V sodobni družbi se soočamo s kompleksnimi etičnimi in praktičnimi vprašanji, ki se dotikajo reproduktivnega zdravja. Ena izmed najbolj perečih tem, ki deli javnost, je nedvomno pravica do splava v primerjavi s pravicami neplodnih parov, ki si želijo otrok. Na prvi pogled se zdi, da gre za nasprotujoči si stališči, vendar globlji vpogled razkriva prepletenost teh vprašanj z Ustavo, zakonodajo in socialno-ekonomskimi realnostmi. V tem članku bomo raziskali različne vidike te problematike, od pravne enakosti do praktičnih ovir, s katerimi se soočajo pari pri zdravljenju neplodnosti in posameznice pri odločanju o prekinitvi nosečnosti.
Neenakost pravic: Od ustave do prakse
V medijih smo lahko prebrali in spremljali veliko zavzemanje za svobodno odločanje o rojstvih otrok in pravici do splava, ki naj bi bila neomejena. Vendar pa zagovorniki te pravice pogosto pozabljajo, da imamo po ustavi in zakonu enake pravice in svoboščine tudi tisti, ki si želijo imeti otroke. Pomanjkanje znanja in necelovit pogled na problematiko vodita do različnih interpretacij in posledično do neenakosti v dostopu do reproduktivnih pravic.
Na Ministrstvu za družino smo bili povabljeni, da smo dali pripombe k osnutku predloga Strategije. Predvsem smo poudarili, da je zakonodaja v neskladju. Ni logično, da so splavi zastonj in neomejeni, medtem ko so pravice neplodnih parov omejene na samo štiri postopke v rodni dobi, na leto pa naj bi se opravilo 2000 postopkov IVF stimuliranih. Žal se teh postopkov ne opravi v načrtovanem in plačanem obsegu s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ampak se jih že pet let opravi za približno 350 manj, kar je na škodo pacientk.
Včerajšnja oddaja Trenja je pokazala, da na to problematiko opozarjata tako dr. Vasilij Cerar kot dr. Bertole, ki menita, da bi morale biti pravice bolj enakomerno razdeljene za področje štirih vej reproduktivnega zdravja, ki upošteva tudi neplodnost. V oddaji Radio Glas Ljubljane pa je gospa Erzar z direktorata za družino še posebej poudarila nepravičnost, da morajo pari drage postopke zunajtelesne oploditve plačevati sami. Veseli smo, da se zadeve premikajo, vsaj da nekateri razumejo tudi probleme neplodnih, saj če nimajo denarja za samoplačniške postopke, tudi otrok ne bo. Problemi so na Ministrstvu za zdravje, ki si je za obliko komunikacije izbralo molk, namesto da bi ukrepalo, da bi se izvedlo vsaj 2000 postopkov na leto, če ne raje več. Naš predlog je, da bomo rodnost v Sloveniji povečali, če bodo postopki bolj dostopni, če jih bo več in če bomo nudili pomoč neplodnim parom, ki si otrok želijo. Otrok je svobodna izbira, vendar si neplodni pari niso svobodno odločili, da ostanejo brez otrok.
Društvo za večjo rodnost poudarja, da ZZZS krije bolnišnici bistveno manjšo vsoto za postopek, kot jo plačajo samoplačnice, kar je morda tudi razlog za manj opravljenih postopkov. "Moj račun je znašal 331.000 SIT za bolnišnico, pa še zdravila so bila toliko, kar znese čez 600.000 SIT. In kako naj si po recimo dveh ali treh plačljivih postopkih našparamo še nekaj za otročka, če bomo imele slučajno srečo, da zanosimo in konec koncev tudi rodimo zdrave otročke? Povprečne ženske tam zaslužimo okoli 100.000 SIT mesečno!"
Neplodnost: Vzroki in statistika
Neplodnost je bolezen, ki prizadene vse več parov. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima težave z zanositvijo med 8 in 10 odstotkov svetovnega prebivalstva. Natančnih podatkov za Slovenijo ni, po ocenah pa je stanje enako kot v drugih evropskih državah, kjer je neplodnih med 10 in 15 odstotkov parov. Tako ima težave s plodnostjo vsak šesti do sedmi par.
Dr. Milan Reljić, predstojnik Oddelka za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo v Mariboru, pojasnjuje, da je neplodnost povezana s starostjo, predvsem žensk. "Tako je v starosti do 30 let neploden vsak deseti, v starosti 40 let pa že vsak četrti par." Pri četrtini parov je vzrok neplodnosti samo pri ženski, pri četrtini samo pri moškem, pri četrtini pri obeh, pri četrtini primerov pa vzrok ostane nepojasnjen.
Pri ženskah sodijo med najpogostejše vzroke neplodnosti:
- Motnje v ovulaciji
- Sindrom policističnih jajčnikov
- Endometrioza
- Okvare jajcevodov zaradi prebolelega medeničnega vnetja
- Starost
- Razvojne nepravilnosti maternice, miomi
- Prekomerna telesna teža
- Spolno prenosljive bolezni
- Sistemske bolezni (sladkorna bolezen, obolenja ščitnice)
- Določena zdravila (antidepresivi, steroidi)
Pri moških je neplodnost večinoma posledica slabe kakovosti, števila, koncentracije in gibljivosti semenčic. Vzroki so lahko različni: genetski, prirojene motnje, poškodbe, imunološki vzroki, prebolela vnetja, škodljivi vplivi okolja, poklicna tveganja in nezdrav način življenja.
Kljub splošnemu vtisu, da je neplodnosti vedno več, podatki kažejo, da se pojavnost v zadnjih 30, 40 letih ni bistveno spremenila. Spremenilo pa se je razmerje med posameznimi vzroki. "Zaradi škodljivih vplivov okolja in nezdravega načina življenja je več neplodnosti pri moških. V zadnjem obdobju smo priča tudi vse pogostejšemu odlaganju rojstev na poznejše obdobje, zato pogosteje obravnavamo ženske, pri katerih je neplodnost že posledica starosti," je pojasnil dr. Reljić.
O neplodnosti govorimo, ko par ne more zanositi v enem letu rednih nezaščitenih spolnih odnosov. O primarni neplodnosti govorimo, ko par še ni zanosil, o sekundarni neplodnosti pa, ko ima par že otroka, a ne more vnovič zanositi. Svetujemo, da se par odloči za zdravljenje po letu dni neuspešnega prizadevanja za zanositev. Pri ženskah po 35. letu starosti pa lahko začnemo obravnavo neplodnosti po šestih mesecih neuspešnega prizadevanja za zanositev.
Zdravljenje neplodnosti: Pot do starševstva
Mnogi pari se trudijo več let. "Pri nama je trajalo štiri leta. Borba iz meseca v mesec, solze, žalost in obup. Tolažila sem se, da bi bilo lahko še huje. Vedno sem si ponavljala, da enkrat bom rodila in postala mama. Pa nama je uspelo: po šesti umetni oploditvi se je tudi nama nasmehnila sreča."
Zdravniki si vedno prizadevajo odkriti vzroke neplodnosti in jih odpraviti, tako da ženske zanosijo po naravni poti. Če jim to ne uspe, nadaljujejo zdravljenje s postopki umetne oploditve, torej z inseminacijo ali zunajtelesno oploditvijo.
Zdravljenje je manj invazivno kot v preteklosti in postopki potekajo v lokalni anesteziji. Postopki zunajtelesne oploditve se začnejo s hormonskim spodbujanjem rasti jajčnih foliklov. Ženske v povprečju prejemajo podkožne injekcije 10 do 12 dni. Medtem opravijo več ultrazvočnih pregledov in spremljajo rast foliklov. Ko ti dosežejo primerno velikost, ženske prejmejo še injekcijo, ki povzroča dokončno dozorevanje jajčnih celic. 35 do 37 ur pozneje z ultrazvočno vodeno punkcijo posrkajo vsebino foliklov in pridobijo jajčne celice. Partner odda seme, ki ga pripravijo, nato pa oplodijo jajčne celice. Razvoj zarodkov spremljajo v inkubatorju in tri ali pet dni po oploditvi z drobnim katetrom prenesejo enega ali dva zarodka v maternično votlino. Preostale kakovostne zarodke zamrznejo.
Povprečna starost žensk, ki jih zdravijo s postopki zunajtelesne oploditve, je 34 let, 20 odstotkov pa je starejših od 40 let. "Plodnost s starostjo ženske upada in tudi s postopki zunajtelesne oploditve ne moremo nadoknaditi zmanjšane plodnosti, ki je posledica starosti. Čeprav se individualno odločamo, praviloma ne izvajamo postopkov po 45. letu starosti, kajti možnost za uspeh ni večja od odstotka in tako tveganja postopkov presegajo njihovo dobrobit. Starost moških ni omejitveni dejavnik za postopke zunajtelesne oploditve, saj moški ohranijo plodnost visoko v starost," je razložil dr. Reljić.
Priporočljivo je, da med dvema postopkoma zunajtelesne oploditve preteče vsaj tri mesece, in postopke ponavljajo, dokler obstaja realna možnost za uspešnost tovrstnega zdravljenja. Izvajanje postopkov zunajtelesne oploditve zdravniki odklonijo, če imajo ženske resne zdravstvene težave in bi postopki ali morebitna nosečnost predstavljali dodatno tveganje za njihovo zdravje in življenje. Zakon, ki smo ga Slovenci podprli na referendumu, sicer dovoljuje umetno oploditev le zakonskim in zunajzakonskim parom, ne pa tudi samskim ženskam.
Kako zdravimo neplodnost in kakšni so stranski učinki
Zavod za zdravstveno zavarovanje krije stroške zdravljenja ženskam starim med 18 in 42 let, in sicer šest postopkov zunajtelesne oploditve za prvega in štiri postopke za vsakega naslednjega otroka. Par se lahko odloči tudi za samoplačniško zdravljenje. Cena samoplačniškega postopka zunajtelesne oploditve je odvisna od količine porabljenih zdravil in se v Mariboru giblje med 2000 in 3000 evri.
Pet odstotkov otrok v Sloveniji je rojenih po postopku zunajtelesne oploditve, kar je nad povprečjem Evropske unije. To kaže na uspešnost naših zdravnikov. Soočanje z neplodnostjo in dolgotrajno zdravljenje vpliva tudi na partnerski odnos. Lahko se pojavijo občutki krivde, sramu, nezmožnosti. Veliko je razočaranj, življenja v negotovosti, sledi obup. Zato pari včasih potrebujejo tudi psihološko pomoč. "Na našem oddelku vsi zaposleni nudimo parom osnovno psiho-socialno podporo. Če imajo resnejše psihične težave, jim omogočimo obravnavo pri kliničnem psihologu," je sporočil dr. Reljić.
Splav: Pravica, odgovornost in realnost
Umetna prekinitev nosečnosti, splav, je postopek, ki je bil poznan že v starem Egiptu in Rimu, vendar kljub temu ostaja tema, ki deli sodobno družbo. Splav je dovoljen v večini držav zahodnega sveta, v mnogih kulturah pa je deležen množičnega obsojanja. Število splavov v Sloveniji že vrsto let pada, kar je najverjetneje posledica dobrega osveščanja javnosti o sodobnih metodah zaščite.
V Sloveniji je splav od januarja leta 1951 legaliziran z Uredbo o postopku za dovoljeno odpravo ploda in je dosegljiv vsem ženskam v zakonsko določenih okvirjih. Zato ni nobene potrebe, da bi se ženske izpostavljale tveganju ob zapletih in morebitni smrti v primeru nestrokovnega posega. Mladostnice večinoma niso neodgovorne. O kontracepciji se veliko govori in piše, dostopni so podatki v revijah, na spletu, v šolah. Pogovarjajo se z vrstniki in s starši.
Zakaj se ženske najpogosteje odločajo za splav, ni zanesljivo znano, saj na to temo niso načrtno zbirali podatkov. Mladostnice najpogosteje sprejmejo odločitev, ker želijo prej opraviti šolanje, se osamosvojiti. Večinoma so odgovorne in poskrbijo za učinkovito zaščito. Nekatere odrasle ženske, ki že imajo družino, ne želijo imeti še enega otroka. Nekaj jih je bilo tudi takšnih, ki so si otroka želele, vendar so se zaradi partnerjevega pritiska odločile za splav. Spet druge dobijo dolgo pričakovano službo, ki je noseče ne bi mogle obdržati. Zanosijo lahko tudi doječe matere, ki ne uporabljajo zaščite. Dojenje ni kontracepcija, saj imajo lahko ob tem ovulatorne menstrualne cikluse. Nekatere zanosijo že ob prvem takem dogodku. Ker dojijo, nimajo dodatno povečanih dojk in jutranjih slabosti, zato svojo nosečnost ugotovijo šele, ko opazijo rastoči trebuh.
Partner v odnosu igra pomembno vlogo pri načrtovanju prihodnosti. Pri načrtovanju družine morata enakopravno sodelovati oba partnerja. To je večinoma res, ko se pogovarjata o načrtnem povečanju družine. Če ne želita več otrok, je odgovornost obeh, da imata kot par ustrezno zaščito. V večini primerov to nalogo prevzame ženska. Težava nastopi, ko gre za nenačrtovano nosečnost. Ta je včasih posledica neučinkovitosti zaščite, večinoma pa gre za pomanjkanje le-te.
Žensk, ki pridejo k zdravnikom, ne sprašujejo, na osnovi česa in s kom so se odločale o svojem postopku. Le tiste, pri katerih je razvidno, da gre za stisko, povprašajo, če so dobro premislile o dejanju in se o tem pogovorile s partnerjem. Mnenje strokovnjakov je, da se morata oba partnerja pogovoriti in skupaj dogovoriti, kako naprej v primeru nenačrtovane nosečnosti. Če se njune želje razhajajo in nista pripravljena popustiti, vsekakor prevlada odločitev ženske, saj je ona nosilka nosečnosti in se sama odloča o svojem telesu in posegih na njem. Nihče ne more doseči, da plod splavi ali obdrži, če ona tega noče.
Z Uredbo o postopku za dovoljeno odpravo ploda, ki je bila objavljena v Uradnem listu FLRJ 4/52, dne 11. 1. 1952, je bil splav legaliziran. To pomeni, da je na zahtevo ženske, ne glede na vzroke, do zaključenega 10. tedna nosečnosti (10 tednov 0 dni), splav dovoljen. Po tem (od 10 tednov in 1 dneva dalje) mora nosečnica podati zahtevo za prekinitev nosečnosti na Komisijo prve stopnje. Gre za arbitrarno postavljeno višino nosečnosti, pri kateri je splav še možno narediti varno, brez večjega tveganja za zaplete. Višja kot je nosečnost, večje je tveganje. Komisija odobri prekinitev nosečnosti na osnovi medicinskih vzrokov (če nadaljevanje nosečnosti ogroža življenje oz. zdravje ženske, gre za nepravilnosti ploda, nezdružljive z življenjem …) in socialnih dejavnikov.
Do leta 2007 je v Sloveniji prevladovala kirurška tehnika splava, kjer se z instrumenti posega v maternično votlino z namenom njene izpraznitve. Maja 2007 pa so začeli pospešeno uvajati novo metodo, po kateri se splav sproži s pomočjo zdravil. Namen tega je, da se izzove splav, podoben spontanemu, ni poseganja v maternico in s tem ni zapletov, značilnih za kirurške splave. Prav tako ženska ne dobi anestezije. Pri kirurški metodi se do 10. tedna nosečnosti uporablja metoda vakuumske aspiracije vsebine maternice, po 10. tednu pa mehanična razširitev materničnega vratu in evakuacije vsebine z abortivnimi kleščami.
Pri proženju splava z zdravili oz. medikamentni prekinitvi nosečnosti uporabljamo dva protokola. Do zaključenega 9. tedna (to je 63 dni nosečnosti) ženske po obravnavi pri nas dobijo vsa potrebna zdravila za splav, protibolečinska zdravila in navodila za naprej - kako zdravila uporabiti, bolniški dopust, kontrolo. Postopek nato izvedejo doma, v domačem okolju. Po zaključenem 9. tednu (od 64. dne nosečnosti dalje), dva dni po zaužitju prve tablete, ženska pride v bolnišnico za nadaljevanje protokola (določeno časovno zaporedje dajanja zdravil lahko traja 2 dni) in ostane v bolnišnici do zaključenega splava (2-3 dni). Tak protokol je nujen, saj lahko po 9. tednu pride do zapletov.
Splav je odločitev, ki lahko žensko zaznamuje za vse življenje. Pri kirurškem splavu, zlasti pri višjih nosečnostih, lahko pride do poškodbe oz. Pri splavu s pomočjo zdravil - medikamentnem splavu, se pojavijo nekoliko močnejše krvavitve (kot močna menstrualna krvavitev), občasno lahko tudi počasnejše izločanje tkiva in posledično pogostejše oz. številčnejše kontrole. V primeru zaostalih delcev je pristop k obravnavi konservativen (zdravila, ev. histeroskopija). Večina splavov se dokonča nezapleteno in nima fizičnih posledic za žensko. Pri ženskah, ki so se zaradi anomalij ploda odločile za prekinitev sicer želene nosečnosti, lahko pride do duševnih težav.
V redkih primerih, ko v Sloveniji živeča oseba nima urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, ali pa je tujka brez prebivališča v Sloveniji, je storitev samoplačniška. Strošek umetne prekinitve nosečnosti se lahko precej razlikuje, saj je odvisen od trajanja nosečnosti, načina prekinitve, vrste anestezije, trajanja bolnišničnega bivanja ipd.
V kolikor ste ugotovili, da ste noseči, nosečnost pa je neželena, se najprej naročite na pregled pri izbrani ginekologinji. V kolikor niste opredeljeni pri izbrani ginekologinji se oglasite v najbližji ginekološki ambulanti ter se posvetujte z zdravstvenim osebjem. Ginekologinja se bo z vami pogovorila in z ultrazvočnim pregledom potrdila nosečnost. Izdala bo napotnico za umetno prekinitev nosečnosti ter določitev krvne skupine (če je še nimate) in po potrebi dodatne teste ter vam dala informacije, kako bo postopek potekal. Z napotnico se nato naročite na postopekv katerikoli regijski bolnišnici.
Zaključek: Iskanje ravnovesja
Vprašanje neplodnosti in pravice do splava je izredno občutljivo in kompleksno. Medtem ko zagovorniki pravice do splava poudarjajo svobodno odločanje ženske o svojem telesu, se pari, ki se borijo z neplodnostjo, soočajo z birokratskimi, finančnimi in čustvenimi ovirami. Ključ do rešitve verjetno leži v iskanju ravnovesja med temi na prvi pogled nasprotujočimi si pravicami. To bi lahko vključevalo povečanje dostopnosti do zdravljenja neplodnosti, bolj pravično porazdelitev sredstev v zdravstvenem sistemu in hkratno odgovorno ravnanje pri načrtovanju družine.
Ne smemo pozabiti, da je pravica do otroka prav tako pomembna kot pravica do odločanja o prekinitvi nosečnosti. Družba bi morala nuditi podporo obema skupinama, da bi lahko vsak posameznik ali par uresničil svoje reproduktivne cilje v spoštljivem in podpornem okolju.
tags: #splav #v #druzini #neplodnost