Umetna prekinitev nosečnosti, splošno znana kot splav, je v Sloveniji zakonita in urejena z zakonskimi predpisi, ki zagotavljajo pravico žensk do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) igra ključno vlogo pri zbiranju podatkov, spremljanju trendov in zagotavljanju informacij o tej temi. Ta članek podrobno obravnava zakonske okvire, medicinske postopke, zgodovinski razvoj zakonodaje, statistične podatke ter etična in socialna vprašanja, povezana s splavom v Sloveniji.
Zakonodajni Okvir in Časovne Omejitve
V Sloveniji je prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice zakonita do dopolnjenega 10. tedna nosečnosti, šteto od prvega dne zadnje menstruacije. Po preteku tega roka je za izvedbo splava potrebno dovoljenje Komisije za umetno prekinitev nosečnosti na prvi stopnji ali, v primeru pritožbe, odločba Komisije za umetni splav druge stopnje. Skrajna meja za izvedbo splava je 28. teden nosečnosti, vendar je po 22. tednu ta postopek omejen predvsem na primere, ko je ogroženo življenje ali zdravje nosečnice ali ko so ugotovljene resne razvojne nepravilnosti pri plodu, ki so nezdružljive z življenjem ali bi povzročile hude zdravstvene težave.
Ustava Republike Slovenije v 55. členu zagotavlja svobodo odločanja o rojstvih otrok. Ta pravica je bila zapisana v ustavo leta 1974 v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, ko je postala ena izmed prvih držav na svetu, ki je to pravico vključila v svoj najvišji pravni akt. V Socialistični republiki Sloveniji so bile leta 1977 odpravljene vse zakonske omejitve za elektivno izvajanje splava, razen tistih, ki so bile povezane z zdravstvenimi vidiki.
Od začetka zakonitega izvajanja splavov leta 1929 do leta 1977 so se podatki o številu izvedenih splavov sicer zbirali, vendar ti podatki niso bili zanesljivi. V začetku 1980-ih let je bilo v državi opravljenih skoraj 20.000 splavov na leto, največje število pa je bilo zabeleženo leta 1982 (21.185 splavov). Po drugi svetovni vojni so bile izvedene dodatne spremembe zakonodaje, ki so omogočile splav v primeru posilstva, drugih kaznivih dejanj in socialnih razlogov. Umetni splav je bil legaliziran leta 1952, leta 1974 pa je SFR Jugoslavija postala ena izmed prvih držav, ki je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala v ustavo.
Metode Umetne Prekinitve Nosečnosti
V Sloveniji se izvajata dve glavni metodi umetne prekinitve nosečnosti: farmakološka (splav s tabletko) in kirurški splav. Obe metodi sta varni, učinkoviti in ju krije obvezno zdravstveno zavarovanje za osebe, ki imajo urejeno osnovno zdravstveno zavarovanje.
Farmakološki Splav (Splav s Tabletko)
Farmakološki splav, znan tudi kot "splav s tabletko," se sproži z uporabo kombinacije dveh abortivnih hormonskih preparatov: mifepristona (antiprogesterona) in misoprostola (prostaglandina). Postopek se začne z zaužitjem ene tablete mifepristona (200 mg), ki jo nosečnica vzame peroralno v ginekološki ambulanti ali po navodilu zdravnika doma. Mifepriston deluje tako, da v telesu ustavi izločanje naravnega hormona progesterona, ki je ključen za nadaljnji razvoj nosečnosti.
Po približno 48 urah se nadaljuje postopek, običajno v bolnišnici. Medicinsko osebje aplicira misoprostol (štiri vaginalete po 200 mg) skozi nožnico. Misoprostol sproži odpiranje materničnega vratu in krče v maternici, kar vodi do izločitve ploda, posteljice in maternične sluznice. Približno 50 % do 70 % žensk doživi splav v prvih treh do štirih urah po zaužitju misoprostola. Pri ostalih se postopek nadaljuje z uporabo tablet, ki se raztopijo v ustih. V primeru, da se splav ne sproži ali je nepopoln, je potrebna nadaljnja medicinska intervencija, ki lahko vključuje abrazijo ali kirurški poseg. Bolečine, povezane s farmakološkim splavom, so primerljive z menstrualnimi krči.
V Sloveniji se na ta način opravi večina splavov, kar kaže na naraščajočo priljubljenost te metode. Ta metoda je še posebej primerna za zgodnje nosečnosti in ponuja več zasebnosti.
Kirurški Splav
Kirurška metoda splava je potrebna pri ženskah, ki so alergične na hormonska preparata mifepriston ali misoprostol, ali pri nosečnosti, ki je starejša od 12 tednov. Najpogostejša kirurška metoda je vakuumska aspiracija z uporabo kirete, ki se izvaja v splošni anesteziji. Zato je nujno, da je ženska na dan posega tešča. Postopek vključuje razširitev materničnega vratu in nato odstranitev vsebine maternične votline s pomočjo aspiratorja. Če je potrebno, se za dodatno čiščenje uporabi poseben instrument (kireta). Poseg traja približno 15 minut in je varen, vendar kot pri vsakem kirurškem posegu obstaja majhna možnost zapletov, kot so poškodbe maternice ali materničnega vratu ter okužbe. Po posegu lahko ženska bolnišnico zapusti že nekaj ur kasneje, če ni zapletov. Krvavitev po posegu je običajno šibkejša od običajne menstruacije in lahko traja do sedem dni. Bolečine po posegu so po navadi blage in se lahko lajšajo z analgetiki. Priporoča se kontrolni pregled pri ginekologinji dva do tri tedne po posegu. V redkih primerih, ko umetna prekinitev nosečnosti ni uspešna, je potreben ponoven kirurški poseg (abrazija). Po posegu se odsvetujejo spolni odnosi, težje fizično delo, kopanje in uporaba tamponov zaradi povečanega tveganja za okužbe. Priporoča se prhanje namesto kopanja.
Stroški in Dostopnost
Splav v Sloveniji je brezplačen za vse ženske, ki imajo urejeno osnovno zdravstveno zavarovanje. V primeru samoplačniškega splava znaša strošek od 300 EUR navzgor, odvisno od morebitnih zapletov in trajanja nosečnosti. V Slovenijo zaradi pomankljivega dostopa do storitve v domači državi prihajajo prekinitev nosečnosti opravljat tudi nekatere prebivalke Hrvaške. Večina splavov (92 %) v Sloveniji je opravljenih do 10. tedna nosečnosti.
Za dostop do splava ni starostne omejitve. Mladoletne osebe lahko postopek opravijo brez soglasja staršev, vendar je priporočljivo, da se obrnejo na odraslo osebo, ki jim bo nudila podporo.
Kako deluje kontracepcija?
Zapleti in Okrevanje
Najpogostejši zapleti po umetnem splavu vključujejo: krvavitev iz maternice, perforacijo maternice, nepopoln splav, vnetja (endometritis - vnetje maternične sluznice ali medenična vnetna bolezen) in Ashermanov sindrom. Po drugi svetovni vojni so bile izvedene dodatne spremembe zakonodaje, ki so omogočile splav v primeru posilstva, drugih kaznivih dejanj in socialnih razlogov. Umetni splav je bil legaliziran leta 1952, leta 1974 pa je SFR Jugoslavija postala ena izmed prvih držav, ki je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala v ustavo.
Po splavu ženska nima psihološke pomoči, zavetja, objema, niti sočutja s strani tistih, ki so opravili splav. Odide iz bolnišnice z občutkom praznine in žalosti. Splav je v Sloveniji legalen od leta 1977 in dovoljen na zahtevo nosečnice iz kateregakoli razloga pod pogojem, da nosečnost ne traja več kot deset tednov. Pozneje ga lahko odobri komisija I. ali II. stopnje. Veliko ljudi je prepričanih, da je splav v Sloveniji dovoljen le do 10. tedna. Resnica pa je, da se vsako leto med 11. in 16. tednom nosečnosti v Sloveniji opravi približno 312 splavov, med 17. in 28. tednom pa še dodatnih 65.
Izredna profesorica Nataša Tul Mandić danes dela v Bolnišnici za ženske bolezni in porodništvo Postojna in zasebnem centru MCCZ. Predtem je bila zaposlena v ljubljanski porodnišnici, nekaj časa je bila tudi njena predstojnica. Kaj vse razumemo pod pojmom splav? V slovenščini uporabljamo isti izraz za dve vrsti prekinitve nosečnosti: spontani splav, za katerega se v angleščini uporablja pojem miscarriage, in umetni, dovoljeni ali želeni splav, angleško abortion. V obeh primerih o splavu govorimo do 22. tedna nosečnosti, pozneje o porodu mrtvorojenca.
Spontani Splav
Spontani splav se zgodi, ko nosečnost ne poteka pravilno. Bodisi ženska začne krvaveti in spontano splavi bodisi ginekolog na pregledu zazna nepravilnosti, kot je odsotnost srčnega utripa ali celega ploda. "Tudi če smo splav medicinsko sprožili, ker je plod odmrl ali se ni pravilno razvijal, govorimo o spontanem splavu," pojasni ginekologinja iz Bolnišnice za ženske bolezni in porodništvo Nataša Tul Mandić. Spontanih splavov je precej več kot umetnih. "Statistike se med seboj precej razlikujejo, po nekaterih podatkih se 30 odstotkov nosečnosti konča s spontanim splavom, po drugih celo 50 odstotkov." Številnih spontanih splavov ginekologi nikoli ne zaznajo, saj je lahko tudi močnejša menstruacija, ki zamuja od dva do tri tedne, splav, ki se je končal po naravni poti. Največkrat razloga zanj nikoli ne izvemo. Statistika nam kaže le, da starejša ko je ženska, več ima možnosti zanj, možnosti pa nekoliko poveča tudi starost moškega ob zanositvi, čeprav je ta precej manj odločilna.
Umetni Splav
O umetnem ali dovoljenem splavu govorimo takrat, ko se ženska odloči, da bo prekinila nosečnost. "Pri dovoljenih splavih se ženska zaradi osebne okoliščine odloči, da ne more ali ne želi nadaljevati nosečnosti. Včasih pa se za prekinitev nosečnosti ženske odločijo zaradi medicinske indikacije." Skoraj 90 odstotkov dovoljenih splavov se opravi pred 10. tednom nosečnosti, običajno zaradi osebnih okoliščin. Večina splavov, ki se opravijo pozneje, je zaradi medicinskih razlogov. "Ko ženska ugotovi, da je noseča, pokliče svojega ginekologa, ki nosečnost potrdi in ugotovi, ali je zarodek živ, ali je v maternici in kakšna je višina nosečnosti. Če je nosečnost želena, spremljamo razvoj in odkrivamo morebitne nepravilnosti v razvoju ploda ali v poteku nosečnosti. Če nosečnost ni želena, se pogovorimo o mogočih načinih za prekinitev nosečnosti," pojasnjuje Tul Mandić.
Prvi pregled nosečnice se običajno opravi med osmim in desetim tednom. Če je nosečnost nezaželena, lahko ženska za pregled prosi že prej in izrazi željo za njeno prekinitev. Če je noseča manj kot deset tednov, je pri odločitvi za splav nihče ne sme ovirati. Če je noseča več kot deset tednov, o njeni odločitvi presoja komisija za umetno prekinitev nosečnosti, kar pomeni, da ženska na svojo željo nosečnosti ne more prekiniti kadar koli. "Nosečnost sicer lahko prekine tudi po desetem tednu, a s prošnjo, ki jo obravnava komisija. Večina teh prekinitev je zaradi medicinske indikacije. Komisije za umetno prekinitev nosečnosti imamo v vseh ginekoloških bolnišnicah."
Statistika Splavov v Sloveniji
Statistika kaže, da se število umetnih splavov v Sloveniji vztrajno zmanjšuje. V obdobju med letoma 2012 in 2021 se je razmerje med številom dovoljenih splavov in številom živorojenih otrok zmanjšalo za 17 odstotkov. V Sloveniji imamo manj splavov kot evropsko povprečje (172 splavov na 1000 živorojenih otrok v primerjavi z evropskim povprečjem 210). Trendi so ugodni, predvsem pri mlajših ženskah, kjer imamo najnižji delež splavov med mladostnicami v Evropi. Ta uspeh se pripisuje razvitosti družbe, učinkoviti spolni vzgoji, dostopnosti do ginekologov in brezplačni kontracepciji za ženske.
Število dovoljenih splavov po starostnih skupinah žensk:
- < 19 let: 165
- 20-24 let: 441
- 25-29 let: 520
- 30-34 let: 701
- 35-39 let: 747
- 40-44 let: 336
- 45 let >: 16
Število dovoljenih splavov od leta 2012 do 2022:
- 2012: 4106
- 2013: 4011
- 2014: 4011
- 2015: 3682
- 2016: 3736
- 2017: 3529
- 2018: 3474
- 2019: 3275
- 2020: 2945
- 2021: 2926
- 2022: 2996
Kljub zmanjševanju števila splavov, večja težava ostajajo splavi pri ženskah, ki so že rodile otroka. Največ splavov opravijo ženske med 35. in 39. letom starosti, ki pogosto že imajo otroke. "Včasih smo imeli največ splavov med ženskami kmalu po porodu, saj so mislile, da so med dojenjem varne pred zanositvijo. Zdaj število splavov tudi v tej skupini upada, ker imamo varno brezplačno kontracepcijo tudi za ženske, ki še dojijo," dodaja Tul Mandić.
V Sloveniji imamo najnižji delež splavov med mladostnicami v Evropi, kar je posledica razvite družbe, učinkovite spolne vzgoje, dostopnosti do ginekologov in brezplačne kontracepcije za ženske. V šolah imamo dobro spolno vzgojo. Najstniki poznajo kontracepcijo in jo uporabljajo. Kontracepcija je, razen kondomov, brezplačna. Kondomi so med mladimi zelo popularni, ker so preprosto dostopni, brez obiska zdravnika ali lekarne, skoraj v vsaki trgovini in ob pravilni uporabi preprečujejo prenose spolnih bolezni.
Prekinitev Nosečnosti Zaradi Razvojnih Nepravilnosti
Prekinitev nosečnosti zaradi razvojnih nepravilnosti pri plodu je kompleksno vprašanje, ki zahteva skrbno premislek in medicinsko oceno. Do 10. tedna nosečnosti je razvojne nepravilnosti pri plodu težko zanesljivo ugotoviti. Ginekologi lahko z večjo zanesljivostjo opazujejo nepravilnosti po 12. tednu nosečnosti, kot so nepravilen razvoj možganov, odsotnost okončin ali nepravilno razvit srčni utrip. Zgodnje odkrivanje nepravilnosti, kot je povečana nuhalna svetlina, omogoča kromosomske analize in ugotavljanje nepravilne kromosomske sestave ploda že med 12. in 14. tednom nosečnosti.
V Sloveniji se večina prekinitev nosečnosti zaradi razvojnih nepravilnosti izvede pred 20. tednom nosečnosti. Ultrazvočni pregled ploda z oceno nuhalne svetline in krvnim dvojnim testom, ki ga ginekologi priporočajo med 11. in 14. tednom nosečnosti, je ključen za oceno tveganja za kromosomske spremembe in zgodnje odkrivanje nekaterih razvojnih nepravilnosti. Naslednji ultrazvok, imenovan morfologija, ki se izvede med 20. in 24. tednom, omogoča nadaljnje odkrivanje razvojnih nepravilnosti.
V primerih, ko so ugotovljene resne razvojne nepravilnosti, ki bi lahko povzročile hude zdravstvene težave otroka vse življenje ali bi bile nezdružljive z življenjem, je po slovenski zakonodaji mogoče izvesti prekinitev nosečnosti tudi v poznejši fazi. Odločitev o prekinitvi nosečnosti v visoki nosečnosti je vedno zelo težka in travmatična, sprejeta po posvetu z zdravniki različnih specialnosti (ginekologi, genetiki, pediatri, kirurgi, psihologi) in natančnem pojasnjevanju prognoze.
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je ključni organ, ki zbira in analizira podatke o izvajanju umetnih prekinitev nosečnosti v Sloveniji. Njihove podatkovne zbirke in raziskave, vključno z Informacijskim sistemom spremljanja fetalnih smrti (ISSFS), predstavljajo pomemben vir za spremljanje trendov, oceno učinkovitosti preventivnih programov in načrtovanje ukrepov na področju javnega zdravja.
Etična in Socialna Vprašanja
Vprašanje splava je povezano z globokimi etičnimi in socialnimi dilemami. Medtem ko zakonodaja zagotavlja pravico do odločanja o prekinitvi nosečnosti, obstajajo različna stališča glede moralnosti in etičnosti tega posega. Katoliška cerkev v Sloveniji se je ob oblikovanju ustave leta 1991 izrekla proti zapisu pravice do splava v ustavo RS, pri čemer poudarja, da je življenje od spočetja do naravne smrti vrednota. Nekatere politične stranke, kot sta Nova Slovenija in Slovenska ljudska stranka, prav tako zagovarjajo pravico do življenja od spočetja dalje in se zavzemajo za obvezno osveščanje o posledicah splava ter izčrpanje vseh alternativnih možnosti.
Ginekologi se soočajo z etičnimi dilemami, povezanimi z umetno prekinitev nosečnosti. Kodeks zdravniške etike Zdravniške zbornice Slovenije določa, da zdravnik spoštuje življenje od spočetja dalje in ga s svetovanjem prenaša na širšo skupnost, ter da ne priporoča umetne prekinitve nosečnosti kot metode načrtovanja družine. Hkrati pa zakonodaja omogoča izvajanje splava, kar zdravnikom nalaga dolžnost, da ženskam v stiski nudijo ustrezno pomoč. V Sloveniji obstaja tudi možnost ugovora vesti, ki ga izkoristi majhen odstotek ginekologov (okoli 3 %).
Nenačrtovana nosečnost predstavlja stisko za večino žensk. Na voljo so različni viri pomoči, vključno s svetovalnicami in testi, ki ženskam pomagajo pri obvladovanju njihovih občutkov in pri sprejemanju odločitve.
"Včasih je razvoj nosečnosti nepravilen, včasih pa je razvoj nosečnosti pravilen, a v popolnoma nepravilnem kontekstu za žensko. V nepravem času, z nepravim partnerjem, v nepravem socialnem, psihološkem ali ekonomskem stanju. Vsako nosečnost je težko prekiniti, tudi če ni zaželena. Tudi če je zanosila "po nesreči", se nobena ženska z lahkostjo ne odloči za splav, zato se o tej odločitvi vedno poglobljeno in sočutno pogovorimo in poiščemo možnosti pomoči. A če ugotovi, da ni možnosti, da nosečnost obdrži, je naša dolžnost, da ji pojasnimo, kaj lahko pričakuje, in da jo podpremo v njeni odločitvi," je prepričana ginekologinja.
Na vprašanje, kako razume možnost ugovora vesti, Nataša Tul Mandić odgovarja, da imajo ljudje do tega absolutno pravico. "Zdravniki se predvsem bojujemo za življenje. Komur vest ne dovoljuje prekinitve nosečnosti, naj ne deluje na področju, kjer se to izvaja. V Sloveniji imamo 49 specializacij in le redke specialiste soočijo z ugovorom vesti. Mislim, da je ginekologija na tem področju najbolj izpostavljena. Zato bi si zelo želela, da bi se zdravniki z ugovorom vesti odločali za druge specializacije. Na ta način bi sebi, predvsem pa svojim pacientom prihranili številne muke. Težave bi prihranili tudi svojim kolegom. Naša zakonodaja omogoča prekinitve nosečnosti, in če jih določeni ginekologi ne izvajajo, je več bremena na ginekologih, ki jih izvajajo. Splava si nihče ne želi delati, ni ga ginekologa, ki bi mu bilo to všeč. To je preprosto naša dolžnost do žensk in mislim, da moramo pri tem vztrajati."
Nataša Tul Mandić še enkrat poudari, da smo v Sloveniji na področju preventive zelo uspešni, saj je dovoljenih splavov vse manj. Nikoli pa ne bomo dosegli stanja, v katerem takšnih situacij ne bo. "Ko pride do tega, moramo biti pripravljeni, da lahko ženski ustrezno pomagamo. S prepovedjo splava ne zvišamo števila otrok. Zviša se število žensk v stiski, zviša se število nezakonitih splavov, ki ogrožajo njihova življenja." Tako moškim kot ženskam je treba omogočiti dostop do znanja in do kontracepcije. "Čeprav si želimo, da se pred neželeno nosečnostjo zaščiti par, se ta na koncu zgodi ženski.
tags: #splav #v #sloveniji #statistika