V islamskem svetu se vprašanje splava in reproduktivnih pravic žensk sooča s kompleksnimi izzivi, ki izhajajo iz prepleta verskih, kulturnih in pravnih sistemov. Medtem ko nekatere islamske države dopuščajo omejene možnosti za prekinitev nosečnosti, se večina strogo drži verskih načel, ki splav v veliki meri prepovedujejo ali ga dovoljujejo le v izjemnih okoliščinah, kot je ogroženo življenje matere. Ta stroga zakonodaja ima pogosto uničujoče posledice za ženske, ki se znajdejo v stiski, saj jih sili k nevarnim, ilegalnim posegom ali pa jih pusti brez možnosti izbire v primerih neželene nosečnosti.
Pravna in Verska Ureditev Splava v Islamskih Državah
Večina pravnih sistemov v islamskih državah se pri določanju statusa splava opira na interpretacije šeriatskega prava. Vendar pa se te interpretacije med različnimi šolami mišljenja in državami bistveno razlikujejo. Na splošno velja, da je splav prepovedan po oploditvi, ko naj bi se v žensko vdahne duša. To obdobje se po različnih interpretacijah giblje med 40 dnevi in štirimi meseci nosečnosti. Vendar pa obstajajo izjeme, ki omogočajo splav v primerih, ko je nosečnost posledica posilstva ali ko obstaja resna zdravstvena grožnja za mater.
Na primer, v Tuniziji je splav legalen na zahtevo ženske do tretjega meseca nosečnosti, kar je redka izjema v muslimanskem svetu. V Egiptu pa je splav prepovedan, razen če je nujno potreben za rešitev življenja matere. V Savdski Arabiji in Združenih arabskih emiratih je splav dovoljen le v primerih resnih zdravstvenih težav, ki ogrožajo življenje matere, ali če je plod nenormalno razvit. Vendar pa je tudi v teh primerih postopek pogosto zapleten in zahteva soglasje več zdravnikov ter včasih tudi moža.
Pomemben vidik, ki ga je treba razumeti, je, da se v nekaterih islamskih državah koncept "zmernega islamizma" nanaša na ideologijo, ki jo zagovarja večina muslimanov po svetu, razen radikalcev. Ta ideologija poudarja potrebo po večini v državi, preden se legalizira šeriatska teokracija, vendar njihova lojalnost do države ostaja pogojna, če se "ne omejuje islama". To se odraža v težnjah po širjenju šeriatskega prava, kar lahko vpliva na pravice žensk in svobodo govora.
Posilstvo in Kaznovanje Žrtev v Islamskem Světu
Ena najbolj zaskrbljujočih posledic stroge zakonodaje in patriarhalnih družbenih norm v nekaterih islamskih državah je neenakost spolov pri obravnavi spolnih napadov. Kot poudarjajo poročila, se ženske v teh državah pogosto soočajo s stigmatizacijo in kaznovanjem, če spregovorijo o posilstvu ali ga prijavijo. V mnogih primerih so žrtve tiste, ki so kaznovane, medtem ko storilci ostanejo nekaznovani.
Primer iz Savdske Arabije iz leta 2007, ko je bila ženska obsojena na zaporno kazen in 200 udarcev s šibo, ker je bila sama z moškim, čeprav jo je v resnici posilila skupina moških, je pretresel mednarodno skupnost. Čeprav jo je kralj pozneje oprostil zaradi mednarodnih pozivov, ta primer jasno ponazarja nepravičnost, s katero se soočajo ženske. Podobno je primer iz Združenih arabskih emiratov, kjer je 18-letno dekle, ki so ga skupinsko posilili, dobilo enoletno zaporno kazen, ker naj bi s tem, ko se je usedla v avtomobil napadalca, pristala na spolne odnose. Ironično je, da je bil eden od napadalcev policist.
Tudi v Egiptu se soočajo s podobnimi problemi, kjer Mona Eltahawy, priznana kolumnistka in aktivistka, opozarja na spolne napade policistov na ženske. Ko ženske prijavijo takšne zlorabe, se pogosto zgodi, da jih policija še enkrat zlorabi. To je glavni razlog, zakaj ženske ostajajo tiho, saj se bojijo posledic, ki bi jih razkritje prineslo. Vendar pa je primer posilstva novinarke Lare Logan, ki se po posredovanju domačink ni razvil v popolno posilstvo, postavil problematiko posilstev v ospredje. Po uradnih podatkih naj bi v Egiptu vsako leto posilili 20.000 žensk, po neuradnih pa še veliko več.
Pomembno je poudariti, da posilstvo znotraj zakonske skupnosti v Egiptu, podobno kot v mnogih drugih islamskih državah, ni kaznivo dejanje. To dodatno zapleta položaj žensk in jim odvzema pravico do zaščite pred nasiljem v lastnem domu.
Vpliv "Zmernega Islamizma" na Pravice Žensk
Koncept "zmernega islamizma" je pogosto uporabljen za opis ideologije, ki jo zastopa večina muslimanov, razen radikalcev. Ta ideologija predvideva pridobitev večine v državi, preden se legalizira šeriatska teokracija, pri čemer pa ostaja lojalnost do države pogojna, dokler se "ne omejuje islama". Praktični izraz tega vidimo v omejevanju svobode govora in tiska, saj kritika preroka Mohameda, karikature ali kritika šeriatskih praks lahko povzročijo kazen.
Ta pristop ustvarja pritisk na družbe, da se iz varnostnih razlogov uvede cenzura, kar se je zgodilo v Keniji, ki je bila primorana legalizirati šeriatsko pravo za muslimane. Takšen "lažni multikulturalizem" pogosto popušča islamistom in izvaja cenzuro iz "varnostnih razlogov". Zmerni islamisti, kot je bil Alija Izetbegović, pogosto zahtevajo šeriatsko pravo za muslimane, tudi če predstavljajo manjšino, kar se je zgodilo v Keniji in na Tajskem.
Ta ideologija vidi vsako nemuslimansko deželo kot področje nizkointenzivnega ideološkega in političnega konflikta. Drugi pogoj, da se ne omejuje svoboda islama, v praksi pomeni, da se ne sme omejevati širjenja teokracije. To lahko vodi do omejevanja politične svobode, na primer pri omejevanju imigracije iz islamskih držav ali nadzoru nad izobraževanjem v islamskih šolah.
Evropska Politika in Popuščanje Islamu
Ironično je, da se tudi v Evropi pojavljajo znaki popuščanja v korist islama, kar vpliva na pravice žensk. V nekaterih evropskih državah sodišča ne naložijo kazni ali pa le minimalne kazni možem, ki pretepajo svoje žene, zaradi "drugačne kulture". Velika Britanija je šla najdlje, saj je legalizirala šeriatska sodišča z omejenimi pristojnostmi za področje civilnega in družinskega prava, kar je bilo dolgo skrito pred javnostjo. Podobna prizadevanja potekajo tudi v Nemčiji in na Švedskem.
Alah v Evropi (8. 5.): Blagoslovi šeriatskega prava - Velika Britanija | Dokumentarna serija
Politične odločitve ob naftni krizi v 70. letih 20. stoletja, ko so evropske države dovolile masovno imigracijo iz islamskih držav in se zavezale, da ne bodo skušale imigrantov asimilirati, so prav tako prispevale k temu trendu. Francija se je že v 60. letih odločila za zavezništvo z islamskim svetom iz strateških razlogov, kar se je izkazalo za dvorezen meč. Filoislamistična politika ima podporo tudi v večini organizacij za človekove pravice, ki se držijo načela nevtralnosti pri verskih vprašanjih.
Reproduktivne Pravice in Boj za Enakost
V kontekstu teh izzivov je ključnega pomena boj za reproduktivne pravice žensk, ki so del širšega boja za enakost spolov. V Sloveniji smo obeležili 30. obletnico ubranitve 55. člena Ustave Republike Slovenije, ki govori o pravici do svobodnega odločanja o rojstvih. Kljub temu pobude za omejitev te pravice postajajo vse glasnejše, zlasti s podporo nekaterih predstavnikov aktualne vlade.
Pekinška deklaracija in druge mednarodne konvencije zavezujejo države k zagotavljanju dostopa do informacij, storitev in blaga, povezanih s spolnim in reproduktivnim zdravjem, brez diskriminacije. To vključuje enakost dostopa do oskrbe do, pri in po splavu, do kontracepcije in do zdravstvenega varstva.
Vendar pa realnost pogosto odstopa od teh zavez. Covid-19 pandemija je otežila dostop do zdravstvenih storitev in informacij. Menstruacija, menstrualni pripomočki in menopavza na delovnem mestu ostajajo tabuizirane teme. Kljub znižanju DDV za menstrualne higienske pripomočke na 9,5%, to še zdaleč ni dovolj.
Ženski forum SD opozarja na potrebo po celoviti mreži preventivnega, reproduktivnega in spolnega zdravja ter s tem povezanih pravic za vse generacije. Boj za pravico do splava, tako pravno kot dejansko, je bistven za zaščito pravic žensk do enakosti, nediskriminacije, svobode, zdravja, avtonomije in zaščite pred nasiljem. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da vsako leto po svetu izvedejo 20 milijonov nestrokovnih prekinitev nosečnosti, pri čemer umre skoraj 70.000 žensk, kar poudarja nujnost zagotavljanja varnih in legalnih možnosti.