeno od mamic z novorojenčki, da se zmanjša čustvena stiska.
Ravnanje s plodom in genetske preiskave
Ravnanje s plodom je spoštljivo in urejeno z bolnišničnimi protokoli. Če gre za genetske nepravilnosti, se plod pogosto pošlje na genetske ali patološke preiskave, da se potrdi diagnoza in svetuje staršem za prihodnje nosečnosti.
Soglasje in psihološka pomoč
Če je dekle starejše od 15 let in zdravnik presodi, da je sposobna razumeti pomen in posledice posega, lahko soglasje za poseg poda sama. Čeprav je poudarek pogosto na medicinskih vidikih, ne smemo zanemariti psihološkega vpliva pozne prekinitve nosečnosti. Za razliko od zgodnjih splavov, kjer je odločitev pogosto posledica neželene nosečnosti, so pozne prekinitve pogosto posledica “želene, a tragično prekinjene” nosečnosti zaradi bolezni. Občutki praznine, krivde, jeze in globoke žalosti so normalen odziv. Mnoge slovenske porodnišnice nudijo takojšnjo psihološko pomoč kliničnih psihologov. Prav tako je na voljo pomoč v okviru društev (kot je Solzice), ki nudijo podporo staršem ob izgubi otroka med nosečnostjo ali kmalu po njej.
Splav in kontracepcija
Umetno prekinitev nosečnosti lahko povzročimo tudi z abortivno kontracepcijo. Maternični vložek (spirala, mirena) in hormonska kontracepcijska zaščita (kontracepcijske tabletke, vaginalni obročki, obliži in injekcije) povzročajo v določenem odstotku splave, saj tanjšajo maternično steno in s tem preprečujejo ugnezditev, čeprav navadno mislimo, da le preprečujejo oploditev jajčeca.
Vrste in vzroki spontanih splavov
Spontani splav je izguba nosečnosti pred 20. tednom nosečnosti. Skoraj 50 % vseh nosečnosti se lahko konča s spontanim splavom. Pogosto ženske ne vedo, da so noseče, ali pa se to zgodi pred izostankom menstruacije. Vendar pa lahko skoraj 15 do 25 % znanih nosečnosti vodi do spontanega splava in več kot 80 % nosečnosti se konča v prvem trimesečju nosečnosti.
Večina zgodnjih spontanih splavov (več kot 60%) ostane nepojasnjena. Običajno se smatra, da so ti splavi posledica nepravilnega podvajanja kromosomov. Veliko žensk domneva, da je splav povzročilo nekaj, kar se je zgodilo pred kratkim, kot je bolezen, padec ali izpostavljenost nečemu. To je le redko res, ker ponavadi preteče kar nekaj časa od takrat, ko zarodek »umre«, do takrat, ko mi splav zaznamo ali ga diagnosticiramo.
Obstaja več vzrokov za spontani splav:
- Hormoni: Kadar je problem v hormonih, do spontanega splava ponavadi pride v prvih 10-ih tednih nosečnosti. Po tem času tvorbo hormonov prevzame posteljica in pomanjkanje »vaših« hormonov ne igra več vloge. Najpogostejša težava je nizka vrednost progesterona, vendar je njeno zdravljenje lahko zapleteno.
- Kromosomske nepravilnosti: Okvare kromosomov, ki povzročijo propad oplojenega jajčeca, so vzrok za kar 60% vseh zgodnjih spontanih splavov. Če je to vaš prvi splav, se ginekolog verjetno ne bo odločil za pošiljanje tkiva na analizo, ampak bo le predvideval, da je bil to vzrok splava. Če je imel vaš splavljeni otroček kromosomsko okvaro, se zavedajte, da je verjetnost, da bi se kaj takega ponovilo, minimalna. Po koncu prvega trimesečja se število splavov, ki so posledica genetskih faktorjev, zmanjša na manj kot 10%.
- Anatomske nepravilnosti maternice ali materničnega vratu: Nekatere ženske imajo maternico, ki ni običajne oblike, druge imajo oslabljen maternični vrat. Oboje lahko povzroči prezgodnji porod, običajno v kritičnem obdobju med 12-24 tedni. Ta dejavnik je vzrok za 12 % splavov v drugem trimesečju. Obe stanji se da dokaj uspešno zdraviti - s korekturno operacijo maternice in s cerklažo materničnega vratu.
- Imunske motnje: Antifosfolipidna protitelesa lahko povzročijo krvne strdke v posteljici, ki ovirajo ali upočasnijo dotok krvi do ploda, kar pa povzroči upočasnjeno rast ploda ali pa njegovo smrt. Protitelesa, ki ščitijo zarodek pred materinim imunskim sistemom, lahko v nekaterih primerih povzročijo, da materin odziv ni dovolj močan, da bi preprečil napad njenih belih krvničk na nove celice.
- Prezgodnji razpok plodovih ovojev in prezgodnji porod: Vzrok za prezgodnji porod je ponavadi okužba ali vnetje maternice ali plodovih ovojev.
- Okužbe: Veliko okužb lahko povzroči splav, vendar ponavadi so to sifilis, mikoplazma, toksoplazmoza in malarija. Okužbe, ki neposredno prizadenejo maternico, predstavljajo večje tveganje.
- Določene bolezni: Obstaja nekaj bolezni, ki lahko povzročijo splav ali deformacijo zarodka, če za njimi prvič zbolite ravno v nosečnosti, kot so npr. norice in peta bolezen.
- Starost: Starost je dejavnik za splav v smislu sprememb v telesu, ki so posledica staranja. Prvi in najpogostejši problem je s kromosomi. Starosti lahko prinese tudi druge težave, kot so slabo zdravje, bolezni ali hormonsko neravnovesje, zaradi česar se nosečnost težje obdrži. Te težave so bolj opazne po 40. letu.
- Zdravstvene težave: Zdravstvene težave pri materi lahko povzročijo težave z nosečnostjo. Sladkorna bolezen, težave s srcem in motnje ščitnice so samo nekatere, ki lahko povzročijo zaplete v nosečnosti.
- Nesreče: Nesreče ponavadi ne povzročijo splava. Dojenček je dobro zaščiten v svojem ovoju, obdan s tekočino, in celo močni udarci v trebuh ga bodo verjetno le zazibali.
- Neznano: Najtežje je sprejeti dejstvo, da ni nobenega razloga. V strahu se boste spraševale, če se bo zgodba ponovila v naslednji nosečnosti. Bojite se poskusiti znova. Vendar en splav komaj kaj poveča možnosti za ponoven splav.
Posebne situacije v nosečnosti
- Blighted Ovum (Gestacijska vrečka brez ploda): To je stanje, kjer gestacijska vrečka raste, ženska dobi vse znake nosečnosti, vendar se plod nikoli ne razvije. Vzrok za blighted ovum naj bi bilo jajčece ali semenčica s slabim dednim materialom.
- Izvenmaternična nosečnost: Pri ektopični nosečnosti se normalno oplojeno jajčece ugnezdi v jajcevodu ali celo pade v trebušno votlino. Ta vrsta nosečnosti ne more preživeti in predstavlja veliko tveganje za hudo krvavitev in morda celo smrt.
- Molarna nosečnost: Molarna nosečnost je zelo redek pojav, pri katerem pride do nepravilnega razvoja posteljice. Plod se običajno sploh ne razvije, ampak je maternica napolnjena z veliko mehurčasto gmoto. Do molarne nosečnosti pride, ko semenčica oplodi prazno jajčece (t.i. popolna molarna nosečnost), iz katerega se ne razvije in zraste plod, ali ko dve semenčici oplodita jajčece in zraste tako plod kot tudi nenormalna posteljica (t.i. delna molarna nosečnost).
- Mrtvorojenost: Mrtvorojenost je tehnično vsaka nosečnost, ki se konča po 20. tednu in dojenček ne preživi. Najpogostejši vzroki so: nepravilnosti maternice, zavozlanje popkovine ali drugi zapleti s popkovino, okužbe gestacijske vrečke ali popkovine, odluščenje posteljice z maternične stene.
Čeprav je poznavanje znakov in simptomov splava koristno, je vedno najbolje, da ne domnevate, ali ga imate ali ne. Vaša starost pomembno vpliva na možnost splava - višja kot je vaša starost, večja je verjetnost, da ga boste imeli. Vaše tveganje se poveča, če ste že imeli splav. Drugi dejavniki tveganja so teža, invazivni prenatalni testi, kajenje, uživanje alkohola in drog ter kronična stanja, kot je nenadzorovana sladkorna bolezen. Stres je lahko tudi odgovoren za spontani splav, saj lahko neravnovesje v imunskem sistemu in ravni hormonov moti nosečnost.
Zaključek
Umetna prekinitev nosečnosti je kompleksna tema, ki zajema medicinske, etične, socialne in čustvene vidike. Razumevanje postopkov, posledic in zakonodaje je ključno za informirano odločanje in zagotavljanje ustrezne podpore ženskam, ki se soočajo s to odločitvijo. Prav tako je pomembno ozaveščanje o možnostih preprečevanja neželenih nosečnosti in dostopnosti do zdravstvenih storitev.